Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Kako iščem svoj notranji mir v kaotičnem svetu

Novo leto se je začelo z bumom. Očitno smo imeli kolektivno precej lepe in umirjene praznike, umaknjene od dela in pretiranih napetosti. Prostih dni je bilo več kot dovolj. Tako sem 6. 1. ob 8. zjutraj že imela prvi neučakan klic naročnika, v inboxu pa že lep nabor entuziastičnih emailov s povpraševanji in željo po usklajevanju terminov. Na moje presenečenje pa stresnega odziva iz moje strani ni bilo. Kar malo čudno se ti to zdi, sploh če se poznaš kot osebo, ki začne hiperventilirat ob vsaki malenkosti.

Kot sem nedolgo nazaj pisala na Instagramu (objava spodaj), se je v moji bitki z anksiozno motnjo v letu 2019 marsikaj spremenilo. Pravzaprav se je spremenilo drastično. Ne vem kaj vse, ne vem kdaj, ne vem zakaj in kako, ampak kar naenkrat sem bila očitno pripravljena spustiti svojo identiteto anksiozne deklice, s katero sem se tako rada poistovetila. Največji shift se je verjetno zgodil zato, ker sem se nehala identificirati z anksioznostjo. Če nagaja tudi tebi – anksioznost te ne definira. Je samo stanje, ki ga trenutno imaš.

Zanimivo, da šele zdaj, ko se ozrem nazaj v zadnjih nekaj let, jasneje vidim vzorce, ki so me do te točke pripeljali. Veš tisti klišejski reki in citati v smislu majhnih korakov do velikih rezultatov? Resnični so. Včasih so koraki tako majhni, da se jih sploh ne zaveš. Tudi ko si na cilju in lahko pogledaš nazaj čez ramo, se vprašaš, kako točno si se lahko znašel tukaj. Delčki poti so ti sicer lahko jasni, po drugi strani pa vsake toliko na zemljevidu poti kar naenkrat črte zmanjka. Ampak važno je, da se takoj za tem nadaljuje. Pot do cilja ostaja ista.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Masha Mazi (@mashanator) on

Živimo v hipersenzibilnem svetu, kjer smo obkroženi z masovno količino dražljajev, vseh več kot sposobnih, da nam zlezejo pod kožo. Katerakoli objava na družabnih omrežjih je lahko kapljica čez rob. Katerakoli opazka mimoidočega nas lahko vrže s tira. Stvari si prevečkrat jemljemo osebno, k srcu. Tudi zate sklepam, da si, sicer ne bi tega tukaj bral_a. Kdaj se je zadnjič zgodilo, da je bil tvoj notranji mir pretresen zaradi zunanjih dejavnikov? Sklepam, da ni dolgo od tega.

Se je smiselno boriti za popolno izničenje zunanjih motenj, ki v nas vzbudijo neravnovesje? Ne verjamem. Tako kot ti, si želim rasti. In tako kot ti globoko v sebi vem, da je za rast včasih potrebno pretrpeti kakšno turbolenco ali neurje, da ven pridemo močnejši. Trik neviht, neurij, orkanov in drugih koktejlov nemira je, da najdemo nekaj, za kar se primemo, da lahko počakamo, se umirimo, in če je potrebno, gremo s trezno in pomirjeno glavo k rešitvi. Panika v takih situacijah naredi več škode kot koristi.

Dovolj metafor. Gremo k orodjem in načinom, s katerimi si jaz pomagam pri ohranjanju notranjega miru v trenutkih, ko bi včasih raje kričala, jokala, se skrila v jamo na drugem koncu sveta ali pa vse od naštetega. Upam, da ti kaj od tega pride prav.

Prizemljitev

V angleščini poznajo čudovit izraz mindfulness, ki ga v slovenščini prevedemo v nekoliko bolj okoren termin čuječnosti. Ta termin marsikdo ne razume ali pa vidi kot nekaj čudaškega, med tem ko ob angleški besedi mindfulness veselo prikimava. Pri čuječnosti gre v osnovi gre za načine, s katerimi smo se sposobni vrniti v sedanji trenutek in obstajati samo v njem. Ne misliti na preteklost, ne misliti na prihodnost, ne skrbeti, ampak samo biti. Samo biti v današnjem svetu je zelo težko, saj smo obkoljeni s 1001 dražljajem.

Obstaja kup finih tehnik, s katerimi lahko vadimo in treniramo čuječnost ali prizemljitev. To lahko naredimo z dihanjem, skeniranjem telesa, štetjem, opazovanjem okolice, meditacijo, … Če te zanima več o teh tehnikah, se pofočkaj spodaj in kmalu pripravim še kaj na to temo.

Dihanje

Dihanje mi je spremenilo življenje. Moja socialna anksiozna motnja se velikokrat izraža tako, da začnem plitko dihati, moj vrat in rame se napnejo, mučim glasilke in posledično me čaka kakšen krč v prsnem košu in napad panike. Mogoče se komu sliši smešno, ampak morala sem se naučiti dihati. Pa ne samo dihati, naučiti sem se morala potrpežljivosti pri tem procesu, pa sprejemati stresne situacije takšne kot so in se enostavno predati, spustiti vso nervozo in strahove. To je proces. In dihanje mi je pri tem izredno pomagalo. Učenje pranayame – dihalnih tehnik – priporočam prav vsem, ne samo ljubiteljem meditacije in joge, saj ogromno pripomore tudi ljudem, ki veliko javno nastopajo, veliko govorijo, športajo, ali pa imajo nasploh kakšne zdravstvene težave z dihali.

Globoko pisanje

Journaling je še ena beseda, ki se v slovenščino ne prevede najbolj posrečeno, a to predvsem zaradi stigme, ki se vrti okoli »pisanja dnevnika«. V primeru journalinga ne mislim samo na zaljubljene in ljubosumne najstnice, ki svoje težave zapisujejo v lične knjižice in jih skrivajo na dno omare ali pod posteljo. Bolj primerna besedna zveza bi bila »pisno izražanje«. Journaling namreč ne pričakuje od nas specifičnega opisovanja dneva in dogodkov v njem, pravzaprav ne pričakuje nič. Journaling pred nas zgolj postavi možnost, da pišemo. O čem? O vsem, o čemerkoli. O težavah, stiskah, travmah, bolečinah, zamerah, pa tudi o lepih trenutkih in vseh lepih občutkih. Meni osebno journaling pomaga predvsem pri samorefleksiji in razreševanju vzorcev, za katere vem, da mi ne prinašajo nič dobrega. Primer journalinga je tudi ta interaktivni PDF načrtovalnik ciljev za 2020, ki ga dobiš samo še do konca januarja 2020 ob prijavi na newsletter.

Prijavi se na kreativno podjetniški newsletter

Odsev v ogledalu

Konec decembra smo na zvočni kopeli (tudi to je ena od stvari, ki si jo za večji notranji mir privoščim enkrat na mesec) pri moji joga učiteljici intuitivno izbrali vsak svoj listek s sporočilom (fortune cookie fora) in moj se je nanašal na nekaj, o čemer intenzivno razmišljam zadnje mesece. Na ogledala. Vsaka situacija, vsak trenutek in vsak dogodek lahko priložnost, da se ozremo vase in se vprašamo: zakaj se to zdaj dogaja, kaj mi ta situacija pove o meni, kaj čutim in zakaj, kaj se lahko iz te situacije naučim in kaj lahko spremenim? Vsak takšen dogodek lahko vzamemo kot priložnost, da nekaj naredimo. Vsaka priložnost je lahko ogledalo.

V mojem primeru sem s takšnim načinom razmišljanja v zadnjih mesecih opazila, da ogromno ljudi v mojem življenju (od naročnikov do prijateljev) čuti, da jim dopustim prestavljanje dogovorjenih terminov, spreminjanje časovnih okvirov in zamujanje. Zakaj se to dogaja v takšnem velikem obsegu? Verjetno zato, ker v preteklosti glede tega nisem nikoli postavila mej in želela nastopati kot blazno fleksibilen človek (kar si zdaj več ne morem več privoščiti, da sem, sploh ko sem ugotovila, da sem to počela samo zato, da bi ugajala drugim). Zato se tudi v tem trenutku ukvarjam s tem, kaj moram spremeniti v prihodnje pri sami sebi, da se to ne dogaja več tako zelo pogosto.

Še en primer lahko najdem v odnosu s svojo krasno mamo. Včasih sem to zanikala, ampak danes vem, da sva si izredno podobni in da sem od nje prevzela kup vedenjskih vzorcev. Izredno zanimivo mi je zato danes opazovati njeno doživljanje življenja in to primerjati s svojim notranjim svetom, in se posledično učiti o stvareh tudi, če jih ne doživljam na svoji lastni koži.

Ta praksa mi prinaša notranji mir predvsem zato, ker mi predstavlja orodje za razreševanje toksičnih vzorcev, v katere sem ujeta in mi prinašajo nemir. Na dolgi rok gledati vsako situacijo na takšen način pomeni ogromno priložnost za osebno rast.

Meditacija, sproščanje in notranji mir

Meditacija

Z meditacijo se ukvarjam dobra 4 leta in lahko rečem, da je bilo vse skupaj pravo popotovanje (in še vedno je). Pravzaprav ne vem, zakaj o meditaciji nisem spisala še nobene vsebine, bi te to zanimalo? Napiši v komentar, če kimaš z glavo. Kakorkoli, če to bereš in ob besedi meditacija zavijaš z očmi, naj te potolažim, da v meditaciji ni nikakršnega woo-woo čiračara pridiha. Niti ne pomeni, da moraš sedeti in misliti na nič (prav nihče na tem svetu, niti največji guru, ne more prav dolgo misliti na nič). Meditacija, če zelo plastično povem, zame pomeni čas, ko se usedem (ali uležem), si vzamem čas zase, se osredotočim na svoj dih in spustim tok misli, da teče po svoje. Ko opazim, da se začnem zapletati v misli, se ustavim, in se vrnem nazaj k dihu. In to ponavljam med 5 in 40 minut, povsem odvisno od priložnosti, potrebe in mojega notranjega stanja. V zadnjem času, ki je zame bil zelo stresen in sem misli težko spustila od sebe, sem si pomagala tudi s t. i. malo, to je ogrlica, s katero si lahko pomagaš pri »štetju« dihov, in se namesto na dih fokusiraš na dotik (ali mantro).

Joga

O svoji jogijski praksi sem že pisala v zapisu o tem, kako začeti z jogo. Joga mi pomaga najti svoj notranji mir skozi prizemljitev in prisotnost v sedanjem trenutku. Veliko se zgodi zahvaljujoč dihanju, še več pa zaradi toka položajev, s katerimi se dodatno prepustim trenutku in občutkom v telesu. Joga je zame neke vrste meditacija, saj med gibanjem in položaji veliko lažje spustim tok misli iz svojih vajeti, med tem ko v sedečem položaju moj um postane hiperaktivna opica.

Terapija

O terapiji raje ne bom pametna, ker sama z njo začenjam šele letos, ampak mislim, da tukaj ne rabim zgubljati besed. Statistike kažejo eksponentno rast duševnih težav in vsi vemo, kako močan vpliv imajo lahko takšne težave na naš vsakdan, na naše odnose in notranji mir seveda. Da sem jaz lahko v tem trenutku relativno notranje pomirjena, sem porabila več kot 10 let dela na sebi, ogromno denarja za preizkušanje alternativ in vseh pristopov, ki jih opisujem tukaj. Verjetno bi s psihoterapijo do česa prišla mnogo prej, ali pa celo razrešila kakšno od zadev, ki me je vsa ta leta dušila. Letos želim začeti delati še na tistih globljih stvareh, za katere verjamem, da brez strokovne pomoči ne bi bile nujno razrešljive (ali pa še vsaj desetletja ne).

Učenje z refleksijo

Kategorija knjig, tečajev in drugih virov za samopomoč je v zadnjih letih eksplodirala. Na dlani imamo kopico priložnosti, da se vsak dan izboljšujemo, da vsak dan postajamo boljše različice samih sebe in nasploh premagujemo dejavnike, ki nam povzročajo notranji nemir. In kar nekaj teh virov po svetu je kvalitetnih, nikakor ne moremo reči, da ne pomagajo.

Pomagali pa sigurno ne bodo, če bomo kupili knjigo, jo na hitro prebrali in nato na kavi trem ljudem povedali, kako super knjiga je to bila, dejansko pa se že čez par tednov ne bomo spomnili, o čem je govorila. Smešno, kako v teoriji vsi vemo, da kampanjsko učenje ni efektivno, a enako stvar počnemo pri konzumiranju knjig, člankov, podcastov, blogov itd. Iz tega razloga si sama rada v knjigah stvari podčrtujem, dopisujem, izpisujem, barvam, v globino predstavim kakšno navdušujočo tematiko komu od bližnjih, pišem o tej temi … Predvsem pa se trudim k vsem tem virom kdaj pa kdaj vrniti! Sploh ko govorim o knjigah, ki jih imam na polici doma. Ko vidim kakšen navdihujoč video, ga shranim na posebno playlisto. Če naredim izpiske, jih hranim v zvezku, ki ga vsake toliko preletim in se na ta način spomnim kakšne uporabne stvari.

Največjo razliko bo naredilo učenje, ki ga dejansko vključimo v svoje življenje. Če na primer preberemo knjigo, ki je zadnje čase tako popularna – Atomic Habits, in nato enostavno pozabimo vse, kar smo v njej prebrali, nam čas za branje ni ravno najbolj koristil (razen tega, da smo si vzeli čas zase). Če pa smo ob branju sposobni narediti nekaj samorefleksije in iskati priložnosti, da novo naučeno znanje na nek način dodamo v svoje življenje, smo dejansko nekaj naredili in se tudi nekaj naučili. Zato: beri, glej in poslušaj pametno.

Omejitev dražljajev

Odkar živim na svojem (preberi nekaj več o tem, kako to doživljam), mi je (zahvaljujoč partnerju) prišlo v navado, da že nekaj časa pred spanjem telefon dam na letalski način in ga postavim na drugi konec spalnice. V tem trenutku se navajam, da ga tudi zjutraj pustim in ga primem v roke šele med zajtrkom (to je zame ogromen dosežek, verjemi). Izjema so edino jutra, ko imam čas za svojo jogijsko prakso – takrat vklopim način brez obvestil (večina pametnih telefonov to že ima) in WiFi za toliko časa, da v ozadju predvajam glasbo. Tudi to bi se sicer enostavno dalo rešiti s prenosom glasbe na telefon, ali pa enostavno izvedbo brez glasbe. To bo naslednji korak.

Sama s sabo imam dogovor, da emaile pregledujem 2x, maksimalno 3x na dan med delovnim tednom. Enkrat ob začetku delovnika okoli 10. ure in drugič takoj po tem, ko imam konec malo večje pavze (ponavadi po kosilu, kar sovpada z zaključkom delavnika večine ljudi). Polagam ti na srce: izklopi avtomatsko sinhronizacijo z emaili. Vsi vemo, kako hitro dvignejo pritisk. Prihrani si ta stres in ustvari časovna okna, v katerih imaš pravilno postavljen mindset, s katerim lahko uspešno premaguješ inbox.

In med delom? Zapri Facebook. Imej izklopljena obvestila za družabna omrežja na telefonu, ali še bolje, postavi telefon na stran. Obstaja tudi kup aplikacij, ki te po sistemu nagrajevanja motivirajo, da brez telefona ostajaš čim dlje (Forest (čudovita aplikacija) OFFTIME, AppDetox, …).

Upravljanje s časom

Čeprav sem tehnično blazno organiziran človek (z mavrično polnim Google koledarjem, 3 planerji za različne stvari in vsako stvar planiram v detajle), mi praktično upravljanje s časom ne gre najbolje. Med sestanki se zagovorim, moje kavice se lahko razvlečejo v 4 ure, vse stvari si bookiram v en teden tako da na koncu zbolim in podobno. Zato se trudim svoje delovne procese čim bolj časovno optimizirati in se hkrati učim tehnik, s katerimi sodelavce in naročnike med sestanki hitro vrnem na temo in ne pustim, da odplavamo v neznano. Pri tem mi pomaga, da od sredine prejšnjega leta naprej naročnike prosim, da vse svoje klice z mano »bookirajo«. Tako se ne more več zgoditi, da se »samo hiter klic« sprevrže v celodnevni brainstorming. Tukaj me sigurno čaka še ogromno dela, ampak s kakšno dodatno tehniko produktivnosti verjamem, da bo kmalu boljše.

Vprašaj, ne sklepaj

Odkar sem prebrala knjigo The Four Agreements, se dogovora »ničesar ne domnevaj« dejansko poskušam držati. Saj v teoriji vsi vemo, da ne vemo vsega in da ne moremo s sigurnostjo vedeti, kako je v čevljih drugega, vendar nam v praksi misli vseeno bežijo k domnevam in sklepom narejenim brez konkretne podlage. Odkar živim s tem dogovorom sama s seboj, se poskušam o vsakem dvomu, ki se mi pojavi, pogovoriti z osebo, na katero se dvom nanaša. Vse kar ostane od teh pogovorov je čista vest, jasnost in izboljšan odnos na račun iskrenosti. Ta dogovor zahteva tudi nekaj urjenja empatije, saj pri kakšnih domnevah velikokrat postanemo agresivni, obtožujoči in nasploh negativni. Zato naj dodam še eno stvar: preden sklepaš, nežno vprašaj.

Jezik do samega sebe

Sami sebi smo lahko največji sovražnik ali pa največja motivacija (o tem, kako samega sebe motivirati sem pisala že nekaj časa nazaj). Kako utišati negativni samogovor? Najprej ga moraš prepoznati. Iz mojih ust velikokrat uide: »Joj, kok sem neumna!« Samo zato, ker mi je ušla ali pa se je zgodila kakšna malenkost. Negativni tok misli je ponavadi izrazito črno bel, pri čemer vidimo le črno plat in belo povsem izpustimo. Radi krivimo same sebe in se v mislih še dodatno okregamo in zmerjamo. Dovolj je tega.

Vaditi in imeti pozitivni samogovor je (sploh na začetku) umetnost. Preden impulzivno začnemo z negativnimi monologi, moramo natrenirati kako ustaviti čas in razmisliti, uporabiti razum. Sem zato, ker sem se narobe oblekla pulover, res neumna? In še – velikokrat slišimo: »Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi.« Enako velja za govor. Ne govori sebi nečesa, česar ne bi v enaki situaciji rekel nekomu drugemu. Pozitivni samogovor iniciira tudi bolj pozitiven odnos do samega sebe – in to nam vsem manjka.

 


 

Da ne bo pomote, obstaja še kup tehnik in načinov, s katerimi lahko iščemo notranji mir. Eden izmed njih je sigurno šport, ki sem ga v zadnjem letu potisnila na stranski tir, ampak si močno želim, da se čim prej spet vrnem k njemu. Druga takšna stvar je sigurno narava, ki jo imam tudi v trem trenutku v navalu bolezni in dela absolutno premalo. Kaj bi še lahko dodala? Kaj pomaga tebi? Vesela bom, če mi zaupaš v komentarju. Lepo bodi!

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.