Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Flickr Stream

Moji podjetniški in karierni cilji v naslednjem letu

Danes zjutraj sem odprla Facebook in cela presenečena ugotovila, da danes praznujem 1 leto od odprtja svojega s.p.-ja. Kaj sem ob takrat zapisala, lahko prebereš tukaj. Iskreno – ne morem verjet, da sem na kaj takega pozabila, sploh ker sem človek, ki ima vsako drobnarijo v koledarju in ki si praktično zapomni vse posebne priložnosti z datumi in urami vred. Sploh pa zato, ker je 1. oktober že nekaj let zame pomemben datum. Novi letniki faksa, konec dela na Porscheju, odprtje s.p.-ja, … In še vedno v toku vsega skupaj enostavno pozabim. No, pa saj je konec koncev samo datum.

Eno leto kasneje

Kaj me je prvo leto samostojnega podjetništva naučilo

Nekako ne morem oprijeti dejstva, da sem v vsem skupaj šele eno leto. Ko si kar naenkrat na tej novi, burni poti, se stvari odvijajo tako hitro in nepredvidljivo, da lahko nabereš izkušenj parkrat več, kot si jih tekom 3 let faksa. V zadnjem letu se mi je tako velikokrat znašla v situaciji, ko so ljudje izpostavili nenavadno razmerje med mojo starostjo in znanjem. Vzporedno s tem sem neznansko vesela, da nas čedalje več mladih podira tabuje s kariernimi premiki in tako navajamo družbo, da trdno, pametno in predano delo premosorazmerno vpliva na kvaliteto našega znanja.

Naučilo me je še ene ključne stvari in to je, da moram lekcije v življenju čim hitreje ozavestiti, jih predelati in spremembe implementirati v trenutku, z vizijo za prihodnost. Samorefleksija tekom projektov in dela je še dodatno podžgala moj osebnostni problem, ki je, da ne znam živeti v trenutku. Zaradi tega bom tudi danes, tukaj, zdaj, prenehala s pisanjem o tem, kaj sem se v tem kratkem obdobju naučila. Pač pa se bom raje osredotočila na to, kaj bom spremenila v naslednjem letu in v vsakem novem trenutku čudovite podjetniške poti, na kateri sem. Raje gledam naprej, kot pa nazaj.

Skok v prihodnost

Moje vizije, namere in cilji za naslednje leto

Zadnjih nekaj mesecev sem se v smislu svojega poklica nekoliko izgubila. Dejstvo je, da sem zrasla in prerasla določena področja, s katerimi sem se dolga leta ukvarjala. Tako na primer od nedavnega ne delam več spletnih strani, temveč se usmerjam predvsem v strategijo in vizualne identitete znamk (ali drugače, lepo po naše – znamčenje). Trenutno sem v čudovitem procesu preblikovanja moje lastne “znamke”, če temu lahko tako rečem. Naposled me je (ponovno, kljub ponavljajočim ciklom izgorelosti), spet streznilo zdravje – tokrat živci moje leve roke, ne samo nedolžna utrujenost. Zaradi tega sem v zadnjem mesecu spet začela svojo pozornost usmerjat proti osebni rasti, notranjemu miru in predvsem – spet sem začela uživat v življenju, svojo anksiozno motnjo pa posledično potiskat na stranski tir. To, dragi moji, je bila moja prva lekcija, iz katere sledi moja najpomembnejša vizija za prihodnost.

Oblikovanje kariere okoli življenjskega sloga, in ne obratno.

Dolga leta sem se borila z deloholikom v sebi. In počasi ga premagujem. Dojemam, da mi ne prinaša čisto nič dobrega in da me vodi v kolaps, kadar se mu pustim voditi. Prejšnji teden sem od nekega headhunterja dobila vabilo na razgovor za mesto kreativnega direktorja v agenciji, ki se ukvarja z brandingom, ampak za delovno mesto bi se morala seliti v tujino. To je nekaj, ob čemer bi še eno leto nazaj skočila v zrak in že pakirala kovčke. Danes? Ne hvala. Če bom šla kdaj v tujino, bo to zaradi mojega življenja in osebnega interesa, ne zaradi službe.

Posledica te vizije je tudi, da zmanjšam količino svojih produktivnih ur, da zmanjšam število operativnih ur in se začnem ukvarjati tudi s svetovanjem, poučevanjem in začnem s kreiranjem produktov/vsebin, ki mi bojo prinašale “pasiven” pritok kapitala na dolgi rok. Denar me že dolgo ne motivira več. Motivira me količina prostega časa, ki ga bom lahko posvetila sebi, bližnjim, športu, potovanjem in hobijem, kot je slikanje.

Specializacija

V lanskem zapisu ob odprtju s.p.-ja sem se na veliko ukvarjala z uporabniško izkušnjo, uporabniškimi vmesniki in spletnimi mesti. Ta izkušnja mi je dala ogromno znanja, brez katerega ne bi prišla do spoznanja, področja, kamor se usmerjam zdaj – branding in strategija znamk. Vse skupaj namreč temelji na globokem razumevanju ciljne skupine in uporabnika, na analizah in raziskavah, na dejstvih in ne kreativnih ugibanjih, na merljivih ciljih in usklajevanju s poslovnimi cilji. V naslednjem letu je moj cilj močno pozicioniranje na tem področju, nabiranje izkušenj in seveda dobrih odzivov zadovoljnih naročnikov.

Konec freelanceanja

V Sloveniji nam kreativnim s.p.-jevcem velikokrat na glavo samodejno pade freelancerska krona. Priznam, ko začneš in si kar naenkrat nek mistični freelancer, sam svoj šef, upornik, je občutek fin. Zame osebno je ta občutek dokaj hitro minil. Ne želim biti freelancer, želim biti biznis. Zakaj? Ker rada delam na dolgotrajnih zgodbah, na neskončno razvijajočih znamkah, ne pa na enkratnih projektih z omejenim obsegom, časom in denarjem. Moja misija ni pokljukati čim več znamk, da dobim njihove logotipa med reference, ne, moja misija je čim bolj obogatiti tistih nekaj izbranih in strastnih znamk, s katerimi delam. Moja misija ni z leti v nedogled višati svoje urne postavke, s katero bi lahko izstavljala višje račune enkratnim naročnikom. Poleg tega moj dolgoročni cilj ni delati sama, ampak imeti ekipo (držimo pesti, da že drugo leto), s katero bom lahko delala na večjih in obsežnejših projektih.

Prerazporeditev časa

V prihodnjem letu je moj cilj, da se naučim pametno ravnati s svojim časom, ki je konec koncev, meni osebno najdražja valuta. Ko začneš svojo samostojno podjetniško pot, se ustrašiš. Bo dovolj strank? Bo dovolj dela? Bom čez mesec zaslužil dovolj, de pokrijem vse? Si bom lahko privoščil počitnice? Vsa ta vprašanja te lahko obsedejo in kar naenkrat ne delaš samo 8 ur na dan, ampak 10+, da potešiš še tisto eno neučakano stranko. Potem moraš nekam vriniti še čas za sestanke, čas za prevoz do sestankov, networking, posodabljanje svojega portfoila, pisanje ponudb, izdajo računov, pregled pogodb, pisanje blogov, ustvarjanje oglasov, iskanje potencialnih novih priložnosti in še in še in še v neskončnost. S.p. hitro postane tvoje življenje. Enterpreneurji resda takšen življenjski slog živijo in ga skozi socialna omrežja naredijo izredno privlačnega. Hustlanje je danes hud trend, ki omreži skoraj vse milenijce. No, jaz sem ga izkusila in kot rečeno, hustlanje ni zame. Zastrupi me in me uničuje, tako psihično kot fizično. Zato je moj cilj v naslednjem letu zmanjšati število ur dela, učenje tehnik upravljanja s časom, tehnik produktivnosti in orodij za upravljanje s časom.

Učenje kot prioriteta

Delam na močno nasičenem področju dela. Vsak drugi je že kreativec, kreativni direktor, profesionalni fotograf, oblikovalec, karkoli že. Če nadaljujem zgodbo iz prejšnjega odstavka – ko se enkrat ujameš v vrtinec neskončnega dela na projektih, ti za učenje zmanjka časa. Razen, če je to tvoja prioriteta. Moja do nedolgo nazaj, priznam, ni bila. In čeprav že celo kariero verjamem v moč interdisciplinarnosti, specializacije in nišnih znanj, sem kar naenkrat prenehala z iskanjem tistega področja, ki mi zares leži. Enostavno nimaš časa. Delaš po naročilu, po ukazih, padeš dol, naslednji dan ponovi vajo. Kar naenkrat ugotoviš, da so med tem tvoji kolegi zamenjali področje dela, opravili en kup izobraževanj in se “zares našli”. Tehnologija je šla naprej, iskani so novi poklici, tvoje področje vsak dan obvlada več ljudi ali pa ga opravlja bolje, ti pa se ne premakneš nikamor. Vse to zato, si ujet v zanko obsedenega stanja, da moraš ves čas kljukati uspešne projekte, ne glede na to, kaj so.

Tega bo zame v naslednjem letu konec. Že zdaj se veliko učim. In prerazporeditev časa je namenjena tudi temu, da si naredim več časa za učenje, tečaje, zapiske, vajo, raziskave. Ni pomembna kvantiteta projektov, pomembna je kvaliteta, ki pa raste z nabranimi znanji.

Učiti druge

Nikoli si nisem mislila, da bom tako uživala v predajanju svojega znanja, kot sem dejansko opazila v zadnjem letu. Moj cilj zato je, da v naslednjem letu najdem način, kako svoja znanja predajati naprej, kako izobraževati podjetnike, kako izobraževati kreativce, kako lajšati delovne procese v kreativnih okoljih in vse, kar paše zraven. Na način, ki mi bo blizu (rojen pedagog pač žal nisem). Zaenkrat to misijo udejanjam predvsem na LinkedInu, kmalu pa imam namen (končno!) skupaj spravit svoj newsletter.

Kakšna klasika.

Sam sebi si najtežja stranka.

Definiranje znamk, misije, vizije, pozicioniranje znamk, definicija ciljnih skupin, definicija ciljev, KPI, akcijski načrt, strategije, nastop znamk in you name it. Za druge? Ni problema. Zame osebno? Ni šans. Traja in traja. Razvija se v neskončnost. En dan bi tako, drug dan bi drugače. Ker sem osebno zelo močno navezana na svoje delo in čustveno vpletena vanj (drugače ne znam in ne želim delati), nastane problem. Moja znamka, moje podjetje, moj biznis, karkoli že – vse skupaj je tako fluidno, kot sem jaz sama. In ker sem še vedno v obdobju intenzivnega iskanja sebe, svojih sanj in obdobju norih dinamičnih življenjskih sprememb, ni čudno, da spremembe na področju moje kariere potekajo razmeroma počasi. To je še en cilj. Vzeti si čas. Se poslušati in si zaupati. Se učiti in delati najbolje, kot v skladu s svojimi trenutnimi ambicijami zmorem. In komaj čakam, da naslednje leto pregledam, kaj vse mi je uspelo in kakšne nove, nepričakovane poti so se mi odprle.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.