Kdo je “resnični influencer”

Heyo, to je še en tematski zapis v seriji mini esejev o vrednotah in kako jih živeti (beri še zapisa “Jebeš okoljevarstvo” in “Izgorelost: pot nazaj k sebi“). Tokrat bom pisala o tem, kako lahko vplivamo na ljudi okoli sebe, zakaj ima influencer marketing ali vplivnostni marketing tako cringy prizvok in kaj je z njim narobe. Bolj ko razmišljam o tej tematiki, bolj me žalosti, kako razmah mladih enterpreneurjev dela več škode kot koristi, sploh ko govorimo o mladih, še relativno neizoblikovanih ljudeh. Namesto, da bi izkoristili resnično moč glasu, ki ga lahko ljudje dandanes imajo na družabnih medijih, jo izkoriščajo v veliko bolj sebične ter predvsem zaslužkarske namene. V tem zapisu govorim o tem, kaj bi iz mojega stališča pomenilo biti resnični influencer (vplivnež za vse občutljive sloveniste) in konec koncev, kaj početi, da postaneš dober vzor in vpliv za ljudi okoli sebe.

Najprej nekaj ozadja –

Zakaj sem do razmišljanja o tej temi sploh prišla?

 

1 Vero. Jap, ta novi Vero app, o katerem govori vsak drugi človek na Instagramu, Facebooku, LinkedInu, Twitterju. Priznam, tudi jaz sem padla zanj. Dober UX (ne morem si pomagat), združene najboljše plati Facebooka in Instagrama. Če bi odpravili vse te buge, dodali še par funkcionalnosti in razčistili nesporazume okoli svojih pogojev poslovanja, potem bi odprto lahko rekla, da je to THE app. Žal me je včeraj vrglo s stola, ko sem začela brat o njihovem shady ustanovitelju, ki je na cesti, brez vsega, pustil tisoče in tisoče imigrantskih delavcev. Moja vest mi ne dovoli, da kaj takega podpiram. Kar me je še bolj vrglo s stola, je bilo, koliko ljudi me je zbombardiralo glede te kontroverznosti in nekaj časa sem se res jezila v smislu “pa kaj pričakujejo od mene, da rešim svet?”, nakar sem se prizemljila in dojela, da je to točno to, kar jaz sicer pričakujem od ljudi z nekim vplivom. Zato sem zbrisala app in med tistih borih par tisoč ljudi, ki me spremlja, delila, kaj se zares dogaja. Vesela sem, da se o takih stvareh govori, ampak bolj me je navdahnila moja jeza, usmerjena vsem “influenserjem”. Večina o tem ITAK ne govori. Nekateri, ki pa, in kaj “družbeno koristnega” počnejo prvič v svoji famozni influenser karieri, pa hinavsko tipkajo po telefonu in se odvisno prisesavajo na 101 elektronsko napravo, ki jih nosi denar, hkrati pa jih briga, da so te iste naprave vzrok za masovna onesnaženja in verjetno parkrat hujše probleme zasužnjevanja, dela otrok, neplačil, ogrožanja zdravja in smrtnih primerov, kot pa je ta Vero kontroverzija. Še naprej bodo sprejemali PR semple telefonov za testirat (ja, tebe gledam, Huawei), kupili nov iPhone takoj ko pride ven in svoj računalnik vrgli v smeti, preden bi ga poskusili popraviti. Eno je, da razumeš problematiko. Drugo je, da o njej govoriš samo zato, da se počutiš bolje glede samega sebe, živiš pa še vedno brez da bi kaj spremenil.

2 Zadnjič smo imeli s sodelavci “kratek” sestanek, ki se je, kot ponavadi, prevesil v 4-urno debato o vsem možnem. Shoutout mojim awesome sodelavcem na tem mestu, I can’t even. Resno ljudje, iščite to. Nima smisla preživet življenja v službi, kjer se ne počutite dobro. Aaaaanyway. Ob koncu sestanka smo zašli na prehrano. Občutljiva tema dandanes, ko je že vsak svoj dietetični guru. Še bolj zanimiva debata, če imaš v pogovoru tri ljudi iz treh čisto različnih področij prehranje, dietetike in gostinstva (pa smo se vseeno znašli v web developmentu). O svojem prehranjevanju bom pisala enkrat drugič, lahko pa rečem, da sem glede teh stvari res, res, res passionate, hkrati pa tudi šokantno racionalna, kot reče večina. Sem proti agresivnemu vsiljevanju mnenj in čeprav je včasih težko, ko slišim kakšne idiotske izjave, se vedno zadržim in iniciiram Sokrata v sebi. V tem primeru se je tekom debate o živilski industriji, gospodarskih in okoljevarstvenih vidikih zgodilo prav to. In neverjetno navdušena sem bila nad spoznanjem, kako lahko z mirnim tonom in konstruktivno debato prideš na kompromisni common ground, med tem go bi se na kakšnem forumu ali FB skupini že poklali med sabo. Vse je v pristopu.

3 Tisti final push za pisanje o tej temi je bil video z naslovom “How To Influence People The Right Way” mojih ljubih Mustardsov. Naslov pove svoje. Če na hitro povzamem, prideta do zanimive stvari, ki jo poimenujeta “humble bragging”, na nek način racionalno izražanje arogance. In ta tema mi je zelo blizu zaradi nedavnega ranta na Instagramu, kjer sem si prislužila “Pretentious much?!” komentar in unfollow takoj za tem. No big drama, ubistvu sem vesela, da se je to zgodilo, ker me je vodilo do poglobljenega sessiona samorefleksije. Dejansko – čim govoriš o sebi in svojem mnenju, hitro lahko izpadeš aroganten, cocky, narcisističen. Kar je smešno, ker vse kar počnem tukaj in na svojem Instagramu, počenem zato, ker je to edini način, kjer lahko zares izražam svoje mnenje (pod svojim imenom, obvsly). V živo se obnašam precej drugače – vedno skušam fokus preusmerit na sogovornika in skušam govoriti o sebi čim manj.Verjetno ravno zaradi strahu pred tem, da bi izpadla preveč zagledana sama vase. Point being: ali je sploh mogoče vplivati na ljudi, brez da bi izpadel cocky in preveč prepričan v svoj prav? Na kakšen način se izražat, da se ljudje odprejo možnosti sprejeti tvoje mnenje in ga s časom prevzeti?

Najprej premisli

Kakšen vpliv imaš/želiš imeti na soljudi?

 

Nekoliko smešno je, da je imeti dober vpliv na ljudi moja vrednota, hkrati pa se moram ob tem spraševati, kaj moje vrednote so. Dober vzor so zame ljudje, ki točno vedno za čem stojijo in imajo vzpostavljen močan vrednotni sistem. Tisti, ki so advokati svojega mnenja, za njim stojijo, predvsem pa ga živijo. Eno je govoriti in si misliti, drugo pa je svoja prepričanja izražati in strmeti k tem, da tvoje vizije postanejo resnica. Banalen primer fokusiran na fizično telo ampak – komu bolj zaupaš? Fitnes trenerju, ki dejansko dobro zgleda, ali flabby couch potatou, ki je nekoč davno dobil licenco? Kozmetičarki z obrazom polnim mozoljev ali tisti, ki ji direktno rečeš “wow, naredi to še meni!”? Na žalost je tooooooliko ljudi, ki izkoriščajo moč praznih besed na papirjih, licencah, certifikatih, pa dejstva, da so nekoč davno morda res vlagali svoj čas in energijo v izgradnjo svojega znanja. Vedno znova začnem škilit zaradi vseh samooklicanih strokovnjakov za marketing, ki prirejajo webinarje, vse kar znajo pa je akumulirano znanje iz ~50 YouTube videov. Pa social media managerji, ki imajo na svojem osebnem profilu par tisoč sledilcev in vseeno dobijo job. Pa zdravniki, ki kadijo – don’t even get me started. Zdi se mi, da bolj, kot je znanje poceni, več ljudi ga bo izkoriščalo v pokvarjene in sebične razloge. Pa tudi tista druga plat – sigurno imaš kakšnega znanca ali znanko, ki je preprosto povedano: spužva. Vsrkava vsakršno mnenje ali interes, ki mu/ji je tisti trenutek simpatično. Brez dodatnih poglabljanj in razmišljanj. Primer – začnem se ukvarjat s fotografijo, moja spužva suddenly v fotografiji prav tako najde svojo strast. Ni panike. Dokler se to ne dogaja za vsako stvar. Kar me bolj skrbi je, da so ti ljudje prav tako dovzetni za ves fake bullshit v medijih, pa za vso pranje možganov iz strani skoruptiranih posameznikov in plačanih izjav svojih vzornikov.

Če ti je všeč ali ne:

Z izpostavljenostjo pride odgovornost.

Pa smo tukaj. Kar naenkrat je trg poln influencerjev. Tokrat bom zaprla usta glede načinov, kako so do tega oh in sploh spoštovanega statusa med mladimi prišli. Kar me boli je, da tega ne izkoristijo za nič drugega, kot za brisanje svoje lastne riti. Nedolgo nazaj me je totalno šokirala ena izmed večjih slovenskih beauty/fashion blogerk, ki je na svojih storyjih eno sekundo govorila o tem, kako ji grejo na živce sledilci, ki nikoli ne komunicirajo z njo v komentarjih ali direktnih sporočilih, v naslednji sekundi pa je prešla na rant, da žal nima ne časa, ne volje, ne energije in niti najmanjšega interesa za to, da bi spremljala, kaj se dogaja njenim sledilcem in celo ljudem, ki jim sama sledi. Torej tvoja prioriteta ni, da počekiraš kaj počnejo ljudje, ki jih spremljaš, hkrati pa pričakuješ, da so vsi 24/7 v pričakovanju tvojih vsebin? Cringe.

Pa se mi niti ne zdi tako huda ta dvoličnost, kot se mi zdi sporno, da vsi ti ljudje, ki skušajo služit kruh s svojimi vsebinami, pa imajo audience na katerega so tako ponosni, ne izkoristijo svojega dosega za kaj, kar bi šlo preko njihovih podaljšanih trepalnic, ki si zaslužijo svoj blogpost. Ker živim s svojo altruistično naivnostjo, se vedno znova trudim iskati neke “višje” cilje influencerjev,  pa jih redkokdaj najdem. Prav tako trenutni “povzpetniki” (ha ha), ki si občinstvo še gradimo. Vsaka vsebina je kopija že obstoječe. Stokrat prežvečene objave o ležanju na plaži na Baliju, malokdo pa govori o tem, kako so polne smeti. Stokrat videni koti fashion blogerk na Slovenski cesti pred trolo, pa nobena ne govori o hitri modi. Degustacija 101 burgerja, pa nikogar ne zanima, da tisti top shit bacon notri spada v isto kategorijo karcenogenov, kot čiki. Preizkušanje vsake druge kremice na trgu, pa malokdo govori o testiranju na živalih in škodljivih sestavinah. Važno, da se fino vpije, ane?

Priznam, ko sem bila mlajša, sem se vedno spraševala, zakaj slavni ljudje donirajo ogromne količine denarja raznim organizacijam in zakaj moraš, če si slaven, biti advokat za pravice, ljudi, živali, biločesa. Šele zdaj vidim, da je v resnici teh ljudi zelo malo. In da zelo malo ljudi z občinstvom čuti odgovornost, da tudi pozitivno vplivajo na svet. Namesto tega smo se znašli v dobi self helpa, ko smo najpomembnejši jaz, jaz, jaz in moj ego, stres je največji sovražnik in če premagovanje izčrpanosti pomeni basanje z Lidlovimi mafini, bomo pač to počeli. Jaz ssem najpomembnejši. Jebeš probleme ostalega sveta.

 

 

Zakaj ti ne bi smelo biti vseeno

Zato, ker se svet ne vrti okoli tebe. Kot nekdo, ki se celo življenje bori s socialno anksioznostjo, vem, kako težko je stopiti iz svojega high horsea in si priznati, da je ljudem vseeno. Če si influencer, verjetno živiš v iluziji, da so vse oči na tebi. Saj so res, vendar  SAMO tisto sekundo, ko okoli sebe ustvariš content. V resnici pa ti ljudje namenijo pozornost, od katere postaneš odvisen, v naslednji sekundi pa se obrnejo in fokus prestavijo nase, na svoje najdražje, na svoje delo, svoje sanje. S proizvodnjo nekvalitetnih, 100x videnih, znucanih in dolgočasnih vsebin, lahko pritegneš pozornost, ne ustvariš pa trajnega vtisa. To, kar si vsi influencerji želijo (ampak ne naredijo). Da bi se poslužili pravega orodja – govorjenju o čem drugim kot popolnoma trivialnim stvarem – to pa ne. Zakaj? Zahteva preveč razmišljanja? Truda? Časa? Živcev? Iskrenosti? Plezanja s svojega high horsea?

Ko sem pisala o tem, kaj je narobe z body positivity gibanji, nisem dobila enega negativnega feedbacka. Niti enega. Pa je zapis prebralo več tisoč ljudi. Še bolj kot to me je presenetilo dejstvo, da sem prek drugih ljudi (novinarji, fotografi, kolegi, kozmetičarke, …) izvedela, da se en kup ljudi, ki jih v Sloveniji tretiramo kot “influencerje”, strinja z mano. Moja prva misel: wow, počaščena sem. Moja druga misel: zakaj nič ne rečejo? In to me je zabolelo. Spoznanje, da imam jaz jajca povedat na glas, doseči vplivne mlade, ki se strinjajo, ampak o tem pa sami ne bodo govorili. Ker se bojijo obsojanja svojih sledilcev. Ker se bojijo hejta. Ker je lažje prikimati z glavo in tako v samem sebi oblikovati občutek čiste vesti, čeprav potem ne narediš nič in nadaljuješ življenje, ki je skregano točno s tem, s čimer si se strinjal. Fak folk. Kdaj boste dojeli, da ljudi ne influensate več z zaporednimi sponzorskimi vsebinami pa enimi in istimi picture perfect fotkami svojih outfitov? Kdaj boste dojeli, da na ljudi resnično vplivate s svojim karakterjem, prepričanji, vrednotami? S svojim glasom? Ne pa z novimi fluffy Puma papuči. (Sry, got so triggered)

Stvar je v tem, da si s prenašanjem kvalitetne, meaningful vsebine, izgrajuješ integriteto. Trdno integriteto. V ljudeh pridobiš spoštovanje. In to bo vleklo ljudi nazaj k tebi, to te naredi resnično vplivnega. Ko imaš sposobnost spreminjati skoruptirane misli, površinsko razmišljanje in pokvarjena dejanja ljudi v pozitivno smer – zakaj je nočeš izkoristit? Spomni se, kdaj nazadnje si nekomu pomagal/a nazaj na pravo pot. Ali pa nekomu pokazal/a luč na koncu tunela. Ali ni to najboljši občutek na svetu? Kot posameznik imaš priložnost vplivati na ljudi z vsakim glasom, ki ga daš od sebe.

In ne, ne pravim, da moraš kar naenkrat postati advokat za nenasilje nad ženskami, strasten okoljevarstvenik, borec za izkoreninjenje suženjstva, aktivist za čiste vode, redni udeleženec protestnih shodov ali bilokaj. Nasprotno.

Če si “influencer”,

Prosim, ostani v svoji niši.

Do you. Konec koncev ti je očitno uspelo najti tisto področje, ki ti prinaša veselje, srečo, strast. Ne spusti tega iz rok, nikdar. Neznansko srečo imaš. Veš koliko ljudi nikoli ne najde (ali pa si ne dovoli najti) svojega poslanstva? Želim pa si, da se za trenutek ustaviš. In poglej čez meje tega, kar delaš. Kaj so črne luknje področja, kjer se udejstvuješ? Kaj so tabuji industrije, ki ti je blizu? Katere grdobe našega sveta se te najbolj dotaknejo in kje so stičišča tvojega sveta z njimi? Kaj lahko narediš, tudi najmanjšo stvar, da spremeniš stvari na bolje?

Ljudje si lažemo, da kot posamezniki na tem ogromne svetu nimamo moči, da bi naredili spremembe. Pa ni res. En glas lahko seže zelo, zelo daleč prav zaradi tega, ker se misli in ideje prenašajo iz ene osebe na drugo. Ripple effect. In če ne drugega, se bolje počutiš ti. Dobro počutje in dobra energija, ki ju prinašajo odgovorna dejanja, pa so nalezljiva. Vsak dan znova bi ti ponavljala, če bi bilo treba: tvoja sreča je nalezljiva. Če počneš stvari, ki jih počneš, zaradi drugih, potem imaš večji problem. Če pa zares, čisto iskreno uživaš v tem kar počneš, se počutiš dobro, zaupaš v svoje delo, svoje besede, dejanja, vrednote … Potem boš to prenašal/a naprej.

Na ljudi lahko vplivaš na nešteto načinov.

Stori to, kar lahko.

Ne bom pa rekla najbolj, temveč najbolje lahko na ljudi vplivaš, če si dober človek. Če se boriš za spremembe, če ti ni vseeno, če si razgledan in vidiš izven svojega popolnega social media mehurčka. Ljudi navdihuješ s svojimi dejanji in iskrenostjo. Tudi z majhnimi koraki. Nihče od tebe ne pričakuje, da si Dalajlama. Just do what you can.

Nekateri darujejo kri vsakih nekaj mesecev, drugi se prijavijo v register darovalcev krvne plazme ali organov, eni reciklirajo, drugi imajo svojo lastno steklenico za vodo, nekdo zavrača plastične slamice v lokalu, nekdo ne kupuje več v H&M-u, nekdo se v center mesta odpravi z javnim prevozom ali pa v službo kolesari, ko je vreme lepo. Nekdo priporoča knjigo o prehrani, ki mu je odprla oči, nekdo govori o družbenokritičnih podcastih. Eni se fokusirajo na ekološko pridelano kozmetiko, nekdo tekom sprehoda po plaži pobira smeti, drugi govorijo o svojem mentalnem zdravju in ozaveščajo ljudi, da se svojih duševnih stisk ni treba sramovati.

Karkoli poveš na glas, je vredno zlata.

Predvsem ne bi smeli biti tiho. Strinjati se in podpirati navedene stvari, brez da bi jim dali glas ali pa jih izvajali sami, je življenje v oblakih. Vsaka beseda o teh stvareh je nepopisno močna. Ne samo zaradi vpliva, ki ga lahko imaš, temveč tudi zaradi dobrih stvari, ki ti jih tovrstna dejanja kot človeku prinesejo. Spoštovanje, zaupanje, podpora. To so stvari, ki si jih redko kdo ne želi. In to so stvari, ki te naredijo vplivnega.

 

---

 

Pa sem dala ven iz sebe. Zadnje čase sem noro občutljiva (obvsly) na online BS, ki ga dan za dnem producirajo vrstniki, zaradi česar si nato ponosno nadanejo naziv content creator ali kaj podobnega. Žalostna sem, ker si sama želim nekaj spremeniti v miselnosti mladih, hkrati pa je samo par klikov stran kup ljudi, ki vlečejo mlade v čisto druge smeri. V materializem, nepotrebno ekscesivno potrošništvo, jebiveter egocentričen attitude brez obzira do sveta okoli sebe.

Kaj pa ti misliš? Kakšna je prihodnost “influencer” online sveta? Kdo te navdihuje in s čim? Pofočkaj se v komentarjih, vesela bom tvojega mnenja. 🙂

Disclaimer: ne bom se opravičevala za svoj način pisanja, nikoli, sploh kadar sem triggered. Ni potrebe, da me opominjaš na anglizme in odsotnosti feminativov, se jih zavedam. Much love!