Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Zakaj pri 25 še vedno potujem z družino

Vprašala sem se, kako lahko naredim ta zapis nekaj več kot samo klasičen potopis po prvonovembrskem roadtripu po Kastilji. Ali pa več, kot vodič po mojem ljubem Madridu, kjer sem iz ljubezni do mesta pohajkovala že tretjič v samo nekaj letih. In Nina mi je dala fantastično idejo – zakaj ne pišeš o tem, zakaj pravzaprav še vedno potuješ naokoli z družino, kljub temu, da si stara že 25? In sem rekla, ja, zakaj pa ne.

Ko si najstnik,

Je preživljanje časa z družino namesto s prijatelji prava sramota.

Tudi moje najstniško obdobje je bilo ekstremno uporniško in v tistem času se je odnos med mano in mojo družino precej skrhal. Začelo se je nekje pri 12. letih, ko sem si na smrt želela na koncert Nightwishev, pa nisem smela iti. Kakšna krivica! In ko tako zamero podkrepijo hormoni, se znajdeš v toksičnem vrtincu in kupom zank nastrojenosti proti svojim lastnim največjim zaveznikom. Mislim, da je takšno obdobje nadvse normalno, ampak me vseeno žre, ko se ozrem nazaj.

V najstniških letih sem še vedno hodila s starši na morje. Pravzaprav nikoli nisem prekinila tega kroga. Vsako leto, vsakič 14 dni. Spet – kakšna sramota! Bilo je par let, ko tega sploh nisem upala povedat na glas. Bilo je tudi par let, ko sem na tistem morju čisto zdepresirana sedela v senci zaradi fotodermatitisa in hrepenela po svojih »prijateljih« (od katerih danes nihče več ni v krogu mojih prijateljev, toliko o tem).

Mislim, da se je vse skupaj preobrnilo pri mojem 19. letu, ko so hormoni končno zares popustili in po parih zares neprijetnih izkušnjah povezanih z alkoholom in zabavami. Večletni žurerski krog se je kar naenkrat ustavil. Anksioznost je narasla do neba in nisem si več niti upala videti same sebe pod vplivom česarkoli. Začela sem uživati v varnem zavetju doma in v varnem objemu bližnjih. V tem času sem se tudi zavestno odločila, da se z vsakim dnem trudim vsaj malo zakrpati odnose z družino, ki sem jih dobršni del svojega življenja skorajda zavestno rušila.

Od takrat naprej

Družino enačim z varnostjo, ljubeznijo in udobjem.

In naša morja so postala dejanski oddih, kjer sem se lahko izognila 1001 brezvezni kavici, kjer sem mukoma poslušala neskončne seanse opravljanja, kasneje pa se ogabno počutila, ker sem v njih sodelovala. Zapletla sem se v zanke pogovorov s samo seboj o tem, komu okoli mene je sploh mar, komu lahko zares zaupam, kdo sploh ne nosi maske in ne šminka odnosov z ljudmi okoli sebe zgolj zavoljo izkoriščanja. S časom se je krog mojih zaupnikov ekstremno zožal. In čeprav se sliši ekstremno pocukrano – ostala mi je samo družina, ki jo brezpogojno ljubim, in pa tistih par oseb, ki so vame vlagale energijo. In jaz v njih. Ker če sem iskrena, tako kot sem bila slaba hčerka in sestra velik del svojega življenja, sem bila tudi slaba prijateljica, ki nikoli ni imela časa, ki nikoli ni mogla priti, ki nikoli ni poklicala. In tesne vezi sem težko spletla, ne da bi se človek naveličal vlaganja energije v najin odnos ter nekega dne enostavno izginil. Ob vseh teh odhodih, razhodih in ghostanju mi je vedno ostala družina.

 

Družina - ljubezen, udobje, varnost

 

Pa smo tukaj.

Stara sem 25, živim na svojem, pa še vedno potujem z družino.

Naj ti povem še eno prisrčno stvar. Z družino smo dogovorjeni, da se za božič ne obdarujemo čisto klasično. Pravzaprav je prav fina rešitev tudi za vse, ki iščejo bolj okolju prijazno rešitev za praznično obdarovanje. Namesto tone materialnih stvari in poceni cukra, v hranilniku zbiramo prostovoljne prispevke za potovanje. Po trenutnih finančnih zmožnostih posameznika. S tem denarjem gremo potem enkrat na leto nekam na lepše. V zadnjih letih je bila to večkrat Španija, na primer Andaluzija, in pa Lizbona.

Vsa ta morja in vsa ta potovanja so po 19. letu zame začela predstavljati neke vrste pobeg, neke vrste dopust. Moja družina je relativno mirna in nezakomplicirana, drug drugemu damo svoj prostor in mir in pridemo nazaj skupaj, ko imamo željo po tem. Zato z njimi rada hodim naokoli.

Tako smo se tudi letos spomladi dogovorili za Kastiljo in kupili karte. Takrat sem še živela doma in sanjalo se mi ni, da bom že čez par mesecev pakirala vse svoje imetje v kartonske škatle in hiperventilirala ob misli, da se ločujem od ljudi, s katerimi sem živela pod isto streho več kot 24 let. Pa je vseeno prišla nepričakovana fantastična priložnost za selitev, o kakršni sem tiho sanjala že več let. Ko je prišla, sem jo zagrabila. A prinesla je kup do tedaj nepoznanih občutkov, podobnim tistim od svojih najbolj grenkih breakupov. Smešno je, ko se zaveš, kako močno si navezan na ljudi in kako močno jih pogrešaš od trenutka, ko njihova prisotnost v tvojem domu ni več samoumevna. Iskreno – nisem pričakovala, da me bo tako močno zvilo. Sploh prvi meseci so bili težki. In ob vseh teh občutkih, normalno da sem se že dogovorjenega potovanja veselila kot zmešana.

In zdaj, ko živim na svojem? In si ustvarjam svoje življenje?

Bom še potovala z družino?

Definitivno si v teoriji to želim, in tudi verjamem, da bomo še kdaj kam šli, ampak verjetno v malo drugačni obliki, kot smo bili do zdaj vajeni. Upam si ugibat, da bodo naši izleti krajši, pa da ne bomo vedno šli vsi, pa da bo mogoče celo večkrat v igri kakšen bolj oddaljen kraj ali celo potovanje z agencijo, ko se nam bo zahotelo več udobja in brezskrbja.

 

Potujem z družino

 

 

Težko pišem o tem.

Težko pišem o odhodu iz gnezda, ker me boli. Tudi tekom potepanja po Kastilji pred samo nekaj tedni sem se večkrat ustavila in se zamislila, da je mogoče to celo zadnjič, ko v taki obliki kot »otrok« potujem s svojimi starši. Tudi če vse ostane isto, se od zdaj naprej ne morem več počutiti kot otrok, ki samo gre zraven in uživa v potovanju, kot so si ga zamislili starši.

Ideja o tem, da še vedno hodimo naokoli, mi je seveda zelo všeč, ampak verjetno ima tukaj tudi velik del občutek krivde, da sem »odšla«, občutek osamljenosti in občutek nepripadnosti, ki ga na svojem velikokrat doživljam. Prav zdaj imam solze v očeh. Selitev na svoje je brez dvoma čudovita stvar in nikoli je ne obžalujem, a to ne pomeni, da ni težko. Velikokrat pridejo dnevi, ko bi na vprašanje o tem, ali bom še potovala z družino, kot iz topa izstrelila JA, seveda, jasno. Čisto iz ljubezni in iz občutka, kako močno jih pogrešam.

In pridejo dnevi, ko razmišljam malo bolj odraslo in vem, da bo od zdaj naprej to čedalje težje. Ker pridejo nove prioritete, nove želje, nove potrebe in nova predstava o potovanjih. Pa ustvariš svojo družino. In tako dalje. In če skušam združiti svojo objektivno plat z ranljivo vlogo hčerke in sestre, je moja vizija, da grem sem pa tja z mamo, ki je še precej potovalno nabrita, v kakšno Jordanijo. Ali pa supat v Bohinj. Ali pa samo na juho k njim domov, pa pogledat kakšen njen nov makrame. Pa z bratom na Malto ali v Prago, ali pa samo v center Ljubljane na čaj. Pa z očetom kamorkoli na tem svetu po kakšni hosti ali v kakšen hrib, tudi če je samo Dobeno v lokalni bližini. In to je dovolj. Kakršnakoli priložnost z njimi – je dovolj.

 

brezpogojno ljubim svojo družino

 

Če sem se česa v svojem življenju naučila,

Je to dejstvo, da brezpogojno ljubim svojo družino.

V vseh teh letih ni bilo vedno lahko in seveda so prišli sila težki trenutki, tudi trenutki, ko se bojiš, da boš koga v družini izgubil. In vse to te poveže. Zato – če še pride priložnost, da s svojo družino kdaj potujem, grem. In če ne, ne bo nič hudega. Ker vem, da se trudim maksimalno, da to brezpogojno ljubezen ohranjam in negujem.

Kaj več o moji selitvi od doma pa kdaj drugič. Že dolgo obljubljam turo po svojem novem domu, kjer je ogromno delčkov obarvanih malo bolj okolju prijazno in zavedno do krhkega sveta, v katerem živimo. In rada bi ta zapis prepletla s svojimi občutki o selitvi. Oglasi se še kdaj in mogoče te že kmalu čaka nov zapis.