Astana (Kazahstan) – Dubaj centralne Azije

Prvič v življenju imam hud jet lag. Dobra ura spanca v 10-minutnih blokih tekom dveh skupno 8-urnih letov ni kaj preveč pomagala. Vseeno sem noro vesela. Kot prvo zato, ker spet cenim sicer samoumevno živo zeleno barvo naše narave, pa modrino neba, svež zrak in pitno vodo, ozke ceste in majhne hiške. Kot drugo zato, ker so zadnji 3 tedni povsem presegli moja pričakovanja. In nisem si mislila, da bom kdaj to rekla.

V Kazahstan smo se z ekipo super ljudi odpravili iz poslovnih razlogov kot prvo je dejstvo, da smo bili noro uspešni in produktivni, že ogromen razlog za notranje zadovoljstvo. Drugi razlog je, da smo se super ujeli in praktično razen spanca preživljali skupaj 24/7, kar je v ekipah na daljša časovna obdobja pravi čudež. Neverjetna sreča. Če sem čisto iskrena, je danes kar nekoliko čudno, ko imam čas zase, svoj mir, Whatsapp je tiho in ne gremo na večerjo v gruzijsko restavracijo.

Sigurno so ti znana razna pametovanja v smislu, kako super fino fajn je potovat sam, predvsem v smislu osebne rasti in odkrivanja tega, kar si resnično želiš. Jaz sem prvič potovala čisto čisto sama lani in iskreno lahko rečem, da je bila to najhujša izkušnja v mojem življenju. V nasprotju s to izkušnjo mi je ta 3-tedenska izkušnja dala mnogo mnogo več, kot pa sem si predstavljala. Prvo kot prvo – potrdilo, da uživam v tem kar počnem. Da to želim nadaljevat. In da želim to početi z ljudmi, ki so bili okoli mene. Še ena presenetljiva ugotovitev – uživam v skupinskem delu. Vedno sem mislila, da sem individualec, ampak šele zdaj vidim, da to ni res. In ubistvu je čisto razumljivo, da imaš tak občutek, če si tekom študijskega in šolskega skupinskega dela bolj motiviran od ostalih. Normalno, da raje delaš sam, če ostali niso pol toliko zagreti in zagnani (kar je razumljivo, iskreno zavidam vsem, ki niso čutili potrebe po doseganju najboljših rezultatov – jaz sem imela to potrebo tudi pri popolnoma neumnih in nezanimivih projektih/predmetih/nalogah). Super je tudi opažanje, kako nizek je bil v teh treh tednih moj nivo anksioznosti. Vem, da se že ponavljam s tem modrovanjem ampak tako zelo pomembno je, da si ustvariš pozitivno naravnano okolje zate. Da imaš okoli sebe ljudi, ki v tebi vzbujajo občutek samozavesti. In varnosti. Delati v okolju, kjer se počutiš cenjeno in namesto pritiska čutiš zaupanje, je neprecenljivo.

Pa ne samo, da je to potovanje name pustilo dober vtis iz vidika dela in osebnega zadovoljstva. Tudi Kazahstan me je ekstremno pozitivno presenetil. Predstavljala sem si ogromno puščavo z Mongoli na kamelah in šotori. Pa umazano mesto s kaotičnim prometom. In namesto restavracij barbarske oštarije ki strežejo samo jakove glave. Malo pretiravam ampak you get the point.

Če pričakuješ nekaj v tej smeri, te Astana garantirano sezuje. Kazahstan je izredno bogata država in tega nikakor ne skriva – na prvi pogled to veš zaradi ogromnih bleščečih stolpnic, ki se ponoči svetijo in utripajo v vseh mogočih barvah. Potešena je bila tudi poršejevka v meni – obračanja za dobrimi avti (in pa seveda glasnimi Ladami) ne manjka. Da sploh ne začnem o kulturi v razmerju voznik-pešec in pa čistoči ulic. Ni čikov, ni čigumijev, ni beračev, ni smeti. In njihova hrana še zdaleč ni jakova glava na mizi, kar je bil moj stereotipno pogojen strah.

Kulturni šok je bil vseeno velik, predvsem na delovnem mestu, kjer sem doživela največ slabih rokovanj v svojem življenju. Rabila sem približno tri dni, da sem se sprijaznila z dejstvom, da se moški pač ne rokujejo z ženskami in da sem nehala avtomatsko dvigovat roko, ki je potem samo nerodno obvisela v zraku. Navadila sem se tudi, da večina moških na delovnem mestu žensk sploh ne pogleda. In priznam, ko se navadiš, je prav fino. Enostavno se vživiš v to, da te zignorirajo kot da si stena. Na ulici, however, je druga stvar. Belcev skorajda ni in tako postaneš atrakcija na dveh nogah in se vsi obračajo za tabo. Sploh če te slišijo govoriti angleško.

Čeprav sem človek, ki bi raje živel v hribih ali pa na nekem eksotičnem otoku stran od turistov, sem se v Astani relativno dobro počutila. Tudi zimske temperature niso bile tako moteče. Ponavadi me velika mesta z neskončno gnečo naredijo anskiozno – tukaj tega problema nisem imela. Vse je tako veliko, da se ljudje enostavno porazgubijo in velikokrat imaš občutek, da si čisto sam. Ni vdiranja v tvoj osebni prostor, nihče ti nikdar ne diha za ovratnik. Kar mi je manjkalo je bilo le kaj zelenja, ki bi malo omililo ves beton in bleščeče steklo.

Overall – kombinacija ruskega rapa, odlične šiše, dobre hrane, dobrega street stila mladih, zabavnega dela (pa četudi 10-12 urnega), dobre družbe in udobnega življenja v hotelu ni slaba. 3 tedni so minili v trenutku. Brez problema bi zdržala še kakšen teden. Ampak lepo je biti doma.

Predvidevam, da sem s tem zapisom pri kom uspela omiliti stigmo proti centralno-azijskim državam. Ker priznam – vsega tega nisem pričakovala. In če/ko se vrnem, se bom obiska veselila. Ampak to je zgodba za drugič.