Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Flickr Stream

Skozi burnout, 2. – vztrajanje

Prejšnjič sem pisala o tem, kako, kdaj in zakaj sem sprejela ter ozavestila, da se soočam z izgorelostjo. Ponovno v razmaku enega leta. Pojasnila sem svojo odločitev o odpovedi in prekinitvi mnogoterih projektov in čisto iskreno – padel mi je kamen od srca. Po nekaj tednih pa lahko rečem, da se je moje soočanje z izgorelostjo preoblikovalo v nekaj drugačnega. Morda še bolj intenzivnega.

Spremenil se je moj odnos s trenutnimi klienti

Smešna je ta situacija. Zdaj zares vsak ve, kaj se mi trenutno dogaja, ampak hkrati tega ne bo naslavljal direktno. Iz naročnikove perspektive je deadline še vedno včeraj, prostor za sočutje pa zame morda drži nekje zadaj, na osebnem nivoju. V profesionalnem svetu mi klienti tega sočutja neposredno ne pokažejo, niti nisem deležna nikakršnih bonusov ali posebnega tretiranja. Kar je OK, nisem pričakovala nič drugega, da se razumemo. Poslovni svet se po mojem mnenju mora ločevati od neformalnega. Vseeno je občutek smešen. Nekaj je v zraku, kar dela odnos neprijeten. Klienti ne upajo še dodatno pritiskati, vsaj ne na glas, mi pa to vseeno sporočajo z očmi. In jaz tudi ne naslavljam svoje situacije kar tako, brez povoda.

Po drugi strani se mi pa zdi, da so klienti tudi začutili moj, po domače, jebivetrski odnos do dela. Pa ne v smislu, da mi dol visi, niti slučajno! Še vedno sem s srcem in glavo pri stvari, s to razliko, da se enostavno ne potiskam več čez meje zmogljivega. Vem, da že tako delam preveč (nekje 11 do 15 ur na dan FYI) in da več kot to enostavno fizično ne zmorem. Nekoč bi se gnala še čez te meje, dokler ne bi dobesedno omagala za računalnikom (ja, tudi to se je dogajalo), danes pa namesto tega okoli polnoči enostavno ugasnem računalnik in se izmučena vržem na posteljo. V tem smislu jebivetrski odnos. Ker enostavno rečem “jebiga, that’s it for the day, več ne morem,” in se ugasnem do naslednjega cca 12-urnega giga.

Zadnje čase se mi velikokrat plete po glavi rek, da se ljudje do nas obnašajo tako, kot jim dovolimo, da se do nas obnašajo. In dejansko sem prepričana, da bi se gnala še naprej, če ne bi postavila te očitne meje. Tako pa ne slišim niti besedice na temo, da bi morala dati od sebe več. Mislim, da je jasno, da v svoji trenutni situaciji (kjer žongliram med redno službo in še 4 zunanjimi projekti, od katerih bi vsak zahteval vsaj 4 ure dela na dan) več enostavno ne zmorem. In tako bo še kakšen mesec, dokler ne opravim, kar je treba opravit.

Soočanje z očitki

Kot sem rekla, očitki so. Čutim jih, tudi ko niso izrečeni. In zavestno se trudim, uro za uro, sestanek za sestankom, da jih ne spustim blizu svojega srca, vsaj ne do te mere, da bi se zaradi njih žrla in bi tako moja produktivnost še bolj trpela. No, pa tudi psihično zdravje, seveda.

Čutim jih, ko opravljam delo, ki bi ga v idealnem svetu opravljale 4 osebe, hkrati še nadomeščam kakšno vlogo, stranka pa pričakuje, da jih opravljam 8. Čutim jih, ko povem, da se pa zdaj to moje obdobje kurjenja zares zaključuje. Slišim neizgovorjene: “To govoriš vsak mesec.” In noben moj zapis, nobena moja objava, nobena moja pojasnitev, da sem v fazi odpovednega roka, da sem prekinila en kup sodelovanj, ki jih zdaj iz uvidevnosti zaključujem ne da bi naročnike ghostala, ne pomaga in ne opraviči moje trenutne situacije. Očitek ostaja, ker nisem 120 % predana projektom, tako kot bi si želel naročnik, jaz pa še bolj. Sem pač tak človek.

Verjetno sem res prevečkrat storila napako in dajala prevelike obljube o svoji popolni predanosti projektom in obljube o hitrosti ter efektivnosti, ki jih imam namen prinesti. In to me zdaj, na točki, ko moje ekspress delo fizično ni mogoče, tepe. Čeprav sem za svoje ultimate po eni strani prejela veliko spoštovanja od mnogih ljudi, jih po drugi strani tisti, ki vame vlagajo, ne jemljejo tako resno, kot jih doživljam jaz. In dokler ne mine še ta mesec absolutnega pekla, prehodnega obdobja, se tudi ne bom mogla dokazati. Moj cilj je le, da se v tem času ne žrem. Preveč. Ko bo ta mesec mimo, si želim, da se spet vrnem k svojim poslovnim vrednotam.

Ironija – čedalje več povpraševanj

Ne morem verjeti, ampak odkar sem rekla, da prekinem VSA sodelovanja razen dveh za naslednjih par mesecev – AYATANA in Balkan River Defence – dobivam gore povpraševanj. Ne glede na obvestilo na kontaktni strani, da novih projektov ne sprejemam do konca poletja. Ne glede na vse moje javne objave o mojem trenutnem stanju. Ne vem, kako to deluje. Zdi se mi, kot da se nekdo ali nekaj igra z mano, me preizkuša, ali se bom spet ujela v deloholiško past v trenutku, ko želim iz nje zbežati.

Moje namere vseeno ostajajo iste. Naslednjih par mesecev želim delati kot normalen smrtnik – maksimalno 7 ur na dan (ker, bodimo realni, malica v našem 8-urnem delavniku ni delo). In si vzet kakšen dan dopusta, glede na to, da sem ga imela nazadnje novembra v Andaluziji (pa še s tam sem prišla noro utrujena zaradi intenzivnega roadtripanja in igranja turista). Mogoče si bom celo privoščila kakšen dan, ko se ne bom premaknila iz postelje in samo gledala serije. Mislim da si serije že kakšno leto nisem privoščila. In če me poznaš, veš, da sem binge watching prvak.

In po teh nekaj mesecih upam, da si bom lahko vzela čas, da renoviram svoj posel. Ker trenutno lebdim vsepovsod, nekatere stvari me nikakor ne veselijo več, druge pa čedalje bolj in jim ne posvečam dovolj pozornosti. Želim se usesti sama s seboj in ugotoviti, kaj želim, da je moj brand. Mogoče brandi v množini? Kaj želim doseči? In kako?
Smešno – težko je nuditi strateško svetovanje samemu sebi, med tem, ko ga drugim z veseljem in brez težav, celo s strastjo, ponujaš.

Nekaj stvari, ki mi pomagajo pri vztrajanju in borbi z izgorelostjo

Vzpostavljanje rutine

Res se trudim. Ne uspe vedno, ma kaj, skoraj nikoli ne uspe. Ampak počasi in vztrajno, brez očitkov in slabe vesti si privoščim in začenjam dni tako, kot mi moja psiha ter telo dopuščata. V idealnem jutru bi se zbudila brez budilke, tam nekje okoli osme ure, se razvajala s suhim krtačenjem, šla pod tuš s svojim najljubšim milom in losjonom, nahranila svojo kožo in obraz z vso nego, nato spila kozarec vodnega kefirja (btw, moj najljubši okus je pomaranča – borovnica/malina – rožmarin) in si vmes pripravila limonado z MSM-jem. Po tem? Počasen zajtrk. Po možnosti sveže narejen guacamole s suhimi paradižniki. In YouTube ob tem (trenutno obsesivno pregledujem stare epizode Impact Theory, priporočam). Nato se usedem in v časovne bloke razporedim vso delo, ki ga želim ta dan opraviti.

Journaling

Joj, kako to paše. Sicer opažam, da imam trenutno še čisto preveč “aktualnih” misli v glavi, da bi se lotila raznih promtov, tako da samo sledim toku misli. Raziskujem odnose, ki so nedavno propadli, in delam prostor za hvaležnost za nove odnose, ki jih gradim. Skozi pisanje skušam analizirati, kaj se dogaja z mojim egom, ki ga imam zaradi raznih mindful praks v zadnjih letih čedalje bolj pod nadzorom. Sigurno ne povsem, ah kje, ampak razlika je neverjetna.

Spanec brez budilke

Ja, na srečo si to lahko privoščim. Čepke dam v ušesa, zakrijem vse mini-mikro lučke na elektronskih napravah, spijem par požirkov vode in odplavam. Če imam srečo, spim 8 ur v kosu in se sama od sebe zbudim. Zadnje čase ogromno sanjam, ampak še nisem prišla do točke, ko bi s svojimi sanjami kaj naredila. Razne analize in to, saj veš. Ni časa. Kakorkoli, moj point je, da mi zbujanje brez budilke pomeni ogromno. Ogromno razliko naredi dejstvo, da se zbudim sama od sebe, očitno takrat, ko je moje telo pripravljeno na nov dan.

Čuječnost

Žal zadnje čase ne najdem časa (oziroma si ga ne naredim, ah ja) za meditacijo in jogo, vendar se namesto tega vseeno trudim, da se na področju čuječnosti vsakodnevno nekoliko poljudno izobražujem. To pomeni branje knjig in/ali ogled kakšnega YouTube videa. Verjetno bi morala reči podcasta, ampak ker nisem slušni tip in fokusa na zvok nisem sposobna držati več kot 5 sekund, moram nujno imeti zraven video. Je še kdo tak? Svašta.

Upravljanje s časom

Ker se zavedam, da bom morala še kakšen mesec precej garati, preden se sploh lahko začnem spogledovati s svobodo, se trudim svoj čas čim bolje organizirati. Kot sem omenila – vsak moj dan je v nulo splaniran, z možnostjo nepredvidenih preobratov in zamikov, kar si seveda trudim čim bolj odpuščat. V to organizacijo časa vedno vključujem hrano (to se mogoče sliši smešno, ampak, če tega ne bi imela, jaz kosila enostavno ne bi jedla), nekaj pavz in čas za druženje, na takšen ali drugačen način. Včasih to samo pomeni vegetiranje na kavču zraven družine, včasih kakšen klic, včasih pa dejanska kava.

Bottomline

Na momente je res težko in se moram noro trudit, da očitkom ne pustim do svojega srca, predvsem pa ne očitkom, ki jih izrekam sama sebi. Joj, koliko očitkov ima people-pleaser, hardcore deloholik, perfekcionist v meni. Ta notranji kritik je najtežje breme. Vedno mi govori, da ne naredim dovolj. In ko se že sprostim in odmislim delo, si vzamem čas zase, vlagam ogromno energije v to, da nimam slabe vesti. Tažko je uiti svojim starim mentalnim pastem. Težje, kot očitkom zunanjega sveta.

Po drugi strani pa je težko uravnovešati

Nič, to je to. Upam, da se naslednjič javim, ko vdihnem svobodo. Zdaj pa nazaj k delu.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.