Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Flickr Stream

Moje zmage v letu 2019

Vedno se rada ozrem nazaj čez ramo in se prepustim občutkom, ki me preplavijo ob obujanju lepih spominov in zmag preteklega leta. Letošnje oziranje nazaj je zame še posebej čustveno, na dober način, in nabito s hvaležnostjo. Večkrat se pohecam, da sem bila velik del svojega življenja Sivček (Eeyore) iz Medvedka Puja. Polna neke melanholije, nostalgije in obžalovanja, v ospredje zavesti pa sem vedno potiskala slabe trenutke, kot da bi hotela samo sebe mučiti. Letos je prvič res, ampak res zares drugače. Letos mi srce poje od sreče, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši.

To objavo je navdahnilo kup krasnih žensk, ki so moj YouTube guilty pleasure in v zadnjih tednih delijo povzetke svojih doživetij v letu 2019, končni potisk pa je naredila Nina, ki nas je v 4. epizodi svojega čisto novega podcasta Lovim ravnotežje, popeljala skozi svoje najlepše trenutke tega leta. Lepo lepo te vabim, da jo poslušaš tudi ti.

Kakorkoli, kar začnimo, prav?

Preselila sem se na svoje

Ne vem kako naj to opišem, ampak nekoliko jezna sem, da se o tem življenjskem premiku na sicer precej glasnih socialnih omrežjih brez tabujev, pravzaprav ne govori. Verjetno res tudi zato, ker se stvar pač zgodi v nekem trenutku in nato občutki povezani z njo pač zbledijo, pri večini ljudi očitno precej hitro. Jaz sem svojo selitev doživljala izredno intenzivno, in še vedno me kakšen dan ujame val žalosti ob misli na družino, ki mi je prej 24 let dajala streho nad glavo, mi delala družbo in mi dala osnovo za vse, kar sem rabila, da sem si lahko zgradila tako čudovito življenje. Hkrati je bila osamosvojitev zame nekaj izredno pomembnega tudi zato, ker sem o tem sanjala že nekje 4, 5 let, preden se je to dejansko zgodilo. Govorim o rednem pregledovanju nepremičninskih portalov na mesečni ravni, negovanje inspiracijskih Pinterest boardov z interierji in opremo za dom, pa o večernem sanjarjenju, ki me je zazibalo v spanje. Ja, selitev je bila zame zato res big big deal. Po spletu neverjetno srečnih okoliščin je zdaj moj dom čudovito stanovanje s čudovitim najemodajalcem, krasnimi sosedi, in predvsem, z ljubečo družbo, ki se je ne naveličam ne glede na to, koliko dni zapored preživiva skupaj, v najinem novem domu.

 

selitev od doma na svoje

 

Začela sem govoriti »ne«

»Ne« je beseda, s katero imam težavo. Sem ugajač, priklanjalec, upogibalec hrbta, utelešenje cmoka v grlu. No, vsaj tako podobo o sami sem sem si ustvarila in se je držala kot klop. Letos februarja sem zbrala vsa jajca na tem svetu in rekla »ne, dovolj« določenemu poslovnemu sodelovanju, ki me je več kot eno leto dušilo, tako duševno kot finančno. In tako spet zadihala. Kmalu za tem sem rekla »ne« še dvema priložnostima za zaposlitev. Stvar je v tem, da sem se do letošnjega leta vedno čutila »dolžno« sprejeti vsak projekt in vsako priložnost, ki mi je prišla naproti. In nepopisno vesela sem, da sem sledila svoji intuiciji, ki mi je govorila, da to ni to. Zato ker se je že zelo kmalu po tem zgodil preobrat, ki me je izstrelil do neba.

Odpuščanje

Decembra 2018 sem izvedela neko zadevo o osebi, ki je bila več let ogromen del mojega življenja, in to spoznanje me je popolnoma zrušilo na tla. Čeprav ta oseba ni več del mojega življenja, me je to spoznanje tako prizadelo, da sem se prvo polovico leta skoraj vsak dan spomnila na to zadevo, ki me je žrla, razžirala, prežemala do kosti. Misli od kako sem to lahko dovolila? pa do zakaj nisem bila vredna zaupanja? Res je terjalo tone tihega dela na sebi, ure in ure pisanja v dnevnik, premlevanja in notranjih monologov, da sem odpustila. Pa ne samo tej osebi, tudi sebi. Da sem lahko celo zadevo pustila za sabo in spet zadihala, brez zamer. Dolgo časa sem se ukvarjala tudi z žalostjo ob izgubi ljudi, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov prenehali biti del mojega življenja. Spet sem odpustila, predvsem sebi. Zaradi bolečine ob »izgubi« ljudi sem zadnje mesece posvetila razreševanju svojih travm in kompleksov v teh vodah in šele nedolgo nazaj dojela, da se zaradi teh bolečin začenjam družiti s praktično vsakim, ki za mojo družbo prosi. Ker mislim, da bom tako problem rešila. V resnici pa ustvarim samo še več propadlih odnosov. To je sigurno področje, kjer se moram še naučiti reči »ne« po eni strani, po drugi strani pa negovat tiste odnose, do katerih mi resnično je mar.

Hvaležnost

Kljub temu, da sem več let pridno izpolnjevala aplikacije za sledenje dnevne hvaležnosti, ne morem reči, da sem bila pred tem letom resnično hvaležna za stvari. Odkar smo lani novembra skoraj izgubili življenje neke osebe, ki mi je blizu, sem začela gledati stvari nekoliko drugače. Sem prisotna, sem zares čuječa. Čutim vsak požirek moje najljubše jutranje tople limonade z MSM-jem. Opazim spreminjajoče barve dreves med vožnjo po prelepi Sloveniji. Jokam solze sreče, ko lahko čutim toplino roke ljubljene osebe v svoji. Plešem, ko se zbudim naspana. Začutim okus sleherne začimbe, ko počasi jem zajtrk. Ravno včeraj je bil tak dan, ki ob misli nanj v meni prebudi vrelec sreče in oči mi napolnijo solze. Prvi sneg, škripanje snega pod nogami, pitje najljubšega belega čaja z bratom ob Ljubljanici, igranje namiznih družabnih iger pred spanjem z neskončnimi dozami smeha. Res, ampak res sem hvaležna za to življenje.

Spet berem knjige

Moje otroštvo je bilo prežeto s knjigami. Če bi lahko, bi potopila glavo med strani Pullmanove serije Njegova temna tvar (in ja, povsem čustvena sem bila ta teden ob gledanju nove serije po knjigah!) in za vedno zbežala tja. Nekje med gimnazijo in faksom pa sem knjigam pustila, da se utopijo v prahu. Letos sem začela spet investirati v knjige, ki jim zdaj zvesto podčrtujem lepe misli, dopisujem svoje prebliske, viham vogale ob straneh in jih ljubeče zlagam na police. Zadnja leta so bila zame takšna, da sem prebrala nekje 2-3 knjige letno, pa še to v enem šusu na morju. Zdaj si ne predstavljam, da ne bi prebrala minimalno ene knjige na mesec, pa tudi do 6.

 

 

V borbi z anksioznostjo sem končno v prednosti

Anksioznost me duši in vrti okoli svojega prsta že od otroštva, razplamenela pa se je v najstniških letih. Poskusila sem vse mogoče – od prisilnega dela na področjih, kjer si moral ogromno delati z ljudmi, pa do zdravil in vsega vmes. In letos sem spoznala, da lahko to bitko zmagam šele v trenutku, ko se sama odločim, da jo hočem zmagati. Letošnje leto je bilo zame leto, ko sem se zares ustrašila zase in za svoje zdravje, se večkrat (spet) sprehodila po tanki liniji prepada pred burnoutom, zato sem začela res, ampak zares intenzivno delati na sebi. Veliko zaslug pri mojem napredku ima tudi naslednja zmaga.

Strokovna samozavest

Kot rečeno, sem se nekje konec februarja sesedla na tla in se močno razjokala ob spoznanju, da tako ne morem več. Pričelo se je poglobljeno iskanje same sebe v kariernih in poslovnih vodah. Pretipala sem različne vogale in se spraševala, kaj je tisto, kar zares želim početi. V čem sem sploh dobra? Ali sem sploh v čem? Sindrom prevaranta me je požiral. Dokler nismo šli z družino julija na tradicionalno dvotedensko morje, kjer je bila moja misija najti moj zakaj in narediti plan. Že pred odhodom pa sem se nekega dne zbudila iz sanj, kjer so se vsa moja vprašanja razjasnila in vsi dvomi razblinili. Nikoli do takrat se mi še ni zgodilo, da bi sredi noči vstala z utripom kot na bojni fronti in v zvezek začela zapisovati zaspane ideje, ki so mi v drugi polovici leta obrnile življenje na glavo.

V pol leta se je nato zgodilo vse. Prekinila sem z delom na projektih, ki so me dušili. Našla sem si mentorja Roka, ki je moje ambicije in vizije samo še potrdil. In v družbi Nine začela razvijati svoje sanje, ki se trenutno odvijajo pred mojimi očmi. Delam kot brand strateginja, ki pomaga znamkam zaživeti in zrasti do maksimalnega potenciala. In v prihodnjih letih imam toliko planov, toliko ciljev. Kar je najpomembneje je, da sem se prvič v življenju v nečem res našla in se v tem zares začutila. Toliko strasti do svojega dela še nikoli nisem čutila v svojem srcu. Ves ta zagon in pozitiven odziv okolice sta v meni katalizirala izoblikovanje (zdrave) samozavesti in če si tudi ti oseba, ki se je kdaj soočala z ekstremno nizko samopodobo, potem veš, kako veliko lahko pomeni takšna sprememba. Zdi se mi, da šele zdaj zares živim. Ne samo življenje, tudi svoje poslanstvo. (In spet sem na robu joka, res.)

Delo na spiritualnosti

Še nekaj let nazaj sem bila zagrizen ateist, malo pred tem tudi zelo glasna okoli tega. Dolgo časa sem rabila, da sem začela stvari, ki so se v meni začele dogajati in stvari, ki sem jih začela dojemati drugače, tudi komunicirati z drugimi. Toliko časa me je bilo sram povedat na glas, da je v meni tudi novo odkrita duhovna plat, ki je zapolnila nek prazen delček mene, za katerega sicer sploh nisem vedela, da obstaja. Mogoče še vedno o teh stvareh ne govorim na glas in iskreno tudi dvomim, da bom, ker je to neka moja intima. A vendarle je bilo leto 2019 leto, ko sem povsem odprto začela sprejemati to svojo novo plat in jo radovedno začela spoznavati.

Živim dovzetno za okoljske probleme

V trenutku, ko sem se selila na svoje, sem spoznala čisto novo plat okoljevarstva in trajnostnih produktov na trgu. O tem sem imam namen razpisat kdaj drugič, ampak želim povedati, da sem kljub selitvi na svoje, ko je vsaka najmanjša stvar (pre)velik finančni zalogaj, vseeno uspela obdržati svoje vrednote na mestu in naredila vse, da sem ostala zvesta sama sebi. Tako lahko ponosno rečem, da sem letos kupovala bolj malo, kar sem kupila, pa je bilo v večini primerov izbrano glede na prijaznost do okolja in etike za nastankom produkta, in če to ni bilo možno v dani situaciji, sem nakup opravila kar se da zavedno o svojem dejanju, nič ni šlo pod preprogo. Res sem ponosna nase, da mi je tudi letos uspelo k življenju pristopiti z zavedanjem o okoljevarstveni problematiki, in da nisem, kot ogromno ljudi na družabnih omrežjih, skozmignila z rameni in rekla »je*iga«, ter si zatisnila oči. Hkrati sem vesela, da sem glede te tematike postala nekoliko manj agresivna do soljudi, in da mi da ogromno ljudi vedeti, kako moj odnos do skrbi za okolje navdihuje tudi njih.

 

Okoljevarstvo dovzetno za okoljske probleme

 

Še nekaj trenutkov, ki si jih bom iz 2019 za vedno zapomnila
  • Občutek ponosa ob opazovanju moje mame, ki se je začela ukvarjati s svojimi hobiji, ki jih je leta in leta zapostavljala in odprla svojo Etsy trgovino.
  • Sedenje na plaži ob lizbonski Praça do Comércio, z vetrom v laseh in soncu na obrazu. Ko te preplavijo občutki zavedanja, da bo res, ampak res vse ok.
  • Moji dizajni so na Moonchild boardih. Imeti snowboard z lastno grafiko so bile moje sanje od nekdaj. In zdaj so uresničene.
  • Aprilsko cruisanje longboard po istrski obali.
  • Moj prvi video story na instagramu letos avgusta. Cel dan sem se pripravljala nanj in ko sem ga dala v svet, mi je tako nepopisno odleglo. Vem, da se sliši banalno, ampak zame je bil to ogromen korak.
  • Izgubljanje po zelenih ulicah Amsterdama.
  • Opazovanje čaplje čisto od blizu sredi botaničnega vrta. Čaplje so moj spirit animal.
  • Boso sprehajanje okoli hiške na španskem podeželju s kosom guacamole obloženega kruhka v roki, z domačimi mandarinami in dvema krasnima miniaturnima ovnoma, ki se nikoli nista naveličala pozornosti.
  • Lovljenje prvega spomladanskega sonca na pikniku ob Vrbskem jezeru.
  • Raziskovanje zapuščenih solin z očetom in odkritje zapuščenih ter popolno ohranjenih vozov.
  • Mike Shinoda koncert, ko so mi solze tekle po licih praktično ves čas.
  • Opazovanje jastrebov v Španiji.
  • Občutek ponosna, ko sem po 23 urah potovanja prispela v hotel v Kazahstanu z izgubljeno bančno kartico, ko me skoraj niso spustili v državo, za piko na i pa sem imela še nore krče, vročino, in vneto grlo. Na koncu sem ob 3 ponoči poklicala fanta in se smejala ob misli, kako fino je imet na nogah udobne fluffy nogavice. Še danes ne vem, kako mi je uspelo tisti dan zdržati tako dobro.
  • Objava newsletterja, s katerim sem odlašala kar 2 leti.
  • Brezskrbno potepanje po Celju, brez cilja, in posedanje v lokalih. Zmenek same s sabo.

In zdaj, po kupu obrisanih solzic, in pristnih nasmeškov, pa neskončno toplino v srcu, vabim tebe, da kakšen svoj lep trenutek zapišeš v komentar. V vsakem primeru pa hvala, ker to bereš. Neskončno hvaležna sem tudi zate. Lepo preživi prihajajoče praznike. Vzemi si čas zase. Izkoristi.

3 Comments

  • Elena

    Kakorkoli obrnem, je najlepši trenutek leta 2019 zagotovo to, da sem postala mama. To me je za vedno spremenilo. Na bolje, seveda, kar pa sem opazila šele, ko sem si to dovolila. Moje prioritete so se končno razjasnile in sama s sabo sem razčistila, kaj želim početi v življenju. Za to sem neskončno hvaležna mojima fantoma, ki me podpirata in razumeta. Dejstvo, da sem sedaj odgovorna za malo bitje in da moram biti zanj najboljša verzija sebe v vseh pogledih, poleg tega pa mu omogočit lepo življenje, je najboljša motivacija, kar sem jo kdaj imela.
    No, malo me je zaneslo. Kakorkoli, lep pregled. Sem se zraven zamislila tudi sama. In v bistvu ti morem reči hvala, ker si tudi ti pomemben del tega mojega leta. Marsikaj si mi dala in s tvojimi objavami, pogovori, mailingi rastem in se razvijam.
    Hvala! Leto 2020 pa naj bo še lepše. 🙂

  • Helenca

    Imam 48 let, in sem postala tvoja “učenka”. V 2020 sem se odločila, da končno življenje zapeljem v smer, ki jo želim, kar bi morala storiti pri 24 pa nisem. Spoštujem tvojo moč in odločitve.
    Res hvala za tvoje zapise, razmišljanja. Uspešno, mirno ter zdravo 2020!

    • mashanator

      Draga Helenca, najlepša hvala za tak srčen komentar. Polepšal mi je dan, teden, mesec, verjetno celo leto. Počaščena sem. Želim vam vso moč na tem svetu in kup srčnosti ob lovljenju nove (stare) poti. Nikoli ni prepozno in pravi navdih ste lahko mnogim! Srečno, uspešno, mirno in zdravo 2020 tudi vam. 🙂

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.