V zanki izgorelosti

Ura je 20:02 in pol ure nazaj sem se z rahlo vrtoglavico usedla za laptop, z namero, da začnem s preostankom 6-8 ur dela, kar mi je še ostalo za danes. In nato me je streslo. Ura je bila 19:30, jaz pa bi morala v naslednje 4 ure in pol stlačiti praktično cel delavnik, s tem da sem enega celega že oddelala. Moj email inbox poka po šivih, stežka žongliram s sestanki in komaj lovim zastavljene roke. Vem, da bi mi v trenutku en kup vas dalo en velik, iskren, masten šamar. Tudi sama bi si ga najraje dala, verjemi. Sploh zaradi hinavščine. Po eni strani trobim in pametujem o izgorelosti, pa o tem kako ne smemo poveličevat toksične kulture “hustlanja” in milenijskega sindroma grindanja, po drugi strani pa sama počnem ravno to. In tako sem se zdaj, ob 20:02 nekoliko streznila in se zavedla, da sem se znašla v zanki izgorelosti.

Če verjameš ali ne, imam na podobno temo v zadnjih nekaj mesecih spisane že 3 osnutke za blog objavo. Vse se začnejo na podoben način. Kako sem prišla do momenta, ko se zavem, da sem na poti izgorevanja. Se upočasnim, prediham, ustavim. In grem sočutno do same sebe naprej. Pa se slej kot prej spet znajdem na točki streznitve. Ne vem kdaj vmes se zgodi, da padem nazaj v ritem 16-urnih delavnikov s požiranjem vseh možnih multivitaminskih tablet in praškov v upanju po tem, da se izognem bolniški.

O izgorelosti in svoji izkušnji z njo sem že pisala (v tem zapisu ti tudi zaupam, kako sem se brez zdravil iz nje še pravi čas izvlekla, čeprav je to trajalo skoraj pol leta). Najhuje se mi zdi, da VEM, kaj s svojim obnašanjem in načinom življenja tvegam. VEM, kako je, ko se znajdeš na robu prepada in ne veš, kateri piš vetra te bo odnesel navzdol. In vseeno nadaljujem. Smešni smo, ljudje. Enako je z nezdravimi navadami in odvisnostmi. Nekaj romantično grotesknega vidimo v srkanju cigaretnega dima v svoja nedolžna pljuča, čeprav si s tem krajšamo čas na zemlji.

Smešni smo, ljudje. Poslušala sem tiste, ki so mi začetek jeseni svetovali, naj “sedim na dveh stolih” (ali bolje, khm, šestnajstih?), saj zdaj lahko, “ker sem še mlada”. Te iste osebe mi zdaj govorijo, naj pazim, ker bom pregorela. Pa ne krivim njih. Predvsem krivim svoj ego. Pa svojo neizmerno naivnost in pohlep. To je moje najtežje javno priznanje do zdaj, ampak do sem me je pripeljalo hlastanje po dobičku. Pa ne toliko po kopanju v denarju, kot pa neizmerna želja po svobodi. Moj cilj je bil februarja letos imeti svoje 2-sobno stanovanje z ateljejem/studijem, pa marca imeti pred njim parkiran svoj Jeep Compass na leasing, ki me ob vsem tem ne bi obremenjeval. Ob vsem tem sem seveda sanjala tudi potovanja, novega pasjega prijatelja, kupe dišečih knjig in novega pohištva, pa popolno spremembo garderobne omare, ki je že od začetka faksa ista.

Trajalo je nekaj mesecev, da sem se sprijaznila, da se te materialno naravnane sanje ne bodo uresničile. In da ne bi bila nič bolj srečna, če bi se. Malo je bolelo spoznanje, da kljub svoji karierni prostituciji (aka 16-urnemu delavniku za ~7 naročnikov hkrati), tega ne morem uresničiti. In bolelo je, da sem se tako razdala za nekaj, kar mi ne bi prineslo sreče. Prodala sem se materialnemu svetu, ne da bi to dobro opazila.

Zakaj se je to zgodilo? Hja. Velik del pri tem je imelo eno leto brezposelnosti. Tekom tega obdobja sem komaj kaj zaslužila in občasno si nisem mogla plačati zdravstvenega zavarovanja. Tako hudo je bilo. Finančna svoboda (ne bogastvo, ampak neobremenjenost z dolgovi, prihodkom, osnovnimi stroški, …) mi od nekdaj pomeni veliko. Zato sem to bolečino doživljala še toliko bolj intenzivno. Zaradi tega sem z odprtjem s.p.-ja začela praskati za vsako ponujeno priložnostjo, brez da bi pomislila na posledice. In nikoli nisem rekla ne.

Prvi ne sem rekla slaba dva tedna nazaj. Rabila sem cel dan, da sem se k odločitvi prisilila. Ne maram ne-jev. Res ne. Občutim jih kot izgubljene priložnosti in zaprta vrata. Vsak ne je zame borba s samo seboj. In ta ne je bil eden najtežjih v mojem življenju. Ne sem rekla projektu, ki sem se ga noro veselila že od začetka moje poti kot samostojna podjetnica. Zajemal je vse, kar imam pri projektih rada – svobodno ustvarjanje, outdoor lifestyle, fer plačilo, zaupanje. Na koncu sem si morala priznati, da v 15 dneh nikakor ne bom uspela zaključiti celega projekta.

Naslednjih par ne-jev imam namen izreči tekom tega tedna. Čedalje lažji postajajo, saj vem, da mi si s temi ne-ji vračam svobodo, notranji mir in predvsem čas. Spet bom lahko hodila na vodene ure joge in meditacije. Spet bom lahko prakso joge nadaljevala doma. Upam, da kmalu začnem tudi s svojimi workouti, ki sem jih poleti že tako dobro vkomponirala v svojo rutino. In kdo ve, morda si najdem celo čas za kakšno knjigo? Predvsem pa se veselim časa, ki ga bom lahko preživela s svojimi najdražjimi. Veselim se malih stvari. Zabluzenih sprehodov in kavic polnih solz smeha. Veselim se spontanih izletov in brezskrbnega načrtovanja življenja, ki temelji na izkušnjah ter trenutkih, ne na denarju in stvareh. Pa vsak dan znova se zaljubljam v spoznanje, da sem lahko bogata brez ton denarja. 

Tako. Zaobljubljam se, da v februarju zaključim nekatere zgodbe, ki me trenutno tako dušijo. Zaobljubljam se, da bom sebe postavila na prvo mesto. Da spet uredim prehrano, da kupim tistih par letalskih kart, da izklapljam telefon čez vikende, da večkrat kam pobegnem s fotoaparatom. Ta zapis ni klic na pomoč. Ta zapis ni iskanje potuhe, razumevanja, tolažbe in sočutja. Namen tega zapisa je, da podeli par šamarjev. Predvsem meni, pa tudi tebi, če ga potrebuješ. Overworkanje ne bi nikdar smel biti modni trend. Overworking je pot v prezgodnjo smrt.

Drži pesti, da se mi po koncu tega peklenskega meseca uspe rešiti te zanke.