Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Zakaj me je okoljevarstvo minilo

Mislim, da se je moja ljubezen do okoljevarstva končala nekje na dan Zemlje, 22. aprila, lani. Takrat sem se več dni pripravljala na serijo Instagram storyjev (lahko jih pogledaš v highlights zavihku “Planet”) vezanih na tematiko okoljevarstva in ob tem izjemno uživala. V roku nekaj let pred tem je okoljevarstvo postalo moj ogromen interes, še več, strast. Po aprilu 2018 je najina honeymoon faza začela bledeti in s časom sem se odljubila. V tem zapisu bi s tabo rada delila svoje razmišljanje in samorefleksijo o tem, kar sem v tem času ugotovila glede opustitve (na neki točki popolne) svojih okoljevarstvenih nagnjenj, vzgibov, dejanj in na koncu koncev – vrednot.

Pogled nazaj

Naj ti na hitro orišem, kaj se mi je v prejšnjem letu dogajalo, pa vse do točke danes. Namreč, pred aprilom 2018 je okoljevarstvo začelo predstavljati močan del moje identitete. In v njej sem uživala. Rada sem vzor ljudem, kar se tiče conscious lifestylea (v slovenščini se enostavno ne sliši dobro, oprosti) in videti, kakšen vpliv imajo lahko moje vsakodnevne odločitve na ljudi, ki so posledično začeli z majhnimi (in večjimi) spremembami pozitivno vplivati na okolje, no, to je postalo moja droga. Do aprila. Takrat sem se izgubila. Ko sem hodila na sprehode, nisem več pobirala plastičnih odpadkov – enostavno jih nisem več videla. Postala sem celo nekoliko cinično pesimistična in velikokrat zavestno ignorirala odpadke, ki bi jih z lahkoto pobrala in nesla v reciklirni zabojnik. V lokalih nisem več prosila, da mi pijačo prinesejo brez slamice. Velikokrat sem iskreno pozabila, še večkrat pa tega nisem naredila, ker sem svojo socialno anksioznost v tem obdobju (ali njen vpliv name) postavila pred svoje vrednote. In tako naprej. Relapse do navadnega neozaveščenega smrtnika, če povzamem.

Zakaj se je to zgodilo?

Aprila sem šla priložnostno poslovno v Kazahstan, kjer se je moje življenjo nekoliko obrnilo na glavo. Prvič sem bila daljše obdobje sama nekje v tujini, brez da bi bila obdana z družino ali prijatelji ali kom drugim. Kmalu po vrnitvi domov je razpadla moja dolgoletna zveza, kar je popolnoma razbilo moje življenje in vizijo zanj. Poleti sem padla v hudo depresijo iz takšnih in drugačnih razlogov. Naenkrat nisem več vedela kdo sem, kam grem, kaj želim. Moj kompas je bil do potankosti zdrobljen. Hkrati z osbeno izgubljenostjo se mi je dogajalo kup neprijetnih stvari, določen prijatelj me je nepopisno prizadel, zgodile so se hude družinske zadeve, pa kup obiskov urgence, ni da ni … Ob vsem tem sem bila še vedno brezposelna, globoko v dolgovih in če me spremljaš že dlje časa, potem veš, da sem na tej točki online veliko komunicirala bolečino, ki mi jo je povzročala finančna nesigurnost. Na trenutke nisem vedela, ali si bom lahko plačala zdravstveno zavarovanje, kaj šele pijačo s kom od bližnjih.

Poletje, ki je bilo zame najhujše od vseh v mojem življenju, je minilo. Se prevesilo v jesen. Počasi sem lahko razčistila določene stvari, na plan so pričele prihajati nerazščiščene travme in kompleksi, s katerimi sem se v tej ranljivi fazi na dolgo in široko ubadala. Mogoče se sliši hudo, ampak v tej ranljivi in šibki fazi, sem se začela sestavljati. Zelo, zelo počasi, ampak je šlo. Od jeseni pa do zdaj je zame potekal nek proces iskanje same sebe. Na zunaj se je to videlo predvsem v kariernem smislu – odprla sem s.p. in se tudi zaposlila, kar je odprlo nove strahove, nesigurnosti in prineslo nekaj grenkih poslovnih izkušenj, ki jih še vedno predelujem. Na notri pa sem naredila več na sebi, kot kadarkoli prej. Toliko notranjih bitk, kot sem doživela od poleti naprej, še nisem zmagala. In čeprav se te bitke na zunaj ne vidijo, si upam trditi, da so bile vidne tudi na zunaj. Trpeli so vsi moji odnosi, trpela je moja skrb zase – tako za telo kot za duha. In tudi ti si najbrž opazil_a, da je trpela moja prisotnost na socialnih omrežjih. Od avgusta dalje sem se skoraj popolnoma distancirala od Instagrama, unfollowala vse ljudi in se zaprla vase. Nisem bila sposobna kreirati svojih vsebin, ne v takšnem stanju, kaj šele, da bi tuje vsebine konzumirala. Tudi tiste pozitivne vsebine so name imele pritisk – bodi bolj srečna, bolj zdrava, bolj to, bolj tisto. In ko se počutiš, kot da si izgubil svojo identiteto, tega res ne zmoreš.

Od občutka krivde do sočutja

Zanemarjanje okoljevarstva je v meni vzbujalo, ves ta čas, nepopisne občutke krivde. Tudi če drugi mojega zanemarjanje te vrednote niso videli, je mene žrlo. Predvsem me je žrlo vso to znanje, ki ga iz skrbi za okolje ter naravo imam. Vsakič, ko sem si v kriznem šibkem momentu v trgovini kupila neko popolnoma nepotrebno slaščico in raztrgala plastičen ovoj, so se mi pred očmi risale številke in statistika glede plastike. In kar je še huje, s časom tudi tega ni bilo več. Krivda je postala še hujša – krivila sem se, da sem zapadla tako globoko, da me dejansko boli kurac za cel svet in da mi je popolnoma vseeno za vrednote, ki so še nedolgo pred tem oblikovale mojo identiteto. Enostavno me ni ganilo.

Zaradi vsega tega o tem nisem govorila javno. Nisem si upala, bala sem se odziva in obsojanja. Že tako sem se počutila kot največja hinavka in izdajalka, ki je doživljala smešen miks popolne apatije in krivde hkrati. In res se nisem hotela počutiti še slabše.

S časom sem si odpustila. Nezavedno. Dovolila sem si, da sem šibka. Od jeseni naprej sem začela znotraj sebe aktivno reševati svoje stiske, travme in komplekse. Dovolila sem si, da občutek krivde pride in gre. In da se ne počutim slabo, če slabe vesti kdaj nimam.

Nato se je začelo razumevanje. Sem in tja sem naletela na kakšno objavo, ki je v meni ljubezen do okoljevarstva vzbudila. Ubistvu me je to presenetilo. “Wow, še vedno je tukaj!” S tem zavedanjem sem se začela opazovati in dojela, da mi v času hude stiske (teh je bilo v tem obdobju kar nekaj, tudi po poletju) enostavno dol visi. Ne samo za okolje, pač pa za cel svet. In lagala bi, če ne bi priznala, da velikokrat nisem več videla smisla v življenju. Na srečo imam toliko izkušenj v boju z depresijo (na srečo, hah), da sem znala to dokaj hitro in efektivno zborbat, ko je bilo treba. Ob meni so bili pravi ljudje, ki so me ob tem bodrili. S časom sem dojela, da v takšnem stanju, kakršnem sem bila zdaj slabo eno leto, enostavno nimaš prostora za “višje cilje in višje dobro”. In to je OK.

Recimo kakšno o Maslowu

Se spomniš ur psihologije? Del našega šolskega sistema je še vedno, da se do potankosti seznanimo z s hierarhijo potreb, ki jih je definiral. Čisto na vrhu piramide se je bohotila “samoaktualizacija”. V času osnovne šole nisem čisto razumela, kaj to pomeni, pa tudi tekom mature lahko priznam, da sem si lahko stvar samo nekoliko abstraktno predstavljala. Takrat je v moji glavi samoaktualizacija pomenila, da najdem svoj poklic, v njem delam, sem srečna v življenju, imam družino, psa …. vse te zadeve.

Kar večina ljudi ne vé, oziroma nas tega ne učijo, je, da je Maslow proti koncu svojega življenja, leta in leta po definiciji svoje piramide potreb, odkril njen dejanski vrh. Ne vem, kakšen termin zanj uporabljajo v slovenski literaturi, ampak dajmo ji reči samotranscendenca. Ta zadeva pa je pozicionirana stopničko višje kot samoaktualizacija. Torej ne gre več samo za zavedanje kdo smo, poznavanje svojih želj, sanj, vrednot in uresničevanje ter vrednotenje le-teh, doseganje svojega potenciala. Pri samotranscendenci gre zato, da se dvigneš nad samega sebe in svoj ego. Da presežeš samega sebe. Vidiš širšo sliko, spustiš sebične vzgibe in deluješ altruistično, z željo, da dobro prinašaš svetu. V takšni ali drugačni obliki.

Transcendence refers to the very highest and most inclusive or holistic levels of human consciousness, behaving and relating, as ends rather than means, to oneself, to significant others, to human beings in general, to other species, to nature, and to the cosmos. (The Farther Reaches of Human Nature, New York, 1971, p. 269.)

Hierarhija potreb deluje teko, da morajo biti najprej zadoščene tista na nižji stopnji, če človek želi zadostiti tudi tistim najvišje. V zadnjem letu si upam trditi, da moje osnovne potrebe, razen fizioloških, niso bile izpolnjene. Nisem se počutila varno, nisem se počutila spoštovano, niti sama s seboj, kaj šele iz strani drugih. In rabila sem OGROMNO dela na sebi, da sem prilezla skozi ta čas, kaj šele da so bile te potrebe lahko ponovno potešene. V takšnem stanju enostavno ne moreš videti čez sebe. Ne veš kdo si, ne veš kaj bi, vse gre narobe, ves čas si ogrožen. In verjemi, to je stanje, ko ti niti na pamet ne pade, da bi te morelo skrbeti za naravo. Ker še sam zase ne znaš poskrbeti.

Zdaj lahko rečem, da sem prišla nazaj na točko, ko so moje potrebe (z izjemo transcedence) potešene. Počutim se varno, sigurno, spoštovano. Vidim svoje cilje, imam vizijo, imam ambicije in se počutim precej izpopolnjeno (na tej točki življenja, seveda). Skupaj z delom na sebi se mi tako veča prostor, ki ga lahko namenim stvarem, ki presegajo mene samo. Pa še kako res je – vsak dan opažam, da me vleče nazaj s “stari” sebi in si želim energijo usmeriti tudi tja, kamor sem jo včasih – v branje člankov, ozaveščanju, udejstvovanju, aktivnemu trudu vloženemu v skrb za okolje.

Ne vem, ali sem kdaj že govorila o tem, ampak sama verjamem, da je (moj) smisel življenja to, da dajem. Da stremim k skupnemu dobremu, da nisem sebična, da delam družbeno koristno. Da svetu nekaj dam, po tem, ko sem toliko stvari prejela. Da pustim neko pozitivno sled in imam pozitiven vpliv na ljudi (pa okolje, seveda). To be of service. Nikoli, ampak res nikoli nisem tako srečna, kakor takrat, ko popolnoma nesebično naredim nekaj dobrega za ta svet, za družbo, za skupno dobro. Ne znam opisati, ampak če si tudi ti tam, potem razumeš točno to – občutek transcedence.

In zdaj?

Nič. Še naprej bom nežna in prijazna do sebe, ker vem, da rabim čas. Poleg tega se trenutno odvija en ogromen preobrat v mojem življenju, o katerem bom pisala prihodnjič. Vse to zahteva ogromno energije in fokusa, ki ga vlagam vase, svojo rast in zdravljenje vsega, kar me je uničilo prejšnje leto. Iskreno – na tej točki čutim metuljčke. Veselim se, da se mi zopet odpre prostor za okoljevarstvo ter da spet postane nekaj, čemur sem brezpogojno predana.

Vabim te, da prebereš še eno izmed mojih najbolj odmevnih objav o moji ljubezni do okolja. Ne bo ti žal. Če te zanima, kako gledam na vrednote in kako jih živeti, pa skoči sem.