Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Sindrom prevaranta v kreativnih poklicih

Spomnim se, ko sem izvedela, da sem izmed vseh kandidatov sprejeta na prosto delovno mesto pri Porscheju, pri svojih 22. letih. Avto sem takrat vozila okoli 40x v življenju in vozila sem znala ločiti samo po barvi. Ko sem doma oznanila novico, mi najprej niso čisto verjeli. In še nekje pol leta 40-urnega delavnika sem potrebovala, preden sem dejansko začela izgubljati občutek, da sem delodajalca nategnila in da opravljam delo, za katerega nisem usposobljena.

Sindrom prevaranta je buzzword, ki ga velikokrat uporabljajo štiri skupine ljudi.

V prvo skupino spadajo tisti, ki so šele na začetku nove kariere, hobija ali dejavnosti, za kar še nimajo veliko znanja in izkušenj, čaka jih še kup učenja. To je naraven proces in če se ne bi počutili pod pritiskom, da imamo še ogromno znanja za pridobiti, bi lagali sami sebi.

Potem so tu tisti, ki imajo nasploh hude težave s samozavestjo in so po možnosti hkrati tudi perfekcionisti, spremlja pa jih še kakšna težava z mentalnim zdravjem, kot sta na primer anksioznost in depresija. Tukaj je problem mnogo večji.

Pa tisti, ki »humble braggajo« in mečejo buzzworde naokoli, čeprav vidiš, da sijejo od ego tripa. Dunning-Krugerjev efekt, ki ga arogantneži skušajo prikriti z bolje sprejeto masko sramežljivosti in preprostosti.

In pa, končno, tisti ljudje, ki dejansko sindrom prevaranta imajo. To ni bolezensko stanje, temveč občutki, ki prevzemajo sicer uspešne, izkušene in kvalificirane posameznike, med tem, ko opravljajo določeno dejavnost, za katero so specializirani.

Sindrom prevaranta je še posebej pogost v kreativnih poklicih, kjer je prisotnega veliko kritike, ocenjevanja na podlagi subjektivne estetike in pa konstantnega, rapidnega spreminjanja trendov, standardov in pričakovanj trga. Ves čas je treba biti na tekočem, vsak dan se moramo učiti nove stvari in razvijati svoja znanja, sicer se bojimo, da nas bo konkurenca povozila. In ker vemo, da so na trgu v vsakem trenutku ljudje, ki so s trendi, novostmi, tehnikami in po spektru znanja na višji stopnji kot mi, se podcenjujemo. Zdi se nam, da nas naročnik preveč plačuje, da vsako delo dobimo zaradi poznanstev ali pa zaradi naključij in sreče – »sicer se sigurno ne bi odločili zame«. Velikokrat se počutimo nesposobne ob novih izzivih ko nek projekt uspešno zaključimo, zadovoljstvo in dober odziv pripišemo vsem možnim drugim dejavnikom, samo sami sebi ne.

Sindrom prevaranta pomeni, da se bojimo, da bi nas kdo »razkrinkal«. Zato se ženemo preko vseh mej, vsako našo delo mora biti do piksla popolno, vsak email brez slovnične napake, vsaka predstavitev ekipi brezhibna, s statistiko in ličnimi grafi, vsaka fotografija do potankosti retuširana že ob oddaji osnutkov. Bojimo se, da bo nekdo, ko mu obrnemo hrbet, sodelavcu rekel: »Ta sploh ne ve kaj dela, poglej, kako je naredil X in Y.« Težko nam je, ko se komu predstavimo in moramo povedati kaj delamo, ker ne verjamemo vase in v svoje sposobnosti. Ko v službi napredujemo, se počutimo, kot da si tega ne zaslužimo in strah pred novimi, večjimi zadolžitvami nas paralizira. Ko dobimo kompliment, si rečemo, da sigurno lažejo, ali pa da to govorijo samo zato, ker so mama/teta/brat.

“Even though I had sold 70 million albums, there I was feeling like ‘I’m no good at this.’” —Jennifer Lopez

Kako premagati sindrom prevaranta

In si pustiti delati brez internih osebnih pritiskov

Meni so pri premagovanju tega fenomena pomagale sledeče stvari:

Z dobrimi rezultati in dobrimi odzivi sodelavcev je moja samozavest zrasla. Pri Porscheju sem po rezultatih svojega dela hitro objektivno videla, da ne morem zanikati svojega dobrega dela, za kar sem bila odgovorna samo jaz in jaz sama, nobeno lepo vreme, nobena dobra programska oprema. Pozitivni odzivi sodelavcev so to samo še potrdili.

Kasneje sem dobila delo kot UI/UX oblikovalka brez konkretnih predhodnih izkušenj na tem področju (web design ne šteje). Zaradi tega pritiska sem se začela učiti kot zmešana. Svoj prosti čas sem namenila prebiranju člankov in študiranjem dobrih praks. Dan D se je zgodil, ko sem nekega dne na UX Meet Upu (kjer sem se počutila kot največji prevarant na svetu, ker »sploh nisem UX-er« na Celtri doživela razsvetljenje na koncu predavanja, med Q&A fazo. Takrat me je zadelo. Sedim v sobi polni UX specialistov, strokovnjakov, seniorjev. In noben ne ve točno kaj dela. Vsak drugače, vsak po svoje, en bolj izgubljen kot drugi. Pa vseeno vsi prinašajo dobre rezultate svojim firmam.

Zadnja točka, ki me je zbudila iz kroga tega počutja, je bila osebna izkušnja. Zgodila se mi je namreč čisto filmska zadeva, ki ji je kar težko verjeti, ampak izvedela sem, da sem imela v svojem življenju dolgo časa osebo, ki se je izdajala za nekoga drugega. Popolnoma fake identiteta, dejansko. In ob tej izkušnji sem si končno rekla, da nikoli več nimam pravice doživljati občutkov, kot da jaz koga nategujem.

 

Vir: Sketchplanations

 

Kako si lahko pomagaš ti?

Izbiraj prave stranke

Stranke, ki tvojega dela ne cenijo, ne razumejo in te mikromenedžerirajo, ne bi smele biti tvoje stranke. Še dodatno bodo vzpodbudile tvoj občutek nesposobnosti. Svojo ekspertizo usmeri k pravim strankam, k niši, ki tvoje storitve razume, potrebuje in ceni. Ne išči obupanih iskalcev poceni rešitev, ki jih mogoče sploh ne potrebujejo, potrebujejo pa potešitev svojega ega.

Razumi, kako delujejo ostali

Kreativni poklici so lahko zelo osamljeni, tudi, če delaš v agenciji. Poleg tega smo Slovenci zelo zaprti kreativci; svoje tehnike, znanja in pristope radi skrivamo in držimo zase, ker smo v vsej tej osamljenosti do njih tudi težko prišli. Jaz sem rabila dve leti po faksu (kjer sem bila obkrožena s potencialnimi kreativci!), da sem spoznala ljudi, ki jih zdaj lahko priporočam, ko dobim kakšno prošnjo za priporočilo. In ko sem imela kakšno težavo, vprašanje ali dilemo, se nisem mogla obrniti na nikogar. Slovenski online kreativni community je precej zaprt, aroganten in bitchy – grdo povedano, ampak resnično.

Kar me je rešilo, je bil začetek spremljanja kreativcev preko spleta. Zahvaljujoč Gary V-ju, zdaj čedalje več kreativcev dokumentira svoje delo in svoje procese. In ko kar naenkrat izveš, da tudi design bogovi, kot je Chris Do, za navdih uporabljajo Pinterest, da za manjše detajle v dizajnih hodijo po brezplačne grafične elemente na Freepik, da pred realizacijo tipografskih logotipov za interno delovno osnovo vzamejo image tracean izris plačljivega fonta … Ti pade kamen od srca.

Zato – pridruži se Facebook skupinam z oblikovalci, spremljaj njihove debate, glej YouTube kanale o oblikovanju, spremljaj vzornike na Instagramu, ki na storyjih delijo znanje, spremljaj jih tudi na LinkedInu, kjer je tega znanja še več. Na srečo so tudi »case studies« postali ustaljena praksa in razumevanja, kako stvari počnejo drugi, je čedalje več. To te lahko močno pomiri glede tvojega dela in pristopov.

Nauči se sprejeti feedback

To je skill, ki se ga dejansko lahko priučiš. Ni vsaka kritika slaba. Distanciraj se od svojega dela, vzemi mnenje drugih kot za nekaj dobronamernega, vzemi to kot izziv za argumentirano debato ali kot povod za poglobitev v tvojo rešitev. Konec koncev svojim naročnikom privoščiš najboljše rezultate, ni res? Naj te tvoj ego pri tem ne ovira.

Imej jasno razvite vrednote in nišo

Ko oblikuješ za določeno skupino ljudi, ki si svoje vrednote delijo s tabo, tvoje delo kar naenkrat postane 100x lažje. Ker je kreativa izrazito subjektivno polje dela, je ta del zelo pomemben. Če si v nekem polju kreative bolj domač, če razumeš ljudi, ki se v teh krogih gibajo, če imaš izkušnje z njihovimi problemi in reševanjem le-teh, potem imaš pri izvedbi manj dela, manj tveganj in manj nezadovoljstev. Posledično več samozavesti in potrditev.

Primerjaj se samo z ljudmi, ki so na istem nivoju

Poglej ljudi, ki delajo v tvoji niši in imajo približno enako število izkušenj za sabo. In glej povprečje, ne tiste ene izstopajoče češnje na vrhu smetane. Razumem, težko je ne občutiti pritiska v obdobju inovacij, startupov in tehnologije, ko imajo seniorji namesto »senior« v nazivu »ninja« in »rockstar«. Ampak če veš, da imaš težavo s primerjanjem samega sebe, omeji svoje ambicije z okviri realnosti in sedanjega trenutka.

Imej svoj konstruktivni cheer squad

In ne, naj to ne bo tvoja ljubeča mama. Naj bo to blazno iskren kolega, ki se ukvarja s podobnimi stvarmi. Če ga nimaš, si poišči mentorja. Če nimaš tega, objavi vprašanja v Facebook skupino. Pošlji svoje delo pred oddajo nekomu, ki mu zaupaš. Obstajata le dve možnosti: ali bo osebi všeč, ali pa bo našla kakšno točko za izboljšave. Oboje je dobro.

Trenutek za čuječnost

Vedno, ko te začne prežemati fenomen prevaranta, se spomni, da obstaja dober razlog, zakaj si TI v tisti situaciji, na tistem mestu, v tisti službi, na tistem sestanku, kjer te ti občutki preplavijo. Tukaj si, ker si to zaslužiš. Ker je za tabo več let predanega dela, učenja, neprespanih noči in truda. Tukaj si zato, ker sprejemaš prave odločitve in stopiš na poti, ki te vodijo naprej. Trenutna situacija je samo to – korak naprej, v pravo smer. In ko stopiš, ko se tvoja noga dotakne tal, bo vse v redu.

Sprejmi, da je življenje eno samo veliko učenje

Poklice menjamo s svetlobno hitrostjo, ves čas se specializiramo za kaj novega in v vsakem trenutku iščemo nove izzive. To je odraz želje po rasti. V vsaki stvari smo enkrat na začetku. Nauči se videti potencial za nova znanja kot izziv, k njim pristopi z zagonom, sprašuj vprašanja, predvsem pa naj te ne bo sram. Vsako novo znanje in vsaka nova situacija ali izkušnja – vse to so samo priložnosti, da postaneš še boljši, kot že tako ali tako si.

Pripravi si spisek uspehov

Vzemi zvezek, ki ga vedno nosiš sabo, ali pa odpri app z beležnicami, ki ga najpogosteje uporabljaš. In začni. Naštej stvari, ki jih znaš. Naštej svoje uspehe v življenju. Lahko jih razdeliš na življenjske in karierne. Vse stvari, ki so te naredile boljšega človeka. Ko imaš krizo, hitro preleti seznam.

Shranjuj si pozitiven feedback

Delaj screenshote in jih shranjuj v mapo ali album na telefonu. Pojdi nazaj po svojem inboxu in poišči zadovoljne naročnike Redno se vračaj k tej mapi.

 


Hvala, ker to bereš! Se beremo prihodnjič, ko bom pisala o vrednotenju oblikovalskega dela.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.