Inspiracija Archives • Mashanator https://www.mashanator.eu/category/inspiracija/ Storytelling, creativity and mindfulness. Mon, 21 Dec 2020 12:38:03 +0000 sl-SI hourly 1 https://wordpress.org/?v=6.1.10 https://www.mashanator.eu/wp-content/uploads/2017/10/cropped-masha_mazi_favicon-32x32.png Inspiracija Archives • Mashanator https://www.mashanator.eu/category/inspiracija/ 32 32 Načrtovanje novoletnih ciljev za vizualni tip ljudi https://www.mashanator.eu/nacrtovanje-novoletnih-ciljev-za-vizualni-tip-ljudi/ Mon, 21 Dec 2020 12:38:03 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=13289 The post Načrtovanje novoletnih ciljev za vizualni tip ljudi appeared first on Mashanator.

]]>

Če mi slediš že dlje časa, veš da si decembra vedno vzamem čas za revizijo preteklega in načrtovanje naslednjega leta. Pred kratkim smo z Mojco in Nino gostile webinar, kjer smo primerjale svoje sisteme načrtovanja poslovnih ciljev.  

Sama sem nora navdušenka Notiona in videti, kako skrbno Mojca načrtuje svoje cilje na isti platformi, me je motiviralo, da tudi za svoje osebno načrtovanje sestavim sistem, ki bi mi lahko dobro služil. Ob vsem postavljanju Notion sistemov za podjetje namreč pozabim, da bi bilo včasih dobro tudi svoje osebno življenje malo bolje organizirati. 

Sistem si “prenesi” s klikom. Potrebuješ svoj Notion račun, nato pa v zgornjem desnem kotu klikni na gumbek “Duplicate“, ki bo predlogo kopiral v tvoj račun. Če te zanima, kako se predloga uporablja, sem pripravila tudi video, kjer ti uporabo razložim.

Čeprav sem noro navdušena nad tem sistemom, verjetno že veš, da sem brez dvoma vizualni tip človeka. Obožujem tabele (tako zelo, da sem ti dve besedici poboldala) in že od nekdaj uživam v odkrivanju novih tehnologij, ampak verjamem tudi v moč analognih sistemov. Nobena tablica ne more nadomestiti knjige, ki jo držiš v roki, čutiš njene strani med prsti in zaznavaš njihov vonj. Raziskave so pokazale veliko prednosti fizičnih knjig pred digitalnimi – če bereš fizično knjigo, se z njo bolj čustveno povežeš, kot če bereš knjigo v digitalni obliki. Hkrati si tudi zapomniš več informacij. Podobno velja za pisanje na roko v primerjavi s tipkanjem. Kadar pišemo na roko, naši možgani z napisanim ustvarijo močnejše povezave in izboljšajo razumevanje. Zato verjamem, da je za tako veliko zadevo, kot so naši cilji za naslednje leto, pomembno, da jih zapišemo tudi v fizični obliki in uporabimo analogna orodja. Ta nas tudi prisilijo (ja, na žalost za to dostikrat potrebujemo prisilo), da se upočasnimo in se jim posvetimo z vsemi čuti. 

Če torej tudi ti iščeš način, da postaviš svoje cilje, se pri tem odklopiš od ekrana in si hkrati vzameš tudi čas zase, ti bo gotovo od pomoč kateri izmed 6 vizualnih sistemov za načrtovanje ciljev. 

1. Življenjsko kolo (Wheel of Life) 

Življenjsko kolo

Sem velika zagovornica ravnotežja, a pot do tega spoznanja ni bila lahka. Pred leti sem se soočila z izgorelostjo in čeprav me je izkušnja naučila ogromno, je ne želim ponoviti. Verjamem, da moramo v življenju poskrbeti za ravnovesje med področji, ki so nam pomembna in ko sem pred kratkim odkrila tole orodje, ki se mu reče Življenjsko kolo (hvala, Pinterest), sem bila navdušena.  

Gre za pripomoček, ki nam pomaga odkriti, katera področja v našem življenju so kriva za neravnovesje. Kolo je eden največjih izumov človeštva. (Če si zdajle misliš: »Daj no Masha, resno?« ostani z mano še kak trenutek pa ti bo jasno, kam grem). Vsi vemo, da se kolo lahko vrti samo, če je okroglo. Okej, tudi kak čuden šestkotnik bi se sicer obračal, vendar bi bila pot polna tresljajev, enostavno ne bi šlo gladko. Tako je tudi z našim življenjem. Težko smo srečni na enem področju, če je na drugem čista katastrofa.  

S tem vizualnim orodjem lahko enostavno preverimo, kako uravnovešena so posamezna področja našega življenja. Za vsakega izmed področij pobarvamo, kako zadovoljni smo z njim. In če katero izmed področij izstopa, vemo, da je to področje, ki mu moramo posvečati več pozornosti. V ta namen si postavimo cilje, ki bodo poskrbeli, da bo ob naslednji reviziji ciljev tudi to področje bližje ostalim. Stremimo k temu, da bi se naše življenjsko kolo čim bolj gladko vrtelo, da bo naša pot skozi življenje udobna in prijetna.  

Klikni tukaj za prenos PDF-ja kolesa in preveri, kako se vrti tvoje življenjsko kolo.

2. Bullet journaling

Bullet journal je še eno krasno orodje za vse ljubitelje zvezkov, svinčnikov, flumastrov, vodenk, nalepk oz. kakršnega koli vizualnega kreativnega izražanja. Plus točke dobiš, če obvladaš kaligrafijo. No, ali če se samo pretvarjaš in si želiš, da jo – samo poglej tale moj primer zgoraj. Kaligrafi se verjetno držijo za glavo. Ampak veš kaj – briga te! Načrtovanje ciljev in vizij je tvoja intima in nihče ti ne bo gledal pod prste. Nekako tako, kot petje pod tušem. Če obožuješ čečkanje po robu zvezka in okraševanje črk in naslovov, potem bo t. i. BuJo lifestyle kmalu postal tudi tvoj življenjski slog. V bullet journal lahko spremeniš katerikoli zvezek ali beležko, važno je samo, da ti je res zelo všeč in jo boš z veseljem vedno znova vzel/a v roke.  

Bullet journal lahko uporabljaš za praktično karkoli – načrtovanje ciljev in njihovo revizijo, sledenje navadam, načrtovanje dneva, tedna ali meseca in še marsikaj drugega.  

3. Vision board

Vision boarda ni potrebno posebej predstavljati. Gre za res noro noro noro powerful orodje. Ker sama izhajam iz športa, iz prve roke vem, kako pomembna je vizualizacija, zato ti polagam na srce – daj vision boardu priložnost.  

Izjemno meditativno je, če ga ustvariš v fizični obliki, deluje pa tudi digitalno: narediš ga lahko na Pinterestu ali v Notion predlogi, ki sem jo omenjala v začetku tega zapisa (v vsakem primeru pa priporočam, da ga imaš na dosegu roke – pomembno je namreč, da cilje vsak dan vidiš pred sabo, ne da ustvariš vision board in nato nanj pozabiš). Za kakršenkoli način se odločiš, zberi na kup fotografije in citate, ki orišejo tvoje sanjsko leto. Nato si vzemi nekaj trenutkov in si predstavljaj sebe v tem sanjskem scenariju leta. Vem, da zveni kot totalen newagerski bullsh*t, če rečem, da na vision board dodaj svoje slike namesto ljudi na slikah, ampak, ej, to je tvoje sanjsko leto in ti si glavni lik v njem. Če si že v mislih težko predstavljaš, da bi bil_a resnično na tem mestu, je to lahko dober trik, da svoj um navadiš na to, da si te bo lažje predstavljal tam, kjer si zares želiš biti.  

4. Scrapbooking

Podobno kot ustvarjanje vision boarda lahko deluje tudi scrapbooking (o njem sem že pisala v stari objavi o tem, kako najti ustvarjalni navdih). Sama zbiram vse revije in letake, ki jih dobim v roke, iz njih izrezujem fotografije, ki so mi v navdih in ustvarjam svoj scrapbook.  

Možnosti pri tem so neomejene. Če je vision board bolj splošen in vsebuje različna področja, lahko ta posamezna področja razdelaš s pomočjo scrapbookinga. Ponovno izberi zvezek, ki ti je ljub in ga spremeni v scrapbook. Izdeluješ lahko tematske vision boarde, zbiraš barvne palete, ki te navdihujejo in ti vzbujajo občutja, ki jih želiš prinesti v svoje življenje. Predvsem pa se ne omejuj in si daj duška. Življenje je polno nekih predpostavk, ovir in (trenutno še posebej) omejitev. Zakaj bi si jih postavljali še sami? 

Mimogrede, s to tehniko lahko ustvarjaš tudi moodboarde projektov, ki se jih lotevaš. Izvrsten način, da spodbudiš svojo kreativnost in ideje iz uma preneseš v vizualno obliko. 

5. Post-it vision board

 

Včasih se smejim vsem možnim načinom, na katere posamezniki uporabljajo post-it listke, ampak dejstvo je, da so res vsestransko uporabni. Sama sem se postavljanja ciljev z njihovo pomočjo lotila tako, da sem jih razvrstila v tri kategorije: zdaj, čez eno leto in neomejeno. Začela sem z zdaj in na roza listke zapisala, kakšno je trenutno stanje v moji karieri, na zelene sem napisala trenutno finančno stanje, na modre pa trenutno dogajanje glede ciljev v zasebnem življenju. Nato sem po istem sistemu barvnega kodiranja zapisala svoje cilje v naslednjem enem letu ter cilje oz. sanjski scenarij, ki mu nisem določila roka.  

Lahko rečem, da mi je resnično pomagalo, da sem imela to vsak dan pred sabo. Če neko zadevo pač gledaš vsak dan, to v tebi nekaj premakne in že na nezavedni ravni bolj stremiš k temu, da bi svoje cilje res dosegel. Kot sem že omenila, če cilje samo enkrat zapišeš in skriješ nekam v predal, večino kmalu pozabiš. Kako bi torej lahko delal za njihovo uresničitev, če se jih niti ne spomniš? 

6. Mind map (miselni vzorec)

Vsi vemo, da cilje lažje dosežemo, če jih razbijemo na manjše korake in če si vizualec, ti lahko pomaga ustvarjanje nekakšnega miselnega vzorca, s katerim cilj razbiješ na manjše korake in konkretne naloge. Morda si eden tistih, ki jim je šlo ustvarjanje miselnih vzorcev v osnovni šoli na živce, ampak to je lahko tvoja priložnost, da se z njimi ponovno spoprijateljiš.  

Na sredino lista zapiši glavni cilj. Iz njega naj vodijo puščice do nekaj (približno 3 – 5) manjših ciljev. Za vsakega od teh manjših ciljev nato najdi konkretne korake oz. naloge, ki jih moraš opraviti, da se uresničijo. Vsako stopnjo hierarhije zapiši v manjše krogce in pri realizaciji korakov do cilja začni pri njih, saj ti bodo vzeli najmanj časa. Tako se počasi pomikaš proti večjim korakom in postopoma prihajaš bližje in bližje večjemu cilju.  

Želiš še bolj poglobljeno revizijo preteklega in načrtovanje prihodnjega leta?

Morda ti bo prišel prav vodič z naslovom Poglobljeno načrtovanje osebnih ciljev v novem obdobju, ki je na voljo v moji spletni trgovini po simbolični ceni 3,99 €. V gradivu se RES potopimo v proces introspekcije in s pomočjo njega ustvarimo vizijo, s katero lahko uspešno kreiramo novo obdobje, ne glede na koledarsko leto. Priročnik lahko uporabljaš vsako leto, dobiš pa ga v interaktivni različici za izpolnjevanje na računalniku in pa različici primerni za tisk. 

Trenutno pa imam na spletni strani tudi poseben paket, ki sem ga poimenovala »Uspešno 2021«, v katerem poleg prej omenjenega vodiča dobiš še knjigo »Načrtovanje novega poslovnega leta«, ki bo na voljo samo do 12. januarja in potem iz trgovine izgine. Priročnika ti bosta omogočila, da s prijetnim in inovativnim sistemom razdelaš preteklo leto, prideš do zaključkov in se na podlagi njih pripraviš na novo leto 2021 tako na osebnem kot tudi na poslovnem področju. Ker res želim, da ti uspe, je paket na voljo po znižani ceni 25,00 €.

  • Out of stock
    Beri dalje

    Poglobljeno načrtovanje osebnih ciljev

    3,99 € (vklj. DDV)

The post Načrtovanje novoletnih ciljev za vizualni tip ljudi appeared first on Mashanator.

]]>
Kaj je dobro in kaj slabo oblikovanje? https://www.mashanator.eu/kaj-je-dobro-in-kaj-slabo-oblikovanje/ Mon, 01 Jun 2020 15:34:42 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=12636 The post Kaj je dobro in kaj slabo oblikovanje? appeared first on Mashanator.

]]>

Hej! Če spremljaš moj Instagram, potem veš, da zadnje leto vsake toliko objavim kakšno embalažo, plakat, letak, oziroma karkoli, kjer je poudarek na vizualnem oblikovanju, in te vprašam, da ga ovrednotiš z 👌 ali 👎. Najprej bi se ti rada iskreno zahvalila za sodelovanje v mojem majhnem osebnem eksperimentu, namen katerega je bil, da sestavim točno to objavo z rezultati, ki jo pišem zdaj. Uživaj v branju o tem, kako je pravzaprav sploh smiselno vrednotiti dizajn in kaj se lahko naučimo iz tega eksperimenta.

V prvem delu te objave bomo šli skozi nekaj najbolj zanimivih rezultatov in jih analizirali. Pri nekaterih se bomo vprašali zakaj je prišlo do takšnega rezultata, in pri drugih, kako bi se lahko rezultat dokaj hitro spremenil. Če te zanima celoten eksperiment, ki ga na Instagramu imenujem kar Design Wars, so vse objave shranjene tukaj.

Pa začnimo.

Gin Monologue

Fructal

Oblikovanje: Žare Kerin, Futura DDB

Ogledi objave: 1307
Skupno število sodelujočih: 237

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Ta embalaža je bila absolutna zmagovalka vseh glasovanj, s samo 2% glasovanj za slabo oblikovanje (skupno 4 glasovi) in še izmed njih se je takrat mogoče kdo zmotil ob kliku. Kartonasti tulec je nevsakdanja izbira kot embalaža pijače, ljudi pa je verjetno pritegnil tudi čist videz, detajli, ter nasploh lepo zaokrožena vizualna rešitev, ki celovito odraža “vibe” izdelka.

Sunwarrior kolagen

Ogledi objave: 1337
Skupno število sodelujočih: 201

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Ta embalaža je bila prva, za katero sem bila presenečena nad tako velikim slabim odzivom. Pravzaprav se je v trenutku, ko sem ga opazila, odločila, da bo na to temo potrebno pripraviti oširnejši prispevek, ki ga bereš tukaj. Gre namreč za dejstvo, da embalaža iz oblikovnega vidika ni slaba – objektivno gledano, in sem prepričana, da bi bilo razmerje obratno, če bi jo postavili v konkurenčni kontekst.

Kaj je šlo narobe?
  • Kontekst fotografije. Moje noge niso ravno najboljša prodajna kulisa.
  • Konvencionalno oblikovanje embalaže. Vsaka vrsta produktov ima svoje trende in stil, v okviru katerih se ponavadi prodajalci gibljejo. Stvar ni samo v tem, da so ti trendi preverjeni, pač pa zato, da smo si ljudje o embalaži določene vrste produktov ustvarili sliko in razvili neke vrste univerzalni konsenz glede tega, kakšna naj bi bila dobra embalaža za to vrsto produkta. Če tako pobrskaš med vsemi izdelki, ki smo jih imeli na ocenjevanju v Design Wars seriji, ta embalaža zares ni nič posebnega. In ja, verjamem, dandanes je tovrstni slog nekoliko passe. A vendar – če pogledamo njihovo konkurenco na trgu, če bi ga videli na polici, kako bi deloval? Problem je bil kontekst. V objemu “dobrih” dizajnov na Instagram storyjih res ne zgleda najbolje. na polici, pa verjetno malo drugače.
  • Tehnično vrednotenje. Če embalažo pogledamo iz zelo objektivnega, tehničnega vidika, je izdelana odlično. Linija je poenotena z znamko, je prepoznavna, vsebina je jasno specificirana in opisana, besedilo je izvrstno hierarhično razporejeno, barve so žive, … Problem je, da je bil dizajn ocenjevan subjektivno, in v je všeč – ni všeč enostavno ne zajemamo tehničnega aspekta.
  • Branding/marketinška perspektiva. Kot rečeno, če bi ta dizajn vrednotili iz vidika brandinga in marketinga, je oblikovanje embalaže izvrstno. Prepoznavno, izstopajoče, udarno, in ko jo pogledamo, v sekundi vemo, da je to Sunwarrior. Seveda pa tudi tega aspekta v ocenjevanju je všeč – ni všeč velikokrat ne upoštevamo.

Življenje je lepo

Center aktivnosti Fužine

Oblikovanje: Ljudje
Ilustracije: CAF
Ogledi objave:
1303
Skupno število sodelujočih: 313

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Pri tem plakatu sem se odločila narediti eksperiment. Na prvem glasovanju plakat ni bil postavljen v noben kontekst, publika ga je ocenjevala na prvo oko. In povsem razumljivo je, da večini ljudi navidez otroške ilustracije niso ravno najbolj logičen, kaj šele estetsko privlačen marketinški material za na plakat. Po ocenjevanju tega plakata sem opisala kontekst projekta z besedami: “Grafike v seriji teh plakatov so delo upokojencev, ki niso nikoli bili poklicni oblikovalci. Njihova naloga je bila ustvariti motiv, ki zanje predstavlja lepo življenje.” Sledilo je ponovno glasovanje.

Ogledi objave: 1252
Skupno število sodelujočih: 325

👌 0 %

👎 0 %

Ko je oblikovni izdelek postavljen v kontekst, in ko mu dodamo zgodbo, ozadje, namen – takrat ga vidimo in vrednotimo v popolnoma drugačni luči. Oblikovane izdelke lahko ocenjujemo popolnoma subjektivno, ali pa se odločimo pogledati širše. Zakaj je izdelek tak kot je? Kakšno je sporočilo? Kje je nastalo? Kaj je namen tega videza, kakšno je sporočilo v ozadju, kakšno funkcijo ima?

GoDaddy

Oblikovanje: Koto Studio
Ogledi objave:
982
Skupno število sodelujočih: 261

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Redesigni logotipov in celostnih grafičnih podob so tečna zadeva, saj predstavljamo novo podobo ljudem, ki so bili tako ali drugače čustveno navezani na staro podobo, pa čeprav je nova lahko 100x boljša. Ravno zato velikokrat prenove niso sprejete najbolje, a je popolnoma razumljivo, da se bo nostalgija polegla in v večini primerov se uporabniki relativno hitro prilagodijo novemu videzu, ter ga vzamejo za svojega. Ko sem videla tole prenovo na družabnih omrežjih, so bili odzivi precej negativni. Kritiki ponavadi primerjajo staro/novo, tokrat pa so se vsi seveda strinjali s tem, da je nova rešitev občuten premik na boljše, in to jim je dalo svobodo, da pokritizirajo novo podobo samostojno. Brali smo lahko o komentarjih o amaterskem oblikovanju, o nejasni simboliki, o preveliko podobnosti z AirBnB-jem itd., namesto o prenovi sami. Med glasovanjem na Instagramu pa je bilo dobro razvidno da so glasovalci vrednotili kontekst primerjave, in ne kontekst samostojnega logotipa. Glede na trende glasovanj si drznem ugibati, da bi veliko več ljudi stisnilo 👎. Zanimivo bi bilo videti tudi, kakšen odziv prejme novi logotip izoliran od stare različice. Kot zanimivost – GoDaddy je izdelal stran posvečeno samo predstavitvi novi identiteti znamke in če te zanima, kako te stvari izgledajo na res profesionalnem in celovitem nivoju, te vabim, da malo poscrollaš skozi.

JR CzK 2020-2021

Center za kreativnost

Oblikovanje: Pikto
Ogledi objave:
1022
Skupno število sodelujočih: 249

👌 0 %

👎 0 %

Indigo festival

Muzej in galerije mesta Ljubljane

Oblikovanje: Ajdin Bašić
Ogledi objave:
1419
Skupno število sodelujočih: 306

👌 0 %

👎 0 %

MENT 2020

Kino Šiška

Oblikovanje: studio Multipraktik, studio Kruh
Ogledi objave:
1046
Skupno število sodelujočih: 350

👌 0 %

👎 0 %

Kaj je šlo narobe pri zadnjih 3 dizajnih?
  • Slog. Avantgarda je zelo specifičen oblikovalski slog, ki je nekaterim všeč, drugim ne. Tako kot sorodne nišne oblikovalske smeri. Tako kot nekaterim so všeč licorice bonboni, drugim ne, pa enim koriander ja, drugim ne.
  • Ciljna skupina. Ko izdelujemo vizualni material, se moramo dobro zavedati, kdo je naša ciljna skupina in kakšna smer estetike je blizu njim, oziroma na kakšno reagirajo. Obiskovalci Indigo festivala so kulturniki, umetniki, kreativci in drugi ustvarjalci, ljubitelji alternative. Za trenutek se postavi v njihove čevlje. Verjetno bi te takšen plakat pritegnil, mar ne? Enako velja za ostale primere. Ko pa postavimo takšen dizajn na ocenjevanje ljudem, ki v veliki večini morda ne pripadajo ciljnim skupinam festivala, je popolnoma normalno, da večini na prvo oko ne bo všeč, ker enostavno ni their cup of tea. Še ena logična posledica subjektivnega ocenjevana vizualnih sporočil. Če bi ocenjevalca postavili pred ocenjevanje s kriteriji, ki upoštevajo ciljno skupino, trende v niši itd., bi bili rezultati sigurno drugačni.

BIO 26

MAO

Oblikovanje: Ljudje
Ogledi objave:
1238
Skupno število sodelujočih: 213

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Celostna grafična podoba in rešitev za podobo na temo “skupno znanje” projekta BIO 26 je prejela veliko nagrado na 9. bienalu slovenskega oblikovanja Brumen, a se v glasovanje ni izšlo podobi v prid.

Kaj je šlo narobe?
  • Okolica. Definitivno smo lahko prepričani o tem, da vizualni materiali na ocenjevanju dobijo mnogo boljše ocene, če so postavljeni v nevtralno, na oko prijetno okolico, tukaj pa umestitev plakata v prostor, na soncu, plakatu ne dela največje usluge.
  • Pomanjkanje konteksta. Prepričana sem, da bi, če bi ga mimoidoči razumel in poznal, plakati dobili boljše ocene. Tako pa je malokdo vedel, da so plakati pravzaprav infografike/grafi, ki prikazujejo določene zanimive statistične podatke. Kateri podatki to so, je na plakatu zapisano z izredno majhnim besedilom. Ker so plakati umeščeni v odprt prostor, kjer jih mimoidoči požiramo z očmi v nekaj sekundah in se redko ustavimo, da bi jim namenili pozornost, ni čudno, da večina ljudi tega ne ve in na plakatu vidi zgolj like, ki likovno gledano nimajo nekega smisla.

Gelateria MU

Ogledi objave: 1088
Skupno število sodelujočih: 249

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Kot lahko vidiš na sliki spodaj, je gelateria Mu pravzaprav večja italijanska znamka, ki ima prav fino pobrandiran interier in vse materiale. Kravica je sicer idejno posrečena (in večina, ki jim je bil dizajn všeč, je verjetno bil všeč bolj koncept kot pa oblikovna rešitev), a iz oblikovalskega vidika pa logotip znamke ni ravno najboljši. Postavi to oblikovno rešitev še na navaden list papirja in to obesi na neurejene poslovne prostore, in rezultati prav gotovo ne bodo najboljši, pa čeprav bojo lahko ti isti ljudje ob pogledu na interier ob odprtju popolnoma navdušeni.

500 kenijskih šilingov

Ogledi objave: 1044
Skupno število sodelujočih: 259

👌 0 %

👎 0 %

Zakaj so rezultati zanimivi? Že ves čas govorimo o kontekstu in tukaj se to pokaže veliko bolje kot pri plakatih. Bankovce imamo v rokah skoraj vsak dan, dobro poznamo motive na njih in posledično lahko zelo hitro ovrednotimo videz bankovca kot predmeta. Za razliko od embalaže kolagena tudi razumemo, da imajo bankovci svoj poseben videz, in se glede tega univerzalnega konsenza sploh ne sprašujemo. Logično je, da bankovec zgleda, kot zgleda. In če primerjamo kenijskega z večino, je res videti odlično. Ni čudno, da so bili rezultati tukaj tako fantastični.

Žiriranje za nagrado Netko 2020

Začetek leta 2020 sem imela čast, da se priključim oblikovalski žiriji za nagrado Netko, za katero se potegujejo nova ali prenovljena slovenska spletna mesta v vsakem letu. Žiriranje je krasno sovpadalo z mojim Instagram eksperimentom in seveda sem si želela izkusiti tudi drugo plat, kjer je od tebe kot od žiranta zahtevano in pričakovano, da boš lahko spletna mesta ocenjeval kar se da objektivno in strokovno iz večih kriterijev.

Žirija se je delila v tri sklope: uporabniška izkušnja in grafična izvedba, tehnična dovršenost in pa vsebinska zasnova. Znotraj skupine žirije za uporabniško izkušnjo (v nadaljevanju UX) in grafično izvedbo, smo si zastavili več kriterijev, na podlagi katerih smo ocenjevali vsako prijavljeno spletno mesto.

Biti žirant za nagrado je popolnoma drugačna stvar, kot vrednotiti oblikovanje, ki ga vidimo v vlogi vsakdanjega človeka, ki opravlja nakupe, se sprehaja skozi mesto, gleda TV, ali pobere pošto iz nabiralnika. Kot žirant se v fazi ocenjevanja popolnoma osredotočiš na objektivno plat vrednotenja in svoje subjektivno mnenje poskušaš postaviti na stranski tir. Seveda smo le ljudje in subjektivno vrednotenje bo vedno v neki meri prisotno. Kdaj in v kakšni meri, verjetno sami zase težko rečemo, saj gre za podzavestne procese, ki jih težko razumemo, kaj šele ozavestimo.

Tako bi verjetno kot navadni smrtnik ob tem, ko naletim na določeno spletno mesto, lahko o njem mislila nekaj popolnoma drugega, kot pa tekom ocenjevanja za nagrado. V vlogi žiranta vrednotenje vidiš blazno resno. Pozoren si na kontekst, zgodbo, prebereš dokumentacijo in pozorno opazuješ, kako se prijava povezuje z dejanskim spletnim mestom, vsak gumb pozorno poklikaš, preveriš interakcije, odzivnost, in vse ostale stvari, do katerih sicer ne bi nikdar bili tako zelo strogi.

Zaradi te izkušnje lahko zdaj tudi veliko bolje razumem, da kot ocenjevalci dizajnov na Instagram storyjih, ne bomo nikoli žirantje. V nekaj sekundah, ki jih namenimo opazovanju motiva na zaslonu, se bomo odločili, ali nam je nekaj všeč ali ne. Redkokdo se bo poglobil v ozadje motiva, redkokdo bo naredil raziskavo za njim in tudi v resničnem življenju je tako. Ljudje, ki se z vizualnimi sporočili ali oblikovanjem ne ukvarjajo profesionalno, bodo redkokdaj začutili potrebo, da bodo analizirali embalažo novega izdelka v trgovini. In tako kot na ekranu, se bodo brezbrižno sprehodili mimo plakata na cesti, ki ga bodo ovrednotili v nekaj sekundah. Enako, kot na ekranu.

Kar me pripelje do vprašanja:

Za koga pravzaprav oblikujemo?

Vprašanje se nanaša predvsem na plakate, ki jih vidimo javno razstavljene vsepovsod okoli nas. Vsakič, ko vidim kakšen plakat, ki ni najbolj “komercialen” ali narejen za širše množice, se vprašam, kolikšen odstotek mimoidočih je pravzaprav ciljna skupina sporočila tega plakata? Če primerjamo na primer avantgardne plakate prikazane zgoraj, in to projeciramo na umestitev sredi mesta, si lahko mislimo, da z večino mimoidočih ta plakat ne ustvari dobrega stika. Zanimivo bi bilo vedeti, ali se tisti majhen delež ciljne skupine, ki jim je plakat tudi vizualno všeč in se dejansko povežejo s sporočilom in umestitvijo, tudi odzove na sporočilo. Kakšen je ROI dobrega plakata? Je investicija v umestitev sploh smiselna? Ali bi bilo morda bolje in ceneje aktivirati izredno specifično targetirano spletno oglaševanje? Ali pa je mogoče umestitev nekonvencionalnih vizualnih sporočil narejeno zanalašč, z namenom vzbujanja pozornosti, pa četudi od večine negativne? Kot vidiš, lahko o tem debata teče in teče.

Kaj je torej pomembno, ko pripravljamo vizualne elemente?

  • Stil. Razumeti moramo, s kakšno estetiko se identificiramo, in ta slog konsistentno prenašati skozi vse kanale. Četudi naš slog morda ne bo všeč vsem, je važno, da nas naše ciljne skupine vidijo enovito.
  • Ciljna skupina. Kdo so, kje se nahajajo, kaj si mislijo o naših vizualnih materialih in kje jih z njimi dosegamo, na katerih stičnih točkah?
  • Kontekst. Ja, že ves čas govorimo o njem, a vendarle je najpomembnejši. Preden naše vizualno sporočilo kamorkoli umestimo, se moramo vprašati, kaj ga bo obkrožalo, kakšna je tam atmosfera in kaj je cilj te umestitve. Če želimo samo ozaveščati ljudi o naši znamki, je seveda smiselen zakup prostora za plakat sredi mesta. Če pa želimo doseči več naše ciljne skupine in prodati več kart za dogodek, ima trženje preko spleta veliko več smisla. Pa če pogledamo še primer embalaže – kje bo izdelek umeščen? Če bo nakup možen zgolj preko spleta, poskrbimo za najboljšo možno fotografijo izdelka. Če bo postavljen na polico, lahko razmislimo, kako bo izstopal in se ločeval od ostalih.
  • Subjektivnost. Če je nekaj všeč nam osebno, še ne pomeni, da bo všeč tudi naši ciljni publiki. Zato je toliko bolj pomembno, da s svojo publiko komuniciramo, da zbiramo povratne informacije, in da tudi vizualne rešitve preizkušamo s prototipi, anketami, itd. Napačne oblikovalske rešitve so lahko drage. 😉

Kaj je pomembno, ko vrednotimo vizualne elemente?

  • Kontekst. Tukaj je na prvem mestu. Če boš še kdaj sodeloval_a pri mojih Instagram design Wars igrah, potem najprej poglej okolico, kamor je predmet ocenjevanja umeščen. Je fotografija profesionalna? Je ozadje moteče? Ga okolica naredi manj privlačnega? Vse te vidike poskusi ozavestiti in jih eliminirati.
  • Konkurenca. Pomisli na sorodne izdelke v tej niši. Kako so videti? Ali je ta stil oblikovanja tipičen za to kategorijo? Kaj počnejo drugi?
  • Ciljna skupina. Tudi če ti nisi ciljna skupina, se poskusi identificirati s ciljno publiko znamke, ki jo ocenjuješ. Kdo so? Kako razmišljajo? Kaj iščejo? Kaj je všeč njim (in ne tebi)?
  • Subjektivno mnenje. Morda si človek, ki so mu bolj všeč minimalistične stvari. Morda pa človek, ki prisega na barok. Nič od tega ni napačno. Pomembno je le, da se zavedaš svojih dispozicij in nagnjenj pri ocenjevanju. Vedno poglej dizajn še iz drugega zornega kota. Kakšen je iz tehničnega vidika? Kakšen je izbor barv? Se besedilo jasno bere? Je sporočilo jasno napisano?
  • Namen. Ocenjevani izdelek ocenjuj tudi glede na njegov namen. Embalaža iz Hoferja bo sigurno veliko bolj živih barv, polna elementov, slik, velikih besedil, … saj so police tam polne in prodaja bazira na impulzivnih nakupih. Med tem pa v butični trgovinici z dizajnerskimi izdelki po 10-kratni ceni lahko pričakujemo veliko prostora na policah, kjer lahko do izraza pride še tako prefinjen in izčiščen izdelek. Vedno torej pomisli, kam ta izdelek spada? In ali je za ta namen oblikovan efektivno?

Ali potemtakem obstaja slabo oblikovanje?

Dobro oblikovanje je vedno lahko tudi slabo v nekem drugem kontekstu, z drugačno umestitvijo, ali v očeh človeka, ki mu to oblikovanje ni namenjeno. In tudi slabo oblikovanje je lahko dobro v obratnih razmerah (samo poglej recimo Top Shop reklame, na neki generaciji delujejo izvrstno!). Seveda pa obstaja tudi slabo oblikovanje, ki je slabo v vseh okoliščinah, in to je takrat, ko oblikovanje ne rešuje nobenega problema, ko ne komunicira z nikomur (ali celo nič), ali pa ko slaba izvedba dobre ideje naredi več škode kot koristi.

Oglej si še preostala glasovanja


 

Hvala za branje! Upam, da si dobila kakšen nov vpogled v oblikovanje okoli sebe, in da te morda ta objava navduši, da vizualna sporočila okoli sebe sprejemaš bolj preudarno. Prosim, povej mi, kaj pa si ti misliš o napisanem? Imaš kakšno res posebno mnenje o kakšnem od dizajnov, ki smo jih pregledali? Vesela bom tvojega komentarja!

Če želiš ostati na tekočem in prebirati še več takšnih zapisov, se nujno prijavi na kreativno podjetniški newsletter.

Lepo bodi!

The post Kaj je dobro in kaj slabo oblikovanje? appeared first on Mashanator.

]]>
Kakšni trendi nas čakajo v 2020? https://www.mashanator.eu/kaksni-trendi-nas-cakajo-v-2020/ Sat, 25 Jan 2020 06:09:20 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=9213 The post Kakšni trendi nas čakajo v 2020? appeared first on Mashanator.

]]>

Zadnji mesec se vrti okoli poročil o trendih v 2020. Tako kot že nekaj let do zdaj, se tudi letos za teh nekaj tednov spremenim v Alico in se z glavo naprej potopim v malo morje poročil in napovedi. Nekatera napovedujejo, druga ugibajo. Tudi letos imajo kup skupnih točk. Spodaj te čaka neke vrste meta analiza, ki jo zase opravim vsako leto, pa sem si rekla – eh, zakaj pa ne bi delila. Kaj nas torej čaka in kam se veter obrača?

(Trendi niso hierarhično razporejeni)

Mešanica digitalnega in resničnega

Še naprej beremo o napredku in vse večjih razsežnostih uporabe pametnih tehnologij in digitalizacije v smeri ustvarjanja navidezne in obogatene resničnosti. Hkrati z razširitvijo 5G tehnologije lahko pričakujemo tudi razmah AR in VR marketinga. Tema večih poročil letos so digitalni dvojčki, strojno učenje, 3D tiskane pametne simulacije in “čuteča” tehnologija. Trendi napovedujejo še bolj zamegljene meje med fizičnim in digitalnim svetom. (Frog, Twitter, Gartner, Isobar, Trend watching, JWT, Mindshare, … se strinjajo)

Krožno gospodarstvo in zelena podjetja

Govorimo o planetocentrizmu. Trajnostna gibanja niso samo trend med milenijci, prepletajo se tudi s poslovnimi modeli. Tako multikorporacije kot mikropodjetja čutijo, da se pritisk okoljske odgovornosti prenaša s potrošnikov nanje. V 2020 lahko pričakujemo, da bo še več podjetij vključilo trajnostni aspekt v svoje strategije. Postaja očitno, d a potrošniki čedalje raje “nagrajujejo” zelena podjetja s še več zvestobe, predanosti in posledično seveda – z nakupi. V poročilih se tako pojavljajo besedne zveze kot so čiste korporacije, nakupovanje z vrednostjo, aktivizem znamk, znamke z misijo, odgovorno potrošništvo, 2nd hand, … (Pinterest, Twitter, Ford, Deloitte, Landor, Forrester, JWT in drugi se strinjajo)

Krožno gospodarstvo in zelena podjetja

Vir: Facebook IQ

Mentalno zdravje

Čedalje več bo govora o stresu, anksioznosti, depresiji, izgorelosti, pritisk družabnih omrežij in ekranov nasploh. Že v 2019 smo tako opazili velik preskok v usmeritvah komunikacije znamk, letos pa si upam trditi, da bo tega samo še več. Komunikacije znamk so se in se bodo zavrtele v vrtincu terminov, kot so počasni turizem, holistično zdravje, digitalni detoks, čutna tehnologija, čuječnost, odklop, globoko notranje zdravljenje, … (Hubspot, WGSN, JWT, Twitter, Pinterest in drugi se strinjajo)

Vir: Sparks & Honey

Strpni svet socialnih omrežij

Dandanes skupnosti gradijo znamke in znamke nosijo odgovornost, da v skupnosti prinašajo odgovorno vodenje ali spremljanje za posledično odgovorno komunikacijo in odnose v skupnostih. Že leta govorimo o anti-bullying kampanjah in verjetno bo tovrstnih vzgibov čedalje več, sploh v trendu, ko se naša družba (bolj ali manj uspešno) uči sprejemanja “drugačnosti” in razbijanja tabujev ter mej v različnostih. (The Future Laboratory, Edelman, Landor, JWT,  Twitter in drugi se strinjajo)

Življenjska uporabniška in nakupna izkušnja

Uporabniško usmerjeno oblikovanje in načrtovanje izkušenj je nekaj, za kar me neizmerno veseli, da se iz leta v leto bolj razvija in postaja skorajda neizogibna komponenta delovanja marsikaterega podjetja. V zadnjih letih je bil trend fokusiranja na posameznika, kar so podjetja dosegala z empatijo in študijo posameznikovih korakov v interakciji z znamko. Kaj pričakujemo v 2020? Fokus na to, kako to interakcijo ohranjati dobro skozi daljša časovna obdobja. Na porastu so podjetja, ki omogočajo trajnostne produkte namenjene dolgoročni rabi, pa tudi storitve, kjer je v igri krožno gospodarstvo (ponovna uporaba izdelka, program vračanja uporabljenega izdelka, …), pri tem pa ponujajo odlično izkušnjo, s katero gradijo zaupanje. Zaupanje znamki je najmočnejša valuta dandanes, sploh v času, ko kupec postaja del znamke. Ključne besede v tem segmentu za 2020 so vključenost uporabnika, experience design, doživetveni produkti, celostno oblikovanje storitev (service design), user-generated content … (Google, Adobe, Accenture Fjord, Hubspot, Kelton in drugi se strinjajo)

Stranke kot del znamke: Deloitte

Vir: Deloitte Insights

Nove perspektive identitet

Če smo v prejšnjih letih naredili kakšen korak nazaj in kot znamke (in posamezniki) z odprtimi rokami pozdravili nove definicije identitete, lahko pričakujemo, da bodo v 2020 podjetja prevzela pobudo in začela servirati s produkti, storitvami, orodji in komunikacijo, ki bo predstavljala širok spekter uporabnikov in razbijala stereotipe. Pričakujemo lahko več govora o enakopravnosti in predstavništvu raznolikih skupin. Večkrat bomo slišali besedne zveze kot so vključenost, spolna nevtralnost,  spolna fluidnost, samoidentifikacija, predstavniki, … (Twitter, Pinterest, Ford, Accenture Fjord, Trend Hunter in drugi se strinjajo)

Varnost in zasebnost

Iz leta v leto se povečuje zaskrbljenost potrošnikov okoli varnosti njihovih podatkov, predvsem na spletu, kjer nam razni vdori in zlorabe niso tuje zadeve. Čeprav se na širši ravni odvija veliko sistemskih in celo zakonskih izboljšav na področju varnosti in zasebnosti, številko zaskrbljenih tudi narašča – GDPR ni bil dovolj. Na strani lastnikov aplikacij, spletnih mest, spletnih trgovin in drugih digitalnih produktov danes leži odgovornost, da uporabniku zagotovijo varno uporabo njihovih produktov v vsakem trenutku. In ne samo, da to zagotovijo, tudi da to skomunicirajo. Zanimiv zna biti tudi presek umetne inteligence in varnosti, saj se čedalje več ljudi zavija v anonimni plašč vseh mogočih filtrov in alter egov na spletu, ki jih računalniško generirana grafika omogoča. Pri Gartnerju so pripravili fantastično poročilo, ki odlično komentira podatkovno etiko, varnost in zasebnost v digitalno rastočem svetu.

Varnost in zasebnost na spletu

Vir: Twitter 

Pametno zdravje

DNK testiranja zavoljo izrisa družinskega drevesa so v ZDA že nekaj let trend, med tem ko pri nas le radovedno opazujemo, kako v tujini naraščajo produkti in storitve, ki ponujajo personalizirane rešitve glede na strankin DNK (ali kaj drugega). Prehranski načrt na podlagi bakterij v črevesju? Pametna stranišča, ki lahko odkrijejo nevarne bolezni iz telesnih izločkov? Ne moremo si predstavljati, kaj vse že obstaja in se ne ustavlja – vrednost te niše vztrajno narašča. Pri tem je zanimivo, da takoj, ko pride v igro zdravje, ogromen delež uporabnikov prav želi deliti vse intimne podatke o sebi, med tem ko so pri aplikacijah, družabnih omrežjih in drugih digitalnih stvareh čedalje bolj zadržani. Pričakujemo, da se bo tudi na tem področju s časom moral sformirati zelo strog nadzor nad varovanjem podatkov. (Povzeto po poročilu Precision consumer 2030, Sparks&Honey)

Na drugi strani ta trend potrjuje tudi študija pri PWC, kjer je kar 75 % vprašancev (vzorec dobrih 21.000) odgovorilo, da ima na telefonu do 3 aplikacije povezane z zdravjem, fitnesom in dobrim počutjem. Najbolj so popularne aplikacije, ki nadzorujejo spanec, nas vodijo skozi športne aktivnosti in nam pomagajo pri hujšanju ter zdravi prehrani. Zelo blizu so tudi aplikacije za spremljanje ženskega cikla in plodnosti, pa aplikacije za uravnavanje stresa in aplikacije z informacijami o prvi pomoči.

Ključne besede, ki jih v prihodnosti lahko na tem področju slišimo čedalje večkrat so še biohacking, biopodatki, biobanke, biometrični podatki, …

Kaj vse lahko še pričakujemo?

Zgoraj so zajete le skupne točke poročil, ki so se največkrat pojavljale, vsekakor pa je napovedi mnogo več in glede na to, kar nas zanima, najdemo tudi tiste bolj specifične za določeno področje. Jaz sem se razveselila še rasti trenda v govoru o spiritualnosti na Twitterju, pa rasti zanimanja za do »zelenega« odgovornega turizma na Pinterestu in pa celovitega poročila pri Keltonu, kjer je postalo popolnoma jasno, da se tudi jaz sama nagibam v pravilno smer – brand strategijo. Po grafu spodaj lahko sklepamo, da je to nekaj, v kar bo v prihodnje investiralo čedalje več podjetij (preberi v tem zapisu zakaj).

Vir: Kelton Group

Si želiš več podobnih vsebin? Prijavi se na kreativno podjetniški newsletter, kjer bom vsake toliko s tabo delila svoj pogled na razvoj trendov v svetu.

The post Kakšni trendi nas čakajo v 2020? appeared first on Mashanator.

]]>
Moje zmage v letu 2019 https://www.mashanator.eu/moje-zmage-v-letu-2019/ https://www.mashanator.eu/moje-zmage-v-letu-2019/#comments Sat, 14 Dec 2019 12:08:00 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=9151 The post Moje zmage v letu 2019 appeared first on Mashanator.

]]>

Vedno se rada ozrem nazaj čez ramo in se prepustim občutkom, ki me preplavijo ob obujanju lepih spominov in zmag preteklega leta. Letošnje oziranje nazaj je zame še posebej čustveno, na dober način, in nabito s hvaležnostjo. Večkrat se pohecam, da sem bila velik del svojega življenja Sivček (Eeyore) iz Medvedka Puja. Polna neke melanholije, nostalgije in obžalovanja, v ospredje zavesti pa sem vedno potiskala slabe trenutke, kot da bi hotela samo sebe mučiti. Letos je prvič res, ampak res zares drugače. Letos mi srce poje od sreče, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši.

To objavo je navdahnilo kup krasnih žensk, ki so moj YouTube guilty pleasure in v zadnjih tednih delijo povzetke svojih doživetij v letu 2019, končni potisk pa je naredila Nina, ki nas je v 4. epizodi svojega čisto novega podcasta Lovim ravnotežje, popeljala skozi svoje najlepše trenutke tega leta. Lepo lepo te vabim, da jo poslušaš tudi ti.

Kakorkoli, kar začnimo, prav?

Preselila sem se na svoje

Ne vem kako naj to opišem, ampak nekoliko jezna sem, da se o tem življenjskem premiku na sicer precej glasnih socialnih omrežjih brez tabujev, pravzaprav ne govori. Verjetno res tudi zato, ker se stvar pač zgodi v nekem trenutku in nato občutki povezani z njo pač zbledijo, pri večini ljudi očitno precej hitro. Jaz sem svojo selitev doživljala izredno intenzivno, in še vedno me kakšen dan ujame val žalosti ob misli na družino, ki mi je prej 24 let dajala streho nad glavo, mi delala družbo in mi dala osnovo za vse, kar sem rabila, da sem si lahko zgradila tako čudovito življenje. Hkrati je bila osamosvojitev zame nekaj izredno pomembnega tudi zato, ker sem o tem sanjala že nekje 4, 5 let, preden se je to dejansko zgodilo. Govorim o rednem pregledovanju nepremičninskih portalov na mesečni ravni, negovanje inspiracijskih Pinterest boardov z interierji in opremo za dom, pa o večernem sanjarjenju, ki me je zazibalo v spanje. Ja, selitev je bila zame zato res big big deal. Po spletu neverjetno srečnih okoliščin je zdaj moj dom čudovito stanovanje s čudovitim najemodajalcem, krasnimi sosedi, in predvsem, z ljubečo družbo, ki se je ne naveličam ne glede na to, koliko dni zapored preživiva skupaj, v najinem novem domu.

 

selitev od doma na svoje

 

Začela sem govoriti »ne«

»Ne« je beseda, s katero imam težavo. Sem ugajač, priklanjalec, upogibalec hrbta, utelešenje cmoka v grlu. No, vsaj tako podobo o sami sem sem si ustvarila in se je držala kot klop. Letos februarja sem zbrala vsa jajca na tem svetu in rekla »ne, dovolj« določenemu poslovnemu sodelovanju, ki me je več kot eno leto dušilo, tako duševno kot finančno. In tako spet zadihala. Kmalu za tem sem rekla »ne« še dvema priložnostima za zaposlitev. Stvar je v tem, da sem se do letošnjega leta vedno čutila »dolžno« sprejeti vsak projekt in vsako priložnost, ki mi je prišla naproti. In nepopisno vesela sem, da sem sledila svoji intuiciji, ki mi je govorila, da to ni to. Zato ker se je že zelo kmalu po tem zgodil preobrat, ki me je izstrelil do neba.

Odpuščanje

Decembra 2018 sem izvedela neko zadevo o osebi, ki je bila več let ogromen del mojega življenja, in to spoznanje me je popolnoma zrušilo na tla. Čeprav ta oseba ni več del mojega življenja, me je to spoznanje tako prizadelo, da sem se prvo polovico leta skoraj vsak dan spomnila na to zadevo, ki me je žrla, razžirala, prežemala do kosti. Misli od kako sem to lahko dovolila? pa do zakaj nisem bila vredna zaupanja? Res je terjalo tone tihega dela na sebi, ure in ure pisanja v dnevnik, premlevanja in notranjih monologov, da sem odpustila. Pa ne samo tej osebi, tudi sebi. Da sem lahko celo zadevo pustila za sabo in spet zadihala, brez zamer. Dolgo časa sem se ukvarjala tudi z žalostjo ob izgubi ljudi, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov prenehali biti del mojega življenja. Spet sem odpustila, predvsem sebi. Zaradi bolečine ob »izgubi« ljudi sem zadnje mesece posvetila razreševanju svojih travm in kompleksov v teh vodah in šele nedolgo nazaj dojela, da se zaradi teh bolečin začenjam družiti s praktično vsakim, ki za mojo družbo prosi. Ker mislim, da bom tako problem rešila. V resnici pa ustvarim samo še več propadlih odnosov. To je sigurno področje, kjer se moram še naučiti reči »ne« po eni strani, po drugi strani pa negovat tiste odnose, do katerih mi resnično je mar.

Hvaležnost

Kljub temu, da sem več let pridno izpolnjevala aplikacije za sledenje dnevne hvaležnosti, ne morem reči, da sem bila pred tem letom resnično hvaležna za stvari. Odkar smo lani novembra skoraj izgubili življenje neke osebe, ki mi je blizu, sem začela gledati stvari nekoliko drugače. Sem prisotna, sem zares čuječa. Čutim vsak požirek moje najljubše jutranje tople limonade z MSM-jem. Opazim spreminjajoče barve dreves med vožnjo po prelepi Sloveniji. Jokam solze sreče, ko lahko čutim toplino roke ljubljene osebe v svoji. Plešem, ko se zbudim naspana. Začutim okus sleherne začimbe, ko počasi jem zajtrk. Ravno včeraj je bil tak dan, ki ob misli nanj v meni prebudi vrelec sreče in oči mi napolnijo solze. Prvi sneg, škripanje snega pod nogami, pitje najljubšega belega čaja z bratom ob Ljubljanici, igranje namiznih družabnih iger pred spanjem z neskončnimi dozami smeha. Res, ampak res sem hvaležna za to življenje.

Spet berem knjige

Moje otroštvo je bilo prežeto s knjigami. Če bi lahko, bi potopila glavo med strani Pullmanove serije Njegova temna tvar (in ja, povsem čustvena sem bila ta teden ob gledanju nove serije po knjigah!) in za vedno zbežala tja. Nekje med gimnazijo in faksom pa sem knjigam pustila, da se utopijo v prahu. Letos sem začela spet investirati v knjige, ki jim zdaj zvesto podčrtujem lepe misli, dopisujem svoje prebliske, viham vogale ob straneh in jih ljubeče zlagam na police. Zadnja leta so bila zame takšna, da sem prebrala nekje 2-3 knjige letno, pa še to v enem šusu na morju. Zdaj si ne predstavljam, da ne bi prebrala minimalno ene knjige na mesec, pa tudi do 6.

 

 

V borbi z anksioznostjo sem končno v prednosti

Anksioznost me duši in vrti okoli svojega prsta že od otroštva, razplamenela pa se je v najstniških letih. Poskusila sem vse mogoče – od prisilnega dela na področjih, kjer si moral ogromno delati z ljudmi, pa do zdravil in vsega vmes. In letos sem spoznala, da lahko to bitko zmagam šele v trenutku, ko se sama odločim, da jo hočem zmagati. Letošnje leto je bilo zame leto, ko sem se zares ustrašila zase in za svoje zdravje, se večkrat (spet) sprehodila po tanki liniji prepada pred burnoutom, zato sem začela res, ampak zares intenzivno delati na sebi. Veliko zaslug pri mojem napredku ima tudi naslednja zmaga.

Strokovna samozavest

Kot rečeno, sem se nekje konec februarja sesedla na tla in se močno razjokala ob spoznanju, da tako ne morem več. Pričelo se je poglobljeno iskanje same sebe v kariernih in poslovnih vodah. Pretipala sem različne vogale in se spraševala, kaj je tisto, kar zares želim početi. V čem sem sploh dobra? Ali sem sploh v čem? Sindrom prevaranta me je požiral. Dokler nismo šli z družino julija na tradicionalno dvotedensko morje, kjer je bila moja misija najti moj zakaj in narediti plan. Že pred odhodom pa sem se nekega dne zbudila iz sanj, kjer so se vsa moja vprašanja razjasnila in vsi dvomi razblinili. Nikoli do takrat se mi še ni zgodilo, da bi sredi noči vstala z utripom kot na bojni fronti in v zvezek začela zapisovati zaspane ideje, ki so mi v drugi polovici leta obrnile življenje na glavo.

V pol leta se je nato zgodilo vse. Prekinila sem z delom na projektih, ki so me dušili. Našla sem si mentorja Roka, ki je moje ambicije in vizije samo še potrdil. In v družbi Nine začela razvijati svoje sanje, ki se trenutno odvijajo pred mojimi očmi. Delam kot brand strateginja, ki pomaga znamkam zaživeti in zrasti do maksimalnega potenciala. In v prihodnjih letih imam toliko planov, toliko ciljev. Kar je najpomembneje je, da sem se prvič v življenju v nečem res našla in se v tem zares začutila. Toliko strasti do svojega dela še nikoli nisem čutila v svojem srcu. Ves ta zagon in pozitiven odziv okolice sta v meni katalizirala izoblikovanje (zdrave) samozavesti in če si tudi ti oseba, ki se je kdaj soočala z ekstremno nizko samopodobo, potem veš, kako veliko lahko pomeni takšna sprememba. Zdi se mi, da šele zdaj zares živim. Ne samo življenje, tudi svoje poslanstvo. (In spet sem na robu joka, res.)

Delo na spiritualnosti

Še nekaj let nazaj sem bila zagrizen ateist, malo pred tem tudi zelo glasna okoli tega. Dolgo časa sem rabila, da sem začela stvari, ki so se v meni začele dogajati in stvari, ki sem jih začela dojemati drugače, tudi komunicirati z drugimi. Toliko časa me je bilo sram povedat na glas, da je v meni tudi novo odkrita duhovna plat, ki je zapolnila nek prazen delček mene, za katerega sicer sploh nisem vedela, da obstaja. Mogoče še vedno o teh stvareh ne govorim na glas in iskreno tudi dvomim, da bom, ker je to neka moja intima. A vendarle je bilo leto 2019 leto, ko sem povsem odprto začela sprejemati to svojo novo plat in jo radovedno začela spoznavati.

Živim dovzetno za okoljske probleme

V trenutku, ko sem se selila na svoje, sem spoznala čisto novo plat okoljevarstva in trajnostnih produktov na trgu. O tem sem imam namen razpisat kdaj drugič, ampak želim povedati, da sem kljub selitvi na svoje, ko je vsaka najmanjša stvar (pre)velik finančni zalogaj, vseeno uspela obdržati svoje vrednote na mestu in naredila vse, da sem ostala zvesta sama sebi. Tako lahko ponosno rečem, da sem letos kupovala bolj malo, kar sem kupila, pa je bilo v večini primerov izbrano glede na prijaznost do okolja in etike za nastankom produkta, in če to ni bilo možno v dani situaciji, sem nakup opravila kar se da zavedno o svojem dejanju, nič ni šlo pod preprogo. Res sem ponosna nase, da mi je tudi letos uspelo k življenju pristopiti z zavedanjem o okoljevarstveni problematiki, in da nisem, kot ogromno ljudi na družabnih omrežjih, skozmignila z rameni in rekla »je*iga«, ter si zatisnila oči. Hkrati sem vesela, da sem glede te tematike postala nekoliko manj agresivna do soljudi, in da mi da ogromno ljudi vedeti, kako moj odnos do skrbi za okolje navdihuje tudi njih.

 

Okoljevarstvo dovzetno za okoljske probleme

 

Še nekaj trenutkov, ki si jih bom iz 2019 za vedno zapomnila
  • Občutek ponosa ob opazovanju moje mame, ki se je začela ukvarjati s svojimi hobiji, ki jih je leta in leta zapostavljala in odprla svojo Etsy trgovino.
  • Sedenje na plaži ob lizbonski Praça do Comércio, z vetrom v laseh in soncu na obrazu. Ko te preplavijo občutki zavedanja, da bo res, ampak res vse ok.
  • Moji dizajni so na Moonchild boardih. Imeti snowboard z lastno grafiko so bile moje sanje od nekdaj. In zdaj so uresničene.
  • Aprilsko cruisanje longboard po istrski obali.
  • Moj prvi video story na instagramu letos avgusta. Cel dan sem se pripravljala nanj in ko sem ga dala v svet, mi je tako nepopisno odleglo. Vem, da se sliši banalno, ampak zame je bil to ogromen korak.
  • Izgubljanje po zelenih ulicah Amsterdama.
  • Opazovanje čaplje čisto od blizu sredi botaničnega vrta. Čaplje so moj spirit animal.
  • Boso sprehajanje okoli hiške na španskem podeželju s kosom guacamole obloženega kruhka v roki, z domačimi mandarinami in dvema krasnima miniaturnima ovnoma, ki se nikoli nista naveličala pozornosti.
  • Lovljenje prvega spomladanskega sonca na pikniku ob Vrbskem jezeru.
  • Raziskovanje zapuščenih solin z očetom in odkritje zapuščenih ter popolno ohranjenih vozov.
  • Mike Shinoda koncert, ko so mi solze tekle po licih praktično ves čas.
  • Opazovanje jastrebov v Španiji.
  • Občutek ponosna, ko sem po 23 urah potovanja prispela v hotel v Kazahstanu z izgubljeno bančno kartico, ko me skoraj niso spustili v državo, za piko na i pa sem imela še nore krče, vročino, in vneto grlo. Na koncu sem ob 3 ponoči poklicala fanta in se smejala ob misli, kako fino je imet na nogah udobne fluffy nogavice. Še danes ne vem, kako mi je uspelo tisti dan zdržati tako dobro.
  • Objava newsletterja, s katerim sem odlašala kar 2 leti.
  • Brezskrbno potepanje po Celju, brez cilja, in posedanje v lokalih. Zmenek same s sabo.

In zdaj, po kupu obrisanih solzic, in pristnih nasmeškov, pa neskončno toplino v srcu, vabim tebe, da kakšen svoj lep trenutek zapišeš v komentar. V vsakem primeru pa hvala, ker to bereš. Neskončno hvaležna sem tudi zate. Lepo preživi prihajajoče praznike. Vzemi si čas zase. Izkoristi.

The post Moje zmage v letu 2019 appeared first on Mashanator.

]]>
https://www.mashanator.eu/moje-zmage-v-letu-2019/feed/ 3
Česa se nismo naučili v šoli, pa bi se morali https://www.mashanator.eu/cesa-se-nismo-naucili-v-soli-nina-gaspari/ Mon, 07 Jan 2019 14:34:53 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8875 The post Česa se nismo naučili v šoli, pa bi se morali appeared first on Mashanator.

]]>

Živjo. Moje ime je Nina. Stara sem 40 let. Sem piarovka in učiteljica joge. Zadnjih osem let sem sama svoja šefica. Svoja razmišljanja zapisujem pod #lovimravnotezje. Tako kot ti tudi jaz iščem stvari, ki me osrečujejo in izpopoljujejo. Tako kot ti iščem tisto iskrico v sebi, ki mi sporoča, da vse je ok. Iščem ravnotežje med delom in prostim časom, predvsem pa občutek, da lahko zaupam sebi in svojim sposobnostim. Svoje življenje zapisujem na strani, ki mi jo je oblikovala, postavila in uokvirila prav naša krasna Masha.

Priznam, ne uspe mi vsak dan zaključiti uravnoteženo, mi pa vse pogosteje. A pot do tega je bila dolga in naporna.

Verjetno sem nekaj let starejša od tebe. In verjetno sem v življenju izkusila več reči. A želim biti iskrena. Tudi v mojih (zrelejših) letih nimam odgovorov na vsa vprašanja, na dvome, izzive in občasne provokacije, ki ji, tako kot verjetno tudi ti, dobivam od okolice. Pa sem mislila, da bom to v teh letim imela. Tako kot ti tudi jaz vsak dan odkrivam sebe in se iščem. S to razliko, da sem v tem iskanju v zadnjih letih začela uživati.

Ko me je Masha povabila, da za vas, zveste bralce njenih čarobnih zapisov, napišem kakšno misel, sem najprej pomislila na to, da bi z vami želela deliti razmišljanja, ki so mi ukradla večji del preteklega leta. V letu 2018 sem se (spet) podala na pot samoodkrivanja in skozi potovanje odkrila nekaj stvari, ki mi ne dajo miru. Spet znova sem se začela spraševati, zakaj hudiča se moramo na takšne poti podajati sami. Zakaj teh enostavnih načinov, kako poiskati mir v svoji duši in se predati tej krasni poti, ki ji pravimo življenje, ne dobimo v zibelko ali skozi izobraževalni sistem. Zakaj so potrebne ure in ure, ki jih presedimo pri terapevtih, ki, eni bolj, drugi manj, uspešno odkrivajo naše zablode. Zakaj naročamo knjige za samopomoč? Zakaj si ne zaupamo? Zakaj se nenehno ukvarjamo z drugimi in ne sami s seboj? Zakaj želimo biti podobni tisti influencerki, ki ima najbolj krasne in s filtri olepšane fotke, in zakaj ne želimo biti drugačni? Zakaj nam je nerodno in zakaj … zakaj?

Samopodoba je beseda leta 2019

Odkar vem zase, sem želela ugajati. Želela sem imeti lepo pisavo, kot Neža iz druge vrstev gimnaziji. Želela sem skočiti čez kozo vsaj tako dobro kot Taja. Da o vrtenju teniškega loparja, ki ga je obvladal Gregor, niti ne zgubljam besed. Posnemanja so del življenja in to se ni zgodilo s prihodom družbenih omrežij. Z njimi se je vse to le še bolj razplamtelo.

Biti všečen ni nekaj, kar se skriva. To ni nenormalno in zaradi tega nas ni treba biti sram. To je del našega DNA. Ljudje smo družabna bitja in biti del družbe pomeni, da to družbo želiš navduševati. Želiš pokazati, da si del celote. Težava nastane, ko svoj pravi jaz poteptaš, ker misliš, da je drug član družbe boljši, sposobnejši, pametnejši, lepši … “oh-kako-krasne-fotke-ima-na-gramu” in kje dobim te presete, da pokopiram ta vibe. Tukaj je leži težava, s katero se ukvarjamo vsi.

Dobrih 35. let sem rabila, da se si podarila najlepše darilo. Sebe. No, dovolila sem si na pot samospoznavanja. Če sem se prej na vso moč trudila biti nekdo drug ter skrivati vse hibe in napake, za katere sem mislila, da mi lahko škodijo, sem danes vesela za prav vsako. Hej, celo naglas jih povem in hudiča … vam, popolnim neznancem pišem o tem. To ni prišlo čez noč in še zdaleč nisem na koncu poti. Čeprav stremim k temu, da v življenju ničesar ne obžalujem, še posebej, ko gre za preteklost, bi si želela, da bi se na to pot podala prej. Veliko stvari bi mi bilo prihranjenih.

Ko danes opazujem vas in generacijo, ki prihaja za mano, sem … vesela. Navdušena. Zelo pogosto se na primer ujamem v debati z vami, mladimi, in ugotovim, da imate nekatere stvari bistveno hitreje popedenane, kot so bile moje. Nekateri od vas (na primer Masha je krasen primer tega) ste “stare duše”, ki v zgodnjih 20. letih veste, kaj si želite in kdo ste. In meni se to zdi ena od najlepših stvari, ki jih vidim v družbi, katere del smo.

Verjamem pa, da nam na kolektivni ravni manjka precej stvari. Na primer zdrava samopodoba. Sposobnost samorefleksije, s katero ne tlačimo sebe proti tlem, temveč iščemo načine, kako pri sebi izboljšati stvari. Sposobnost ukvarjanja samih s seboj in ne ukvarjanja z drugimi. Postavljanja meja, do sebe in do drugih. Sposobnost brez slabe vesti reči ne. Sposobnost biti prijazen in spoštljiv do drugače mislečih.

Kaj bi se morali učiti v šoli, pa se ne

Skozi zadnje leto se neštetokrat zalotim ob misli, kako fino bi bilo, če bi se določenih enostavnih znanj naučila prej. Na primer v šoli. Če bi kakšno uro namenili temu, namesto ukvarjanju z geološko sestavo tal v puščavi Gobi (verjamem, da je to fino vedeti in poznati, ampak obstaja toliko več bolj pomembnih stvari v življenju).

Želim si, da bi me šola pripravila tudi na življenje. Da bi se v najstniških letih naučila, da porazi niso konec sveta, ampak dejansko odlične izkušnje, iz katerih se lahko največ naučim. Da je imeti svoje mnenje dobro zame in za družbo, v kateri živim. Da je dvig roke sredi razreda nekaj, kar bi morali spodbujati, ker je postavljanje vprašanj dobro za razvoj sposobnih, razmišljujočih in odgovornih državljanov.

Želim si, da bi naučili, kako umiriti sebe in moj “monkey mind”. Ko danes gledam nazaj in vem, kako enostavno se tega lahko človek nauči, mi postane slabo. Slabo, ker teh načinov niso osvojili ljudje, ki bi nas morali učiti, predajati znanje. Morda so bili (ne čisto vsi, a žal večina) preveč zasedeni z iskanjem napak v kontrolkah in med spraševanjem pred tablo.

Želim si, da bi nas spodbujali v tem, da je ok biti drugačen. Ker družba, v kateri so vsi enaki, postane najbolj dolgočasna stvar na svetu. In takšno družbo se najbolj enostavno vodi, se z njo poigrava in zavaja. Z družbo, ki ne zna ali si ne upa razmišljati s svojo glavo, ker vem, da bo ob tem prejela grajo in kazen. Se vam ne zdi, da je to žalostno?

Verjamem, da bi z majhnimi posegi v izobraževalni sistem lahko spremenili posameznike in družbo. Hej, cel svet. Ljudje bi bili bolj zadovoljni v svoji koži. Vsak bi se večino časa ukvarjal s seboj in manj z drugimi. Bilo bi manj nestrpnosti, bullyinga in trolanja po družbenih omrežjih. Ker človek, ki je zadovoljen v svoji koži, ne rabi hoditi po drugih, da se bolje počuti.

Masha Mazi in gostujoč blog Nine Gaspari: joga, sproščanje, skrb zase

Kaj za boljše počutje in samopodobo lahko naredite že danes?

Dejansko obstajajo čarobne palčke, s katerimi lahko vsak od nas naredi konkreten shift v življenju. Na primer dihanje. Če se zares osredotočite na svoje dihanje, boste kmalu ugotovili, da dihate hitro. To je “bolezen” sodobne družbe. Hiperventilacija. Povprečen človek bi na minuto moral vdihniti do največ 20-krat in to je res maksimum. Nastavite si čas in preštejte. Dihajte skozi nos in naravno. Večina nas naredi tudi po 30 vdihov na minuto. Ko se osredotočimo na dihanje, svoje vdihe in izdihe lahko daljšamo. Dihanje postane globoko, mirnejše in osredotočeno. S tem mirimo sebe, svoje misli. Hitro opazimo umirjenost ob trenutkih, ki so nam prej predstavljali nočno moro – izpiti, zagovor pri šefu, nevrnjen klic nam drage osebe, razhod, ločitve, …

Bodite prijazni do svojega prostora, ki naj vam bo svet. Vaš prostor je vaš dom, pa tudi ozek krog okoli vaših teles. V ta prostor spustite le tiste ljudi, ki so vredni spoštovanja. To ni prostor za “biti všečen”. Vanj ne vabite ljudi, ki vam jemljejo energijo, ki vas ne spoštujejo in ki v vas spodbujajo manjvrednostni občutek. Brezkompromisno je to vaš prostor in vso pravico na svetu imate, da vanj povabite tiste ljudi, ki si bo vaše to zaslužijo.

Odženite pijavke in vse, ki vam jemljejo vaš mir, energijo, dobro voljo in zadovoljstvo. Skozi življenje je treba hoditi tudi z občasnimi inventurami in čiščenjem. To lahko pride spontano ali pa si je treba vzeti čas in se poglobiti v to, kdo je v naših življenjih in kakšno mesto, vlogo in vpliv ima na nas. Bodite konsistentni in sledite svoji intuiciji. Ko se tega lotimo prvič, je izredno težko. S časom postane enostavnejše in bolj redno. Odločitve se zgodijo organsko in zadovoljstvo ob tem postane močnejše.

Naučite se najpomembnejšo besedo v vseh svetovnih jezikih. Ne. Če niste prepričani, da je ponujena služba za vas, recite ne. Če se nekdo do vas ne obnaša spoštljivo, recite ne. In odkorakajte stran. Če zadeva (ali človek), ki se vam mota po glavi, pa v vas ne kriči navdušenje, da si to resnično želite … res, res želite … recite ne. Ni tako enostavno, kot se morda sliši, je pa potrebno. In z vsakim ne-jem boste pobožali sebe, svoje vrednote, želje, cilje, meje … sebe. Biti zvest sebi je največje bogastvo.

Bodite prijazni, do sebe in drugih

Če niste prijazni do sebe in razumevajoči do vseh tistih majhnih napakic, ki s časom postanejo ljubke, potem ne boste prijazni do drugih. In družba neprijaznih ljudi je družba, v kateri je izredno težko živeti. Bodite prijazni do natakarja, ki vam prinese kavo. Pa do voznika avtobusa ali brezdomca na ulici. Nikoli ne boste poznali zgodbe, ki jo je vsak od teh ljudi prehodil, da je danes tukaj, kjer je. Če se zgodi, da naletite na neprijaznega natakarja, ga “ubijte” z ekstra prijaznostjo. To razoroži še tako zateženega posameznika.

Ne uspe vsak dan, a fino je, ko je takšnih trenutkov več od tistih, v katerih se vrtimo v začaranem negativističnem krogu. Vedno je dobro začeti s prijaznostjo, zatežimo še vedno lahko, če je treba in sila.

Zaključna misel

Z vsemi zgoraj naštetimi mislimi in metodami, za katere bi si želela, da bi jih vedela prej, se borim in ukvarjam vsak dan. Vedno so v mojih mislih, tam nekje za desnim ušesom in me glodajo. Poskušam slediti prav vsakemu koraku in priznam, ne uspe mi vedno. Dejansko mi večkrat ne uspe, kot uspe. Še vedno se razburim. Še vedno kdaj koga kam pošljem. Še vedno v svoj prostor spustim koga, ki mi ga “naserje” s svojo negativno energijo. Ampak, ko mi pa uspe, pa zlahka pozabim na vse trenutke, ko mi spodleti. Ker takšnega “rusha” ne dobiš na vsakem koraku.

Moje življenje je kot gugalnica. Enkrat sem visoko, drugič sem trdno na tleh. Sem in tja na trdo priletim na tla, spet drugič letim visoko in višje. Trudim se učiti iz svojih napak in izkušenj. Sem in tja se sprehodim skozi svojo pot, ki me je vodila proti delu, ki ga danes opravljam. Kako zanimivo in nepričakovono se zapelje življenje, ko se prepustiš toku. Ali pa si preberem 40 spoznanj, do katerih sem prišla v prvih 40 letih svojega življenja, v katera sem zapisala tudi, da moram večkrat (poleg ne) reči ja.

Moje življenje je kot gugalnica in na njej nenehno lovim ravnotežje. Moje guncanje lahko spremljaš prek Instagrama in Facebooka. Vedno sem vesela mnenj in sporočil, zato se mi kar oglasi.


 

Draga moja Nina, najlepša hvala, da si si vzela čas za ta krasen zapis in hvala za čudovito prijateljstvo, skozi katerega me iz dneva v dan navdihuješ in me s svojimi mnogoterimi izkušnjami bodriš, vodiš, učiš in brezpogojno podpiraš. In hvala tebi, ker si si vzel_a čas za branje. Želim ti čudovito in uspešno 2019, polno prijaznosti, strpnosti, časa zase, samospoštovanja, samorefleksije in nasploh mindful življenja. Cheers!

The post Česa se nismo naučili v šoli, pa bi se morali appeared first on Mashanator.

]]>
Zastavi si cilje za 2019 – učinkovito! https://www.mashanator.eu/zastavi-si-cilje-za-2019-ucinkovito/ Sun, 23 Dec 2018 12:40:34 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8852 The post Zastavi si cilje za 2019 – učinkovito! appeared first on Mashanator.

]]>

Spet je ta čas. Čas mnogoterih novoletnih zaobljub, polnih trgovin in praznih denarnic. In jaz ga obožujem. Predvsem zato, ker biznis stvari nekoliko potihnejo za dva tedna, ker so ljudje boljše volje kot sicer, ker sicer toksična socialna omrežja v tem času preplavljajo hvaležnost in lepe misli. In hkrati ta čas obožujem zato, ker si namerno ustvarim čas za refleksijo prejšnjega leta in na podlagi tega oblikujem vizijo ter načrt za naslednje leto. Vse to pričakovanje, motivacija in navdušenje mi včasih skoraj ne dovolijo spat, sploh po letošnjem letu, za katerega sem se resnično veselila, da ga bo konec. In namesto da svoje male “skrivnosti” načrtovanja ciljev zadržim zase, jih bom tudi letos, tako kot sem lani, delila s tabo. Skupaj mano si zastavi cilje za 2019 tako, da bodo res učinkoviti, in ne samo še dolg seznam novoletnih zaobljub, na katerih se nabere prah.

Za razliko od lanskoletnih nasvetov, bo letošnji vodiš po planiranju in organizaciji za leto 2019 nekoliko bolj vizionarsko in hkrati sproščeno obarvan. Ena izmed mojih največjih lekcij v letu 2018 je namreč bila, da vsega ne morem imeti pod nadzorom. In da se je včasih najbolj zdravo prepustiti toku življenja ter mu brezpogojno zaupati. In še ena pomembna lekcija, okoli katere se je nekoliko preoblikovala moja celotna življenjska filozofija – LET IT GO. Pa naj bodo to ljudje, zamujene priložnosti, slabe izkušnje, neuspehi. Pa konec koncev tudi občasni egotripi.

Samorefleksija.

Pusti leto 2018 za sabo.

Vzemi svoj najljubši zvezek, beležko, planer, dnevnik, list papirja – karkoli bo delovalo. In zapiši odgovore na vprašanja spodaj. Res si vzemi čas in pod vsakim odgovorom pusti še nekaj prostora, saj se lahko zgodi, da začneš tekom odgovarjanja in procesa samorefleksije odkrivati nove odgovore in se zapletati v nadaljna razmišljanja. Meni osebno samorefleksija v takšni obliki predstavlja neke vrste meditacijo, skozi katero slabe plati prejšnjega leta odpustim sami sebi, situacijam in ljudem, po drugi strani pa začutim hvaležnost za vse lekcije, se zavem svojih uspehov in zares začutim, kaj želim prenesti in kaj kreirati v naslednjem letu. Zares pomembno je, da svoj tok misli spraviš na papir – le tako tvoja razmišljanja postanejo oprijemljiva, hkrati pa ustvariš medij, h kateremu se skozi novo leto lahko znova in znova vračaš.

Torej, vzemi si čas, predihaj, in odgovori na sledeče:
  • Dopolni stavek: “Leto 2018 je bilo leto, ko sem _____.”
  • Naštej svoje uspehe, zmage (tudi tiste male!) in stvari, na katere si ponosen_na.
  • Naštej svoje največje lekcije leta 2018.
  • Kako se je tvoje življenje v letu 2018 razvilo?
  • Za kaj vse v letu 2018 si hvaležen_na?
  • Kdo in zakaj je v letu 2018 naredil razliko v tvojem življenju?

Zgornje alineje so lahko tudi super iztočnice za journaling, wink.

2019 Začni z vizijo.

Oblikuj svoj vision board za 2019.

Ena večjih pomanjkljivosti, ki sem jih pri svojem načrtovanju za leto 2018 čutila, je bilo pomanjkanje oprijemljive vizije za leto, pa tudi za življenje nasploh. Sem močan vizualen tip in se tekom učenja, dela in produktivnosti vedno rada naslanjam na vizualne elemente. Zato sem se odločila, da svoje leto 2019 začnem z vision boardom (in iskreno res ne vem zakaj tega nisem naredila že lani, sploh glede na to, da sem že pisala o tem, kako rada imam scrapbooking in moodboarde).

Kar za svoj vision board potrebuješ je velik kos papirja, stena, tabla, deska ali neka podobna ravna površina, ki ti bo čim bolj na očeh tekom leta. Seveda je lahko vision board tudi digitalen in ga uporabiš za screensaver, ampak ne vem, iskreno res priporočam da si vzameš nekaj časa, da prebudiš zatrto otroško kreativnost v sebi in sežeš po škarjah, lepilu in papirju. Washi tape, flomastri, tiskalnik, revije, časopisi, razvite fotografije – najdi slikovne materiale, ki bodo nosili tvojo vizijo. Jaz si pomagam s Pinterestom, ki ga skozi leto pridno polnim z navdihom, pa Tumblrjem, Instagramom, malo Googla … No, če si na tem blogu, potem sigurno znaš najti svojo slikovno inspiracijo! 🙂 In nato striži, lepi, kuriraj glede na svojo estetiko. Mnogi med slike radi dodajajo svoje najljubše citate in misli, včasih celo zapisane cilje in namene za prihodnje leto.

Svoj vision board ohranjaj na vidnem mestu.
Naj te vsak dan znova opominja na občutke, cilje, želje in sanje, ki jih želiš materializirati.

Moj vision board letos združuje slikarstvo, aktivnosti v naravi, čuječnost in coziness (sproščanje, meditacija, joga, …) in notranje oblikovanje (eden izmed mojih ciljev za 2019 je najti svoje stanovanje) v bohemskem cozy duhu.

Zastavi si cilje za 2019 in oblikuj svoj vision board

Poišči skupne točke.

Določi svojo temo leta 2019.

Lani sem svoje cilje sicer zelo dobro definirala, ampak mislim, da sem jih na račun razpršenosti hitro odmislila in se le stežka vračala k njim. Letos si zato želim potegniti vzporednice med svojimi cilji in jim določiti neke vrste temo, ki bo zame tudi vodilna misel v letu. To temo bom iskala v vseh stvareh, ki jih bom počela, tako v vsakdanu kot pri procesu doseganja ciljev.

Ponovno vzemi list papirja ali svoj najljubši zvezek in začni z brainstormingom. Na papir zapiši vse stvari – vrednote, načela, občutke, stanja ipd., ki predstavljajo tvoje sanjsko leto 2019.

Nekaj primerov, s katerimi lahko začneš: samozavest, hvaležnost, živeti v trenutku, brezskrbnost, svoboda, fokus, motivacija, skrb zase, notranji mir, predanost, minimalizem, abundance (zdi se mi, da ima obilje/izobilje v slovenščini negativno konotacijo), vera, ustvarjanje, odkrivanje, rast, pogum, ravnovesje, prisotnost, …

Nato izlušči tisto, kar misliš, da pri sebi trenutno najbolj potrebuješ in želiš v naslednjem letu tudi doseči. Moja tema letošnjega leta je notranji mir. V skladu s tem bom prilagodila svoje delo in poslovne načrte (manj delovnih ur, realizacija projektov za pasiven dobiček, ki me bo razbremenil stresa), svoj prosti čas (več časa za jogo, meditacijo, branje, ustvarjanje) in seveda kratkoročne ter dolgoročne cilje. To temo bom preslikala tudi v svoje odnose, kjer se imam namen skozi leto nekoliko distancirati od bremen drugih (empati imamo lahko s tem probleme), postaviti meje v odnosih, se naučiti reči “ne”, ko potrebujem svoj mir in tako naprej. You get the point. Tvoja tema naj te vodi v vseh delih tvojega življenja. 

Začnimo s planiranjem.

Načrtovanje učinkovitih ciljev za novo leto.

Vedno si zastavim t. i. SMART cilje (Specific / specifične; Measureable / merljive; Attainable / dosegljive; Relevant / ustrezne; Time-bound / časovno definirane). Novoletne zaobljube ponavadi niso efektivne ravno zaradi pomanjkanja teh elementov: predvsem niso realistične, niso merljive in časovno omejene, poleg tega pa jih ponavadi spišemo čisto preveč, da bi bile vse dosegljive.

Za časovno obdobje 1 leta si vedno določim 2-3 in maksimalno (ampak res maksimalno) 4 velike cilje. Ker so ti cilji ponavadi (pre)veliki, jih razpolovim.
Fiktiven praktičen primer: če je moj velik cilj izdati knjigo, si bom zastavila cilj, da imam napisan prvi osnutek knjige.
Nato te velike cilje razdelim na zelo specifične manjše cilje/korake/faze, neke vrste checklisto, ki me vodi do končnega cilja. Tako postane pot do cilja oprijemljiva. Te mikrokorake nato časovno razporedim čez leto.

Zame osebno je najbolj efektivno planiranje ciljev v novem letu po kvartalih (tromesečjih). Vsakemu od glavnih velikih ciljev v vsakem kvartalu določim stopnjo, ki jo želim doseči – kvartalne cilje. To so ponavadi pomembnejši koraki, ki smo jih definirali pri določanju mikrokorakov na poti h glavnim ciljem.
Fiktiven primer: moj glavni cilj je napisati prvi osnutek knjige. Za ta cilj bo moj kvartalni cilj za 1. kvartal (Q1) narediti raziskavo trga in literature, ki je ključna za mojo knjigo. Moj cilj za drugi kvartal (Q2) bo razviti karakterje, lokacije in definirati okvirno časovnico dogajanja. Cilj za 3. kvartal (Q3) bodo spisani vsebinski segmenti in scenariji. Moj glavni cilj in hkrati glavni cilj 4. kvartala (Q4) pa bo imeti smiselno zaključen osnutek knjige, ki bo primeren za pitchanje založnikom.

Na ta način se počutimo manj obremenjeni (saj točno poznamo vse stopnje za doseganje cilja) in bolj motivirani (ker ne čutimo obremenjenosti, nemoči in težnje k obupanju). Zavoljo takšnega načina načrtovanja je popolnoma mogoče, da svoj glavni cilj dosežeš še pred koncem leta, ali pa se celo približaš svojemu idealnemu cilju (v tem primeru dejanski izdaji knjige).

Najpomembnejše.

Svoj napredek spremljaj.

Ko imaš razdelane kvartalne cilje, si zastavi mesečne cilje za prvi kvartal. Na podlagi tega lahko oblikuješ svoje tedenske cilje. Lahko jih definiraš v svojem planerju, lahko si narediš tabelo v Excelu/Google Sheets, spremljaš napredek z orodji kot sta Asana ali Trello, v GUD shopu sem zasledila tale čudovit tedenski planer iz recikliranega papirja, jaz osebno pa bom nadaljevala z bullet journalingom, kot sem počela letos. Ključnega pomena je, da si zastaviš, kdaj v tednu boš načrtoval_a naslednji teden (in pregledal_a uspeh prejšnjega tedna). Jaz si vzamem 1 uro vsako nedeljo samo za to. Vsak (delovni) dan v tednu pa zaključim (ali začnem, če delam pozno) s pripravo dnevnega to-do seznama, ki stremi k uresničevanju tedenskih (in posledično mesečnih, kvartalnih in glavnih) ciljev. Vsak zaključen kvartal si nato zopet pripraviš mesečne in tedenske cilje (tedenske vsaj za prvi mesec, nato pa jih lahko mesečno definiraš v skladu z napredkom).

Kakšne cilje naj si zastavim?

Več o tem sem pisala lani, ko sem bolj natančno razdelala vrste ciljev, zakaj so pomembni in kako se povezujejo. Razdelila sem jih na finančne, vplivnostne in osebne cilje. Vse o tem lahko prebereš v lanski objavi o postavljanju ciljev. Čakajo te tudi konkretni primeri, da si lahko cilje nekoliko bolj natančno definiraš, hkrati pa s tabo delim tudi nekaj smernic, kako odkriti svoje “poslanstvo”, h kateremu te bodo glavni cilji vodili.

Največje napake pri postavljanju ciljev.

1 Preveč ciljev. Po možnosti so še preveliki. Zares polagam na srce, da si zastaviš 2-3 velike cilje, več ne. Na vse ostale “cilje” pa gledaš kot na navade, ki jih skozi leto ne opustiš. Primer: zmagati na nekem športnem tekmovanju v decembru 2019 je dober velik cilj. 3x na teden hoditi v fitnes je samo navada (še vedno lahko cilj, ampak navada), ki jo želimo imeti. K navadam, tudi če so cilji, pristopimo na nekoliko drugačen način kot k velikim življenjskim ciljem. Več o tem bom pisala kdaj drugič.

2 Cilji imajo fokus na končnem izidu. Namesto, da bi z njimi definirali akcijski načrt – korake, preko katerih do končnega izida pridemo. Primer: izgubiti 30 kilogramov do konca leta je bolj malo verjetno, če nimamo definiranih tudi manjših ciljev (kupit karto za fitnes, hodit v fitnes 3x na teden, oblikovati prehranjevalni načrt, spremljanje vnosa z aplikacijami, se vpisati v tekaško šolo, …), s katerimi bomo do tega končnega izida prišli.

3 Cilji ostanejo sanje. Če želiš, da sanje postanejo uresničljivi cilji, jih moraš na nek način materializirati. To lahko storiš z vision boardom namenjenim točno določenemu cilju, s tabelo za spremljanje napredka, planerjem, z dobrim načrtom v pisni obliki, z opomniki o naših ciljih na vidnih mesti, pa konec koncev tudi tako, da svoje namere zaupaš nekomu od bližnjih in tako dosežeš prisiljen (in much needed) accountability.

4 Nepametni cilji. SMART cilji, kot smo govorili zgoraj. Zame najbolj pomembno je, da je vsak specifičen cilj realističen (zato jih prepolovim) in časovno omejen.

 


Povzetek

  • Vzemi si čas za refleksijo in iz nje izhajaj za načrtovanje ciljev v novem letu.
  • Določi temo svojega leta.
  • V skladu s temo določi 2-3 SMART glavne velike cilje leta 2019.
  • Vsakemu cilju določi časovno definiran akcijski načrt.
  • Svoj napredek spremljaj in se vsakič močno potrepljaj po rami!

Še nekaj preteklih objav, ki ti lahko pridejo prav.

The post Zastavi si cilje za 2019 – učinkovito! appeared first on Mashanator.

]]>
O fantu, ki mi je nevede rešil življenje https://www.mashanator.eu/o-fantu-ki-mi-je-nevede-resil-zivljenje/ Sat, 01 Dec 2018 15:03:06 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8801 Danes bi rada s tabo delila kratko zgodbo o  fantu, ki je nevede spremenil moje življenje. No, pravzaprav mi ga je rešil. Večkrat. In še zdaj, ko lahko iskreno rečem, da ljubim življenje, kdaj pa kdaj zaide v moje življenje. Kot se je zgodilo danes. Ko sem spoznala Craiga, sem bila stara blizu 18 let. […]

The post O fantu, ki mi je nevede rešil življenje appeared first on Mashanator.

]]>
Danes bi rada s tabo delila kratko zgodbo o  fantu, ki je nevede spremenil moje življenje. No, pravzaprav mi ga je rešil. Večkrat. In še zdaj, ko lahko iskreno rečem, da ljubim življenje, kdaj pa kdaj zaide v moje življenje. Kot se je zgodilo danes.

Ko sem spoznala Craiga, sem bila stara blizu 18 let. Čeprav so me najhujše in najbolj travmatične življenjske preizkušnje še čakale, ironično le nekaj mesecev za tem, je bil to čas, ko sem bila na čistem dnu. Za mano je bilo na tej točki okoli 6 let samopoškodovanja in več let depresije, ki pa jo je moja okolica zanikala z besedami kot so “ah, pa saj ti ni nič hudega” in “sploh ne veš kaj pomeni depresija”. Tako sem živela leta in leta z občutkom, da nikoli ne bom slišana. Kar je vse skupaj naredilo še huje.

20. 6. 2011 zvečer sem spoznala Craiga v spletni klepetalnici Omegle, kjer si bil v vsakem pogovoru dodeljen naključnemu anonimnemu sogovorniku. V tistem času Omegle še ni podpiral video chata, tako da je vse baziralo na 100 % pure Arial tekstu. Tja sem se ob večerih zatekala večinoma za zabavo, s sošolci pa smo naslednji dan primerjali najbolj neumne pogovore. Tisti večer pa sem naletela na Craiga, ki se ni vdal v moj neumen opening line in začel pogovor, ki se me je tako dotaknil, da sem ga ob koncu exportala in natisnila, spela in spravila nekam globoko v predal. Še dobro, ker bi digitalno verzijo sigurno izgubila ali nanjo pozabila. Ta fizična verzija pa me v življenju najde ob točno pravih trenutkih.

Craig je sredi noči na drugem koncu sveta sipal rum iz Portorika. In namesto, da bi kot večina perverznih Omegle neznancev  začel pogovor s klasičnim a/s/l (age/sex/ location), žalil sogovornika ali pa skušal začeti sexting session, je začel brutalno iskren intelektualen pogovor, ki je okoli mene zrušil zidove, ki sem jih v tistem času držala pokonci 24/7 v šoli, na treningih, doma, pred prijatelji. Danes se mi zdi, kot da prebiram pogovor med Craigom in neko X osebo. Vse, kar sem v tistem času v življenju videla, je bilo negativno in brezupno. Mind you, to so bili časi, ko sem verjela, da življenje po 25. letu nima več smisla in se zavezala, da bom takrat skočila z Golden Gate bridgea, če ne prej. Med tem ko je bil Craig pri svojih 28 neverjetni hedonist, s polnim življenjem za sabo in izkušnjami ekstremov – od življenja do cesti pa potovanja po celem svetu in do dela za vodilna globalna podjetja. In zame je bilo to, da je nekdo kljub vsej nesreči v svetu tako zadovoljen, tako poln življenja, nekaj neverjetnega.

Trust me, if you don’t do  what is right for you, you will regret life.
Why does your existance have to matter? (Odziv na mojo izpoved o tem, da ne vidim smisla v življenju)
Matter to whom?
God?
Family?
Your live your life for you, no one else. No one else will help you. People are selfish.
Does the Earth give a fuck about you? No. Why should it.
Your life is yours, no one else should have a say.
I don’t enjoy life to have a meaning.
You should want to grow old and think: “Yes, I have tried everything I could, experienced many things and had some good times along the way.”
That’s all life is.
I care not for academic achievements or kudos from anyone but myself.
Do not do what others ask of you if it’s not in your interest. We have one life, enjoy it.

In veš kaj je smešno? Do zdaj sem vedno naletela na ta skupek listov papirja v času, ko sem bila na dnu. In ta kup papirja me je vedno znova postavil nazaj pokonci. Danes pa sem se ob branju smejala namesto jokala, ker so te besede nekaj, kar danes jaz govorim ljudem, ko izgubijo svojo luč, svoj smisel, svojo esenco. Nevede sem začela hoditi po poti podobni Craigovi in se naučila vse to, kar je on že vedel 7 let nazaj.

No matter how academically clever you are, living life is what counts.
I have experienced a plethora of things most people will never.
I look to enjoy every moment that I can and carry on when tragedy strikes.
I have had friends betray me, also friends go to the ends of earth for me.
I have partied, worked until I can’t anymore, gone without food for days.
I have spent ridiculous amounts in restaurants, I have slept outside, I have stayed in lavish hotels.
I experience all these things and take them in, embrace everything with thought.
I love life. I can’t wait for the day.

To so le nekateri izvlečki iz pogovora, ki mi je večkrat rešil življenje. Danes, ko sem papirje zopet po dolgo dolgo časa izkopala, pa sem dojela, da je njihovo sporočilo v zadnjih letih postalo del mene in del moje življenjske filozofije. Craigovo sporočilo je postalo sporočilo, ki ga skušam širiti naprej skozi govor o mentalnem zdravju in skozi vsak pogovor z osebo v stiski. Zato sem se odločila, da nekaj odlomkov najinega pogovora danes delim tukaj, javno. Mogoče ravno ti danes rabiš slišati te besede, ali pa se nanje spomniš v trenutku, ko ti bo težko.

“What would hurt you the most? Something you could never take.”

Accepting a miserable life, not striving for more.
Not showing ambition.
Growing old and regretting not doing stuff. Regretting not seeking adventures.
If you want something, go for it.
Sounds cheesy but listen to your heart.
Your brain will guide you but your heart will know when something is right.

Craig je meni pomagal zato, ker sem skozi pogovor lahko videla, da je pretrpel veliko, pa je neglede na vse držal glavo pokonci in prav hedonistično gledal na življenje. Iz bolečine je naredil lepoto. In to je nekaj, kar me je vedno navdihovalo. Neka misel, da iz vsakega trpljenja zraste nekaj čudovitega. Verjetno se sploh ne zaveda, da je nekomu s svojimi rahlo pijanimi modrostmi takrat pomagal skozi marsikaj, pa še večkrat zatem. Zelo verjetno se vsega skupaj ne spomni več, kaj šele mojega imena. Najin pogovor se je namreč po kakšni uri zaključil, oba sva ugasnila svoje računalnike, šla vsak svojo pot in nikoli več slišala drug za drugega.

Danes sem zaradi najdenega pogovora popolnoma preplavljena z občutkom, da delim naprej sledečo misel: vedno bodi prijazen, do vseh brez izjeme. Govori lepe stvari, vedno bodi opora, ne zatiskaj si oči. Nikoli ne veš, kdaj lahko tvoje spodbudne besede nekomu rešijo življenje ali pa mu zavedno spremenijo pogled na svet.

In zdaj bom spet prepognila svoj papirnat zaklad in ga zakopala nekam globoko v omaro, da me spet najde v trenutku, ko ga bom potrebovala.

The post O fantu, ki mi je nevede rešil življenje appeared first on Mashanator.

]]>
Samemu sebi si največja motivacija https://www.mashanator.eu/samemu-sebi-si-najvecja-motivacija/ https://www.mashanator.eu/samemu-sebi-si-najvecja-motivacija/#comments Sat, 31 Mar 2018 09:01:34 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8144 Starši so odprli portovca iz Lizbone (foto-kvazi potopis 1. in 2. del, če zamujaš) in ker ne nesem praktično nič alkohola, sem se cela dobre volje po par požirkih naključno srečala z nekoliko pozabljenim komadom na eni izmed svojih res, res starih playlist, ki me je butnil v stanje, ko sem sama sebi širokih oči […]

The post Samemu sebi si največja motivacija appeared first on Mashanator.

]]>
Starši so odprli portovca iz Lizbone (foto-kvazi potopis 1. in 2. del, če zamujaš) in ker ne nesem praktično nič alkohola, sem se cela dobre volje po par požirkih naključno srečala z nekoliko pozabljenim komadom na eni izmed svojih res, res starih playlist, ki me je butnil v stanje, ko sem sama sebi širokih oči rekla “damn, nekam sem pa prišla ane”. Med tem ko to pišem, me roka prijetno peče na mestu sveže tetovaže. Lepota celjenja novih tetovaž je, da se v tem času zares zavedaš vsake že obstoječe (na katere sicer včasih pozabiš, sploh če niso na vidnem mestu), predvsem pa njihovega pomena. In vsaka izmed njih me spomni na to, kako zelo sem zrasla. V takih trenutkih, kot je ta, postanem popolnoma prežeta z novim valom motivacije, zagona, volje. Spoznanje, da si samemu sebi največja motivacija, je eno izmed najlepših ter najbolj nagrajujočih iz stališča osebne rasti. V tej poplavi občutkov ponosa si želim v sledečem zapisu deliti, kako priti do točke, da samega sebe motiviraš. Vsak dan znova.

Spoprijatelji se sam s seboj.

Spomnim se obdobij, ko sem samo sebe iz dna srca sovražila. Od konic nohtov pa do najglobljih kotičkov svojega srca. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislila, da mi bo kdaj uspelo priti na nivo, na katerem sem zdaj. Da preideš iz stanja, ko samemu sebi ne moreš zaupati, pa do stanja, ko si sam svoj najboljši prijatelj: nekoč pravljica, danes resnica. Če bi jaz brala ta zapis kakih 5 let nazaj, bi malo prhnila in nadaljevala s kopanjem v občutkih samopomilovanja in manjvrednostnih kompleksih. Jaz, da bi kdaj sama sebe motivirala? Pha, ni šans. Ker nisem nič dosegla. Ker ni nič od mene. Ker ne vem, kaj hočem. Ker ne vem, kdo sem. Ker nisem nič posebnega. Ker je toliko ljudi okoli mene boljših.

Če so ti te misli znane, potem je to znak, da začneš delat na sebi. Seriously, brez izgovorov, zdaj. Ker so ti problemi zelo kompleksni in odvisni od primera do primera, ti žal ne morem dati recepta za ultimativno samopomoč. Ne morem, pa tudi če bi ga imela, ti ga ne bi hotela dati. Pa ne zato, ker ne bi hotela, ampak zato, ker je že v tebi. Kako osladno, right? Ampak je res. Začni s poglabljanjem vase, piši, beri, iniciiraj interne dialoge s seboj, dovoli si razčistiti stvari, ki jih skrivaš nekje daleč zadaj v podzavesti. Naučiti se moraš samega sebe spoštovati, se brezpogojno podpirati, v sebi videti dobro, pa tudi slabo, in biti nase ponosen ne glede na vse.

In nato … se motiviraj.

Motivacijska samorefleksija

Ko si ready, se usedi in sestavi seznam stvari, na katere lahko iskreno rečeš, da si ponosen/a. Lahko so čisto majhne stvari. Lahko so tudi tiste zares prelomne. Jaz sem ponosna na svoj rekord v sestavljanju rubikove kocke, prav tako kot sem ponosna na to, da sem zbrala vsa jajca na tem svetu in šla iz toksičnega razmerja. Ponosna sem, da sem se razvila v gurmanskega foodieja, ki res rad kuha za dušo, po tem ko sem nekoč znala pripravit samo riž in makarone. Pa ponosna sem, da se danes lahko pogledam v ogledalo in svoje telo opazujem z ljubeznijo namesto s prezirom, kot včasih. Vidiš ta razpon? Tako manjši kot večji napredki v mojem življenju, me motivirajo. S takšnimi vajami obnoviš občutek uspeha v samem sebi in dodatno podžgeš kolo svojega zagona.

To prakso lahko spremeniš v rutino – lahko dnevno, tedensko, mesečno. Določi si čas, ki ga nameniš sebi, svoji rasti in refleksiji. Če te tole nekoliko spominja na treniranje hvaležnosti – ja, nekako podobno, le v dveh različnih smereh, ki imata skupna stičišča. Hvaležnost lahko izredno povezuješ s čuječnostjo, med tem ko motivacijo lahko gledaš iz več kotov – osebno, karierno, športno, ustvarjalno, … Jaz osebno prakticiram oboje. Toplo priporočam.

Definiraj svoje življenjske cilje, svojo vizijo, svoj namen

Ja, tja v eksistencialne vode gremo. Brez cringeanja, prosim. Vem, kako težko je v veliko primerih sprejeti dejstvo, da lahko nekaj doprineseš svetu. Vem, da ni enostavno verjeti, da se resnična sreča skriva v tem, da prenehaš gledati samo nase ter začneš iskati načine, da od sebe svetu, ljudem, čemurkoli že, nekaj daš. To je lahko tvoj talent, tvoja ambicija, tvoja nora ideja, inovacija, filozofija. Veliko mladih (nas) ima težavo z definiranjem svojih življenjskih ciljev in vedno znova poslušam vrstnike, ki še vedno pri svojih 24 letih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Hudo mi je, ker nas izobraževalni sistem sili v piflarijo, ki ne pripomore niti k splošni razgledanosti, ampak nas samo momentarno zaposli in ustvarja lažno sliko “inteligentnih” in “nadarjenih”. Namesto, da bi mladi v najstništvu odkrivali svoje talente, hobije, ki jim prinašajo srečo in aktivnosti, ki jih izpopolnjujejo, smo popolnoma prezaposleni z učenjem na pamet in rezultati, ki niso relevanten prikaz naših sposobnosti, karakterja in vrednosti.

Torej, če se tudi ti boriš z iskanjem svojega namena in ne veš, kjer začeti, naj ti dam nekaj smernic. Motivira naj te področje, na katerem lahko padeš v svoj “flow” ali “zone”. Tisto, ko si 100 % sfokusiran na to kar počneš. Ne slišiš, ne opaziš okolice, ne čutiš lakote. Potem pomisli – po čem si želiš, da se te ljudje spomnijo, ko te ne bo več? Na kakšen način misliš, da lahko v neki svoji meri izboljšaš svet? Resno, karkoli – lahko olajšuješ stiske ljudem, lahko jih navdihuješ, jih inspiriraš skozi svoje ustvarjanje, jih zdraviš, lahko skrbiš za okolje, živali, svet izobražuješ, inoviraš za boljšo prihodnost, karkoli. Kakšno početje, katere dejavnosti, kakšno delo ti prinaša največje notranje zadovoljstvo? Pogovarjaj se sam s seboj in si iskreno priznaj točko, ki bi morala biti fokus tvojega življenja, pa se jo morda nekoliko bojiš. Meni je pri definiciji mojih ciljev pomagal Ikigai diagram, morda lahko tudi tebi.

Na to temo imam namen pisati še v ločenem zapisu, zato se bom na tej točki ustavila. Naj zaključim s tem, da menim, da je odkritje svojega namena nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Ko vidiš, da lahko v danem času, z danim telesom in danimi sposobnosti nekaj narediš, spremeniš in vplivaš na svet okoli tebe, se v tebi zaneti ogenj. verjemi. In ni ga lahko pogasiti.

Motivacija delo in kariera

 

Beast mode

Ej, čisto resno. Sigurno poznaš stereotip o fitneserjih/bodybuilderjih v premajhnih tank topih in si zdajle lahko predstavljaš njihovo renčanje in rjovenje pred serijami vaj. In čisto iskreno – ne glede nato kako silly je to videti in slišati, ima smisel. Nekatere ljudi pač rjovenje spravi v njihovo beast mode stanje. Velikokrat se sprašujem, zakaj se zdi ljudem čisto logično, da je vizualizacija eden ključnih delov performancea uspešnega športnika, ko pa pride do “normalnega” dela (se pravi, česarkoli nešportnega, kjer moraš nekaj uspešno opraviti), malokdo pomisli nanjo. Malokdo se dejansko mentalno pripravi na stanje, v katerem je lahko maksimalno efektiven.

Iz lastne izkušnje iz kratkega in sladkega obdobja olimpijskega dvigovanja uteži (ja, res, in ja vem – ne zgledam tako) – dviga ne narediš dobro, če nisi mentalno pripravljen nanj. Da so sotekmovalci rjoveli pred dvigi ni bilo nič nenavadnega. Da si pred dvigom poslušal svoj beast mode komad na slušalkah (hint: tale Linkin Park remix na dobrih slušalkah (!!!) in 1.25x ali 1.5x hitrosti) in strmel v prazno – tudi nič čudnega. Zaprte oči in čisti fokus, ko ne zaznavaš okolice ampak samo lastne misli? Klasika. Ko se naučiš samega sebe pripraviti na oviro in se tudi pripraviti na to, da jo premagaš, je naloga v realnosti mnogo, mnogo lažja.  Moč psihične pripravljenosti in vizualizacije je neprecenljiva. Enako stvar zdaj opažam pri jogi, čeprav je to čisto druga plat kot pa dvigovanje uteži. Tista perfektna stoja na glavi ne bo obstala več kot par sekund, če ne bom nanjo pripravljena tudi mentalno.

Tako da ti polagam na srce. Nauči se najti v sebi svoj beast mode. Nauči se ga privleči na dan. V svojem srcu obnavljaj občutke, ki jih želiš imeti, ko ti bo uspelo. Tukaj stopi v igro slavni fake it till you make it. Možgane se da precej enostavno prelisičit v stanje “zmage”, čeprav tam še nisi.

Motiviran moraš biti samo par sekund

Massive cringe vsakič, ko na kakšnem CV-ju vidim, da se oseba opisuje kot “visoko motivirana”. Please, do elaborate. Ker sem skoraj popolnoma prepričana, da je to en velik pile of BS. Motivacija, ki se kaže v učinkovitosti, bi morala biti razumljena kot, če si sposodim znani slogan, “just do it”. Potrebuješ samo tisti push, da začneš. Odštevaj, če moraš – 5, 4, 3, 2 ,1, start! Ko enkrat začneš in presežeš tisti začetni odpor do dela, delo steče. In ko tvoj delovni flow teče, ne potrebuješ več nobene motivacije. K njej se lahko vrneš, ko se z delom ne ukvarjaš več in ko se pripravljaš na naslednjo rundo dela. Motivacija je momentarna, je trenutek, ko ambicija doseže vrhunec v psihofizični obliki. Nadaljuje se z vedenjem/obnašanjem/dejanji v gibanju. Motivacija ni nekaj, kar imaš ali pa nimaš, temveč nekaj, kar narediš. S pomočjo motivacije, tistega evforičnega rusha, začneš z delom. Med delom pa potrebuješ dobro koncentracijo, organiziranost, fizično pripravljenost, psihično stanje in razumevanje, kdaj si najbolj produktiven.

Orientiraj se po ciljih in uspehih

Tudi jaz spadam med navadne smrtnike, ki imajo slabe dni. Take, ko se ujameš v začaran krog nezadovoljstva in občutka, da življenja ne živiš do maksimuma svojih zmožnosti. Da zamujaš priložnosti. Da ne govoriš z vsemi ljudmi, s katerimi želiš govoriti, ne obiščeš vseh držav, ki jih želiš videti, ne uresničiš vseh tistih yolo prebliskov, ki bi te napolnili z adrenalinom. V takem  stanju je težko sedeti s samim seboj in z odprtim srcem, glavo in očmi priznati samemu sebi, kako daleč si prišel. Toda vseeno – prisili se, usedi se in če ne drugače – napiši seznam vseh stvari, ki so že za tabo in jih vidiš kot uspehe, ki ti prinašajo občutek ponosa, zadovoljstva, notranje sreče in samoaktualizacije.

In ko se ti povrne samozavest, začni načrtovati svojo prihodnost. Začrtaj si tako cilje kot tudi želje, ki jih imaš zase. Definiraj tudi svoje sanje in uspehe, o katerih sanjariš v tistih najbolj intimnih trenutkih, preden zaspiš. In potem delaj za njih. Lahko si jih razdeliš v manjše korake in njihove podkorake, ki te bodo vodili k ultimativnim ciljem, izpolnjevanje mikro korakov pa te bo polnilo z motivacijo. Uspeh na uspeh, motivacija na motivacijo, to ustvari momentum, ki te bo gnal naprej. Spremljaj svoje uspehe in jih praznuj. Še večji efekt dobiš, če si obdan z ljudmi, ki praznujejo s tabo. Tudi najmanjše stvari. To so ljudje, s katerimi se je vredno obdajati.

Če te začrtovanje svojih ciljev še bolj zanima, preberi, kako sem si splanirala svoje leto 2018.

Vzemi si čas zase

Tisti, ki ste pristaši “hustlanja”, me boste tukaj grdo gledali, ampak žal ne morem (več, vsaj ne po svoji skorajšnji izgorelosti) podpirat takšnega življenjskega sloga. Sem pristaš skrbi zase, za svoje telo, za svojega duha. Podpiram lena jutra, če si večerni človek in podpiram ležerno namakanje v kadi pred spanjem, če si jutranji človek. Podpiram tudi comfort food v času, ko se počutiš prazno in pa dobro knjigo namesto žuranja s kolegi, ko ti ne paše druženje.

Glavni razlog, zakaj podpiram, da si vsak vzame kvaliteten čas zase, pa je, da je to čas, ko se nezavedno zbližaš s seboj. To ti lahko sploh pride prav, če imaš težave s seboj, s samopodobo in samozavestjo. Spoprijateljiti se sam s seboj pomeni tudi, da se lahko poglobiš vase in zares spoznaš, kaj te osrečuje, kaj te veseli, kaj te motivira. Je čas za samorefleksijo in čas, ko lahko izgradiš ponos do svojih dosežkov. Če delaš 24/7, komaj najdeš trenutek, da zadihaš in te obveznosti preganjajo še v spanju, s časom pozabiš na svojo notranjo motivacijo. Če pa se zanašaš samo na zunanjo motivacijo, te lahko ta hitro skuri. Ker pomisli – za koga se konec dneva ZARES trudiš? Zase ali za druge? Zaradi pričakovanj družbe? Če je odgovor slednji, potem imaš očitno slabo zgrajen odnos s samim seboj in perspektivo usmerjeno na zunanji svet. Žal mi je, da ti moram to reči, ampak s časom tovrsten pristop k življenju in uspehom ni dober. Živeti bi morali zase, ne za druge. Živeti bi morali svoje vrednote, ne pričakovanj ostalih. Dokler tega pogleda ne odobravaš, pa se bomo morali strinjati, da se ne strinjamo. Se slišimo čez par deset let, da primerjamo svoje psihično zdravje in notranje zadovoljstvo?

Uspeh in motivacija

 

In še nekaj predlogov za odkrivanje motivacije v sebi

Nedolgo nazaj sem naredila svoj “current vs future me” mini projekt, zadnje čase izjemno priljubljen med simpatizerji osebne rasti. Na list papirja ali v zvezek na eno stran narišeš sebe v tem trenutku in okoli napišeš vse stvari, ki te definirajo v tem trenutku. Poklic, aktivnosti, počutje, mentalno stanje, glavne faktorje tvojega življenja. Na desno stran pa narišeš sebe v prihodnosti, svojo “sanjsko” verzijo samega sebe in ponoviš vajo s pisanjem. Kaj si želiš zase? Kje se vidiš? Kako 3se počutiš? Kaj počneš? Kdo so ljudje okoli tebe? Kje živiš? Kaj delaš? Ta preprosta naloga je odlična spodbuda za samorefleksijo in kritičen pregled trenutnega stanja ter kako daleč je od tistega, ki ga ultimativno želiš doseči.

motivacija tehnike za motiviranost

 

Naslednja stvar, pa vem, da se ponavljam znova in znova, so vision boardi. Ampak če si vizualen človek. To. Tako. Zelo. Zelo. Pomaga. Naj bo nekej blizu, lahko na steni, tabli, omari, v dnevniku, planerju, celo na Pinterestu ali kje drugje – važno je, da ga čim večkrat vidiš. Vključuje naj fotografije, citate, misli, čečkarije, screenshote, karkoli kar te spomni na to, kar želiš iz sebe narediti.

Vision board motivacija

Vir: Honeybee Joyous

Omenim naj še nevrolingvistično programiranje. Jaz se sicer šele začenjam spoznavat s tem pristopom ampak sigurno je nekaj, kar potrebujem. Z njim se naučiš preko komunikacije (z drugimi in pa s samim seboj, kar me še posebej zanima), spremeniti mentaliteto, perspektivo, pristop in razmišljanje tako, da lažje dosegaš cilje, si bolj uspešen, motiviran etc, odvisno od tega, kar želiš s tem pristopom doseči. Pravzaprav bi lahko na tej točki rekla karkoli od meditacije z afirmacijami pa do pozitivnega govorjenja s samim seboj ali poslušanja motivacijskih videov. Besede imajo ogromno moč.

 


 

Sigurno si že kdaj slišal/a, da si sam konec dneva edina oseba, na katero se res popolnoma lahko zaneseš. Enako je z motivacijo – ko te ne motivira nič drugega, lahko samega sebe motiviraš le ti. Da razviješ zmožnost samomotivacije, ti prinese ogromno plusov – ne samo kar se tiče osebne rasti, temveč postaneš tudi veliko več vreden “delavec”, sploh če si na vodilnih položajih kjer se sprejemajo težke odločitve in velikokrat opravljajo neprijetna dela – v tistih primerih je potrebno nabrat ves fokus in ga investirat v tisto eno opravilo, ki ga ne bo naredil nihče drug. Če pa si ti sposoben zgenerirati veliko dozo motivacije iz samega sebe in opravilo zaključiti več kot odlično, kakšno vrednost, spoštovanje in doprinos misliš, da s tem ustvariš? Ogromen.

Splača se. V komentarju zapiši, kako se motiviraš ti! Nikoli ni dovolj predlogov. 🙂

 

 

The post Samemu sebi si največja motivacija appeared first on Mashanator.

]]>
https://www.mashanator.eu/samemu-sebi-si-najvecja-motivacija/feed/ 4
Kdo je “resnični influencer” https://www.mashanator.eu/kdo-je-resnicni-influencer/ https://www.mashanator.eu/kdo-je-resnicni-influencer/#comments Sat, 03 Mar 2018 12:05:15 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8059 Heyo, to je še en tematski zapis v seriji mini esejev o vrednotah in kako jih živeti (beri še zapisa “Jebeš okoljevarstvo” in “Izgorelost: pot nazaj k sebi“). Tokrat bom pisala o tem, kako lahko vplivamo na ljudi okoli sebe, zakaj ima influencer marketing ali vplivnostni marketing tako cringy prizvok in kaj je z njim narobe. […]

The post Kdo je “resnični influencer” appeared first on Mashanator.

]]>
Heyo, to je še en tematski zapis v seriji mini esejev o vrednotah in kako jih živeti (beri še zapisa “Jebeš okoljevarstvo” in “Izgorelost: pot nazaj k sebi“). Tokrat bom pisala o tem, kako lahko vplivamo na ljudi okoli sebe, zakaj ima influencer marketing ali vplivnostni marketing tako cringy prizvok in kaj je z njim narobe. Bolj ko razmišljam o tej tematiki, bolj me žalosti, kako razmah mladih enterpreneurjev dela več škode kot koristi, sploh ko govorimo o mladih, še relativno neizoblikovanih ljudeh. Namesto, da bi izkoristili resnično moč glasu, ki ga lahko ljudje dandanes imajo na družabnih medijih, jo izkoriščajo v veliko bolj sebične ter predvsem zaslužkarske namene. V tem zapisu govorim o tem, kaj bi iz mojega stališča pomenilo biti resnični influencer (vplivnež za vse občutljive sloveniste) in konec koncev, kaj početi, da postaneš dober vzor in vpliv za ljudi okoli sebe.

Najprej nekaj ozadja –

Zakaj sem do razmišljanja o tej temi sploh prišla?

 

1 Vero. Jap, ta novi Vero app, o katerem govori vsak drugi človek na Instagramu, Facebooku, LinkedInu, Twitterju. Priznam, tudi jaz sem padla zanj. Dober UX (ne morem si pomagat), združene najboljše plati Facebooka in Instagrama. Če bi odpravili vse te buge, dodali še par funkcionalnosti in razčistili nesporazume okoli svojih pogojev poslovanja, potem bi odprto lahko rekla, da je to THE app. Žal me je včeraj vrglo s stola, ko sem začela brat o njihovem shady ustanovitelju, ki je na cesti, brez vsega, pustil tisoče in tisoče imigrantskih delavcev. Moja vest mi ne dovoli, da kaj takega podpiram. Kar me je še bolj vrglo s stola, je bilo, koliko ljudi me je zbombardiralo glede te kontroverznosti in nekaj časa sem se res jezila v smislu “pa kaj pričakujejo od mene, da rešim svet?”, nakar sem se prizemljila in dojela, da je to točno to, kar jaz sicer pričakujem od ljudi z nekim vplivom. Zato sem zbrisala app in med tistih borih par tisoč ljudi, ki me spremlja, delila, kaj se zares dogaja. Vesela sem, da se o takih stvareh govori, ampak bolj me je navdahnila moja jeza, usmerjena vsem “influenserjem”. Večina o tem ITAK ne govori. Nekateri, ki pa, in kaj “družbeno koristnega” počnejo prvič v svoji famozni influenser karieri, pa hinavsko tipkajo po telefonu in se odvisno prisesavajo na 101 elektronsko napravo, ki jih nosi denar, hkrati pa jih briga, da so te iste naprave vzrok za masovna onesnaženja in verjetno parkrat hujše probleme zasužnjevanja, dela otrok, neplačil, ogrožanja zdravja in smrtnih primerov, kot pa je ta Vero kontroverzija. Še naprej bodo sprejemali PR semple telefonov za testirat (ja, tebe gledam, Huawei), kupili nov iPhone takoj ko pride ven in svoj računalnik vrgli v smeti, preden bi ga poskusili popraviti. Eno je, da razumeš problematiko. Drugo je, da o njej govoriš samo zato, da se počutiš bolje glede samega sebe, živiš pa še vedno brez da bi kaj spremenil.

2 Zadnjič smo imeli s sodelavci “kratek” sestanek, ki se je, kot ponavadi, prevesil v 4-urno debato o vsem možnem. Shoutout mojim awesome sodelavcem na tem mestu, I can’t even. Resno ljudje, iščite to. Nima smisla preživet življenja v službi, kjer se ne počutite dobro. Aaaaanyway. Ob koncu sestanka smo zašli na prehrano. Občutljiva tema dandanes, ko je že vsak svoj dietetični guru. Še bolj zanimiva debata, če imaš v pogovoru tri ljudi iz treh čisto različnih področij prehranje, dietetike in gostinstva (pa smo se vseeno znašli v web developmentu). O svojem prehranjevanju bom pisala enkrat drugič, lahko pa rečem, da sem glede teh stvari res, res, res passionate, hkrati pa tudi šokantno racionalna, kot reče večina. Sem proti agresivnemu vsiljevanju mnenj in čeprav je včasih težko, ko slišim kakšne idiotske izjave, se vedno zadržim in iniciiram Sokrata v sebi. V tem primeru se je tekom debate o živilski industriji, gospodarskih in okoljevarstvenih vidikih zgodilo prav to. In neverjetno navdušena sem bila nad spoznanjem, kako lahko z mirnim tonom in konstruktivno debato prideš na kompromisni common ground, med tem go bi se na kakšnem forumu ali FB skupini že poklali med sabo. Vse je v pristopu.

3 Tisti final push za pisanje o tej temi je bil video z naslovom “How To Influence People The Right Way” mojih ljubih Mustardsov. Naslov pove svoje. Če na hitro povzamem, prideta do zanimive stvari, ki jo poimenujeta “humble bragging”, na nek način racionalno izražanje arogance. In ta tema mi je zelo blizu zaradi nedavnega ranta na Instagramu, kjer sem si prislužila “Pretentious much?!” komentar in unfollow takoj za tem. No big drama, ubistvu sem vesela, da se je to zgodilo, ker me je vodilo do poglobljenega sessiona samorefleksije. Dejansko – čim govoriš o sebi in svojem mnenju, hitro lahko izpadeš aroganten, cocky, narcisističen. Kar je smešno, ker vse kar počnem tukaj in na svojem Instagramu, počenem zato, ker je to edini način, kjer lahko zares izražam svoje mnenje (pod svojim imenom, obvsly). V živo se obnašam precej drugače – vedno skušam fokus preusmerit na sogovornika in skušam govoriti o sebi čim manj.Verjetno ravno zaradi strahu pred tem, da bi izpadla preveč zagledana sama vase. Point being: ali je sploh mogoče vplivati na ljudi, brez da bi izpadel cocky in preveč prepričan v svoj prav? Na kakšen način se izražat, da se ljudje odprejo možnosti sprejeti tvoje mnenje in ga s časom prevzeti?

Najprej premisli

Kakšen vpliv imaš/želiš imeti na soljudi?

 

Nekoliko smešno je, da je imeti dober vpliv na ljudi moja vrednota, hkrati pa se moram ob tem spraševati, kaj moje vrednote so. Dober vzor so zame ljudje, ki točno vedno za čem stojijo in imajo vzpostavljen močan vrednotni sistem. Tisti, ki so advokati svojega mnenja, za njim stojijo, predvsem pa ga živijo. Eno je govoriti in si misliti, drugo pa je svoja prepričanja izražati in strmeti k tem, da tvoje vizije postanejo resnica. Banalen primer fokusiran na fizično telo ampak – komu bolj zaupaš? Fitnes trenerju, ki dejansko dobro zgleda, ali flabby couch potatou, ki je nekoč davno dobil licenco? Kozmetičarki z obrazom polnim mozoljev ali tisti, ki ji direktno rečeš “wow, naredi to še meni!”? Na žalost je tooooooliko ljudi, ki izkoriščajo moč praznih besed na papirjih, licencah, certifikatih, pa dejstva, da so nekoč davno morda res vlagali svoj čas in energijo v izgradnjo svojega znanja. Vedno znova začnem škilit zaradi vseh samooklicanih strokovnjakov za marketing, ki prirejajo webinarje, vse kar znajo pa je akumulirano znanje iz ~50 YouTube videov. Pa social media managerji, ki imajo na svojem osebnem profilu par tisoč sledilcev in vseeno dobijo job. Pa zdravniki, ki kadijo – don’t even get me started. Zdi se mi, da bolj, kot je znanje poceni, več ljudi ga bo izkoriščalo v pokvarjene in sebične razloge. Pa tudi tista druga plat – sigurno imaš kakšnega znanca ali znanko, ki je preprosto povedano: spužva. Vsrkava vsakršno mnenje ali interes, ki mu/ji je tisti trenutek simpatično. Brez dodatnih poglabljanj in razmišljanj. Primer – začnem se ukvarjat s fotografijo, moja spužva suddenly v fotografiji prav tako najde svojo strast. Ni panike. Dokler se to ne dogaja za vsako stvar. Kar me bolj skrbi je, da so ti ljudje prav tako dovzetni za ves fake bullshit v medijih, pa za vso pranje možganov iz strani skoruptiranih posameznikov in plačanih izjav svojih vzornikov.

Če ti je všeč ali ne:

Z izpostavljenostjo pride odgovornost.

Pa smo tukaj. Kar naenkrat je trg poln influencerjev. Tokrat bom zaprla usta glede načinov, kako so do tega oh in sploh spoštovanega statusa med mladimi prišli. Kar me boli je, da tega ne izkoristijo za nič drugega, kot za brisanje svoje lastne riti. Nedolgo nazaj me je totalno šokirala ena izmed večjih slovenskih beauty/fashion blogerk, ki je na svojih storyjih eno sekundo govorila o tem, kako ji grejo na živce sledilci, ki nikoli ne komunicirajo z njo v komentarjih ali direktnih sporočilih, v naslednji sekundi pa je prešla na rant, da žal nima ne časa, ne volje, ne energije in niti najmanjšega interesa za to, da bi spremljala, kaj se dogaja njenim sledilcem in celo ljudem, ki jim sama sledi. Torej tvoja prioriteta ni, da počekiraš kaj počnejo ljudje, ki jih spremljaš, hkrati pa pričakuješ, da so vsi 24/7 v pričakovanju tvojih vsebin? Cringe.

Pa se mi niti ne zdi tako huda ta dvoličnost, kot se mi zdi sporno, da vsi ti ljudje, ki skušajo služit kruh s svojimi vsebinami, pa imajo audience na katerega so tako ponosni, ne izkoristijo svojega dosega za kaj, kar bi šlo preko njihovih podaljšanih trepalnic, ki si zaslužijo svoj blogpost. Ker živim s svojo altruistično naivnostjo, se vedno znova trudim iskati neke “višje” cilje influencerjev,  pa jih redkokdaj najdem. Prav tako trenutni “povzpetniki” (ha ha), ki si občinstvo še gradimo. Vsaka vsebina je kopija že obstoječe. Stokrat prežvečene objave o ležanju na plaži na Baliju, malokdo pa govori o tem, kako so polne smeti. Stokrat videni koti fashion blogerk na Slovenski cesti pred trolo, pa nobena ne govori o hitri modi. Degustacija 101 burgerja, pa nikogar ne zanima, da tisti top shit bacon notri spada v isto kategorijo karcenogenov, kot čiki. Preizkušanje vsake druge kremice na trgu, pa malokdo govori o testiranju na živalih in škodljivih sestavinah. Važno, da se fino vpije, ane?

Priznam, ko sem bila mlajša, sem se vedno spraševala, zakaj slavni ljudje donirajo ogromne količine denarja raznim organizacijam in zakaj moraš, če si slaven, biti advokat za pravice, ljudi, živali, biločesa. Šele zdaj vidim, da je v resnici teh ljudi zelo malo. In da zelo malo ljudi z občinstvom čuti odgovornost, da tudi pozitivno vplivajo na svet. Namesto tega smo se znašli v dobi self helpa, ko smo najpomembnejši jaz, jaz, jaz in moj ego, stres je največji sovražnik in če premagovanje izčrpanosti pomeni basanje z Lidlovimi mafini, bomo pač to počeli. Jaz ssem najpomembnejši. Jebeš probleme ostalega sveta.

influencerji vplivneži

 

 

Zakaj ti ne bi smelo biti vseeno

Zato, ker se svet ne vrti okoli tebe. Kot nekdo, ki se celo življenje bori s socialno anksioznostjo, vem, kako težko je stopiti iz svojega high horsea in si priznati, da je ljudem vseeno. Če si influencer, verjetno živiš v iluziji, da so vse oči na tebi. Saj so res, vendar  SAMO tisto sekundo, ko okoli sebe ustvariš content. V resnici pa ti ljudje namenijo pozornost, od katere postaneš odvisen, v naslednji sekundi pa se obrnejo in fokus prestavijo nase, na svoje najdražje, na svoje delo, svoje sanje. S proizvodnjo nekvalitetnih, 100x videnih, znucanih in dolgočasnih vsebin, lahko pritegneš pozornost, ne ustvariš pa trajnega vtisa. To, kar si vsi influencerji želijo (ampak ne naredijo). Da bi se poslužili pravega orodja – govorjenju o čem drugim kot popolnoma trivialnim stvarem – to pa ne. Zakaj? Zahteva preveč razmišljanja? Truda? Časa? Živcev? Iskrenosti? Plezanja s svojega high horsea?

Ko sem pisala o tem, kaj je narobe z body positivity gibanji, nisem dobila enega negativnega feedbacka. Niti enega. Pa je zapis prebralo več tisoč ljudi. Še bolj kot to me je presenetilo dejstvo, da sem prek drugih ljudi (novinarji, fotografi, kolegi, kozmetičarke, …) izvedela, da se en kup ljudi, ki jih v Sloveniji tretiramo kot “influencerje”, strinja z mano. Moja prva misel: wow, počaščena sem. Moja druga misel: zakaj nič ne rečejo? In to me je zabolelo. Spoznanje, da imam jaz jajca povedat na glas, doseči vplivne mlade, ki se strinjajo, ampak o tem pa sami ne bodo govorili. Ker se bojijo obsojanja svojih sledilcev. Ker se bojijo hejta. Ker je lažje prikimati z glavo in tako v samem sebi oblikovati občutek čiste vesti, čeprav potem ne narediš nič in nadaljuješ življenje, ki je skregano točno s tem, s čimer si se strinjal. Fak folk. Kdaj boste dojeli, da ljudi ne influensate več z zaporednimi sponzorskimi vsebinami pa enimi in istimi picture perfect fotkami svojih outfitov? Kdaj boste dojeli, da na ljudi resnično vplivate s svojim karakterjem, prepričanji, vrednotami? S svojim glasom? Ne pa z novimi fluffy Puma papuči. (Sry, got so triggered)

Stvar je v tem, da si s prenašanjem kvalitetne, meaningful vsebine, izgrajuješ integriteto. Trdno integriteto. V ljudeh pridobiš spoštovanje. In to bo vleklo ljudi nazaj k tebi, to te naredi resnično vplivnega. Ko imaš sposobnost spreminjati skoruptirane misli, površinsko razmišljanje in pokvarjena dejanja ljudi v pozitivno smer – zakaj je nočeš izkoristit? Spomni se, kdaj nazadnje si nekomu pomagal/a nazaj na pravo pot. Ali pa nekomu pokazal/a luč na koncu tunela. Ali ni to najboljši občutek na svetu? Kot posameznik imaš priložnost vplivati na ljudi z vsakim glasom, ki ga daš od sebe.

In ne, ne pravim, da moraš kar naenkrat postati advokat za nenasilje nad ženskami, strasten okoljevarstvenik, borec za izkoreninjenje suženjstva, aktivist za čiste vode, redni udeleženec protestnih shodov ali bilokaj. Nasprotno.

Če si “influencer”,

Prosim, ostani v svoji niši.

Do you. Konec koncev ti je očitno uspelo najti tisto področje, ki ti prinaša veselje, srečo, strast. Ne spusti tega iz rok, nikdar. Neznansko srečo imaš. Veš koliko ljudi nikoli ne najde (ali pa si ne dovoli najti) svojega poslanstva? Želim pa si, da se za trenutek ustaviš. In poglej čez meje tega, kar delaš. Kaj so črne luknje področja, kjer se udejstvuješ? Kaj so tabuji industrije, ki ti je blizu? Katere grdobe našega sveta se te najbolj dotaknejo in kje so stičišča tvojega sveta z njimi? Kaj lahko narediš, tudi najmanjšo stvar, da spremeniš stvari na bolje?

Ljudje si lažemo, da kot posamezniki na tem ogromne svetu nimamo moči, da bi naredili spremembe. Pa ni res. En glas lahko seže zelo, zelo daleč prav zaradi tega, ker se misli in ideje prenašajo iz ene osebe na drugo. Ripple effect. In če ne drugega, se bolje počutiš ti. Dobro počutje in dobra energija, ki ju prinašajo odgovorna dejanja, pa so nalezljiva. Vsak dan znova bi ti ponavljala, če bi bilo treba: tvoja sreča je nalezljiva. Če počneš stvari, ki jih počneš, zaradi drugih, potem imaš večji problem. Če pa zares, čisto iskreno uživaš v tem kar počneš, se počutiš dobro, zaupaš v svoje delo, svoje besede, dejanja, vrednote … Potem boš to prenašal/a naprej.

Na ljudi lahko vplivaš na nešteto načinov.

Stori to, kar lahko.

Ne bom pa rekla najbolj, temveč najbolje lahko na ljudi vplivaš, če si dober človek. Če se boriš za spremembe, če ti ni vseeno, če si razgledan in vidiš izven svojega popolnega social media mehurčka. Ljudi navdihuješ s svojimi dejanji in iskrenostjo. Tudi z majhnimi koraki. Nihče od tebe ne pričakuje, da si Dalajlama. Just do what you can.

Nekateri darujejo kri vsakih nekaj mesecev, drugi se prijavijo v register darovalcev krvne plazme ali organov, eni reciklirajo, drugi imajo svojo lastno steklenico za vodo, nekdo zavrača plastične slamice v lokalu, nekdo ne kupuje več v H&M-u, nekdo se v center mesta odpravi z javnim prevozom ali pa v službo kolesari, ko je vreme lepo. Nekdo priporoča knjigo o prehrani, ki mu je odprla oči, nekdo govori o družbenokritičnih podcastih. Eni se fokusirajo na ekološko pridelano kozmetiko, nekdo tekom sprehoda po plaži pobira smeti, drugi govorijo o svojem mentalnem zdravju in ozaveščajo ljudi, da se svojih duševnih stisk ni treba sramovati.

Karkoli poveš na glas, je vredno zlata.

Predvsem ne bi smeli biti tiho. Strinjati se in podpirati navedene stvari, brez da bi jim dali glas ali pa jih izvajali sami, je življenje v oblakih. Vsaka beseda o teh stvareh je nepopisno močna. Ne samo zaradi vpliva, ki ga lahko imaš, temveč tudi zaradi dobrih stvari, ki ti jih tovrstna dejanja kot človeku prinesejo. Spoštovanje, zaupanje, podpora. To so stvari, ki si jih redko kdo ne želi. In to so stvari, ki te naredijo vplivnega.

 


 

Pa sem dala ven iz sebe. Zadnje čase sem noro občutljiva (obvsly) na online BS, ki ga dan za dnem producirajo vrstniki, zaradi česar si nato ponosno nadanejo naziv content creator ali kaj podobnega. Žalostna sem, ker si sama želim nekaj spremeniti v miselnosti mladih, hkrati pa je samo par klikov stran kup ljudi, ki vlečejo mlade v čisto druge smeri. V materializem, nepotrebno ekscesivno potrošništvo, jebiveter egocentričen attitude brez obzira do sveta okoli sebe.

Kaj pa ti misliš? Kakšna je prihodnost “influencer” online sveta? Kdo te navdihuje in s čim? Pofočkaj se v komentarjih, vesela bom tvojega mnenja. 🙂

Disclaimer: ne bom se opravičevala za svoj način pisanja, nikoli, sploh kadar sem triggered. Ni potrebe, da me opominjaš na anglizme in odsotnosti feminativov, se jih zavedam. Much love!

The post Kdo je “resnični influencer” appeared first on Mashanator.

]]>
https://www.mashanator.eu/kdo-je-resnicni-influencer/feed/ 8
Živeti svoje vrednote https://www.mashanator.eu/ziveti-svoje-vrednote/ https://www.mashanator.eu/ziveti-svoje-vrednote/#comments Sat, 03 Feb 2018 10:52:43 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8038 Mini esej 1 Življenjske vrednote in osebnostna rast Spomnim se pouka v osnovni šoli pri predmetu “domovinska in državljanska vzgoja ter etika” (če se ne motim), kjer smo se prvič v življenju otroci skregali zaradi nečesa več, kot pa kdo bo s kom sedel in podobne otroške drame. Na tapeti je bil tisti klasični primer […]

The post Živeti svoje vrednote appeared first on Mashanator.

]]>
Mini esej 1

Življenjske vrednote in osebnostna rast

Spomnim se pouka v osnovni šoli pri predmetu “domovinska in državljanska vzgoja ter etika” (če se ne motim), kjer smo se prvič v življenju otroci skregali zaradi nečesa več, kot pa kdo bo s kom sedel in podobne otroške drame. Na tapeti je bil tisti klasični primer brodolomcev, ki so se za preživetje poslužili kanibalizma. Spomnim se, da sem za svojim mnenjem iz neznanega razloga stala tako trdno, da sem se bila pripravljena izpostaviti pred celim razredom, skregati z najboljšo prijateljico, pa še z učiteljico (pa sem bila res, tih, preplašen, sramežljiv punček). V tistem času mi ni bilo čisto jasno, kaj sta etika in kaj je morala. Poslušali smo o vrednotah, ampak ko smo jih morali napisati na list papirja, smo vsi zapisali enake stvari po identičnem vrstnem redu. Hrana. Pijača. Družina. Prijatelji. Zdravje. Nekateri razredni biserčki so dodali denar in igrače. In ko je učiteljica rekla “ne morete reči igračke, pomislite, kaj je znotraj vašega srca tisto, za čemer stojite,” so se vsi samo zbegano gledali. To je bil moj prvi stik z osebnimi vrednotami. In še dolgo, dolgo jih nisem razumela.

Pravzaprav si upam trditi, da jih nisem razumela še do dobre pol leta nazaj, ko sem zaradi njih (med drugim) pustila službo v avtomobilski industriji. Tisto je bil klik. In ko ti naredi takšen klik, ne moreš več nazaj in sveta ne moreš videti več tako, kot si ga prej. Pred tem sem vrednote dojemala kot en koktelj svoje osebnosti, nisem pa razločila posameznih komponent. Kaj šele, da bi jih živela in stala za njimi. Tekom srednje šole, kjer so nas prikrito vzgajali v perspektivne bodoče zdravnike, pravnike, kemijske inženirje, revizorje in ostale “visoke” poklice, namesto da bi nas spodbujali pri odkrivanju svojih resničnih strasti, smo se seveda morali naučiti, kakšen je dober človek, ki ga moramo igrati. Poleg domačih nalog, odličnih ocen in udejstvovanja pri vsaj enem športu, smo se naučili, da moramo, ko smo vprašani, razkazovati svojo ljubezen do soljudi. Igrati neomajne aktiviste za človekove pravice. In se kot kakšne misice zavzemati za svetovni mir. Naučili smo se, da moramo braniti manjšine in demokracijo. Dobro smo znali igrati te vloge in hkrati vseeno v naslednjem trenutku zasmehovati sošolko, ki je med govornim nastopom doživela panični napad. Dokler smo se nabiti s hormoni šopirili in paradirali po hodnikih z razlogom, da bi nas čim več vrstnikov opazilo kot tiste “najboljše”, nismo imeli ne časa, ne volje, da bi se poglobili v stvari, ki so resnično pomembne. In ne krivim nas. Tako pač je. Tako nas uči sistem.

Potem se počasi začne. Šola življenja namreč. Zboliš sam ali nekdo od tvojih najdražjih in padeš iz transa. Sranje, zdravje je pomembno! Zakaj nisem že prej mislil nanj! si rečeš. Tvoj znanec iz osnovne šole ima prometno nesrečo. Fak, življenje je kratko. Zakaj se obremenjujem s trivialnimi stvarmi? se prvič vprašaš. Gledaš prijatelja, kako dan za dnem izginja med utapljanjem v alkoholu in drogah, po tem ko si ga sam spodbudil, naj poskusi. Pizda, kako lahko dopustim, da ljudje okoli mene utonejo zaradi mojih napak? Na Facebooku leta kasneje bereš iskren zapis znanke s šole, ki govori o tem, kako jo je zbadanje sošolcev peljalo v anoreksijo. Kako sem lahko kadarkoli dal komu vedeti, da je njegovo telo pomembnejše, kot njegova notranjost?

To so težke stvari, iz katerih se učimo.

Celo življenje.

In ko nas sreča lekcija, občutimo sram. Tak, ki nas ožame okoli vratu in duši s svojimi grobimi rokami. Tak, ki ti v srce položi nekajkilsko breme, ki poskoči z vsakim utripom. Dojameš, da je tvoj naučeni image dobrega človeka zgolj to – dobra obleka, ki skrije resnico. Ko se začneš spraševati, kaj so tvoje resnične vrednote, začneš postavljati svoje temelje, na katerih izgradiš celo svoje življenje. Vendar včasih tudi to ni dovolj. Temelje le redko pokažemo navzven. V vsej svoji surovosti niso nekaj, kar bi radi kazali širši okolici. Poleg tega jih mnogokrat prežema sram – davek izkušenj, ki so nas pripeljale do zidanja svojih načel. In težko je priznati, da nas je česa sram. Da smo kdaj storili napako. Da pod svojo obleko nismo popolni.

Ne bom torej pisala seznamov vrednot, ki bi jih po mojem mnenju moral ponotranjiti vsak človek. Ne bom na dolgo in široko razlagala o svojih. Oboje z razlogom, ker sem mnenja, da mora vsak posameznik do njih priti sam. Jih izgraditi. In nato priti do zaključka, da si zares notranje srečen šele, ko je tvoj zunanji svet uravnovešen z notranjim. To pomeni stati za svojimi načeli in jih prinašati v svet vsak dan znova. Da brezpogojno stojiš za njimi, te dela unikatnega in kompleksnega, v očeh ostalih pa tudi spoštovanja vrednega. Pomisli. Koga zares spoštuješ? Grem stavit, da stoji za svojimi besedami in dejanji. Da verjame vase in samozavestno gradi svojo pot. Da imaš ob pogledu nanj občutek, da razume čisto vsak svoj korak. Ta samonadzor nad lastnimi kvalitetami v ljudeh vzbuja občutek spoštovanja. In ni ga težko doseči, samo vase se je treba zazreti, za razliko od sicer, ko le z iskricami v očeh gledamo sigurne ljudi.

Kako živeti v skladu s svojimi življenjskimi vrednotami?

Najprej jih moraš definirati. Kar je lahko v določenih primerih težko. Prepričana sem, da večina ljudi še vedno ne bi znala točno opisati pojma vrednote. Verjetno bi iz izjav odraslih ljudi na cesti naredili tak prisrčen video, kot ga delajo z otroci v šolah o ljubezni. Sama sem imela psihologijo kot maturitetni izbirni predmet zaključen z odliko, pa iskreno priznam, da definicije danes ne znam ponoviti, v tistem času pa bi jo zrecitirala, brez, da bi jo tudi resnično “čutila”. Šele ko izkusiš, kaj pomeni živeti svoje vrednote, lahko ta skrivnostni pojem in njegovo razsežnost zares ozavestiš.

Kaj so torej tvoje vrednote?

Na začetku se ti lahko to zdi kot najtežje vprašanje na svetu. Sploh če ne želiš nizati klasičnih odgovorov, za katere so te v osnovni šoli naučili, da so pričakovani od “dobrega človeka“. V veliko pomoč ti je lahko kratek posplošen google search. Meni osebno je izredno blizu slovenski guru na področju psihologije vrednot – Janek Musek, ki ločuje vrednote na dionizične ter apolonske vrednote. Apolonske vrednote se delijo na dve podskupini vrednot: moralne (na primer poštenost, tradicija, solidarnost, odpuščanje, pomoč …) in humanistične/izpolnitvene vrednote (na primer govorjenje resnice, lepota, osebna rast, smisel življenja, …). Dionizične vrednote se delijo na hedonske vrednote (na primer čutni užitki, zabava, luksuz, zdravje, varnost, …) in potenčne vrednote (na primer osebni dosežki, uspešnost, storilnost, ugled, moč v družbi, patriotizem, narodni ponos, …). Sistem vrednot posameznika je izredno kompleksen. Vrednote se lahko med seboj dopolnjujejo ali pa celo izključujejo, zato se nam včasih zgodi, da smo “razklani” znotraj sebe, ko do določenih situacij pride. Če hočemo ali ne, v teh situacijah velikansko vlogo igrajo karakter, vzgoja in okolica. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da vsi, še posebej pa mladi, o svojih vrednotah na več točkah v življenju resno razmislimo, jih sami pri sebi razčistimo in jih sami sebi utemeljimo. Tako smo lahko bolj sigurni vase, v svoja dejanja in besede, ki prihajajo iz naših ust. Ter smo hkrati lahko vzor vsem generacijam in posameznikom, ki so svoje vrednote izgubili na svoji življenjski poti.

 


 

V prihodnjih tednih bom pisala o nekaterih svojih vrednotah in zakaj so zame tako pomembne. Med drugim bom govorila o skrbi za okolje, marketingu, duhovnosti, potrošništvu ter pomoči in razumevanju soljudi. Če ti je bila ta objava všeč, se pofočkaj v komentarju! Povej mi, ali živiš svoje vrednote? Ali veš kaj so? Stojiš za njimi?

 

 

 

The post Živeti svoje vrednote appeared first on Mashanator.

]]>
https://www.mashanator.eu/ziveti-svoje-vrednote/feed/ 2