Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

O fantu, ki mi je nevede rešil življenje

Danes bi rada s tabo delila kratko zgodbo o  fantu, ki je nevede spremenil moje življenje. No, pravzaprav mi ga je rešil. Večkrat. In še zdaj, ko lahko iskreno rečem, da ljubim življenje, kdaj pa kdaj zaide v moje življenje. Kot se je zgodilo danes.

Ko sem spoznala Craiga, sem bila stara blizu 18 let. Čeprav so me najhujše in najbolj travmatične življenjske preizkušnje še čakale, ironično le nekaj mesecev za tem, je bil to čas, ko sem bila na čistem dnu. Za mano je bilo na tej točki okoli 6 let samopoškodovanja in več let depresije, ki pa jo je moja okolica zanikala z besedami kot so “ah, pa saj ti ni nič hudega” in “sploh ne veš kaj pomeni depresija”. Tako sem živela leta in leta z občutkom, da nikoli ne bom slišana. Kar je vse skupaj naredilo še huje.

20. 6. 2011 zvečer sem spoznala Craiga v spletni klepetalnici Omegle, kjer si bil v vsakem pogovoru dodeljen naključnemu anonimnemu sogovorniku. V tistem času Omegle še ni podpiral video chata, tako da je vse baziralo na 100 % pure Arial tekstu. Tja sem se ob večerih zatekala večinoma za zabavo, s sošolci pa smo naslednji dan primerjali najbolj neumne pogovore. Tisti večer pa sem naletela na Craiga, ki se ni vdal v moj neumen opening line in začel pogovor, ki se me je tako dotaknil, da sem ga ob koncu exportala in natisnila, spela in spravila nekam globoko v predal. Še dobro, ker bi digitalno verzijo sigurno izgubila ali nanjo pozabila. Ta fizična verzija pa me v življenju najde ob točno pravih trenutkih.

Craig je sredi noči na drugem koncu sveta sipal rum iz Portorika. In namesto, da bi kot večina perverznih Omegle neznancev  začel pogovor s klasičnim a/s/l (age/sex/ location), žalil sogovornika ali pa skušal začeti sexting session, je začel brutalno iskren intelektualen pogovor, ki je okoli mene zrušil zidove, ki sem jih v tistem času držala pokonci 24/7 v šoli, na treningih, doma, pred prijatelji. Danes se mi zdi, kot da prebiram pogovor med Craigom in neko X osebo. Vse, kar sem v tistem času v življenju videla, je bilo negativno in brezupno. Mind you, to so bili časi, ko sem verjela, da življenje po 25. letu nima več smisla in se zavezala, da bom takrat skočila z Golden Gate bridgea, če ne prej. Med tem ko je bil Craig pri svojih 28 neverjetni hedonist, s polnim življenjem za sabo in izkušnjami ekstremov – od življenja do cesti pa potovanja po celem svetu in do dela za vodilna globalna podjetja. In zame je bilo to, da je nekdo kljub vsej nesreči v svetu tako zadovoljen, tako poln življenja, nekaj neverjetnega.

Trust me, if you don’t do  what is right for you, you will regret life.
Why does your existance have to matter? (Odziv na mojo izpoved o tem, da ne vidim smisla v življenju)
Matter to whom?
God?
Family?
Your live your life for you, no one else. No one else will help you. People are selfish.
Does the Earth give a fuck about you? No. Why should it.
Your life is yours, no one else should have a say.
I don’t enjoy life to have a meaning.
You should want to grow old and think: “Yes, I have tried everything I could, experienced many things and had some good times along the way.”
That’s all life is.
I care not for academic achievements or kudos from anyone but myself.
Do not do what others ask of you if it’s not in your interest. We have one life, enjoy it.

In veš kaj je smešno? Do zdaj sem vedno naletela na ta skupek listov papirja v času, ko sem bila na dnu. In ta kup papirja me je vedno znova postavil nazaj pokonci. Danes pa sem se ob branju smejala namesto jokala, ker so te besede nekaj, kar danes jaz govorim ljudem, ko izgubijo svojo luč, svoj smisel, svojo esenco. Nevede sem začela hoditi po poti podobni Craigovi in se naučila vse to, kar je on že vedel 7 let nazaj.

No matter how academically clever you are, living life is what counts.
I have experienced a plethora of things most people will never.
I look to enjoy every moment that I can and carry on when tragedy strikes.
I have had friends betray me, also friends go to the ends of earth for me.
I have partied, worked until I can’t anymore, gone without food for days.
I have spent ridiculous amounts in restaurants, I have slept outside, I have stayed in lavish hotels.
I experience all these things and take them in, embrace everything with thought.
I love life. I can’t wait for the day.

To so le nekateri izvlečki iz pogovora, ki mi je večkrat rešil življenje. Danes, ko sem papirje zopet po dolgo dolgo časa izkopala, pa sem dojela, da je njihovo sporočilo v zadnjih letih postalo del mene in del moje življenjske filozofije. Craigovo sporočilo je postalo sporočilo, ki ga skušam širiti naprej skozi govor o mentalnem zdravju in skozi vsak pogovor z osebo v stiski. Zato sem se odločila, da nekaj odlomkov najinega pogovora danes delim tukaj, javno. Mogoče ravno ti danes rabiš slišati te besede, ali pa se nanje spomniš v trenutku, ko ti bo težko.

“What would hurt you the most? Something you could never take.”

Accepting a miserable life, not striving for more.
Not showing ambition.
Growing old and regretting not doing stuff. Regretting not seeking adventures.
If you want something, go for it.
Sounds cheesy but listen to your heart.
Your brain will guide you but your heart will know when something is right.

Craig je meni pomagal zato, ker sem skozi pogovor lahko videla, da je pretrpel veliko, pa je neglede na vse držal glavo pokonci in prav hedonistično gledal na življenje. Iz bolečine je naredil lepoto. In to je nekaj, kar me je vedno navdihovalo. Neka misel, da iz vsakega trpljenja zraste nekaj čudovitega. Verjetno se sploh ne zaveda, da je nekomu s svojimi rahlo pijanimi modrostmi takrat pomagal skozi marsikaj, pa še večkrat zatem. Zelo verjetno se vsega skupaj ne spomni več, kaj šele mojega imena. Najin pogovor se je namreč po kakšni uri zaključil, oba sva ugasnila svoje računalnike, šla vsak svojo pot in nikoli več slišala drug za drugega.

Danes sem zaradi najdenega pogovora popolnoma preplavljena z občutkom, da delim naprej sledečo misel: vedno bodi prijazen, do vseh brez izjeme. Govori lepe stvari, vedno bodi opora, ne zatiskaj si oči. Nikoli ne veš, kdaj lahko tvoje spodbudne besede nekomu rešijo življenje ali pa mu zavedno spremenijo pogled na svet.

In zdaj bom spet prepognila svoj papirnat zaklad in ga zakopala nekam globoko v omaro, da me spet najde v trenutku, ko ga bom potrebovala.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.