Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Andaluzija v objektivu, potopis

Spet sem se uštela, po tem ko sem se zavezala, da se bom pa zdaj zares spet vrgla v bloganje. Moj Instagram sameva, enostavno se ne morem otresti grenkega priokusa družbenih omrežij, ne glede na to kaj naredim. Odkar sem vse ljudi odfollowala, je sicer nekoliko lažje, a še zmeraj me ustvarjanje vsebin za Instagram nič bolj ne pritegne. Faktorjev za mojo (ponovno, ups) odsotnost je več, morda bi izpostavila predvsem enega. Prejšnji vikend, ko sem se res želela usesti in spisati to objavo, sem presenečeno ugotovila, da je bila tale spletna stran, moj baby, moj mali svet, moj ogromen ponos – shackan. Nič drastičnega sicer, nič se ni izgubilo, a vseeno je bilo dovolj, da sem za kakšno uro padla v tantrum. Izpuščaji po celem telesu (tenks kortizol), hiperventilacija, solze obupa in napadi panike. Pa hkrati tudi zavedanje, koliko mi dejansko ta stran pomeni. Nepopisno veliko.

Dovolj, pojdimo k stvari. Že nekaj časa je minilo, odkar sem se vrnila z 10-dnevnega roadtripa po Andaluziji. Obožujem roadtripe, obožujem Španijo. Sploh, ko je oboje pomešano s ščepcem orienta, tapasov in neskončnih priložnosti za fotografijo. Imeli smo nekaj nesreče z vremenom, ampak nas to ni ustavilo. Dejansko lahko rečem, da so bili vsi kraji lepi ne glede na to, ali so bili obsijani s soncem ali pa zaviti v meglico. Seveda španski karakter mest in pozitiven mediteranski duh iz ljudi udarita šele na sončne dni, ampak nič za to.

1. – 3. dan:

Sevilla

Ah, Sevilla. Malo sem se zaljubila vanjo. Malo zato, ker je bil sosed našega apartmaja tik ob čudoviti reki Guadalquivir lokal Enzima, kjer nas je lastnica, Venezuelčanka, razvajala s smoothiji z najokusnejšimi jedilnimi slamicami, sveže praženo kavo in barista Oatly mlekom. Pa malo zato, ker so po sončnih ulicah ljudje plesali flamenko in na klasične inštrumente igrali trenutno najbolj aktualne komade z radia.  In brez dvoma tudi zaradi Star Wars parade, na katero smo po naključju naleteli. In oh, kako so me bolele noge. Kar se tiče znamenitosti moram najprej povedati, da nisem človek, ki bi si mesta zapomnil po njih. Zapomnim si duh, kulturo, umetnost, pogovore, ljudi. V Sevilli me z izjemo Alcazarja (na sliki spodaj), ene izmed kraljevih rezidenc, nič drugega ni posebej presunilo. Ampak Alcazar, oh… Pavi, ki se prosto sprehajajo po neskončnih vrtovih. Pa miks arhitekture – ogromno orienta z malo gotike in mavrskega duha.

3. – 4. dan:

Zahara de la Sierra, Sentil de las Bodegas, Ronda

Zadnje jutro v Sevilli smo se zbudili zelo zgodaj z namenom, da bi na poti do Ronde lahko videli čim več vmesnih mestec. Ko smo iz apartmaja v garažo nosili prvo serijo prtljage, pa smo se uspeli zakleniti iz stanovanja. Na nedeljo. V državi, kjer se nam, slovenceljnem zdi, da je ves čas siesta, poleg tega pa se do 9. nič ne odpre. Na srečo smo čakali samo eno uro, preden nas je rešil ključavničar in lahko smo nadaljevali pot.

Kičasto pot med polji bombaža. Prometa nikjer, kot ga ni bilo nikoli tekom roadtripa. Včasih se sprašuješ, kjer sploh so ljudje. Naša prva postojanka je bila simpatična vasica Zahara, kjer me je naprej na rob solz spravil prizor, ko je mimo našega avta prijadral ogromen beloglavi jastreb. Nato pa mi je sapo vzel še čudovit razgled na jezero z belo vasico in gradom na bližnjem hribčku. Zahara. Nekako smo imeli srečo, da smo ravno prišli na začetek srednjeveško obarvanega marketa. By the way, a si že kdaj poskusil_a domač čips? No, Zaharo si bom zapomnila tudi po tem.

Ker nam je stres zaradi jutranje nezgode pobral toliko energije, smo se odločili nekaj mestec preskočiti in iti direktno do Sentil de las Bodegas, unikat med belimi vasicami Andaluzije zaradi svoje nenavadne lege v soteski reke, kjer hiše stojijo dobesedno pod skalnimi previsi in deluje, kot da skale nad seboj podpirajo. Čudovito za videti, ampak mogoče ne ravno vredno vse porabljene energije, ki jo terja neskončno poskušanje iskanje parkirnega mesta.

In končno Ronda. Ne vem zakaj je vedno tako, ampak stvari, ki se jih na potovanjih najbolj veselim, me vedno nekoliko razočarajo. Tako je bilo tudi z Rondo. En del pri tem ima sigurno obupno vreme, zaradi katerega smo prvi večer bolj ali manj preživeli v guesthouseu. Drugo pa so turisti. Stari del Ronde je zelo majhen in noro opevan – upravičeno sicer. Ampak za tolikšno maso turistov – največjo, kar sem jo na takšni površini videla na velem tripu – je kraj  pač premajhen. Da ne govorim o vseh avtobusov turistov z Japonske in Kitajske, pa norega prometa, ki čisto uniči sicer prijeten vibe celotnemu kraju. No ja. Nič ne rečem, most, po katerem Ronda slovi, je res lep.
4. – 5. dan:

Ronda, El Torcal, Antequera

Zjutraj sem optimistično stala pod mostov v Rondi v upanju na čudovit sončni vzhod, ampak žal je megla v Andaluziji v jesenskem obdobju nepopisno trmasta. Dopoldne smo se odpravili proti Antequeri z vmesnim izletom v naravno rezervat El Torcal. Slovi po svojih nenavadnih apnenčastih tvorbah in lahko potrdim, da se včasih počutiš kot na drugem planetu. Sploh če se odpraviš po eni izmed daljših poti, kjer se izogneš trumam glasnih in počasnih družin. Eden najlepših vtisov s tega izleta zame je bil brez dvoma opazovanje divjih kozorogov. Čedalje manj razumem, zakaj ljudje na potovanjih hodijo v živalske vrtove, ko pa lahko vsa ta čudovita bitja vidiš v svojem naravnem okolju.

Po prijetnem izletu v vetrovnem gorskem svetu smo se napotili h končnemu cilju – Antequeri. Mestece deluje nekoliko zaspano in je zahvaljujoč temu izjemno prijetno, prav tako kot razgled z gradu nad mestom. Oh, in za obrok močno priporočam Meson Iberico Desa Las Hazuela. Nekaj komunikacije z rokami in dvomov o kvaliteti ponudbe na račun domačega interierja – oboje pozabljeno v trenutku, ko pred sabo dobiš servirano hrano.

Antequera Andaluzija
5. – 8. dan:

Antequera, Granada

Naslednje mesto, v katerega sem se zaljubila, se je pred nami odprlo po čudoviti vožnji med nasadi oljk. Granada.
Granado sem prvi dan po sprehajanju po arabski četrti opisala kot zelo civiliziran Maroko. Nobenega vsiljevanja, namesto tega pa kup čudovitih vonjav v zraku. Seveda smo morali na Alhambro, palačo na vrhu griča nas Granado. Če sem čisto iskrena – bolj me je očaral pogled nanjo z enega od miradorjev kot pa biti na mestu. Ko se kopa v zlatem zahajajočem soncu in ima za seboj sveže zasneženo Sierro Nevado ti vzame dih. V samem palačnem kompleksu pa sem izgubljala sapo samo ob pogledu na granatna jabolka in kutine na bujnih drevesih.

Jaz osebno sem čar Granade našla v majhnih urejenih kafičih, bližnji reki in pa concept trgovinicah v centru z ozkimi uličicami, kamor ni zahajalo veliko ljudi. Tam vmes se skrivajo najbolj zanimive trgovine, pa še skupaj se držijo po tematskih sklopih. Tako imaš na eni uličici trgovine namenjene streetartu, na drugi so specializirani za origamije, tretja je obarvana z japonsko kulturo in tako naprej.

8. – 9. dan:

Zuheros, La Mota, Montilla, Cordoba

Na pot iz Granade smo šli zgodaj zjutraj in se najprej napotili v idilično vasico Zuheros, ki je bila (tako kot večina Andaluzije v jesenskih jutranjih urah) zavita v meglo. Kljub temu mi je ukradla košček srca ravno s to svojo čarobnostjo, preprostostjo in pomirjujočo praznino. Sicer si ne predstavljam, kako se vanjo spravijo turisti v sezoni – prostora praktično ni.

Sledil je obisk utrdbe La Mota (Alcalá la Real). Moram reči, da je bila to ena izmed najbolj dovršeno turistično urejenih utrdb, kar sem jih kdaj videla. Bogata in inovativna medijska podpora, čudovite rekonstukcije, ubijalski razgledi in vse to. Res dobiš občutek, da potuješ nazaj skozi čas, ko se premikaš med temelji nekdanjih hiš. Brez pretiravanja.

Naslednja točka: Montilla. Postanek je bil nenačrtovan, a smo bili tako lačni, da drugače ni šlo. Zašli smo v izrazito neturističen lokal. Takšen, ko te ob vstopu domačini, vsak s svojim pivom v roki, izza šanka začudeno pogledajo. Nisi siguren, ali si se zmotil ali ne, ker je prostor videti kot najbolj zakoten pijanski pub, nakar te natakarica postreže z menijem v angleščini, še bolj pa te sezujejo odlične jedi. Če te kdaj zanese tja, ti za pristno špansko izkušnjo toplo priporočam El Barril de Oro.

In potem, oh, moj najljubši del poti. Cordoba. Oh, Cordoba je v mojem srcu zmagala in če bi lahko potovanje ponovila, bi v Cordobi ostala dlje. Za polovico manjša od Granade je veliko bolj umirjena, nekoliko bolj umetniška, polna kulture in sproščenega vzdušja. V Cordobi se mi je zgodila tudi edina res pristna ljubezen do ene izmed turističnih atrakcij. Prevzela me je Mezquita – Velika mošeja, ki so jo v času rekonkviste v sredinskem delu preuredili v katoliško cerkev. Preplet Islama na zunanjih delih in katedrale v notranjem je fenomenalen. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi me neka zgradba tako fascinirala in v meni sprožila takšen tok misli. Neverjetno se mi je zdelo opazovati kontrast med eno in drugo vero pod skupno streho. Menim, da so vse vere v svojem čistem jedru iste, tukaj pa se je preko arhitekture odražala ogromna razlika. Na eni strani čista preprostost, ponižnost, mir, prostor ki daje v ospredje vernika; na drugi pa pompozno okrasje in elementi, ki vzbujajo strahospoštovanje. Oh in, sem omenila čudovit nasad pomarančevcev pred vhodom?

9. – 10. dan:

Cordoba, Almodovar del Rio, Carmona

In tako je potovanje prišlo h koncu. Zadnjo noč smo prespali v Carmoni, mestecu nedaleč stran od seviljskega letališča, kjer smo izkoristili večer za povrnitev moči in priprave za pot domov. Pred tem smo izkoristili čas za obisk čudovitega gradu nad mestecem Almodovar del Rio, a.k.a. Highgarden, home of House Tyrell.

Bottomline? Andaluzija je čudovita. In upam, da se bom še lahko vrnila. Odšla sem z nekoliko grenkim priokusom, saj sem imela občutek, da nisem mogla doživeti in izkoristiti vsega, kar bi sicer želela. več glasbe, več kulture, več umetnosti, več posedanja po kafičih in lokalih, več raziskovanja stranskih uličic. Ampak zato potrebuješ čas.

Na koncu lahko rečem enako stvar, kot sem jo lani rekla za Lizbono -pridem nazaj.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.