Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Flickr Stream

Skozi burnout, 1. – postavljanje mej

V prihajajočih tednih in mesecih bom s tabo delila svoj proces plezanja iz burnouta, pregorelosti, izgorelosti, zloma, kakorkoli temu praviš. Namreč, brez dvoma sem se gnala predaleč in prestopila kopico svojih mej. Kljub temu, da sem se z izgorelostjo že srečala, pa da sem tudi v letošnjem letu večkrat prepoznala vzorce, ki so me ponovno vodili v tokratnji burnout, se nisem ustavila. Do prejšnjega tedna.

Zdi se mi, da je iz zapisov v tem letu precej dobro razvidno, kako močno sem se izgubila. Mislim, da sem na svojo izgorelost dodobra nakazala tudi v prejšnjem zapisu, kjer govorim o tem, zakaj me je minila ljubezen do okoljevarstva. Eden od razlogov za ta breakup je burnout, s katerim sem se začela spogledovati takoj nekje po odprtju s.p.-ja. Nato pa je šlo samo še navzdol.

“Keč” burnouta, o katerem nihče ne govori

Ko grem na kavo s kolegi ali ko se pri kosilu družim z družino, se smejim, sodelujem pri debatah, z iskricami v očeh govorim o svojem življenju. Ko mi zmanjka mojega najljubšega namaza, mi ni problem vstati in iti na sprehod v trgovino. In ko me ljudje srečajo na cesti, sem vedno dobre volje. Zato mi malokdo verjame, ko povem, da sem izgorela. Kot da moraš za izgorelost prejeti trofejo, certifikat, doktorat, kot da moraš nepremično ležati v kotu, kot da ti mora iz oči teči kri in kot da po svetu hodiš s solzami na licih. Ni res. Izgorelosti mi ni nikoli nihče diagnosticiral, pa sem vendarle samozavestna v svoji trditvi, da je to to.

Naj ti opišem, kako svojo izgorelost občutim. Občutim jo tako, da ob pol dveh zjutraj ugasnem računalnik, ko zaključim s cca 16-urnim delavnikom, se uležem v posteljo in še kakšno uro ne morem zaspati, ker mi srce tako razbija. Imam slabo vest, ker nisem naredila še več in skrbi me, da kar sem naredila, ni dovolj dobro. Moje oči pečejo, grlo je suho, noge pa pretežke, da bi moje telo nesle do pipe. Kljub temu se možgani ne ustavijo. Perpetuum mobile je resnična stvar, ljudje.

Sedim na kavi s prijateljico, ki je nisem videla že pol leta, ker nisem imela časa. Grize me slaba vest, ker sedim v lokalu, namesto da bi lovila 101 deadline. Prijateljica mi razlaga o svojem novem fantu in jaz je sploh ne slišim. Neke vrste nezavedna meditacija se odvija v meni. Nisem več um in telo, sem samo še luščina. Um je odsoten, nadomešča ga tiha praznina. V resnici me na tej kavi sploh ni.

Stojim pod tušom in jokam. Jokam zato, ker ne vidim več izhoda iz vseh obvez, odgovornosti in življenjskih preprek. Izgorelost ne pomeni samo izčrpanost od dela, zgodi se lahko tudi zaradi čustvene izčrpanosti. In življenje v zadnjem letu do mene res ni bilo najbolj prijazno. Medtem ko jokam, me obremenjuje vest in umetno vsajen milenijski FOMO, fear of missing out. Ta mi narekuje, da nobene priložnosti ne smem izpustiti. Če bom rekla ne, izgubim igro. Sem poraženka. Če nečesa ne opravim z odliko, sem zguba. Če ne sprejmem novega projekta, sigurno ne bom nikoli več dobila nove priložnosti. In tako dalje.

Zjutraj se zbudim in se ne morem premikat. Ležim še dve uri in gledam YouTube klišejske videe bejbik, ki so se podale na svoje lastne podjetniške poti. “Waw, res so dobre, kako jim to uspe, zakaj jaz še nisem uspela na vseh področjih, kjer so one.” Priznam, velikokrat me lovijo misli obžalovanja, ker mi v tem življenju ne bo uspelo biti še zdravnica, pravnica, astronavtka, joga učiteljica, lastnica verige lokalov, svetovna popotnica in vsa druga življenja, ki jih ne morem stisniti v svojega.

Ugasnem telefon. In začnejo me preganjati vse neprijetne osebne stiske, ki se jim uspešno izogibam že kakšno leto. Nekaterim pravzaprav celo življenje. Ko pridejo preblizu in od mene zahtevajo, da se z njimi soočim, jim zabrusim: “Spizdi, nimam časa, danes imam za oddelat 5 šihtov.” In ustanem, čustveno izmučena, pripravljena na novo kurjenje telesa in uma skozi delo. Kompenziram, dan za dnem.

Kaj se je zgodilo, da sem se ustavila

Res, že od decembra opazujem samo sebe in se zavedam, da sem na robu. Tik pred prepadom. Decembra sem imela pretres možganov in vse od takrat se mi izmenjujejo bolezni ena za drugo. Praktično še ni minil en teden, ko ne bi bila bolna. Prejšnji teden sem končala s poppanjem antibiotikov, kot da to ni nič. Bolniška? Niti en dan. Nimam časa za to.

Potem pa sem kaka dva tedna nazaj naletela na članek, ki me je stresel do kosti. Govoril je o tem kako deloholiki zlahka zapadejo nazaj v svojo odvisnost. Workaholic relapse. Pa sem si mislila: “Ajde da vidim, bogi reveži, to mora biti grozno, da si odvisen od dela.” Zdaj se mi zdi smešno, ampak dejansko se mi zdi, da sem edini človek v svojem življenju, ki nikoli ni dojel, da sem deloholik. To pa zato, ker imam obdobja. Lansko leto sem imela na primer zelo slabo obdobje brezposelnosti, ko sem zapadla v depresijo in nisem počela nič. Čisto nič. Obdobje brezposelnosti pa je sledilo po obdobju, ko sem prvič izgorela. Nekako sem imela v glavi prepričanje, da moja depresija tistega enega leta pač odtehta deloholizem. In tako si lahko predstavljaš, kako me je članek šokiral. Ob koncu sem namreč sedela objokana s spoznanjem, da sem pravzaprav ravnokar prebrala članek o sami sebi.

Žal članka ne najdem več (in pravzaprav sem vesela, da je tako), ampak govoril je o lastnostih deloholikov, kako jih prepoznati, kakšni vedenjski vzorci so za njih (nas, haha) značilni, s kakšnimi kompleksi se soočamo in vse to. Članek me je do golega slekel. In pogledati resnici v oči, res ni lahko. Ni lahko na glas priznati, da imam problem in da sem odvisna. Odvisnost od dela je resnična reč in se sliši “brezveze” ter neškodljivo samo zato, ker se mladi kot deloholiki opišemo, ko se pred maturo učimo kar (!) en mesec, pa pred izpiti na faksu kar (!) več tednov in takrat enostavno ne vidimo glave iz študijskih materialov. Deloholik v glavah ljudi pomeni, da si oseba, ki pač dela malo več kot 8 ur na dan. Ali pa poleg redne službe razvija še svoj side hustle. V resnici pa ne gre za tako nedolžno stvar. Gre za čisto legit jebeno odvisnost in če zapadeš pregloboko, se brez pomoči ne skoplješ več ven. Kot če sem alkoholik, samo da je moja pijača po izbiri delo in nezdrav odnos z njim.

Moj prvi korak na poti iz izgorelosti

Ker se poznam in vem, da majhni koraki pri moji odvisnosti ne pomagajo, ampak so samo začasna tolažba, sem šla all in. In s tem res mislim all in. Z odvetnikom sem šla čez vse scenarije in svoje možnosti. Spisala sem po 3 maile na naročnika, preden sem končno stisnila send na končnih verzijah in prekinila prihajajoče sodelovanje ali sodelovanja ravno na začetku.  V sredo sem tudi uradno dala odpoved na delovnem mestu s pogodbo za nedoločen čas in s plačo, kakršne verjetno v Sloveniji ne vidi veliko ljudi pri mojih letih. Če povzamem – v koš sem v nekaj dneh zmetala en kup kariernih priložnosti in sanje mnogih mojih vrstnikov (ni bilo lahko, srce se mi je paralo), v sekundi sem se odpovedala vsem tem priložnostim, za katere sem garala leta in leta. Ampak če potegnem črto? Je vredno.

Tako kot sem povedala svojima šefoma – ne gre za nekaj, kar hočem naredit, gre za nekaj, kar moram naredit. Mogoče v tem trenutku še ne ležim pod mizo brez življenjskih znakov, mogoče v tem trenutku še vedno lahko sedim na kavi in se smejem, mogoče lahko še vedno furam 16-urne delavnike – ampak kako dolgo še? Spoznanje, da ne bom nikomur koristila, če končam z diagnozo adrenalnega zloma, ali pa fašem kakšno hardcore kronično bolezen, je ublažila mojega notranjega kritika in mi dovolila, da se s svojim problemom zares začnem soočati.

Kakšni so moji plani za prihodnost?

Najprej me čaka odpovedni rok in zaključek projektov, ki se vlečejo že nekaj časa. Marec bo še hud, ampak imam na mestu plan, kako ga preživeti s čim manjšim naporom. Nato sledi pavza. Namen imam ostati na tej pavzi vsaj 3 mesece, pa če sem čisto iskrena, jo znam potegniti kar nekje do konca poletja. V tem času bom delala zgolj dva projekta, ki mi bosta pomagala ohranjati finančno svobodo v tem času (za kar sem ugotovila, kot sem zapisala prejšnjič, da jo nujno potrebujem, če želim manj stresa). Prvi bo moje delo pri čudovitem brandu AYATANA, kjer skrbim za social, za vsebine, strategijo, oglaševanje, razvoj, … Čeprav je dela veliko, je to delo, kjer imam ogromno svobode ter zaupanja, in ga zato ne doživljam kot breme. Poleg tega sem opazila, da me predvsem obremenjuje kreativno delo, ki je izrazito subjektivno – takšni projekti me v velikih količinah precej potrejo, ker prinašajo ogromno nesigurnosti, dvomov, pa tudi vložene energije. Kreativnost ima visok davek. Drugi projekt, na katerem pa pravzaprav šele pričenjam delat, naj zaenkrat še ostane skrivnost. Pravzaprav še ni čisto potrjen, ampak gre za ljudi, ki jih občudujem vse od začetka faksa, ko še nisem imela pojma o oblikovanju (takrat sem kradla njihove materiale in se na njih učila dizajna, haha), kasneje sem jih vzljubila kot organizacijo iz vidika okoljevarstva, nedolgo nazaj pa sem se v jutri prebudila objokana, ko sem zagledala v inboxu email s predlogom za sodelovanje kot oblikovalka. Povem ti – to so bile vse od začetka faksa moje sanje. Ki so se uresničile. In jaz sem po dveh dneh odpisala, da priložnost zavračam na račun izgorelosti. Par dni kasneje je ekipa vztrajala in rekla sem si, da se takšna priložnost ne bo ponudila dvakrat brez razloga. Zato sem rekla ja. Komaj čakam, da ti lahko povem več.

Še par stvari imam v planu. Jutri se grem spet tetovirat (preberi moj zapis o pogledu na tetovaže, btw). Nekje 3 tedne morja vse skupaj imam v mislih. Ta teden sva z najboljšo prijateljico kupili karte za Porto (Lizbona, vračam se!), kjer bova junija preživeli 1 teden. In prvič po dolgem času bom pustila računalnik doma. V mislih se poigravam tudi z Islandijo z mojo družino, ampak še ne vem, če bo šla skozi, saj kupujem avto (ker mi zgubljanje časa z javnim prevozom na dnevni ravni enostavno dela prevelike izgube na sveh področjih). Moj cilj leto poleti je, da obudim lani odkrito ljubezen do trail runninga in se končno lahko kam zapeljem, sama, in to v miru počnem. V planu je tudi veliko Prlekije, ki je zdaj moj drugi dom, pa narave, pa kakšen koncert mogoče. In nakup opreme za slikanje. Pa končno začet obiskovat terapijo. Poleg tega imam namen ponovno pasti v svojo športno ter joga rutino in si po doooolgem času res, res, res, vzeti čas zase. Uf. Pestro bo.

Moji občutki?

Olajšanje. Svoboda. Pa hkrati strah, ker se bojim meseca marca. Finish line je ponavadi najtežji. Vidiš ga, blizu je, ampak moraš do njega izstisniti vse, kar še imaš. To me zdaj čaka. Čutim strah, čutim pa tudi metuljčke. Ker se veselim reseta in ponovne vzpostavitve notranjega miru.

Preberi še:

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.