Česa se nismo naučili v šoli, pa bi se morali

Živjo. Moje ime je Nina. Stara sem 40 let. Sem piarovka in učiteljica joge. Zadnjih osem let sem sama svoja šefica. Svoja razmišljanja zapisujem pod #lovimravnotezje. Tako kot ti tudi jaz iščem stvari, ki me osrečujejo in izpopoljujejo. Tako kot ti iščem tisto iskrico v sebi, ki mi sporoča, da vse je ok. Iščem ravnotežje med delom in prostim časom, predvsem pa občutek, da lahko zaupam sebi in svojim sposobnostim. Svoje življenje zapisujem na strani, ki mi jo je oblikovala, postavila in uokvirila prav naša krasna Masha.

• Obišči Ninino čudovito spletno stran
• Poglej, kako je potekala izdelava njene strani

Priznam, ne uspe mi vsak dan zaključiti uravnoteženo, mi pa vse pogosteje. A pot do tega je bila dolga in naporna.

Verjetno sem nekaj let starejša od tebe. In verjetno sem v življenju izkusila več reči. A želim biti iskrena. Tudi v mojih (zrelejših) letih nimam odgovorov na vsa vprašanja, na dvome, izzive in občasne provokacije, ki ji, tako kot verjetno tudi ti, dobivam od okolice. Pa sem mislila, da bom to v teh letim imela. Tako kot ti tudi jaz vsak dan odkrivam sebe in se iščem. S to razliko, da sem v tem iskanju v zadnjih letih začela uživati.

Ko me je Masha povabila, da za vas, zveste bralce njenih čarobnih zapisov, napišem kakšno misel, sem najprej pomislila na to, da bi z vami želela deliti razmišljanja, ki so mi ukradla večji del preteklega leta. V letu 2018 sem se (spet) podala na pot samoodkrivanja in skozi potovanje odkrila nekaj stvari, ki mi ne dajo miru. Spet znova sem se začela spraševati, zakaj hudiča se moramo na takšne poti podajati sami. Zakaj teh enostavnih načinov, kako poiskati mir v svoji duši in se predati tej krasni poti, ki ji pravimo življenje, ne dobimo v zibelko ali skozi izobraževalni sistem. Zakaj so potrebne ure in ure, ki jih presedimo pri terapevtih, ki, eni bolj, drugi manj, uspešno odkrivajo naše zablode. Zakaj naročamo knjige za samopomoč? Zakaj si ne zaupamo? Zakaj se nenehno ukvarjamo z drugimi in ne sami s seboj? Zakaj želimo biti podobni tisti influencerki, ki ima najbolj krasne in s filtri olepšane fotke, in zakaj ne želimo biti drugačni? Zakaj nam je nerodno in zakaj … zakaj?

Samopodoba je beseda leta 2019

Odkar vem zase, sem želela ugajati. Želela sem imeti lepo pisavo, kot Neža iz druge vrstev gimnaziji. Želela sem skočiti čez kozo vsaj tako dobro kot Taja. Da o vrtenju teniškega loparja, ki ga je obvladal Gregor, niti ne zgubljam besed. Posnemanja so del življenja in to se ni zgodilo s prihodom družbenih omrežij. Z njimi se je vse to le še bolj razplamtelo.

Biti všečen ni nekaj, kar se skriva. To ni nenormalno in zaradi tega nas ni treba biti sram. To je del našega DNA. Ljudje smo družabna bitja in biti del družbe pomeni, da to družbo želiš navduševati. Želiš pokazati, da si del celote. Težava nastane, ko svoj pravi jaz poteptaš, ker misliš, da je drug član družbe boljši, sposobnejši, pametnejši, lepši … “oh-kako-krasne-fotke-ima-na-gramu” in kje dobim te presete, da pokopiram ta vibe. Tukaj je leži težava, s katero se ukvarjamo vsi.

Dobrih 35. let sem rabila, da se si podarila najlepše darilo. Sebe. No, dovolila sem si na pot samospoznavanja. Če sem se prej na vso moč trudila biti nekdo drug ter skrivati vse hibe in napake, za katere sem mislila, da mi lahko škodijo, sem danes vesela za prav vsako. Hej, celo naglas jih povem in hudiča … vam, popolnim neznancem pišem o tem. To ni prišlo čez noč in še zdaleč nisem na koncu poti. Čeprav stremim k temu, da v življenju ničesar ne obžalujem, še posebej, ko gre za preteklost, bi si želela, da bi se na to pot podala prej. Veliko stvari bi mi bilo prihranjenih.

Ko danes opazujem vas in generacijo, ki prihaja za mano, sem … vesela. Navdušena. Zelo pogosto se na primer ujamem v debati z vami, mladimi, in ugotovim, da imate nekatere stvari bistveno hitreje popedenane, kot so bile moje. Nekateri od vas (na primer Masha je krasen primer tega) ste “stare duše”, ki v zgodnjih 20. letih veste, kaj si želite in kdo ste. In meni se to zdi ena od najlepših stvari, ki jih vidim v družbi, katere del smo.

Verjamem pa, da nam na kolektivni ravni manjka precej stvari. Na primer zdrava samopodoba. Sposobnost samorefleksije, s katero ne tlačimo sebe proti tlem, temveč iščemo načine, kako pri sebi izboljšati stvari. Sposobnost ukvarjanja samih s seboj in ne ukvarjanja z drugimi. Postavljanja meja, do sebe in do drugih. Sposobnost brez slabe vesti reči ne. Sposobnost biti prijazen in spoštljiv do drugače mislečih.

Kaj bi se morali učiti v šoli, pa se ne

Skozi zadnje leto se neštetokrat zalotim ob misli, kako fino bi bilo, če bi se določenih enostavnih znanj naučila prej. Na primer v šoli. Če bi kakšno uro namenili temu, namesto ukvarjanju z geološko sestavo tal v puščavi Gobi (verjamem, da je to fino vedeti in poznati, ampak obstaja toliko več bolj pomembnih stvari v življenju).

Želim si, da bi me šola pripravila tudi na življenje. Da bi se v najstniških letih naučila, da porazi niso konec sveta, ampak dejansko odlične izkušnje, iz katerih se lahko največ naučim. Da je imeti svoje mnenje dobro zame in za družbo, v kateri živim. Da je dvig roke sredi razreda nekaj, kar bi morali spodbujati, ker je postavljanje vprašanj dobro za razvoj sposobnih, razmišljujočih in odgovornih državljanov.

Želim si, da bi naučili, kako umiriti sebe in moj “monkey mind”. Ko danes gledam nazaj in vem, kako enostavno se tega lahko človek nauči, mi postane slabo. Slabo, ker teh načinov niso osvojili ljudje, ki bi nas morali učiti, predajati znanje. Morda so bili (ne čisto vsi, a žal večina) preveč zasedeni z iskanjem napak v kontrolkah in med spraševanjem pred tablo.

Želim si, da bi nas spodbujali v tem, da je ok biti drugačen. Ker družba, v kateri so vsi enaki, postane najbolj dolgočasna stvar na svetu. In takšno družbo se najbolj enostavno vodi, se z njo poigrava in zavaja. Z družbo, ki ne zna ali si ne upa razmišljati s svojo glavo, ker vem, da bo ob tem prejela grajo in kazen. Se vam ne zdi, da je to žalostno?

Verjamem, da bi z majhnimi posegi v izobraževalni sistem lahko spremenili posameznike in družbo. Hej, cel svet. Ljudje bi bili bolj zadovoljni v svoji koži. Vsak bi se večino časa ukvarjal s seboj in manj z drugimi. Bilo bi manj nestrpnosti, bullyinga in trolanja po družbenih omrežjih. Ker človek, ki je zadovoljen v svoji koži, ne rabi hoditi po drugih, da se bolje počuti.

Kaj za boljše počutje in samopodobo lahko naredite že danes?

Dejansko obstajajo čarobne palčke, s katerimi lahko vsak od nas naredi konkreten shift v življenju. Na primer dihanje. Če se zares osredotočite na svoje dihanje, boste kmalu ugotovili, da dihate hitro. To je “bolezen” sodobne družbe. Hiperventilacija. Povprečen človek bi na minuto moral vdihniti do največ 20-krat in to je res maksimum. Nastavite si čas in preštejte. Dihajte skozi nos in naravno. Večina nas naredi tudi po 30 vdihov na minuto. Ko se osredotočimo na dihanje, svoje vdihe in izdihe lahko daljšamo. Dihanje postane globoko, mirnejše in osredotočeno. S tem mirimo sebe, svoje misli. Hitro opazimo umirjenost ob trenutkih, ki so nam prej predstavljali nočno moro – izpiti, zagovor pri šefu, nevrnjen klic nam drage osebe, razhod, ločitve, …

Bodite prijazni do svojega prostora, ki naj vam bo svet. Vaš prostor je vaš dom, pa tudi ozek krog okoli vaših teles. V ta prostor spustite le tiste ljudi, ki so vredni spoštovanja. To ni prostor za “biti všečen”. Vanj ne vabite ljudi, ki vam jemljejo energijo, ki vas ne spoštujejo in ki v vas spodbujajo manjvrednostni občutek. Brezkompromisno je to vaš prostor in vso pravico na svetu imate, da vanj povabite tiste ljudi, ki si bo vaše to zaslužijo.

Odženite pijavke in vse, ki vam jemljejo vaš mir, energijo, dobro voljo in zadovoljstvo. Skozi življenje je treba hoditi tudi z občasnimi inventurami in čiščenjem. To lahko pride spontano ali pa si je treba vzeti čas in se poglobiti v to, kdo je v naših življenjih in kakšno mesto, vlogo in vpliv ima na nas. Bodite konsistentni in sledite svoji intuiciji. Ko se tega lotimo prvič, je izredno težko. S časom postane enostavnejše in bolj redno. Odločitve se zgodijo organsko in zadovoljstvo ob tem postane močnejše.

Naučite se najpomembnejšo besedo v vseh svetovnih jezikih. Ne. Če niste prepričani, da je ponujena služba za vas, recite ne. Če se nekdo do vas ne obnaša spoštljivo, recite ne. In odkorakajte stran. Če zadeva (ali človek), ki se vam mota po glavi, pa v vas ne kriči navdušenje, da si to resnično želite … res, res želite … recite ne. Ni tako enostavno, kot se morda sliši, je pa potrebno. In z vsakim ne-jem boste pobožali sebe, svoje vrednote, želje, cilje, meje … sebe. Biti zvest sebi je največje bogastvo.

Bodite prijazni, do sebe in drugih

Če niste prijazni do sebe in razumevajoči do vseh tistih majhnih napakic, ki s časom postanejo ljubke, potem ne boste prijazni do drugih. In družba neprijaznih ljudi je družba, v kateri je izredno težko živeti. Bodite prijazni do natakarja, ki vam prinese kavo. Pa do voznika avtobusa ali brezdomca na ulici. Nikoli ne boste poznali zgodbe, ki jo je vsak od teh ljudi prehodil, da je danes tukaj, kjer je. Če se zgodi, da naletite na neprijaznega natakarja, ga “ubijte” z ekstra prijaznostjo. To razoroži še tako zateženega posameznika.

Ne uspe vsak dan, a fino je, ko je takšnih trenutkov več od tistih, v katerih se vrtimo v začaranem negativističnem krogu. Vedno je dobro začeti s prijaznostjo, zatežimo še vedno lahko, če je treba in sila.

Zaključna misel

Z vsemi zgoraj naštetimi mislimi in metodami, za katere bi si želela, da bi jih vedela prej, se borim in ukvarjam vsak dan. Vedno so v mojih mislih, tam nekje za desnim ušesom in me glodajo. Poskušam slediti prav vsakemu koraku in priznam, ne uspe mi vedno. Dejansko mi večkrat ne uspe, kot uspe. Še vedno se razburim. Še vedno kdaj koga kam pošljem. Še vedno v svoj prostor spustim koga, ki mi ga “naserje” s svojo negativno energijo. Ampak, ko mi pa uspe, pa zlahka pozabim na vse trenutke, ko mi spodleti. Ker takšnega “rusha” ne dobiš na vsakem koraku.

Moje življenje je kot gugalnica. Enkrat sem visoko, drugič sem trdno na tleh. Sem in tja na trdo priletim na tla, spet drugič letim visoko in višje. Trudim se učiti iz svojih napak in izkušenj. Sem in tja se sprehodim skozi svojo pot, ki me je vodila proti delu, ki ga danes opravljam. Kako zanimivo in nepričakovono se zapelje življenje, ko se prepustiš toku. Ali pa si preberem 40 spoznanj, do katerih sem prišla v prvih 40 letih svojega življenja, v katera sem zapisala tudi, da moram večkrat (poleg ne) reči ja.

Moje življenje je kot gugalnica in na njej nenehno lovim ravnotežje. Moje guncanje lahko spremljaš prek Instagrama in Facebooka. Vedno sem vesela mnenj in sporočil, zato se mi kar oglasi.

Draga moja Nina, najlepša hvala, da si si vzela čas za ta krasen zapis in hvala za čudovito prijateljstvo, skozi katerega me iz dneva v dan navdihuješ in me s svojimi mnogoterimi izkušnjami bodriš, vodiš, učiš in brezpogojno podpiraš. In hvala tebi, ker si si vzel_a čas za branje. Želim ti čudovito in uspešno 2019, polno prijaznosti, strpnosti, časa zase, samospoštovanja, samorefleksije in nasploh mindful življenja. Cheers!