Če mi slediš že dlje časa, veš da si decembra vedno vzamem čas za revizijo preteklega in načrtovanje naslednjega leta. Pred kratkim smo z Mojco in Nino gostile webinar, kjer smo primerjale svoje sisteme načrtovanja poslovnih ciljev.  

Sama sem nora navdušenka Notiona in videti, kako skrbno Mojca načrtuje svoje cilje na isti platformi, me je motiviralo, da tudi za svoje osebno načrtovanje sestavim sistem, ki bi mi lahko dobro služil. Ob vsem postavljanju Notion sistemov za podjetje namreč pozabim, da bi bilo včasih dobro tudi svoje osebno življenje malo bolje organizirati. 

Sistem si “prenesi” s klikom. Potrebuješ svoj Notion račun, nato pa v zgornjem desnem kotu klikni na gumbek “Duplicate“, ki bo predlogo kopiral v tvoj račun. Če te zanima, kako se predloga uporablja, sem pripravila tudi video, kjer ti uporabo razložim.

Čeprav sem noro navdušena nad tem sistemom, verjetno že veš, da sem brez dvoma vizualni tip človeka. Obožujem tabele (tako zelo, da sem ti dve besedici poboldala) in že od nekdaj uživam v odkrivanju novih tehnologij, ampak verjamem tudi v moč analognih sistemov. Nobena tablica ne more nadomestiti knjige, ki jo držiš v roki, čutiš njene strani med prsti in zaznavaš njihov vonj. Raziskave so pokazale veliko prednosti fizičnih knjig pred digitalnimi – če bereš fizično knjigo, se z njo bolj čustveno povežeš, kot če bereš knjigo v digitalni obliki. Hkrati si tudi zapomniš več informacij. Podobno velja za pisanje na roko v primerjavi s tipkanjem. Kadar pišemo na roko, naši možgani z napisanim ustvarijo močnejše povezave in izboljšajo razumevanje. Zato verjamem, da je za tako veliko zadevo, kot so naši cilji za naslednje leto, pomembno, da jih zapišemo tudi v fizični obliki in uporabimo analogna orodja. Ta nas tudi prisilijo (ja, na žalost za to dostikrat potrebujemo prisilo), da se upočasnimo in se jim posvetimo z vsemi čuti. 

Če torej tudi ti iščeš način, da postaviš svoje cilje, se pri tem odklopiš od ekrana in si hkrati vzameš tudi čas zase, ti bo gotovo od pomoč kateri izmed 6 vizualnih sistemov za načrtovanje ciljev. 

1. Življenjsko kolo (Wheel of Life) 

Sem velika zagovornica ravnotežja, a pot do tega spoznanja ni bila lahka. Pred leti sem se soočila z izgorelostjo in čeprav me je izkušnja naučila ogromno, je ne želim ponoviti. Verjamem, da moramo v življenju poskrbeti za ravnovesje med področji, ki so nam pomembna in ko sem pred kratkim odkrila tole orodje, ki se mu reče Življenjsko kolo (hvala, Pinterest), sem bila navdušena.  

Gre za pripomoček, ki nam pomaga odkriti, katera področja v našem življenju so kriva za neravnovesje. Kolo je eden največjih izumov človeštva. (Če si zdajle misliš: »Daj no Masha, resno?« ostani z mano še kak trenutek pa ti bo jasno, kam grem). Vsi vemo, da se kolo lahko vrti samo, če je okroglo. Okej, tudi kak čuden šestkotnik bi se sicer obračal, vendar bi bila pot polna tresljajev, enostavno ne bi šlo gladko. Tako je tudi z našim življenjem. Težko smo srečni na enem področju, če je na drugem čista katastrofa.  

S tem vizualnim orodjem lahko enostavno preverimo, kako uravnovešena so posamezna področja našega življenja. Za vsakega izmed področij pobarvamo, kako zadovoljni smo z njim. In če katero izmed področij izstopa, vemo, da je to področje, ki mu moramo posvečati več pozornosti. V ta namen si postavimo cilje, ki bodo poskrbeli, da bo ob naslednji reviziji ciljev tudi to področje bližje ostalim. Stremimo k temu, da bi se naše življenjsko kolo čim bolj gladko vrtelo, da bo naša pot skozi življenje udobna in prijetna.  

Klikni tukaj za prenos PDF-ja kolesa in preveri, kako se vrti tvoje življenjsko kolo.

2. Bullet journaling

Bullet journal je še eno krasno orodje za vse ljubitelje zvezkov, svinčnikov, flumastrov, vodenk, nalepk oz. kakršnega koli vizualnega kreativnega izražanja. Plus točke dobiš, če obvladaš kaligrafijo. No, ali če se samo pretvarjaš in si želiš, da jo – samo poglej tale moj primer zgoraj. Kaligrafi se verjetno držijo za glavo. Ampak veš kaj – briga te! Načrtovanje ciljev in vizij je tvoja intima in nihče ti ne bo gledal pod prste. Nekako tako, kot petje pod tušem. Če obožuješ čečkanje po robu zvezka in okraševanje črk in naslovov, potem bo t. i. BuJo lifestyle kmalu postal tudi tvoj življenjski slog. V bullet journal lahko spremeniš katerikoli zvezek ali beležko, važno je samo, da ti je res zelo všeč in jo boš z veseljem vedno znova vzel/a v roke.  

Bullet journal lahko uporabljaš za praktično karkoli – načrtovanje ciljev in njihovo revizijo, sledenje navadam, načrtovanje dneva, tedna ali meseca in še marsikaj drugega.  

3. Vision board

Vision boarda ni potrebno posebej predstavljati. Gre za res noro noro noro powerful orodje. Ker sama izhajam iz športa, iz prve roke vem, kako pomembna je vizualizacija, zato ti polagam na srce – daj vision boardu priložnost.  

Izjemno meditativno je, če ga ustvariš v fizični obliki, deluje pa tudi digitalno: narediš ga lahko na Pinterestu ali v Notion predlogi, ki sem jo omenjala v začetku tega zapisa (v vsakem primeru pa priporočam, da ga imaš na dosegu roke – pomembno je namreč, da cilje vsak dan vidiš pred sabo, ne da ustvariš vision board in nato nanj pozabiš). Za kakršenkoli način se odločiš, zberi na kup fotografije in citate, ki orišejo tvoje sanjsko leto. Nato si vzemi nekaj trenutkov in si predstavljaj sebe v tem sanjskem scenariju leta. Vem, da zveni kot totalen newagerski bullsh*t, če rečem, da na vision board dodaj svoje slike namesto ljudi na slikah, ampak, ej, to je tvoje sanjsko leto in ti si glavni lik v njem. Če si že v mislih težko predstavljaš, da bi bil_a resnično na tem mestu, je to lahko dober trik, da svoj um navadiš na to, da si te bo lažje predstavljal tam, kjer si zares želiš biti.  

4. Scrapbooking

Podobno kot ustvarjanje vision boarda lahko deluje tudi scrapbooking (o njem sem že pisala v stari objavi o tem, kako najti ustvarjalni navdih). Sama zbiram vse revije in letake, ki jih dobim v roke, iz njih izrezujem fotografije, ki so mi v navdih in ustvarjam svoj scrapbook.  

Možnosti pri tem so neomejene. Če je vision board bolj splošen in vsebuje različna področja, lahko ta posamezna področja razdelaš s pomočjo scrapbookinga. Ponovno izberi zvezek, ki ti je ljub in ga spremeni v scrapbook. Izdeluješ lahko tematske vision boarde, zbiraš barvne palete, ki te navdihujejo in ti vzbujajo občutja, ki jih želiš prinesti v svoje življenje. Predvsem pa se ne omejuj in si daj duška. Življenje je polno nekih predpostavk, ovir in (trenutno še posebej) omejitev. Zakaj bi si jih postavljali še sami? 

Mimogrede, s to tehniko lahko ustvarjaš tudi moodboarde projektov, ki se jih lotevaš. Izvrsten način, da spodbudiš svojo kreativnost in ideje iz uma preneseš v vizualno obliko. 

5. Post-it vision board

 

Novo leto se je začelo z bumom. Očitno smo imeli kolektivno precej lepe in umirjene praznike, umaknjene od dela in pretiranih napetosti. Prostih dni je bilo več kot dovolj. Tako sem 6. 1. ob 8. zjutraj že imela prvi neučakan klic naročnika, v inboxu pa že lep nabor entuziastičnih emailov s povpraševanji in željo po usklajevanju terminov. Na moje presenečenje pa stresnega odziva iz moje strani ni bilo. Kar malo čudno se ti to zdi, sploh če se poznaš kot osebo, ki začne hiperventilirat ob vsaki malenkosti.

Kot sem nedolgo nazaj pisala na Instagramu (objava spodaj), se je v moji bitki z anksiozno motnjo v letu 2019 marsikaj spremenilo. Pravzaprav se je spremenilo drastično. Ne vem kaj vse, ne vem kdaj, ne vem zakaj in kako, ampak kar naenkrat sem bila očitno pripravljena spustiti svojo identiteto anksiozne deklice, s katero sem se tako rada poistovetila. Največji shift se je verjetno zgodil zato, ker sem se nehala identificirati z anksioznostjo. Če nagaja tudi tebi – anksioznost te ne definira. Je samo stanje, ki ga trenutno imaš.

Zanimivo, da šele zdaj, ko se ozrem nazaj v zadnjih nekaj let, jasneje vidim vzorce, ki so me do te točke pripeljali. Veš tisti klišejski reki in citati v smislu majhnih korakov do velikih rezultatov? Resnični so. Včasih so koraki tako majhni, da se jih sploh ne zaveš. Tudi ko si na cilju in lahko pogledaš nazaj čez ramo, se vprašaš, kako točno si se lahko znašel tukaj. Delčki poti so ti sicer lahko jasni, po drugi strani pa vsake toliko na zemljevidu poti kar naenkrat črte zmanjka. Ampak važno je, da se takoj za tem nadaljuje. Pot do cilja ostaja ista.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Masha Mazi (@mashanator) on Jan 1, 2020 at 5:53am PST

Živimo v hipersenzibilnem svetu, kjer smo obkroženi z masovno količino dražljajev, vseh več kot sposobnih, da nam zlezejo pod kožo. Katerakoli objava na družabnih omrežjih je lahko kapljica čez rob. Katerakoli opazka mimoidočega nas lahko vrže s tira. Stvari si prevečkrat jemljemo osebno, k srcu. Tudi zate sklepam, da si, sicer ne bi tega tukaj bral_a. Kdaj se je zadnjič zgodilo, da je bil tvoj notranji mir pretresen zaradi zunanjih dejavnikov? Sklepam, da ni dolgo od tega.

Se je smiselno boriti za popolno izničenje zunanjih motenj, ki v nas vzbudijo neravnovesje? Ne verjamem. Tako kot ti, si želim rasti. In tako kot ti globoko v sebi vem, da je za rast včasih potrebno pretrpeti kakšno turbolenco ali neurje, da ven pridemo močnejši. Trik neviht, neurij, orkanov in drugih koktejlov nemira je, da najdemo nekaj, za kar se primemo, da lahko počakamo, se umirimo, in če je potrebno, gremo s trezno in pomirjeno glavo k rešitvi. Panika v takih situacijah naredi več škode kot koristi.

Dovolj metafor. Gremo k orodjem in načinom, s katerimi si jaz pomagam pri ohranjanju notranjega miru v trenutkih, ko bi včasih raje kričala, jokala, se skrila v jamo na drugem koncu sveta ali pa vse od naštetega. Upam, da ti kaj od tega pride prav.

Prizemljitev

V angleščini poznajo čudovit izraz mindfulness, ki ga v slovenščini prevedemo v nekoliko bolj okoren termin čuječnosti. Ta termin marsikdo ne razume ali pa vidi kot nekaj čudaškega, med tem ko ob angleški besedi mindfulness veselo prikimava. Pri čuječnosti gre v osnovi gre za načine, s katerimi smo se sposobni vrniti v sedanji trenutek in obstajati samo v njem. Ne misliti na preteklost, ne misliti na prihodnost, ne skrbeti, ampak samo biti. Samo biti v današnjem svetu je zelo težko, saj smo obkoljeni s 1001 dražljajem.

Obstaja kup finih tehnik, s katerimi lahko vadimo in treniramo čuječnost ali prizemljitev. To lahko naredimo z dihanjem, skeniranjem telesa, štetjem, opazovanjem okolice, meditacijo, … Če te zanima več o teh tehnikah, se pofočkaj spodaj in kmalu pripravim še kaj na to temo.

Dihanje

Dihanje mi je spremenilo življenje. Moja socialna anksiozna motnja se velikokrat izraža tako, da začnem plitko dihati, moj vrat in rame se napnejo, mučim glasilke in posledično me čaka kakšen krč v prsnem košu in napad panike. Mogoče se komu sliši smešno, ampak morala sem se naučiti dihati. Pa ne samo dihati, naučiti sem se morala potrpežljivosti pri tem procesu, pa sprejemati stresne situacije takšne kot so in se enostavno predati, spustiti vso nervozo in strahove. To je proces. In dihanje mi je pri tem izredno pomagalo. Učenje pranayame – dihalnih tehnik – priporočam prav vsem, ne samo ljubiteljem meditacije in joge, saj ogromno pripomore tudi ljudem, ki veliko javno nastopajo, veliko govorijo, športajo, ali pa imajo nasploh kakšne zdravstvene težave z dihali.

Globoko pisanje

Journaling je še ena beseda, ki se v slovenščino ne prevede najbolj posrečeno, a to predvsem zaradi stigme, ki se vrti okoli »pisanja dnevnika«. V primeru journalinga ne mislim samo na zaljubljene in ljubosumne najstnice, ki svoje težave zapisujejo v lične knjižice in jih skrivajo na dno omare ali pod posteljo. Bolj primerna besedna zveza bi bila »pisno izražanje«. Journaling namreč ne pričakuje od nas specifičnega opisovanja dneva in dogodkov v njem, pravzaprav ne pričakuje nič. Journaling pred nas zgolj postavi možnost, da pišemo. O čem? O vsem, o čemerkoli. O težavah, stiskah, travmah, bolečinah, zamerah, pa tudi o lepih trenutkih in vseh lepih občutkih. Meni osebno journaling pomaga predvsem pri samorefleksiji in razreševanju vzorcev, za katere vem, da mi ne prinašajo nič dobrega. Primer journalinga je tudi ta interaktivni PDF načrtovalnik ciljev za 2020, ki ga dobiš samo še do konca januarja 2020 ob prijavi na newsletter.

Odsev v ogledalu

Konec decembra smo na zvočni kopeli (tudi to je ena od stvari, ki si jo za večji notranji mir privoščim enkrat na mesec) pri moji joga učiteljici intuitivno izbrali vsak svoj listek s sporočilom (fortune cookie fora) in moj se je nanašal na nekaj, o čemer intenzivno razmišljam zadnje mesece. Na ogledala. Vsaka situacija, vsak trenutek in vsak dogodek lahko priložnost, da se ozremo vase in se vprašamo: zakaj se to zdaj dogaja, kaj mi ta situacija pove o meni, kaj čutim in zakaj, kaj se lahko iz te situacije naučim in kaj lahko spremenim? Vsak takšen dogodek lahko vzamemo kot priložnost, da nekaj naredimo. Vsaka priložnost je lahko ogledalo.

V mojem primeru sem s takšnim načinom razmišljanja v zadnjih mesecih opazila, da ogromno ljudi v mojem življenju (od naročnikov do prijateljev) čuti, da jim dopustim prestavljanje dogovorjenih terminov, spreminjanje časovnih okvirov in zamujanje. Zakaj se to dogaja v takšnem velikem obsegu? Verjetno zato, ker v preteklosti glede tega nisem nikoli postavila mej in želela nastopati kot blazno fleksibilen človek (kar si zdaj več ne morem več privoščiti, da sem, sploh ko sem ugotovila, da sem to počela samo zato, da bi ugajala drugim). Zato se tudi v tem trenutku ukvarjam s tem, kaj moram spremeniti v prihodnje pri sami sebi, da se to ne dogaja več tako zelo pogosto.

Še en primer lahko najdem v odnosu s svojo krasno mamo. Včasih sem to zanikala, ampak danes vem, da sva si izredno podobni in da sem od nje prevzela kup vedenjskih vzorcev. Izredno zanimivo mi je zato danes opazovati njeno doživljanje življenja in to primerjati s svojim notranjim svetom, in se posledično učiti o stvareh tudi, če jih ne doživljam na svoji lastni koži.

Ta praksa mi prinaša notranji mir predvsem zato, ker mi predstavlja orodje za razreševanje toksičnih vzorcev, v katere sem ujeta in mi prinašajo nemir. Na dolgi rok gledati vsako situacijo na takšen način pomeni ogromno priložnost za osebno rast.

Meditacija

Z meditacijo se ukvarjam dobra 4 leta in lahko rečem, da je bilo vse skupaj pravo popotovanje (in še vedno je). Pravzaprav ne vem, zakaj o meditaciji nisem spisala še nobene vsebine, bi te to zanimalo? Napiši v komentar, če kimaš z glavo. Kakorkoli, če to bereš in ob besedi meditacija zavijaš z očmi, naj te potolažim, da v meditaciji ni nikakršnega woo-woo čiračara pridiha. Niti ne pomeni, da moraš sedeti in misliti na nič (prav nihče na tem svetu, niti največji guru, ne more prav dolgo misliti na nič). Meditacija, če zelo plastično povem, zame pomeni čas, ko se usedem (ali uležem), si vzamem čas zase, se osredotočim na svoj dih in spustim tok misli, da teče po svoje. Ko opazim, da se začnem zapletati v misli, se ustavim, in se vrnem nazaj k dihu. In to ponavljam med 5 in 40 minut, povsem odvisno od priložnosti, potrebe in mojega notranjega stanja. V zadnjem času, ki je zame bil zelo stresen in sem misli težko spustila od sebe, sem si pomagala tudi s t. i. malo, to je ogrlica, s katero si lahko pomagaš pri »štetju« dihov, in se namesto na dih fokusiraš na dotik (ali mantro).

Joga

O svoji jogijski praksi sem že pisala v zapisu o tem, kako začeti z jogo. Joga mi pomaga najti svoj notranji mir skozi prizemljitev in prisotnost v sedanjem trenutku. Veliko se zgodi zahvaljujoč dihanju, še več pa zaradi toka položajev, s katerimi se dodatno prepustim trenutku in občutkom v telesu. Joga je zame neke vrste meditacija, saj med gibanjem in položaji veliko lažje spustim tok misli iz svojih vajeti, med tem ko v sedečem položaju moj um postane hiperaktivna opica.

Terapija

O terapiji raje ne bom pametna, ker sama z njo začenjam šele letos, ampak mislim, da tukaj ne rabim zgubljati besed. Statistike kažejo eksponentno rast duševnih težav in vsi vemo, kako močan vpliv imajo lahko takšne težave na naš vsakdan, na naše odnose in notranji mir seveda. Da sem jaz lahko v tem trenutku relativno notranje pomirjena, sem porabila več kot 10 let dela na sebi, ogromno denarja za preizkušanje alternativ in vseh pristopov, ki jih opisujem tukaj. Verjetno bi s psihoterapijo do česa prišla mnogo prej, ali pa celo razrešila kakšno od zadev, ki me je vsa ta leta dušila. Letos želim začeti delati še na tistih globljih stvareh, za katere verjamem, da brez strokovne pomoči ne bi bile nujno razrešljive (ali pa še vsaj desetletja ne).

Učenje z refleksijo

Kategorija knjig, tečajev in drugih virov za samopomoč je v zadnjih letih eksplodirala. Na dlani imamo kopico priložnosti, da se vsak dan izboljšujemo, da vsak dan postajamo boljše različice samih sebe in nasploh premagujemo dejavnike, ki nam povzročajo notranji nemir. In kar nekaj teh virov po svetu je kvalitetnih, nikakor ne moremo reči, da ne pomagajo.

Pomagali pa sigurno ne bodo, če bomo kupili knjigo, jo na hitro prebrali in nato na kavi trem ljudem povedali, kako super knjiga je to bila, dejansko pa se že čez par tednov ne bomo spomnili, o čem je govorila. Smešno, kako v teoriji vsi vemo, da kampanjsko učenje ni efektivno, a enako stvar počnemo pri konzumiranju knjig, člankov, podcastov, blogov itd. Iz tega razloga si sama rada v knjigah stvari podčrtujem, dopisujem, izpisujem, barvam, v globino predstavim kakšno navdušujočo tematiko komu od bližnjih, pišem o tej temi … Predvsem pa se trudim k vsem tem virom kdaj pa kdaj vrniti! Sploh ko govorim o knjigah, ki jih imam na polici doma. Ko vidim kakšen navdihujoč video, ga shranim na posebno playlisto. Če naredim izpiske, jih hranim v zvezku, ki ga vsake toliko preletim in se na ta način spomnim kakšne uporabne stvari.

Največjo razliko bo naredilo učenje, ki ga dejansko vključimo v svoje življenje. Če na primer preberemo knjigo, ki je zadnje čase tako popularna – Atomic Habits, in nato enostavno pozabimo vse, kar smo v njej prebrali, nam čas za branje ni ravno najbolj koristil (razen tega, da smo si vzeli čas zase). Če pa smo ob branju sposobni narediti nekaj samorefleksije in iskati priložnosti, da novo naučeno znanje na nek način dodamo v svoje življenje, smo dejansko nekaj naredili in se tudi nekaj naučili. Zato: beri, glej in poslušaj pametno.

Omejitev dražljajev

Odkar živim na svojem (preberi nekaj več o tem, kako to doživljam), mi je (zahvaljujoč partnerju) prišlo v navado, da že nekaj časa pred spanjem telefon dam na letalski način in ga postavim na drugi konec spalnice. V tem trenutku se navajam, da ga tudi zjutraj pustim in ga primem v roke šele med zajtrkom (to je zame ogromen dosežek, verjemi). Izjema so edino jutra, ko imam čas za svojo jogijsko prakso – takrat vklopim način brez obvestil (večina pametnih telefonov to že ima) in WiFi za toliko časa, da v ozadju predvajam glasbo. Tudi to bi se sicer enostavno dalo rešiti s prenosom glasbe na telefon, ali pa enostavno izvedbo brez glasbe. To bo naslednji korak.

Sama s sabo imam dogovor, da emaile pregledujem 2x, maksimalno 3x na dan med delovnim tednom. Enkrat ob začetku delovnika okoli 10. ure in drugič takoj po tem, ko imam konec malo večje pavze (ponavadi po kosilu, kar sovpada z zaključkom delavnika večine ljudi). Polagam ti na srce: izklopi avtomatsko sinhronizacijo z emaili. Vsi vemo, kako hitro dvignejo pritisk. Prihrani si ta stres in ustvari časovna okna, v katerih imaš pravilno postavljen mindset, s katerim lahko uspešno premaguješ inbox.

In med delom? Zapri Facebook. Imej izklopljena obvestila za družabna omrežja na telefonu, ali še bolje, postavi telefon na stran. Obstaja tudi kup aplikacij, ki te po sistemu nagrajevanja motivirajo, da brez telefona ostajaš čim dlje (Forest (čudovita aplikacija) OFFTIME, AppDetox, …).

Upravljanje s časom

Čeprav sem tehnično blazno organiziran človek (z mavrično polnim Google koledarjem, 3 planerji za različne stvari in vsako stvar planiram v detajle), mi praktično upravljanje s časom ne gre najbolje. Med sestanki se zagovorim, moje kavice se lahko razvlečejo v 4 ure, vse stvari si bookiram v en teden tako da na koncu zbolim in podobno. Zato se trudim svoje delovne procese čim bolj časovno optimizirati in se hkrati učim tehnik, s katerimi sodelavce in naročnike med sestanki hitro vrnem na temo in ne pustim, da odplavamo v neznano. Pri tem mi pomaga, da od sredine prejšnjega leta naprej naročnike prosim, da vse svoje klice z mano »bookirajo«. Tako se ne more več zgoditi, da se »samo hiter klic« sprevrže v celodnevni brainstorming. Tukaj me sigurno čaka še ogromno dela, ampak s kakšno dodatno tehniko produktivnosti verjamem, da bo kmalu boljše.

Vprašaj, ne sklepaj

Odkar sem prebrala knjigo The Four Agreements, se dogovora »ničesar ne domnevaj« dejansko poskušam držati. Saj v teoriji vsi vemo, da ne vemo vsega in da ne moremo s sigurnostjo vedeti, kako je v čevljih drugega, vendar nam v praksi misli vseeno bežijo k domnevam in sklepom narejenim brez konkretne podlage. Odkar živim s tem dogovorom sama s seboj, se poskušam o vsakem dvomu, ki se mi pojavi, pogovoriti z osebo, na katero se dvom nanaša. Vse kar ostane od teh pogovorov je čista vest, jasnost in izboljšan odnos na račun iskrenosti. Ta dogovor zahteva tudi nekaj urjenja empatije, saj pri kakšnih domnevah velikokrat postanemo agresivni, obtožujoči in nasploh negativni. Zato naj dodam še eno stvar: preden sklepaš, nežno vprašaj.

Jezik do samega sebe

Sami sebi smo lahko največji sovražnik ali pa največja motivacija (o tem, kako samega sebe motivirati sem pisala že nekaj časa nazaj). Kako utišati negativni samogovor? Najprej ga moraš prepoznati. Iz mojih ust velikokrat uide: »Joj, kok sem neumna!« Samo zato, ker mi je ušla ali pa se je zgodila kakšna malenkost. Negativni tok misli je ponavadi izrazito črno bel, pri čemer vidimo le črno plat in belo povsem izpustimo. Radi krivimo same sebe in se v mislih še dodatno okregamo in zmerjamo. Dovolj je tega.

Vaditi in imeti pozitivni samogovor je (sploh na začetku) umetnost. Preden impulzivno začnemo z negativnimi monologi, moramo natrenirati kako ustaviti čas in razmisliti, uporabiti razum. Sem zato, ker sem se narobe oblekla pulover, res neumna? In še – velikokrat slišimo: »Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi.« Enako velja za govor. Ne govori sebi nečesa, česar ne bi v enaki situaciji rekel nekomu drugemu. Pozitivni samogovor iniciira tudi bolj pozitiven odnos do samega sebe – in to nam vsem manjka.

 

---

 

Da ne bo pomote, obstaja še kup tehnik in načinov, s katerimi lahko iščemo notranji mir. Eden izmed njih je sigurno šport, ki sem ga v zadnjem letu potisnila na stranski tir, ampak si močno želim, da se čim prej spet vrnem k njemu. Druga takšna stvar je sigurno narava, ki jo imam tudi v trem trenutku v navalu bolezni in dela absolutno premalo. Kaj bi še lahko dodala? Kaj pomaga tebi? Vesela bom, če mi zaupaš v komentarju. Lepo bodi!

Pravzaprav se ta zapis nanaša na zelo splošno področje našega življenja in ni vezan na koledarsko novo leto, vendar v duhu menjave koledarja na steni verjamem, da ti ta zapis lahko pride še posebej prav zdaj, ko čutimo pritiske o zastavljanju zaobljub iz vseh strani.

Zakaj je zdrav mindset pomemben?

Opazujem, kaj ljudje zapisujejo v svojih objavah in govorijo v svojih prazničnih videih, kjer naslavljajo svoje ambicije in drzne zaobljube za prihodnje leto. In si mislim: »Ni čudno, da smo tako zafrustrirani!« Če imajo ljudje, ki jih radi spremljamo in so nam v vzor, izredno visoka pričakovanja do sebe, jih bomo imeli tudi mi. Kot da že ni dovolj, da smo v povprečju današnje dobe že tako ali tako prestrogi do samih sebe.

Iskreno si želim, da bi več ljudi govorilo o tem, kako pomembno je ob načrtovanju leta biti zmeren, nežen in sočuten do samega sebe. Kako pomembno je biti prizemljen in realističen, hkrati pa ohranjati iskrico v očeh in motivacijski motor v stalnem, ne preveč potrošnem pogonu. Le tako nas ob nedoseganju nadrealističnih ciljev naš neuspeh ne potolče in le tako se lahko veselimo tudi ob najmanjših zmagah, naše življenje pa bazira na rasti in učenju.

Kakšen mindset moramo torej (vz)gojiti?

Miselnost začetnika

Z miselnostjo začetnika me je seznanilo nekaj branja o zen budizmu. Njihov koncept imenovan shaoshin, beginner’s mind, nas uči odprtosti in radovednosti do novih stvari, ter hkratnega osvobajanja od pričakovanj. Ko se osvobodimo pričakovanj, se osvobodimo tudi razočaraj in ne ustvarimo prostora za frustracije, ki bi nas lahko preplavile ob neuspehu. Filozofija govori o tem, da naj bi tudi napredni učenec v svoji stroki vedno ohranjal um začetnika, in se tako uspešno učil vedno novih stvari.

Če to prenesemo na novoletne cilje, zaobljube ali namere, kakorkoli temu že rečeš, lahko pričakujemo, da se bomo s tako miselnostjo svojih ciljev lotili kot izzivov in priložnosti za rast. V vsakem novem mejniku bomo videli uspeh in se hkrati z radovednostjo, celo neke vrste igrivostjo, spraševali, kaj je lahko naslednji korak. Zavedati se moramo, da so naši cilji cilji z razlogom. Če bi jih dosegli tako enostavno, kot nam je samoumevno na primer naše dihanje, to ne bi bil več cilj.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Mind-Body Health & Wellness (@chopracenter) on Dec 29, 2019 at 7:30pm PST

Miselna naravnanost k rasti

Growth mindset je termin, ki je v zadnjih nekaj letih preplavil socialna omrežja, ki je središče startup kulture kadra in ki ga naši karierni ter poslovni junaki redno umeščajo v svoje LinkedIn navdihujoče objave. Growth mindset je nasprotje fiksiranega mindseta, in v nasprotju z njim dopušča miselnost, da se naš intelekt in talent lahko razvijata skozi vajo in vztrajanje. Tudi tukaj se dotaknemo področja rasti in učenja.

S tako razvitim mišljenjem bomo svoje delo lahko ovrednotili bolj objektivno in manj pritiskali nase. Ob ovirah bomo poiskali drugo strategijo. Ob negativni kritiki našega dela bomo sprejeli svoje šibkosti in se vprašali, kaj lahko spremenimo. In ko bomo videli uspešnejše od sebe, se bomo vprašali, kako so to naredili in se skušali iz njihovega pristopa učiti. Ne bomo kar tako obupali ob prvem kiksu, do sebe bomo strpni, drugi nas bodo navdihovali in vedno bomo verjeli v nove možnosti.

Ko si zastavljamo cilje za novo leto in spremljamo napredek k njihovemu napredku, s takšno miselnostjo vidimo cilje kot še ne dosežene namesto nedosežene. Vidiš razliko? Poleg tega razbijemo večje cilje na manjše korake, ki nas do ciljev vodijo, in vsak korak jemljemo kot ravno tako pomembne, kot je pomemben končni cilj. Prednost dajemo potovanju, ne cilju, kakorkoli klišejsko se to sliši.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Teachers Pay Teachers (@teacherspayteachers) on Nov 21, 2019 at 12:45pm PST

1 trenutek – 1 stvar

Multitasking je toksična vrlina, ki so jo moji generaciji v otroštvu starejši predstavili kot pozitivno lastnost posameznika. S časom se je izkazalo, da je multitasking celo škodljiv za človeka in v vsakem primeru manj efektiven, kakor pa osredotočanje na eno stvar hkrati. Stres nas preplavi v trenutku, ko pomislimo, koliko stvari moramo narediti in občutimo nemoč, ko se zavemo, da v tistem trenutku vsega tega ne zmoremo. Tukaj pride v igro čuječnost – zmožnost, da se znamo vrniti v sedanji trenutek in preprosto smo s tistim, kar se tisti trenutek odvija.

Ko si zastavljaš cilje, pa tudi to-do liste in ostale stvari, jih razdrobi v manjše korake in se loti vsake posebej, vsake ob svojem času. Kot nakupovanje v trgovini. Imaš recept, ampak vseeno se boš pred začetkom kuhanja posvetil iskanju posamične sestavine v trgovine, vsake same, ker ne moreš zagrabiti vseh hkrati. Tako počni tudi s svojimi cilji. V enem od zapisov iz prejšnjih let, ko smo skupaj zastavljali cilje, sem razložila, da je fino imeti največ 1-3 večje cilje na kvartal (tromesečje) v letu. Že 3 je veliko. Ker ko si te velike cilje razdrobimo na sestavine, nas čaka ogromno majhnih korakov, trenutkov časa za njih pa ni neomejeno.

Koncept kompleksnosti življenja

Zavedati se moramo, da smo kompleksna bitja s kompleksnimi pričakovanji do samih sebe. In s še bolj kompleksnim življenjem, ki se odvija neodvisno od nas. Ogromno dejavnikov ne moremo nadzorovati, in čeprav v teoriji to vsi vemo, se velikokrat počutimo nemočne ob tej misli. Tudi sama se že leta ubadam s tem občutkom nemoči, ko pride do zunanjih dejavnikov. S časom sem spoznala, da mi to breme prav nič ne koristi, in se začela spogledovati s filozofijo, ki naše življenje gleda nadvse holistično. To pomeni, da enostavno sprejmemo življenje kot kompleksen in celovit proces, ki ga ne moremo nadzorovati in se znamo prepustiti toku. Kar hočem povedati je, da imamo lahko še tako odlično zastavljene cilje in postavljen sistem za sledenje ciljem, pa se vseeno lahko zgodi neka čisto X stvar na čisto X področju našega življenja, pa sploh ni nujno da negativna. Ja, lahko nas presenetijo težave z zdravjem, lahko se poruši kakšen odnos, lahko naredimo kakšen kiks, ampak lahko se pa tudi pojavi nova priložnost, lahko se skozi leto spremenijo naše prioritete, lahko razvijemo nova zanimanja in lahko da postanemo skozi rast čisto druge osebe. Življenje je celovit sistem in samo zato, ker se odvija, ne smemo dopustiti, da nas neobkljukan cilj na seznamu iz prejšnjega leta ne obremenjuje. Tudi iz tega razloga zagovarjam, da je pred zastavljanjem ciljev nujno potrebno poslavljanje od prejšnjega leta. Le tako lahko objektivno vidimo, da smo vendarle zrasli, da so se vendarle zgodile dobre, koristne stvari, da je bilo leto dobro, tudi če nismo dosegli vsega, kar smo si zadali.

Sočutje, sprejemanje in nežnost do samega sebe

Ne morem opisati, kako pomembno je to področje. Tudi to, kar bereš danes tukaj, je lahko za kakšno osebo in morda celo zate toksično. Lahko v tebi vzbuja občutke, da nikoli ne moreš doseči tega, da ne zmoreš, da ti ne bo šlo in da še nisi tam. Živimo v self-care dobi, ko naše police krasijo bogate zbirke knjig za samopomoč, ko ves čas beremo o mentalnem zdravju, o popolnih rutinah in ritualih, ki nam prinašajo notranji mir, osebno rast in celo čisto razsvetljenje. Biti bombardiran z vsemi temi slikami popolnoma prebujenih, samozavednih, samozdravljenjih in hkrati uspešnih ljudi, ustvarja pritisk na nas. Zato je toliko bolj pomembno, da delamo na področjih sočutja, sprejemanja in nežnosti do samih sebe še preden se lotimo raznih transcendenčnih podvigov.

Zavej se, da je tvoja pot samo tvoja in da si jo narekuješ samo ti, nihče drug. Ampak tudi samo ti njen potek sprejemaš, ga ozavestiš in vrednotiš. Ravno zato je pomembno, da znamo biti do sebe strpni in sočutni. Brez pomena je za novo leto sprejeti zaobljubo, da bomo meditirali vsak dan 10 minut, če pa ne poznamo (še) koristi meditacije in njenih efektov na nas samih. Brez pomena se je zavezati, da bomo prebrali 1 knjigo na mesec, če pa globoko v sebi ne čutimo ljubezni do branja in niti ne vemo, kaj sploh želimo brati. Namesto tega si lahko rečemo, da je naš cilj poskusiti z meditacijo, poskusiti par različnih pristopov in aplikacij, in videti, kaj nam ta praksa prinaša. Namesto tega je bolj smiselno imeti cilj v naslednjem mesecu samega sebe peljati na zmenek v knjigarno in brskati med policami, dokler ne najdemo nečesa, kar nas res pritegne. In če nas ne omreži meditacija, če nas ne omrežijo knjige – nič, ampak prav zares NIČ ni narobe. Morda ni pravi čas, morda to ni stvar zate, vsaj ne zdaj.

V zaobljube že dolgo ne verjamem več (imam podobno mnenje, kot ga je Nina orisala v svoji podcast epizodi o tem, zakaj novoletne zaobljube ne delujejo) in vidim, kako ljudi bremenijo, namesto da jih opolnomočijo. Verjamem pa v sisteme, kjer si lahko zastavimo majhne mikro cilje na poti do večjih in uživamo v dosežkih vsakega malega koraka. S takšnim mišljenjem nikoli ne naredimo napačnega koraka. Le korak v drugo smer, ki pa še vedno pomeni korak naprej in rast. In če se to zgodi, moramo nepredvideno situacijo sprejeti, jo ponotranjiti in nadaljevati naprej. Koledarsko leto nam ne bo nič zamerilo, če sredi leta ugotovimo, da nas bolj zanima nova destinacija, kakor pa stara.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Amyna Ftouni (@amynaftouni) on Apr 9, 2019 at 7:05am PDT

Fokus na koristi in občutke

Če je naš novoletni cilj zaslužiti 30.000 € v naslednjem letu, nas bo cilj obremenjeval. Zdel se nam bo nedosegljiv, težek in srhljiv, in v naprej si bomo začeli projecirati neuspeh. Takšen tok se zgodi pri večini zaobljub. Namesto tega se lahko prizemljiš in se osredotočiš na koristi in občutke, ki bi ti jih ta cilj dosegel. Če uporabim primer s 30.000 €: čez eno leto bom finančno svobodna in samozavestna, ker lahko zaslužim več kot potrebujem za svoje preživetje in mi to omogoča udobno, lepo življenje. In ta občutek te bo motiviral, ne pa 30.000 € na kartici.

Živeti obilje

Miselnost obilja (abundance) je koncept, ki govori, da je vse kar potrebujemo že prisotno in nam na voljo. Nedolgo nazaj sem govorila o svojem odnosu do denarja in tam se je zgodilo podobno. V trenutku, ko sem spremenila svojo miselnost iz »nikoli nimam denarja« (izhajala sem iz pomanjkanja« v »denarja je vedno dovolj zame« (miselnost obilja), so se moje finančne težave končale. Nehala sem iskati pomanjkanje, nehala sem se nanj fokusirati, nehala sem razmišljati o vseh obremenjujočih stroških, pač pa jih enostavno sprejela za take kot so. Ko sem začela verjeti, da mi je denar vedno na voljo in ga lahko dobim, ko ga potrebujem, so se vse moje finančne težave končale. Verjetno sem tudi zaradi tega preskoka nehala zapravljati na nepotrebnih stvareh in čeprav zdaj delam manj ur tedensko, kot sem v času svojega finančnega dna, zaslužim več. Odnos je vse.

V osrčju pa miselnost o obilju ni tako ezoterična, kot se sliši. Pomeni le miselnost, skozi katero smo hvaležni, pozitivni in neombremenjeni z mnenjem drugih. Pomeni samozavest in vero vase ter svoje sposobnosti. Druga plat obilja je pomanjkanje in pomanjkanje hodi z roko v roki z anksioznostjo. Pa vsi vemo, kako slabo lahko anksioznost vpliva na naše doseganje ciljev, je tako? Z miselnostjo pomanjkanja se omejujemo, med tem ko z miselnostjo obilja te meje razbijemo.

Vzemimo dve osebi, ki imata v glavi enak cilj – najti novo službo v 1 mesecu. Ena oseba ima miselnost pomanjkanja, druga pa miselnost obilja. Oseba z miselnostjo pomanjkanja se bo ves čas obremenjevala z občutkom, da služb ni dovolj, da v njih ni dovolj denarja, da nima časa za menjavo itd. Doma partnerju jamra, da ne najde časa za pošiljanje prošenj, da služb ni in da jo neskončno skrbi, kako bo, če ne doseže tega cilja. V jedru te osebe se skriva strah, da za njih v svetu ni na voljo dovolj dobrega. Normalno, da bo izkušnja menjave službe za to osebo izredno stresna. Druga oseba si zvečer vzame čas in preveri odprta delovna mesta na portalih, ko ima čas posodobi življenjepis in ga pošlje na mesta, kjer se ji zdi, da bi lahko dobro delala in še naprej rasla. Razveseli se klica na razgovor in si že predstavlja, kakšno osvežitev bo nova služba prinesla v življenje. Na koncu lahko obe osebi dosežeta popolnoma enak cilj, ampak kateri osebi je bilo lažje in katera oseba je po enem mesecu bolj pomirjena sama s sabo?

Vir: Megan Hallier

Zakon nevezanosti

Deepak Choprov zakon nevezanosti (law of detachment je po mojem mnenju veliko lepše razumljiv termin, ki se ne prevede najlepše). Če smo navezani na svoje cilje, svoje vizije in svoje sanje, potem neuspeh težko sprejmemo. Večina ljudi je močno navezanih na svoje ambicije in vsak odklon z zamišljene poti za njih predstavlja neuspeh. Zakon nevezanosti govori o zastavljanju ciljev, ki so zastavljeni zgolj z zamero, na njih pa nismo navezani. Namesto tega še vedno plujemo od točke A do točke B, a smo pri tem odprti za nove priložnosti in nove poti. Če ravnamo iz nenavezanosti namesto navezanosti, lahko ostajamo dlje časa nevtralni in stabilni, ne delujemo impulzivno, temveč počakamo, da se situacija razplete. Kontrolo spustimo in sprejmemo, da nad vsem nimamo nadzora. Če se neka situacija ne odvije tako, kot bi si želeli, se ne žremo, temveč jo spustimo in naredimo prostor za nove priložnosti.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Meditation & Mindfulness (@meditation_and_mindfulness) on Feb 21, 2019 at 8:07am PST

Še nekaj napotkov za bolj umirjen začetek leta brez pritiskov

• Poslovi se od starega leta (tukaj so moji napotki o tem, kako to narediš)
• Ko si zastavljaš svoje cilje, stresi »kaj pa če ne bo šlo«, »kaj pa če ne zmorem« in vse ostale kajpače-je iz svoje glave.
• Odjavi se z newsletterjev, ki ti polnijo glavo in vzbujajo slabo vest ali negativen pritisk. Razen z mojega, z mojega se ne odjavi, ker dobiš ti in vsi ki se v januarju na novo prijavijo interaktivni PDF workbook za načrtovanje leta 2020. Malo je heca. Malo pa ne.
• Pobriši vse stare to-do sezname s svojega telefona.
• Vrzi stran stare račune.
• Pobriši neuporabne stvari na namizju svojega računalnika.
• Odjavi se od vseh mesečnih naročnin, ki jih v resnici ne rabiš.
• Stare dnevnike, planerje in zvezke pospravi, pripravi si nove.
• Počisti omaro in doniraj stara oblačila.

 

---

 

Hvala ti za branje. Naj še enkrat omenim, da boste vsi, ki se na newsletter prijavite do konca januarja 2020, na email dobili svoj PDF načrtovalnik novega leta. Pri tem je ključno, da pred začetkom še enkrat prebereš tale zapis in se z novo perspektivo lotiš prizemljenega in sočutnega načrtovanja.

Želim ti obilo sreče, veselja, zdravja, ljubezni in uspehov v novem letu.

 

Vedno se rada ozrem nazaj čez ramo in se prepustim občutkom, ki me preplavijo ob obujanju lepih spominov in zmag preteklega leta. Letošnje oziranje nazaj je zame še posebej čustveno, na dober način, in nabito s hvaležnostjo. Večkrat se pohecam, da sem bila velik del svojega življenja Sivček (Eeyore) iz Medvedka Puja. Polna neke melanholije, nostalgije in obžalovanja, v ospredje zavesti pa sem vedno potiskala slabe trenutke, kot da bi hotela samo sebe mučiti. Letos je prvič res, ampak res zares drugače. Letos mi srce poje od sreče, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši.

To objavo je navdahnilo kup krasnih žensk, ki so moj YouTube guilty pleasure in v zadnjih tednih delijo povzetke svojih doživetij v letu 2019, končni potisk pa je naredila Nina, ki nas je v 4. epizodi svojega čisto novega podcasta Lovim ravnotežje, popeljala skozi svoje najlepše trenutke tega leta. Lepo lepo te vabim, da jo poslušaš tudi ti.

Kakorkoli, kar začnimo, prav?

Preselila sem se na svoje

Ne vem kako naj to opišem, ampak nekoliko jezna sem, da se o tem življenjskem premiku na sicer precej glasnih socialnih omrežjih brez tabujev, pravzaprav ne govori. Verjetno res tudi zato, ker se stvar pač zgodi v nekem trenutku in nato občutki povezani z njo pač zbledijo, pri večini ljudi očitno precej hitro. Jaz sem svojo selitev doživljala izredno intenzivno, in še vedno me kakšen dan ujame val žalosti ob misli na družino, ki mi je prej 24 let dajala streho nad glavo, mi delala družbo in mi dala osnovo za vse, kar sem rabila, da sem si lahko zgradila tako čudovito življenje. Hkrati je bila osamosvojitev zame nekaj izredno pomembnega tudi zato, ker sem o tem sanjala že nekje 4, 5 let, preden se je to dejansko zgodilo. Govorim o rednem pregledovanju nepremičninskih portalov na mesečni ravni, negovanje inspiracijskih Pinterest boardov z interierji in opremo za dom, pa o večernem sanjarjenju, ki me je zazibalo v spanje. Ja, selitev je bila zame zato res big big deal. Po spletu neverjetno srečnih okoliščin je zdaj moj dom čudovito stanovanje s čudovitim najemodajalcem, krasnimi sosedi, in predvsem, z ljubečo družbo, ki se je ne naveličam ne glede na to, koliko dni zapored preživiva skupaj, v najinem novem domu.

 

 

Začela sem govoriti »ne«

»Ne« je beseda, s katero imam težavo. Sem ugajač, priklanjalec, upogibalec hrbta, utelešenje cmoka v grlu. No, vsaj tako podobo o sami sem sem si ustvarila in se je držala kot klop. Letos februarja sem zbrala vsa jajca na tem svetu in rekla »ne, dovolj« določenemu poslovnemu sodelovanju, ki me je več kot eno leto dušilo, tako duševno kot finančno. In tako spet zadihala. Kmalu za tem sem rekla »ne« še dvema priložnostima za zaposlitev. Stvar je v tem, da sem se do letošnjega leta vedno čutila »dolžno« sprejeti vsak projekt in vsako priložnost, ki mi je prišla naproti. In nepopisno vesela sem, da sem sledila svoji intuiciji, ki mi je govorila, da to ni to. Zato ker se je že zelo kmalu po tem zgodil preobrat, ki me je izstrelil do neba.

Odpuščanje

Decembra 2018 sem izvedela neko zadevo o osebi, ki je bila več let ogromen del mojega življenja, in to spoznanje me je popolnoma zrušilo na tla. Čeprav ta oseba ni več del mojega življenja, me je to spoznanje tako prizadelo, da sem se prvo polovico leta skoraj vsak dan spomnila na to zadevo, ki me je žrla, razžirala, prežemala do kosti. Misli od kako sem to lahko dovolila? pa do zakaj nisem bila vredna zaupanja? Res je terjalo tone tihega dela na sebi, ure in ure pisanja v dnevnik, premlevanja in notranjih monologov, da sem odpustila. Pa ne samo tej osebi, tudi sebi. Da sem lahko celo zadevo pustila za sabo in spet zadihala, brez zamer. Dolgo časa sem se ukvarjala tudi z žalostjo ob izgubi ljudi, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov prenehali biti del mojega življenja. Spet sem odpustila, predvsem sebi. Zaradi bolečine ob »izgubi« ljudi sem zadnje mesece posvetila razreševanju svojih travm in kompleksov v teh vodah in šele nedolgo nazaj dojela, da se zaradi teh bolečin začenjam družiti s praktično vsakim, ki za mojo družbo prosi. Ker mislim, da bom tako problem rešila. V resnici pa ustvarim samo še več propadlih odnosov. To je sigurno področje, kjer se moram še naučiti reči »ne« po eni strani, po drugi strani pa negovat tiste odnose, do katerih mi resnično je mar.

Hvaležnost

Kljub temu, da sem več let pridno izpolnjevala aplikacije za sledenje dnevne hvaležnosti, ne morem reči, da sem bila pred tem letom resnično hvaležna za stvari. Odkar smo lani novembra skoraj izgubili življenje neke osebe, ki mi je blizu, sem začela gledati stvari nekoliko drugače. Sem prisotna, sem zares čuječa. Čutim vsak požirek moje najljubše jutranje tople limonade z MSM-jem. Opazim spreminjajoče barve dreves med vožnjo po prelepi Sloveniji. Jokam solze sreče, ko lahko čutim toplino roke ljubljene osebe v svoji. Plešem, ko se zbudim naspana. Začutim okus sleherne začimbe, ko počasi jem zajtrk. Ravno včeraj je bil tak dan, ki ob misli nanj v meni prebudi vrelec sreče in oči mi napolnijo solze. Prvi sneg, škripanje snega pod nogami, pitje najljubšega belega čaja z bratom ob Ljubljanici, igranje namiznih družabnih iger pred spanjem z neskončnimi dozami smeha. Res, ampak res sem hvaležna za to življenje.

Spet berem knjige

Moje otroštvo je bilo prežeto s knjigami. Če bi lahko, bi potopila glavo med strani Pullmanove serije Njegova temna tvar (in ja, povsem čustvena sem bila ta teden ob gledanju nove serije po knjigah!) in za vedno zbežala tja. Nekje med gimnazijo in faksom pa sem knjigam pustila, da se utopijo v prahu. Letos sem začela spet investirati v knjige, ki jim zdaj zvesto podčrtujem lepe misli, dopisujem svoje prebliske, viham vogale ob straneh in jih ljubeče zlagam na police. Zadnja leta so bila zame takšna, da sem prebrala nekje 2-3 knjige letno, pa še to v enem šusu na morju. Zdaj si ne predstavljam, da ne bi prebrala minimalno ene knjige na mesec, pa tudi do 6.

 

 

V borbi z anksioznostjo sem končno v prednosti

Anksioznost me duši in vrti okoli svojega prsta že od otroštva, razplamenela pa se je v najstniških letih. Poskusila sem vse mogoče – od prisilnega dela na področjih, kjer si moral ogromno delati z ljudmi, pa do zdravil in vsega vmes. In letos sem spoznala, da lahko to bitko zmagam šele v trenutku, ko se sama odločim, da jo hočem zmagati. Letošnje leto je bilo zame leto, ko sem se zares ustrašila zase in za svoje zdravje, se večkrat (spet) sprehodila po tanki liniji prepada pred burnoutom, zato sem začela res, ampak zares intenzivno delati na sebi. Veliko zaslug pri mojem napredku ima tudi naslednja zmaga.

Strokovna samozavest

Kot rečeno, sem se nekje konec februarja sesedla na tla in se močno razjokala ob spoznanju, da tako ne morem več. Pričelo se je poglobljeno iskanje same sebe v kariernih in poslovnih vodah. Pretipala sem različne vogale in se spraševala, kaj je tisto, kar zares želim početi. V čem sem sploh dobra? Ali sem sploh v čem? Sindrom prevaranta me je požiral. Dokler nismo šli z družino julija na tradicionalno dvotedensko morje, kjer je bila moja misija najti moj zakaj in narediti plan. Že pred odhodom pa sem se nekega dne zbudila iz sanj, kjer so se vsa moja vprašanja razjasnila in vsi dvomi razblinili. Nikoli do takrat se mi še ni zgodilo, da bi sredi noči vstala z utripom kot na bojni fronti in v zvezek začela zapisovati zaspane ideje, ki so mi v drugi polovici leta obrnile življenje na glavo.

V pol leta se je nato zgodilo vse. Prekinila sem z delom na projektih, ki so me dušili. Našla sem si mentorja Roka, ki je moje ambicije in vizije samo še potrdil. In v družbi Nine začela razvijati svoje sanje, ki se trenutno odvijajo pred mojimi očmi. Delam kot brand strateginja, ki pomaga znamkam zaživeti in zrasti do maksimalnega potenciala. In v prihodnjih letih imam toliko planov, toliko ciljev. Kar je najpomembneje je, da sem se prvič v življenju v nečem res našla in se v tem zares začutila. Toliko strasti do svojega dela še nikoli nisem čutila v svojem srcu. Ves ta zagon in pozitiven odziv okolice sta v meni katalizirala izoblikovanje (zdrave) samozavesti in če si tudi ti oseba, ki se je kdaj soočala z ekstremno nizko samopodobo, potem veš, kako veliko lahko pomeni takšna sprememba. Zdi se mi, da šele zdaj zares živim. Ne samo življenje, tudi svoje poslanstvo. (In spet sem na robu joka, res.)

Delo na spiritualnosti

Še nekaj let nazaj sem bila zagrizen ateist, malo pred tem tudi zelo glasna okoli tega. Dolgo časa sem rabila, da sem začela stvari, ki so se v meni začele dogajati in stvari, ki sem jih začela dojemati drugače, tudi komunicirati z drugimi. Toliko časa me je bilo sram povedat na glas, da je v meni tudi novo odkrita duhovna plat, ki je zapolnila nek prazen delček mene, za katerega sicer sploh nisem vedela, da obstaja. Mogoče še vedno o teh stvareh ne govorim na glas in iskreno tudi dvomim, da bom, ker je to neka moja intima. A vendarle je bilo leto 2019 leto, ko sem povsem odprto začela sprejemati to svojo novo plat in jo radovedno začela spoznavati.

Živim dovzetno za okoljske probleme

V trenutku, ko sem se selila na svoje, sem spoznala čisto novo plat okoljevarstva in trajnostnih produktov na trgu. O tem sem imam namen razpisat kdaj drugič, ampak želim povedati, da sem kljub selitvi na svoje, ko je vsaka najmanjša stvar (pre)velik finančni zalogaj, vseeno uspela obdržati svoje vrednote na mestu in naredila vse, da sem ostala zvesta sama sebi. Tako lahko ponosno rečem, da sem letos kupovala bolj malo, kar sem kupila, pa je bilo v večini primerov izbrano glede na prijaznost do okolja in etike za nastankom produkta, in če to ni bilo možno v dani situaciji, sem nakup opravila kar se da zavedno o svojem dejanju, nič ni šlo pod preprogo. Res sem ponosna nase, da mi je tudi letos uspelo k življenju pristopiti z zavedanjem o okoljevarstveni problematiki, in da nisem, kot ogromno ljudi na družabnih omrežjih, skozmignila z rameni in rekla »je*iga«, ter si zatisnila oči. Hkrati sem vesela, da sem glede te tematike postala nekoliko manj agresivna do soljudi, in da mi da ogromno ljudi vedeti, kako moj odnos do skrbi za okolje navdihuje tudi njih.

 

 

Še nekaj trenutkov, ki si jih bom iz 2019 za vedno zapomnila

• Občutek ponosa ob opazovanju moje mame, ki se je začela ukvarjati s svojimi hobiji, ki jih je leta in leta zapostavljala in odprla svojo Etsy trgovino.
• Sedenje na plaži ob lizbonski Praça do Comércio, z vetrom v laseh in soncu na obrazu. Ko te preplavijo občutki zavedanja, da bo res, ampak res vse ok.
• Moji dizajni so na Moonchild boardih. Imeti snowboard z lastno grafiko so bile moje sanje od nekdaj. In zdaj so uresničene.
• Aprilsko cruisanje longboard po istrski obali.
• Moj prvi video story na instagramu letos avgusta. Cel dan sem se pripravljala nanj in ko sem ga dala v svet, mi je tako nepopisno odleglo. Vem, da se sliši banalno, ampak zame je bil to ogromen korak.
• Izgubljanje po zelenih ulicah Amsterdama.
• Opazovanje čaplje čisto od blizu sredi botaničnega vrta. Čaplje so moj spirit animal.
• Boso sprehajanje okoli hiške na španskem podeželju s kosom guacamole obloženega kruhka v roki, z domačimi mandarinami in dvema krasnima miniaturnima ovnoma, ki se nikoli nista naveličala pozornosti.
• Lovljenje prvega spomladanskega sonca na pikniku ob Vrbskem jezeru.
• Raziskovanje zapuščenih solin z očetom in odkritje zapuščenih ter popolno ohranjenih vozov.
• Mike Shinoda koncert, ko so mi solze tekle po licih praktično ves čas.
• Opazovanje jastrebov v Španiji.
• Občutek ponosna, ko sem po 23 urah potovanja prispela v hotel v Kazahstanu z izgubljeno bančno kartico, ko me skoraj niso spustili v državo, za piko na i pa sem imela še nore krče, vročino, in vneto grlo. Na koncu sem ob 3 ponoči poklicala fanta in se smejala ob misli, kako fino je imet na nogah udobne fluffy nogavice. Še danes ne vem, kako mi je uspelo tisti dan zdržati tako dobro.
• Objava newsletterja, s katerim sem odlašala kar 2 leti.
• Brezskrbno potepanje po Celju, brez cilja, in posedanje v lokalih. Zmenek same s sabo.

In zdaj, po kupu obrisanih solzic, in pristnih nasmeškov, pa neskončno toplino v srcu, vabim tebe, da kakšen svoj lep trenutek zapišeš v komentar. V vsakem primeru pa hvala, ker to bereš. Neskončno hvaležna sem tudi zate. Lepo preživi prihajajoče praznike. Vzemi si čas zase. Izkoristi.

Vprašala sem se, kako lahko naredim ta zapis nekaj več kot samo klasičen potopis po prvonovembrskem roadtripu po Kastilji. Ali pa več, kot vodič po mojem ljubem Madridu, kjer sem iz ljubezni do mesta pohajkovala že tretjič v samo nekaj letih. In Nina mi je dala fantastično idejo – zakaj ne pišeš o tem, zakaj pravzaprav še vedno potuješ naokoli z družino, kljub temu, da si stara že 25? In sem rekla, ja, zakaj pa ne.

Ko si najstnik,

Je preživljanje časa z družino namesto s prijatelji prava sramota.

Tudi moje najstniško obdobje je bilo ekstremno uporniško in v tistem času se je odnos med mano in mojo družino precej skrhal. Začelo se je nekje pri 12. letih, ko sem si na smrt želela na koncert Nightwishev, pa nisem smela iti. Kakšna krivica! In ko tako zamero podkrepijo hormoni, se znajdeš v toksičnem vrtincu in kupom zank nastrojenosti proti svojim lastnim največjim zaveznikom. Mislim, da je takšno obdobje nadvse normalno, ampak me vseeno žre, ko se ozrem nazaj.

V najstniških letih sem še vedno hodila s starši na morje. Pravzaprav nikoli nisem prekinila tega kroga. Vsako leto, vsakič 14 dni. Spet – kakšna sramota! Bilo je par let, ko tega sploh nisem upala povedat na glas. Bilo je tudi par let, ko sem na tistem morju čisto zdepresirana sedela v senci zaradi fotodermatitisa in hrepenela po svojih »prijateljih« (od katerih danes nihče več ni v krogu mojih prijateljev, toliko o tem).

Mislim, da se je vse skupaj preobrnilo pri mojem 19. letu, ko so hormoni končno zares popustili in po parih zares neprijetnih izkušnjah povezanih z alkoholom in zabavami. Večletni žurerski krog se je kar naenkrat ustavil. Anksioznost je narasla do neba in nisem si več niti upala videti same sebe pod vplivom česarkoli. Začela sem uživati v varnem zavetju doma in v varnem objemu bližnjih. V tem času sem se tudi zavestno odločila, da se z vsakim dnem trudim vsaj malo zakrpati odnose z družino, ki sem jih dobršni del svojega življenja skorajda zavestno rušila.

Od takrat naprej

Družino enačim z varnostjo, ljubeznijo in udobjem.

In naša morja so postala dejanski oddih, kjer sem se lahko izognila 1001 brezvezni kavici, kjer sem mukoma poslušala neskončne seanse opravljanja, kasneje pa se ogabno počutila, ker sem v njih sodelovala. Zapletla sem se v zanke pogovorov s samo seboj o tem, komu okoli mene je sploh mar, komu lahko zares zaupam, kdo sploh ne nosi maske in ne šminka odnosov z ljudmi okoli sebe zgolj zavoljo izkoriščanja. S časom se je krog mojih zaupnikov ekstremno zožal. In čeprav se sliši ekstremno pocukrano – ostala mi je samo družina, ki jo brezpogojno ljubim, in pa tistih par oseb, ki so vame vlagale energijo. In jaz v njih. Ker če sem iskrena, tako kot sem bila slaba hčerka in sestra velik del svojega življenja, sem bila tudi slaba prijateljica, ki nikoli ni imela časa, ki nikoli ni mogla priti, ki nikoli ni poklicala. In tesne vezi sem težko spletla, ne da bi se človek naveličal vlaganja energije v najin odnos ter nekega dne enostavno izginil. Ob vseh teh odhodih, razhodih in ghostanju mi je vedno ostala družina.

 

 

Pa smo tukaj.

Stara sem 25, živim na svojem, pa še vedno potujem z družino.

Naj ti povem še eno prisrčno stvar. Z družino smo dogovorjeni, da se za božič ne obdarujemo čisto klasično. Pravzaprav je prav fina rešitev tudi za vse, ki iščejo bolj okolju prijazno rešitev za praznično obdarovanje. Namesto tone materialnih stvari in poceni cukra, v hranilniku zbiramo prostovoljne prispevke za potovanje. Po trenutnih finančnih zmožnostih posameznika. S tem denarjem gremo potem enkrat na leto nekam na lepše. V zadnjih letih je bila to večkrat Španija, na primer Andaluzija, in pa Lizbona.

Vsa ta morja in vsa ta potovanja so po 19. letu zame začela predstavljati neke vrste pobeg, neke vrste dopust. Moja družina je relativno mirna in nezakomplicirana, drug drugemu damo svoj prostor in mir in pridemo nazaj skupaj, ko imamo željo po tem. Zato z njimi rada hodim naokoli.

Tako smo se tudi letos spomladi dogovorili za Kastiljo in kupili karte. Takrat sem še živela doma in sanjalo se mi ni, da bom že čez par mesecev pakirala vse svoje imetje v kartonske škatle in hiperventilirala ob misli, da se ločujem od ljudi, s katerimi sem živela pod isto streho več kot 24 let. Pa je vseeno prišla nepričakovana fantastična priložnost za selitev, o kakršni sem tiho sanjala že več let. Ko je prišla, sem jo zagrabila. A prinesla je kup do tedaj nepoznanih občutkov, podobnim tistim od svojih najbolj grenkih breakupov. Smešno je, ko se zaveš, kako močno si navezan na ljudi in kako močno jih pogrešaš od trenutka, ko njihova prisotnost v tvojem domu ni več samoumevna. Iskreno – nisem pričakovala, da me bo tako močno zvilo. Sploh prvi meseci so bili težki. In ob vseh teh občutkih, normalno da sem se že dogovorjenega potovanja veselila kot zmešana.

In zdaj, ko živim na svojem? In si ustvarjam svoje življenje?

Bom še potovala z družino?

Definitivno si v teoriji to želim, in tudi verjamem, da bomo še kdaj kam šli, ampak verjetno v malo drugačni obliki, kot smo bili do zdaj vajeni. Upam si ugibat, da bodo naši izleti krajši, pa da ne bomo vedno šli vsi, pa da bo mogoče celo večkrat v igri kakšen bolj oddaljen kraj ali celo potovanje z agencijo, ko se nam bo zahotelo več udobja in brezskrbja.

 

 

 

Težko pišem o tem.

Težko pišem o odhodu iz gnezda, ker me boli. Tudi tekom potepanja po Kastilji pred samo nekaj tedni sem se večkrat ustavila in se zamislila, da je mogoče to celo zadnjič, ko v taki obliki kot »otrok« potujem s svojimi starši. Tudi če vse ostane isto, se od zdaj naprej ne morem več počutiti kot otrok, ki samo gre zraven in uživa v potovanju, kot so si ga zamislili starši.

Ideja o tem, da še vedno hodimo naokoli, mi je seveda zelo všeč, ampak verjetno ima tukaj tudi velik del občutek krivde, da sem »odšla«, občutek osamljenosti in občutek nepripadnosti, ki ga na svojem velikokrat doživljam. Prav zdaj imam solze v očeh. Selitev na svoje je brez dvoma čudovita stvar in nikoli je ne obžalujem, a to ne pomeni, da ni težko. Velikokrat pridejo dnevi, ko bi na vprašanje o tem, ali bom še potovala z družino, kot iz topa izstrelila JA, seveda, jasno. Čisto iz ljubezni in iz občutka, kako močno jih pogrešam.

In pridejo dnevi, ko razmišljam malo bolj odraslo in vem, da bo od zdaj naprej to čedalje težje. Ker pridejo nove prioritete, nove želje, nove potrebe in nova predstava o potovanjih. Pa ustvariš svojo družino. In tako dalje. In če skušam združiti svojo objektivno plat z ranljivo vlogo hčerke in sestre, je moja vizija, da grem sem pa tja z mamo, ki je še precej potovalno nabrita, v kakšno Jordanijo. Ali pa supat v Bohinj. Ali pa samo na juho k njim domov, pa pogledat kakšen njen nov makrame. Pa z bratom na Malto ali v Prago, ali pa samo v center Ljubljane na čaj. Pa z očetom kamorkoli na tem svetu po kakšni hosti ali v kakšen hrib, tudi če je samo Dobeno v lokalni bližini. In to je dovolj. Kakršnakoli priložnost z njimi – je dovolj.

 

 

Če sem se česa v svojem življenju naučila,

Je to dejstvo, da brezpogojno ljubim svojo družino.

V vseh teh letih ni bilo vedno lahko in seveda so prišli sila težki trenutki, tudi trenutki, ko se bojiš, da boš koga v družini izgubil. In vse to te poveže. Zato – če še pride priložnost, da s svojo družino kdaj potujem, grem. In če ne, ne bo nič hudega. Ker vem, da se trudim maksimalno, da to brezpogojno ljubezen ohranjam in negujem.

Kaj več o moji selitvi od doma pa kdaj drugič. Že dolgo obljubljam turo po svojem novem domu, kjer je ogromno delčkov obarvanih malo bolj okolju prijazno in zavedno do krhkega sveta, v katerem živimo. In rada bi ta zapis prepletla s svojimi občutki o selitvi. Oglasi se še kdaj in mogoče te že kmalu čaka nov zapis.

Živjo. Moje ime je Nina. Stara sem 40 let. Sem piarovka in učiteljica joge. Zadnjih osem let sem sama svoja šefica. Svoja razmišljanja zapisujem pod #lovimravnotezje. Tako kot ti tudi jaz iščem stvari, ki me osrečujejo in izpopoljujejo. Tako kot ti iščem tisto iskrico v sebi, ki mi sporoča, da vse je ok. Iščem ravnotežje med delom in prostim časom, predvsem pa občutek, da lahko zaupam sebi in svojim sposobnostim. Svoje življenje zapisujem na strani, ki mi jo je oblikovala, postavila in uokvirila prav naša krasna Masha.

• Obišči Ninino čudovito spletno stran
• Poglej, kako je potekala izdelava njene strani

Priznam, ne uspe mi vsak dan zaključiti uravnoteženo, mi pa vse pogosteje. A pot do tega je bila dolga in naporna.

Verjetno sem nekaj let starejša od tebe. In verjetno sem v življenju izkusila več reči. A želim biti iskrena. Tudi v mojih (zrelejših) letih nimam odgovorov na vsa vprašanja, na dvome, izzive in občasne provokacije, ki ji, tako kot verjetno tudi ti, dobivam od okolice. Pa sem mislila, da bom to v teh letim imela. Tako kot ti tudi jaz vsak dan odkrivam sebe in se iščem. S to razliko, da sem v tem iskanju v zadnjih letih začela uživati.

Ko me je Masha povabila, da za vas, zveste bralce njenih čarobnih zapisov, napišem kakšno misel, sem najprej pomislila na to, da bi z vami želela deliti razmišljanja, ki so mi ukradla večji del preteklega leta. V letu 2018 sem se (spet) podala na pot samoodkrivanja in skozi potovanje odkrila nekaj stvari, ki mi ne dajo miru. Spet znova sem se začela spraševati, zakaj hudiča se moramo na takšne poti podajati sami. Zakaj teh enostavnih načinov, kako poiskati mir v svoji duši in se predati tej krasni poti, ki ji pravimo življenje, ne dobimo v zibelko ali skozi izobraževalni sistem. Zakaj so potrebne ure in ure, ki jih presedimo pri terapevtih, ki, eni bolj, drugi manj, uspešno odkrivajo naše zablode. Zakaj naročamo knjige za samopomoč? Zakaj si ne zaupamo? Zakaj se nenehno ukvarjamo z drugimi in ne sami s seboj? Zakaj želimo biti podobni tisti influencerki, ki ima najbolj krasne in s filtri olepšane fotke, in zakaj ne želimo biti drugačni? Zakaj nam je nerodno in zakaj … zakaj?

Samopodoba je beseda leta 2019

Odkar vem zase, sem želela ugajati. Želela sem imeti lepo pisavo, kot Neža iz druge vrstev gimnaziji. Želela sem skočiti čez kozo vsaj tako dobro kot Taja. Da o vrtenju teniškega loparja, ki ga je obvladal Gregor, niti ne zgubljam besed. Posnemanja so del življenja in to se ni zgodilo s prihodom družbenih omrežij. Z njimi se je vse to le še bolj razplamtelo.

Biti všečen ni nekaj, kar se skriva. To ni nenormalno in zaradi tega nas ni treba biti sram. To je del našega DNA. Ljudje smo družabna bitja in biti del družbe pomeni, da to družbo želiš navduševati. Želiš pokazati, da si del celote. Težava nastane, ko svoj pravi jaz poteptaš, ker misliš, da je drug član družbe boljši, sposobnejši, pametnejši, lepši … “oh-kako-krasne-fotke-ima-na-gramu” in kje dobim te presete, da pokopiram ta vibe. Tukaj je leži težava, s katero se ukvarjamo vsi.

Dobrih 35. let sem rabila, da se si podarila najlepše darilo. Sebe. No, dovolila sem si na pot samospoznavanja. Če sem se prej na vso moč trudila biti nekdo drug ter skrivati vse hibe in napake, za katere sem mislila, da mi lahko škodijo, sem danes vesela za prav vsako. Hej, celo naglas jih povem in hudiča … vam, popolnim neznancem pišem o tem. To ni prišlo čez noč in še zdaleč nisem na koncu poti. Čeprav stremim k temu, da v življenju ničesar ne obžalujem, še posebej, ko gre za preteklost, bi si želela, da bi se na to pot podala prej. Veliko stvari bi mi bilo prihranjenih.

Ko danes opazujem vas in generacijo, ki prihaja za mano, sem … vesela. Navdušena. Zelo pogosto se na primer ujamem v debati z vami, mladimi, in ugotovim, da imate nekatere stvari bistveno hitreje popedenane, kot so bile moje. Nekateri od vas (na primer Masha je krasen primer tega) ste “stare duše”, ki v zgodnjih 20. letih veste, kaj si želite in kdo ste. In meni se to zdi ena od najlepših stvari, ki jih vidim v družbi, katere del smo.

Verjamem pa, da nam na kolektivni ravni manjka precej stvari. Na primer zdrava samopodoba. Sposobnost samorefleksije, s katero ne tlačimo sebe proti tlem, temveč iščemo načine, kako pri sebi izboljšati stvari. Sposobnost ukvarjanja samih s seboj in ne ukvarjanja z drugimi. Postavljanja meja, do sebe in do drugih. Sposobnost brez slabe vesti reči ne. Sposobnost biti prijazen in spoštljiv do drugače mislečih.

Kaj bi se morali učiti v šoli, pa se ne

Skozi zadnje leto se neštetokrat zalotim ob misli, kako fino bi bilo, če bi se določenih enostavnih znanj naučila prej. Na primer v šoli. Če bi kakšno uro namenili temu, namesto ukvarjanju z geološko sestavo tal v puščavi Gobi (verjamem, da je to fino vedeti in poznati, ampak obstaja toliko več bolj pomembnih stvari v življenju).

Želim si, da bi me šola pripravila tudi na življenje. Da bi se v najstniških letih naučila, da porazi niso konec sveta, ampak dejansko odlične izkušnje, iz katerih se lahko največ naučim. Da je imeti svoje mnenje dobro zame in za družbo, v kateri živim. Da je dvig roke sredi razreda nekaj, kar bi morali spodbujati, ker je postavljanje vprašanj dobro za razvoj sposobnih, razmišljujočih in odgovornih državljanov.

Želim si, da bi naučili, kako umiriti sebe in moj “monkey mind”. Ko danes gledam nazaj in vem, kako enostavno se tega lahko človek nauči, mi postane slabo. Slabo, ker teh načinov niso osvojili ljudje, ki bi nas morali učiti, predajati znanje. Morda so bili (ne čisto vsi, a žal večina) preveč zasedeni z iskanjem napak v kontrolkah in med spraševanjem pred tablo.

Želim si, da bi nas spodbujali v tem, da je ok biti drugačen. Ker družba, v kateri so vsi enaki, postane najbolj dolgočasna stvar na svetu. In takšno družbo se najbolj enostavno vodi, se z njo poigrava in zavaja. Z družbo, ki ne zna ali si ne upa razmišljati s svojo glavo, ker vem, da bo ob tem prejela grajo in kazen. Se vam ne zdi, da je to žalostno?

Verjamem, da bi z majhnimi posegi v izobraževalni sistem lahko spremenili posameznike in družbo. Hej, cel svet. Ljudje bi bili bolj zadovoljni v svoji koži. Vsak bi se večino časa ukvarjal s seboj in manj z drugimi. Bilo bi manj nestrpnosti, bullyinga in trolanja po družbenih omrežjih. Ker človek, ki je zadovoljen v svoji koži, ne rabi hoditi po drugih, da se bolje počuti.

Kaj za boljše počutje in samopodobo lahko naredite že danes?

Dejansko obstajajo čarobne palčke, s katerimi lahko vsak od nas naredi konkreten shift v življenju. Na primer dihanje. Če se zares osredotočite na svoje dihanje, boste kmalu ugotovili, da dihate hitro. To je “bolezen” sodobne družbe. Hiperventilacija. Povprečen človek bi na minuto moral vdihniti do največ 20-krat in to je res maksimum. Nastavite si čas in preštejte. Dihajte skozi nos in naravno. Večina nas naredi tudi po 30 vdihov na minuto. Ko se osredotočimo na dihanje, svoje vdihe in izdihe lahko daljšamo. Dihanje postane globoko, mirnejše in osredotočeno. S tem mirimo sebe, svoje misli. Hitro opazimo umirjenost ob trenutkih, ki so nam prej predstavljali nočno moro – izpiti, zagovor pri šefu, nevrnjen klic nam drage osebe, razhod, ločitve, …

Bodite prijazni do svojega prostora, ki naj vam bo svet. Vaš prostor je vaš dom, pa tudi ozek krog okoli vaših teles. V ta prostor spustite le tiste ljudi, ki so vredni spoštovanja. To ni prostor za “biti všečen”. Vanj ne vabite ljudi, ki vam jemljejo energijo, ki vas ne spoštujejo in ki v vas spodbujajo manjvrednostni občutek. Brezkompromisno je to vaš prostor in vso pravico na svetu imate, da vanj povabite tiste ljudi, ki si bo vaše to zaslužijo.

Odženite pijavke in vse, ki vam jemljejo vaš mir, energijo, dobro voljo in zadovoljstvo. Skozi življenje je treba hoditi tudi z občasnimi inventurami in čiščenjem. To lahko pride spontano ali pa si je treba vzeti čas in se poglobiti v to, kdo je v naših življenjih in kakšno mesto, vlogo in vpliv ima na nas. Bodite konsistentni in sledite svoji intuiciji. Ko se tega lotimo prvič, je izredno težko. S časom postane enostavnejše in bolj redno. Odločitve se zgodijo organsko in zadovoljstvo ob tem postane močnejše.

Naučite se najpomembnejšo besedo v vseh svetovnih jezikih. Ne. Če niste prepričani, da je ponujena služba za vas, recite ne. Če se nekdo do vas ne obnaša spoštljivo, recite ne. In odkorakajte stran. Če zadeva (ali človek), ki se vam mota po glavi, pa v vas ne kriči navdušenje, da si to resnično želite … res, res želite … recite ne. Ni tako enostavno, kot se morda sliši, je pa potrebno. In z vsakim ne-jem boste pobožali sebe, svoje vrednote, želje, cilje, meje … sebe. Biti zvest sebi je največje bogastvo.

Bodite prijazni, do sebe in drugih

Če niste prijazni do sebe in razumevajoči do vseh tistih majhnih napakic, ki s časom postanejo ljubke, potem ne boste prijazni do drugih. In družba neprijaznih ljudi je družba, v kateri je izredno težko živeti. Bodite prijazni do natakarja, ki vam prinese kavo. Pa do voznika avtobusa ali brezdomca na ulici. Nikoli ne boste poznali zgodbe, ki jo je vsak od teh ljudi prehodil, da je danes tukaj, kjer je. Če se zgodi, da naletite na neprijaznega natakarja, ga “ubijte” z ekstra prijaznostjo. To razoroži še tako zateženega posameznika.

Ne uspe vsak dan, a fino je, ko je takšnih trenutkov več od tistih, v katerih se vrtimo v začaranem negativističnem krogu. Vedno je dobro začeti s prijaznostjo, zatežimo še vedno lahko, če je treba in sila.

Zaključna misel

Z vsemi zgoraj naštetimi mislimi in metodami, za katere bi si želela, da bi jih vedela prej, se borim in ukvarjam vsak dan. Vedno so v mojih mislih, tam nekje za desnim ušesom in me glodajo. Poskušam slediti prav vsakemu koraku in priznam, ne uspe mi vedno. Dejansko mi večkrat ne uspe, kot uspe. Še vedno se razburim. Še vedno kdaj koga kam pošljem. Še vedno v svoj prostor spustim koga, ki mi ga “naserje” s svojo negativno energijo. Ampak, ko mi pa uspe, pa zlahka pozabim na vse trenutke, ko mi spodleti. Ker takšnega “rusha” ne dobiš na vsakem koraku.

Moje življenje je kot gugalnica. Enkrat sem visoko, drugič sem trdno na tleh. Sem in tja na trdo priletim na tla, spet drugič letim visoko in višje. Trudim se učiti iz svojih napak in izkušenj. Sem in tja se sprehodim skozi svojo pot, ki me je vodila proti delu, ki ga danes opravljam. Kako zanimivo in nepričakovono se zapelje življenje, ko se prepustiš toku. Ali pa si preberem 40 spoznanj, do katerih sem prišla v prvih 40 letih svojega življenja, v katera sem zapisala tudi, da moram večkrat (poleg ne) reči ja.

Moje življenje je kot gugalnica in na njej nenehno lovim ravnotežje. Moje guncanje lahko spremljaš prek Instagrama in Facebooka. Vedno sem vesela mnenj in sporočil, zato se mi kar oglasi.

---

 

Draga moja Nina, najlepša hvala, da si si vzela čas za ta krasen zapis in hvala za čudovito prijateljstvo, skozi katerega me iz dneva v dan navdihuješ in me s svojimi mnogoterimi izkušnjami bodriš, vodiš, učiš in brezpogojno podpiraš. In hvala tebi, ker si si vzel_a čas za branje. Želim ti čudovito in uspešno 2019, polno prijaznosti, strpnosti, časa zase, samospoštovanja, samorefleksije in nasploh mindful življenja. Cheers!