Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Hinavščina v zero waste gibanjih

V današnjem zapisu se bomo pogovarjali o hinavščini, skritih plasteh in pasteh zero waste gibanja, kamor se usmerja čedalje več simpatizerjev trenutno trendi minimalizma. Življenje s čim manjšim vplivom na okolje je tema, ki mi je zelo pri srcu in o njej strastno tako razmišljam kot govorim. Vesela sem, da okoljevarstvo postaja vrednota vseh generacij, da je naš glas vse bolj slišan in da tudi posameznik lahko hitro vidi, kako močan vpliv na celoten svet imajo tudi majhne spremembe. Predvsem pa je tovrsten način življenja izredno notranje izpopolnjujoč.

Kaj je narobe z zero-waste gibanjem?

Verjetno veš, tudi če te tematika ne zanima, da se je trend začel z bejbo, ki je vse svoje odpadke prejšnjih let stlačila v steklen kozarec. Iz tega se je razvila odmevna medijska zgodba in začel se je mainstream val zero waste evforije. Prva stvar, ki je napačna je, da je tisti kozarec z nekaj plastičnimi ovoji, postal cilj (ali standard), sodeč po katerem razni zerowasterji merijo svoj uspeh.

Moje mnenje je, da

zero waste ne obstaja.

Veliko bližje mi je besedna zveza low impact (shout out čudoviti Immy Lucas) ali minimal waste, torej življenjski slog, ki stremi k čim manjšemu vplivu na okolje. Tisti stekleni kozarec ni dobra reprezentacija gibanja in za mnoge navadne smrtnike deluje povsem nedosegljivo. Pa tudi realen ni – že samo, da greš enkrat jest v navadno restavracijo (kjer so odpadki masovni), bi potreboval še kar nekaj steklenih kozarcev. Termin zero waste se je dejansko začel uporabljati v proizvodnji, kjer proizvajalce zanima čim manjša izguba materialov v procesu proizvodnje. Predstavljaj si, da za vsako stvar, pa naj bo to hrana ali predmet, potrebuješ vsaj 5x toliko odpadka, kolikor ga predstavlja ta stvar. Point being – šele s tistim kozarcem odpadkov se je zero waste začel uporabljati tudi med potrošniki.

Poleg tega življenje brez odpadkov (oziroma z manj le-teh, če smo realni) ne pomeni samo manj živil zapakiranih v plastiko. V zakup lahko vzamemo praktično vse. Transport živil, obdelavo živil, industrijske procese, carine, človeško delo, resursi za proizvodnjo, … Pa tudi preko živil lahko gremo – koliko je šele odpadka z modno, transportno, kozmetično, higiensko industrijo, konec koncev tudi z vsako industrijsko dejavnostjo. Že res, precej perfekten zero waste je verjetno mogoč v izolaciji, off grid, stran od tehnologije, z življenjem brez kakršnegakoli duha po sodobnem svetu. A koliko ljudi razvitega sveta to dejansko počne? Skorajda nihče.

Problem tukaj vidim predvsem v postavljanju standarda, ki pa je izredno visoko. To ustvarja pritisk, dvom, strah pred neuspehom. Navadni smrtnik moje generacije, ki je odrastel s plastika-boomom, razume in doživlja vse umetne materiale kot samoumevne, njihov odvzem čuti kot problem in posledično jih dojema kot nujo, brez katere ne gre. Ne glede na to, da še nedolgo nazaj v trgovinah ni bilo plastičnih vrečk.

Podobno težavo vidim v veganstvu. Vegan si lahko (po mnenju mnogih, a ne vseh) samo, če je tvoje življenje skladno s spiskom (nikjer napisanih, a močno forsiranih) pravil. Tudi ljudje, ki so leta in leta živeli veganski slog in dihali vegansko filozofijo, pa se naposled iz takšnih in drugačnih razlogov odločijo v svoje življenje vpeljati živalske izdelke, “niso nikoli bili vegani”, javnost je prizadeta, razočarana, ogorčena in rodi se t. i. cancel culture, ki ga danes na družbenih omrežjih vidimo v najbolj toksičnih formah. Bullyjing, samo da se skriva za pretvezo osebnega mnenja in mase ljudi, ki živijo na nivoju svojega ega, četudi to prekrivajo z zgodbo o častni borbi za tiste brez glasu. Ampak o tem kdaj drugič.

Popolnost v zero waste življenju

Odkar sem se odselila od doma, šla čez celo fazo odpremljanja stanovanja in bila postavljena pred dejstvo, da niti WC metlica ni nekaj samoumevnega, ampak moraš misliti na VSE, doživljam zero waste popolnoma drugače. Namreč – skorajda vsako področje tvojega življenja lahko prilagodiš tako, da ima manjši vpliv na okolje. In v vsem tem svojem navdušenju, da se selim in je moje bivanje na tej točki lahko tabula rasa, sem s pričakovanji presegla svoje realne zmožnosti. Nekaj časa je trajalo, preden sem si odpustila, da pač nisem in nikoli ne bom eden izmed minimalist zero waste gurujev.

Predvsem me je obremenjevala izpopolnjena estetika zero waste gibanja na družbenih omrežjih. Opažam, da se v gibanje usmerja čedalje več oseb z dobro razvitim čutom za vizualno lepoto. Popolni moderni interirerji, bele stene brez packe, bohteče monstere, enako veliki mason jari zloženi v popolno vrsto glede na barvo, na njih pa lične črne nalepke z izpiljenim letteringom, ki ti pove, kaj v teh skrivnostnih steklenih kozarcih je. Poleg tega so kanali teh ljudi polni receptov – od DIY kimčija pa do zobne paste in še 100 produkti vmes. Vsa čistila, kozmetiko in hrano naredijo ali pridelajo sami.

Realnost je precej drugačna

Realnost je takšna, da večina nas, majhnih ljudi, dela nekje 8-10 ur na dan, porabi še kup časa za skrb za dom, pomoč družinskim članom, obvezna opravila in transport sem ter tja. Ostane prekleto malo časa, ki ga zmoremo nameniti pripravi svežega deodoranta, čistila za pomivalni stroj in jušni osnovi. Pa ne gre se samo za čas, niti slučajno. Vsi poznamo zadnje čase popularen citat:

It’s not about “having” time. It’s about making time.

Sliši se super, ampak po drugi strani lahko vzbuja ogromne občutke krivde, sploh, ko ga deli tvoj prijatelj na družbenih omrežjih in veš, da leti nate, ker si ne vzameš vsak dan časa za kavo, ki bi potešila njegov clingy karakter.

Res je, vedno bi se lahko potrudili bolj. Vedno bi se lahko odločili, da bo priprava svežega deodoranta pač naša prioriteta. In spet smo tukaj – pritisk k popolnosti, ki pa je nedosegljiva. Vojna med FOMO (fear of missing out) in JOMO (joy of missing out). Notranje dileme in prelaganje uteži po tehtnici – naj pogledam tisti 20-minutni YT video, ali naredim svež batch humusa, da ga lahko objavim na Instagram, kjer lahko tudi jaz sodelujem pri vzbujanju slabe vesti in glumim perfekcijo? Te debate pa sploh niso enostavne v času, ko smo bombardirani z hustling idealom, kjer je vsaka oblika prokrastinacije videna negativno. Ves čas bi morali biti v pogonu, skrbeti za svoje telo, služiti gajbe denarje, imeti kup prijateljev, popolne otroke, srečnega psa in pa še doma narejen deodorant stalno na razpolago!

V resnici nismo popolni in teh 24 ur v dnevu vsak razpolaga drugače. Jaz se pač odločim, da bom določeno količino prostega časa namenila obisku trgovine brez embalaže. Nekdo, ki živi na drugem koncu Slovenije, bo ta čas raje izkoristil, da skrbi za svoj vrt. Spet za nekoga drugega je ta čas edini čas, ki ga lahko preživi z otrokom. In prav nič od tega ni narobe.

Zero waste nikakor ni “one size fits all” koncept. Verjamem, da ga lahko vsak posameznik na nek način živi in udejanja, pa za to ne bi smel biti kritiziran, kot da ne počne dovolj.

Dejansko je zero waste življenje privilegij, za katerega se odločimo na podlagi naših vrednot. In še to ne drži vedno. Čeprav je low impact življenje zame precej pomembno, sem imela v zadnjem letu dolgo obdobje, ko na okoljevarstvo niti pomisliti nisem mogla – to pa zato, ker moje osnovne potrebe niso bile potešene. Več o tem sem pisala tukaj.

Privilegij je tudi zato, ker mnogi dandanes nimajo dostopa do trgovin brez embalaže. Nekateri si bio trgovin ne morejo privoščiti, tržnice tudi ne, vrta nimajo, zato skočijo v Lidl in podobne trgovine, kjer je na žalost še vedno večina živil zapakirana v plastiko. Želja po tem, da bi delali “bolje” in sram, ker nam ne uspe, nas lahko pahne v težek konflikt s seboj, vodi v obup in opustitev želje po sledenju trendi zero waste načelom.

Bojim se, da ogromno ljudi zaradi pojavnosti na socialnih omrežjih dobi občutek o odgovornosti, ki je ne zmore nositi sam. Poleg tega si drznim trditi, da vse breme ne bi smelo tičati na nas, potrošnikih. Seveda povpraševanje ustvarja ponudbo, vendar se ne bi smeli počutiti tako slabo, če nam druge okoliščine ne dopuščajo “pravilnega” zero waste obnašanja. Sploh pa ne, ko nas obkroža 90 % okoljsko neodgovornih podjetij.

Največja laž zero waste gibanja …

… je prav to. Novi stekleni kozarci s popolnimi novimi nalepkami, nove rjave stekleničke za domačo kozmetiko, kovinske slamice, čeprav jih ne uporabljaš. Pa en kup novih bombažnih vrečk, lanena fair trade oblačila. Vse staro pa pristane v smeteh. To je največja ironična napaka gibanja – zavoljo estetike brez slabe vesti pometati stran kup uporabnih stvari. Ja, mogoče tisti plastični kuhinjski pripomočki od moje mame niso najbolj instagramable, ampak raje jih uporabljam, kakor zavržem. To je poanta ZW. Ne zavrži, kar že imaš in lahko uporabiš. In tukaj postanem precej jezna na popolne influenserje, ki se obnašajo, kot da plastike v življenju videli niso. Le kam je čudežno izpuhtela, ko so naredili switch, hm?

Oportunistični zero waste

in zakaj zamerim Sorelli Amore

Nekaj dni nazaj me je več ljudi opozorilo na influenserko po imenu Sorella Amore. Sicer je ne spremljam aktivno, ampak občasno zaidem na njene vsebine, ki so mi kot oblikovalki estetsko izredno všeč (njeni videi so čudoviti!). Gre za punco, ki je v zadnjih nekaj letih eksplodirala vse do dobrih 450.000 sledilcev na Instagramu in slabih 800.000 sledilev na YouTubeu, kjer njeni videi dosežejo tudi do 5.6 milijonov ogledov. To je veliko. Let the numbers sink in.

Mogoče se z mano ne strinjaš, ampak sem mnenja (in strastna zagovornica tega mnenja), da z dosegom/veljavo/opaznostjo raste tudi odgovornost. Eksponentno. Več ljudi kot te sliši, več verjetnosti je, da te bodo tudi poslušali, oponašali tvoje obnašanje, sledili tvojemu zgledu, opravičevali svoja razmišljanja in ravnanja zaradi vzora, ki ga čutijo.

In, da pridem do poante. Bejba je šla na plačan trip z znamko Porsche po portugalski pokrajini Algarve, kjer je zanje posnela oglas. Portugalska in Porsche – dve moji ljubezni skupaj z odlično ustvarjalko vsebin – človek bi si mislil, da bom navdušena. In bi bila, če bi to zadevo počel človek, ki se ne oznanja za minimalista in ki ne bi služil z vsebinami, kjer propagira low impact filozofijo ter način življenja.

Če razložim na svojem primeru. Ne glede na to, da sem prekinila delo na Porscheju, znamko še vedno obožujem. Na načine, ki jih izredno težko ubesedim, ampak prav zares znamko ljubim iz dna duše. Porsche me je naučil zelo pomembno lekcijo v življenju in mi prinesel vrednoto, ki je prej nisem imela. Načelnost. Hkrati z delom pri znamki se je začelo izoblikovanje mojega zanimanja za okoljevarstveno problematiko in s časom sem začela doživljati tako močan notranji konflikt, da enostavno ni šlo več naprej. Od te lekcije naprej nikoli več ne delam z znamkami ali podjetji, kjer se njihove vrednote in misija ne skladajo z mojo miselnostjo in prepričanji. Tako me ne boš videl_a sodelovati s podjetji v živalski živilski industriji, fast fashion trgovinami ali prehranskimi dodatki s piramidno shemo. Kot primer. Že res, da sodim po sebi in zato pričakujem načelnost tudi pri drugih, vendar se me sicer ne dotakne – live and let live. Me pa pomanjkanje načelnosti RES zares razpi*di, če so ljudje načelni samo do trenutka, dokler jim znamka s sijočim logotipom in gracioznim luksuznim imenom ne ponudi denarja. Takrat, no takrat, me pa podžge. Če bi spodaj opisano situacijo speljal nek Dan Bilzerian, ne bi niti trznila. Tako pagovorimo o bejbi, ki služi s svojim minimalist imidžom.

In to se je zgodilo s Sorelle. Kar sem pri tem njenem sodelovanju opazila in se mi zdi izredno zanimivo je njena passive aggressive obramba, za katero menim, da jo uporablja bolj kot opravičevanje, predvsem pa kot tolažbo za kiks v svojem vrednotnem sistemu. Brani se s stvarmi, kot so dejstvo, da je vožnja z avtomobilom občutno manj škodljiva za okolje kot pa potovanje z letalom (kljub temu še vedno leti iz enega kontinenta na drugega, da takšne oglase snema). Pa da Porsche razvija električne avtomobile, ki so okolju precej bolj prijazni (spet, smešno, ker so v električni mobilnosti mnoge znamke v prednosti, plus da večina to počne bolj zaradi novih regulacij in ogrooooomih kazni, ki jih prinašajo, ne zaradi okolja). Pa da so poršeji avti, ki zdržijo dlje kot ostale znamke zahvaljujoč premium kakovosti in se tako izogneš pogostejšemu kupovanju avtov in popravilom (ki jih je s čedalje večimi kompleksnimi elektronskimi sistemi v vozilih ubistvu čedalje več). Porsche stranke v resnici avtomobile menjajo precej bolj pogosto kot navadni smrtnik (tudi če ga nekdo naprej uporablja kot rabljeno vozilo, lastnik kupi novega, kar je slabše kot imeti enak avto 10 let).

Njen glavni argument za sodelovanje pa je, tragikomično, ujemajoča filozofija med njo in podjetjem. Znamko definira kot tako, zaradi katere se zaljubiš v luksuz (fuck minimalism, right?) in znaš zahtevati najboljše v življenju. Kaj bo naslednje? Blood diamonds? Tukaj enostavno ne najdem več besed in vidim samo še, kako se je prodala za blišč, ki ga kot blišč definira družba.

Tudi zgodba za videom ni najbolj posrečena. Govori namreč o digital detoxu – telefon na off (kamere pa za potrebe snemanja oglasa on), vožnja s porabo 10+ l/100 km medtem ko iščeš “pristne” trenutke brez tehnologije v naravi, med ljudmi, med ustvarjanjem. Vsega tega očitno ne moreš doživeti brez poršeja. Ha. Ha.

Iskreno sem na tej točki žalostna, ker vidim, koliko ljudem pomeni njihov zunanji vtis na okolico in kako do ušes so zaljubljeni v kapitalizem in materializem, tudi če govorijo drugo. Na tej točki sem še bolj žalostna zaradi vsega greenwashinga, ki se dogaja izključno z namenom, da nekdo služi zahvaljujoč slabe vesti nekoga, ki dobi občutek, da lahko z nakupom XY produkta naredi več. Na majhnem primeru je to kupovanje tisoč in ene bombažne vrečke, namesto da bi uporabljali stare plastične (ali bombažne), ki jih že imamo. Občutek dobimo, da bomo z novo bombažno vrečko rešili svet. Na večjem primeru pa se je to zgodilo s Sorelle Amore. Če hočeš živeti življenje, kakršnega živim jaz in hkrati pomagati okolju, je tvoja najboljša izbira Porsche. Vidiš, kaj me moti?

Da ne bo pomote – celoten transportni sektor je umazan, tega se zelo dobro zavedam. Vse avtomobilske znamke so krvave, bolj kot si predstavljamo. Vseeno pa je avto skorajda nuja dandanes in tudi jaz si ga bom verjetno čez nekaj let kupila (tako je, sem tisti čudak, ki pri 24 še kar nima svojega (starševega) avta). Ko pa si ga bom, si ga bom kupila zaradi potrebe, ne zaradi luksuza, in takrat investirala goro časa v research, kaj naj kupim.

Bottomline

Želim si …

… več preprostosti, kar naj bi minimalizem konec koncev bil. Več realnosti – starih flašk od šamponov, ki jih uporabljaš kot lonček za podtaknjence, več starih kartonskih škatel kot predale v omari, več kozarcev od Naturetinih kislih kumaric za domače marmelade. Želim si več poskušanja in neuspehov, kot pa forsiranja popolnosti in arogantnih pogledov uperjenim proti vsem, ki je ne dosegamo. Želim si več integritete. Želim si, da bi ljudje razumeli, da nikoli ne boš popoln, pa da jih to ne bi obremenjevalo. Želim si, da se ne bi nehali učiti o vplivih na okolje, želim si, da bi spremljali tudi aktualno dogajanje. Kar se ponavadi konča, ko je njihov dom fotogeničen za ZW skupnost. Želim si, da bi se mogoče pozanimali o stališčih kandidatov za evropske parlamentarne volitve. Želim si, da bi res živeli bolj minimalno in bolj realno, bolj življenjsko in človeško.

Razumem, da ogromno ljudi ob tem mojem rantu reče, da pretiravam. Razumem, da nimamo vsi enakih vrednotnih sistemov in da pač meni osebno skrb za okolje pomeni mnogo, mnogo več kot pa komu drugemu. Še več pa mi pomeni načelnost. In opazovati, kako dandanes Instagram kultura pozablja na svoj moralni kompas in samo sledi temu, kar njihov idol reče, se me dotakne, ne glede na to, kako močno delam na svoji duhovni plati, zaradi katere se me ponavadi takšne stvari ne dotaknejo tako močno, da moram o njih pisati.

Anyway. Si želiš več vsebin, ki se dotikajo low impact življenja? Sicer v kratkem prihaja obširan zapis s fotkami in pa video o mojem novem low waste domu, ampak zanima me nasploh. 🙂 Vesela bom, če se javiš!


Če ti je bil ta zapis všeč, ti v branje priporočam še moj prvi članek na temo okoljevarstva “Jebeš okoljevarstvo” (z mnogimi uporabnimi povezavami), zakaj me je okoljevarstvo minilo, kaj zame pomeni živeti svoje vrednote in pa mogoče ta rant čez vplivneže.

2 Comments

  • Mateja

    Čudovito napisano. Kot bi ubesedila moje misli zadnje čase =D (čeprav trenutno tudi jaz delam kontra svojim prepričanjem (kot prodajalka v Lidlu) in svojo vest perem s trudom na drugih področjih (kot so transport, vrt, vzgoja otrok,…). Je pa to v sedanjem svetu dojeto še kot zelo čudaško =D

    • mashanator

      Najlepša hvala za tako lepe besede Mateja. Velikokrat se znajdemo v takšnih konfliktih delo-osebno življenje, ki pa žal velikokrat ni naša prva izbira. Nič ni narobe s tem, dokler kompenziramo drugje in smo iskreni, je to več kot bi si lahko kdorkoli želel! Se pa strinjam, sigurno smo “čudaki”. Dobrodošla v naši “čredi” 😀

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.