Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Položnic ne plačujem z referencami

Prisežem, da ne! Ne hecam se. Ne vem, če ti je že kdo povedal, ampak položnic ne morem plačati z referencami.
Oprosti, ker se s tabo pogovarjam kot z idiotom, ampak hočem ti samo pokazati, s čim se soočam čisto preveč pogosto. Da moram to skoraj vsak teden razlagat vsaj enemu odraslemu, zrelemu človeku, ki po možnosti že leta plačuje svoje dopolnilno zdravstveno zavarovanje, odplačuje kredit za stanovanje in otroka pošlje na plačljiv jebiveter faks, se mi zdi iskreno – absurdno. Najboljši pa so odzivi. Velike užaljene izbuljene oči, ki strmijo vate v šoku od zavrnitve. A… a… a.. ampak… Kako? Pa saj rabiš izkušnje in reference? Pa saj se poznamo? Saj ni nič takega, čisto malo časa ti bo vzelo … Kot da govorimo o kvantni fiziki in moje zavrnitve nikakor ne morejo doumeti. Ker dejansko, svojih osnovnih življenjskih stroškov ne morem pokriti z referencami. Niso niti kriptovaluta. Ne morem jih pretvorit v evre. Kdo bi si mislil.

Da ne bo nesporazuma,

tudi jaz sem in še vedno kdaj kaj naredim zastonj.

Ravno včeraj me je dober prijatelj prosil za (res majhno) uslugo. V vsakem primeru bi mu pomagala, ampak kar bo naredilo moje delo zares enostavno je dejstvo, da je kolega še preden sem potrdila, jasno povedal, da razume kako mi gredo takšne prošnje za usluge na živce in da mi je pripravljen tudi plačat. “A dej nehi, kaj je s tabo,” je bil moj odziv. Ne morem opisat, kako sem bila v tistem trenutku v resnici hvaležna. Samo za to, da je lahko priznal, da razume težo svoje prošnje. Rada pomagam, sploh ljudem, ki cenijo moje delo, ki so mi blizu in za katere vem, da mi krijejo hrbet. In bodo vskočili, ko bom kdaj jaz potrebovala uslugo. Bodimo realni – vsak jo kdaj potrebuje.

Vsake toliko sprejmem nase kakšen zastonjkarski projekt. Ko to naredim, naredim to izključno zato, ker verjamem v poslanstvo, cilje in namen za projektom. Če mi je všeč ideja, če je za njo nekaj globljega s čimer se lahko poistovetim in se sklada z mojimi vrednotami ali interesi, pa predvsem ker imam mehko srce, bom pristala tudi na zastonjkarsko delo. Iz teh razlogov sem recimo nedolgo nazaj pripravila napis za video o potovanju s kajaki po Balkanu in logotip za Mlade junake.

Težko je reči ne

Vsaj meni. Kar težko verjamem, da sta minili šele dobri dve leti, odkar sem prejela prvo legit plačilo za oblikovalske storitve, danes pa moram vsakih nekaj dni zavrniti kakšno povpraševanje, brez da bi si iskala delo. Še vedno čutim pritisk besed, ki so nam jih na faksu ubijali v glavo: “Zgrabi vsako priložnost, ki ti pride pod roke, tudi če je zastonj!” Ker nekje moraš začeti, kajne? Realnost je dokaj kruta – ko prideš s faksa, si lahko golih rok če nisi tekom študija vlagal energije v študijske projekte, individualne fiktivne projekte ali pa naredil kakšne usluge mami/teti/stricu, ki jo lahko potem vključiš v svoj skromni portfolio. In še vedno sem pod vtisom tega pritiska. Vsakič, ko projekt zavrnem, mi je težko, ker imam občutek, da sem iz rok prostovoljno izpustila priložnost. Tudi če vem, da ta priložnost ne bi imela vpliva na moj portfolio ali moj ugled, mi je hudo.

Ko pa rečem ne, je to iz sledečih razlogov

Tudi moj dan ima 24 ur

Smešno, da moram tako očitne stvari poudarjat, ampak velikokrat se mi zdi, da jih ljudje še vedno ne razumejo. V teh 24 ur moram vključit svojih obligatornih 8 ur spanca, transport, prehrano, šport, skrb zase (ker izgorela pač več ne bom), zdravo dozo družabnega življenja, svoje “redno” delo in pa še vse svoje obstransko delo, kot je na primer tale blog. To so moje prioritete. To je moja stalnica. Nimam predvidenega časa v dnevu, ki bi ga lahko namenila uslugam, tako kot ga nima nihče, v prav nobenem poklicu. Razumi, da če delo sprejmem, to pomeni, da moram zate žrtvovati svoje prioritete, svoj prosti čas, voljo in energijo.

Ne, tovrstno delo mi ne vzame samo “10 minutk”

Moje delo je dobro zato, ker se v nečem ločim od večine. In vsak oblikovalec ima tisto svojo stvar, ki ga naredi dobrega. Mene recimo loči to, da v vsak projekt vložim ogromno raziskave, poglabljanja, analize. Zato je končni rezultat res pisan na kožo stranki. Ta čas je seveda del moje storitve, ki jo ustrezno obračunam. In tudi če je ne želiš (da bi bilo ceneje): raje nimam dela, kot pa da delam nekaj, na kar nisem ponosna in kar ne odraža mojih sposobnosti. Ne delam na pol. Ne delam “samo 10 minutk”. Malo sem zašla, ampak kar sem hotela povedati je, da je oblikovanje kompleksno delo. Če bi bilo tako enostavno in hitro, bi ga naredil tudi naročnik popolnoma sam, tako pa ga z razlogom ne more. Nedolgo nazaj sem dobila sporočilo v smislu, naj nekomu pomagam (!) pri postavitvi čisto preproste strani, takšne kot je moja. Moja “preprosta” stran mi je vzela več kot pol leta vzporednega dela ob službi. Zato, da zdaj zgleda clean & lean, je bilo potrebno ogromno dela. Če nimam ožuljenih rok še ne pomeni, da ne garam. In to dolgo časa.

V zameno ne dobim nič

Da ne dobim denarja (pa tukaj mislim na “fer” plačilo, tistih simboličnih par deset evrov mi ne pomeni nič, tudi če tebi pomiri slabo vest) ni tisti glavni razlog. Bolj me boli dejstvo, da očitno nisem vredna spoštljivega odnosa. S tem, ko od mene pričakuješ delo zastonj, razvrednotiš moje sposobnosti, vsa moja leta šolanja, ves denar vložen v mojo opremo in izobraževanja, moj trud in dolge neprespane noči, ki sem jih zapravila zato, da sem danes tukaj, kjer sem. Tukaj, kjer si lahko plačam položnice z zasluženim, dobro opravljenim plačanim delom, ne pa z referencami in trepljajem po rami.

Ste oportunistične p*zde

Eden mojih najljubših izrazov za tovrsten odnos. Verjemi, kadar me nekdo prosi za brezplačno delo, je zelo očitno, ali je prošnja nekoliko ponižna in lahko pričakujem fer odnos, spoštovanje, cenjenje opravljenega dela (pa čeprav brez plačila) na dolgi rok. V takem primeru vidim uslugo kot naložbo. Še bolj hitro pa se vidi, če tovrstni naročnik samo cuza in išče najlažje, najcenejše rešitve. Pri takšnih ljudeh točno veš, da te bodo v sekundi pozabili, te samo odkljukali in vrgli v svoj predalček opravljenih zadev, s katerimi se nikoli več ne bodo ukvarjali.

Vem, da imate denar

Najhuje je, ko vidiš razpise uglednih podjetij in organizacij, ki na tovrsten način izkoriščajo (predvsem) mlade in neizkušene. Če naročnik spada v to kategorijo, sem 100 % sigurna, da bi brez problema plačali za opravljeno delo, ampak nočejo bodisi zato, ker so škrti (beri prejšnjo točko za bolj sočen opis) ali pa ne cenijo dela, za katerega želijo, da se opravi. Oblikovanje ni samo hobi, je služba, tako kot vsaka druga. Za takšne naročnike iz principa nočem delati.

Naučila sem se ceniti sebe in svoje delo

S temi besedami lahko povzamem vse, kar sem tukaj napisala. Verjamem, da si moje delo zasluži pošteno plačilo in spoštovanje. Tako, kot jaz tretiram naročnika ali delodajalca, pričakujem tudi, da on tretira mene. Bolj se počutim cenjeno, več truda bom vlagala v svoje delo. Tovrstni simbiotski odnosi me motivirajo do te mere, da velikokrat na račun svoje hvaležnosti do fer odnosa naredim še več, kot bi bilo potrebno in v zameno ne pričakujem nič. Takšnega dela si želim, v takšnem delu uživam jaz, uživa naročnik, takšno delo je kvalitetno in zadovolji obe strani. In za nič manj se več ne prodam.

Oblikovalske storitve niso prilagojene za window shopping

Če ti oblikovanje ni domače, naj ti na hitro orišem, kako zgledajo naši zaposlitveni/projektni razgovori. Velikokrat opraviš en razgovor, potem prejmeš oblikovalsko nalogo, ki jo moraš v določenem časovnem roku opraviti. Zastonj. In če si jim všeč, morda prideš v naslednji krog, kjer mogoče spet dobiš še eno nalogo, dokler nisi izbran ali pa vržen nazaj v koš pozabljenih, kjer si lahko z vsemi urami vloženimi v neproduktivno delo obrišeš solze z lic. Normalno – ker si službe (očitno) želiš, boš v te preizkusne naloge vložil veliko truda in časa. Razen če si na koncu izbran, tega dvojega nikdar ne dobiš nazaj.

Enako velja pri razpisih, kjer iščejo najboljše oblikovalske rešitve. Ponavadi naročniki za njimi ne predvidijo odškodnine, s katero bi na nek način povrnili uslugo za vložen trud. Tako oblikovalci ostanemo z bolj ali manj dobrim končnim rezultatom v rokah, ki pa ga ne moremo prodati naprej. Naše rešitve so specifično prilagojene potrebam naročnika in se jih ne more enostavno “samo malo okol obrnit”, da bi jih lahko prodali naprej. Kar se z njimi zgodi je, da jih postavimo nekam daleč daleč stran na rezervne backup diske, kjer se potem nabira prah. Pa to je dober primer. V slabem primeru bi se na razpis prijavil laik, ki se ne spozna na birokratsko plat razpisov, in z oddajo projekta naročniku predal vse pravice. Milijone primerov je, ko oblikovalec ostane praznih rok, čez leto dni pa na ulici opazi jumbo plakat s predelano kreativo, ki jo je zasnoval takrat. In ne more storiti nič.

Oblikovanje je služba

Zmotno prepričanje je zasidrano v naši družbi, ki je v veliki večini nezadovoljna s svojimi življenji, predvsem kar se tiče kariernega aspekta. Ampak nisem jaz kriva, če drugi ne uživajo v svojem delu. Jaz imam to srečo, da je moj poklic tudi moj hobi, s katerim se ukvarjam v prostem in delovnem času. In te razlike veliko ljudi ne vidi. Če v nečem uživam, če ne pomeni, da moram to stvar opravljati za dušo vedno, povsod, za vse. Čim ga počnem za nekoga drugega, je to moja služba, za katero želim biti pošteno plačana. Ne z referencami, ne s kosilom, ne s priporočilom, ne z obljubo o uslugi v prihodnosti. Kompenzacija? Okej. Izkoriščanje? Ne hvala. 

Veliko ljudi ima v sebi vgrajeno mišljenje, da je oblikovanje neke vrste umetnost in splošno znano je, da je umetnost iz strani ne-umetnikov velikokrat videna kot nekaj “slabšega”, “manj vrednega”, “lažjega”. Prvo kot prvo – oblikovanje je kreativno delo, ni pa nujno umetniško. Drugo – je izjemno zahtevno delo, ki ga z razlogom opravljajo samo določeni ljudje in zanj niso talentirani po celem svetu. Žal se mnogi ne zavedajo dejanske teže in vrednosti oblikovalskega dela, pa naj bo to celostna grafična podoba podjetja na čisto X področju ali pa, da dobro oblikovanje prinaša tudi zelo očitne, merljive rezultate v prodaji, marketingu, prepoznavnosti in vplivu biločesa.

Če si moj prijatelj, nisi upravičen do popusta

Čeprav, realno, ti ga bom verjetno dala. Ampak ošpice dobim, ko mi znanci rečejo “pa daj, ko se ravno poznamo, a lahko to naredimo bolj poceni (zastonj)…” NE! Ne moreš. Od prijateljev bi pričakovala, da bodo moje delo cenili in ga podpirali mnogo bolj, kot pa ga vsi neznani naročniki, kjer si moram zaupanje še zgraditi. Iz nule. Od prijateljev bi pričakovala, da se odločijo zame zato, da me podprejo in moj trud spoštujejo, ne pa da me izkoriščajo. Tveganje nižanja svoje cene hranim za naročnike, kjer se še moram dokazati, ne pa za krepitev prijateljskih odnosov. Ker to razume le malo ljudi, redko delam za znance. In če spadaš med njih in si kdaj imel/a željo delati z mano, ti že v naprej povem: prijazen objem in topel stisk roke pa plačilo enega kosila ne odtehtajo mojega dela. V trenutku, ko želiš, da zate delam, se najin odnos spremeni v profesionalnega in od tega ne odstopam. Če gremo po sestanku na pivo, je druga stvar.

Nasvet za oblikovalce začetnike

Tukaj se marsikateri stari mački ne bodo strinjali z mano, ampak jaz menim, da je na začetku podplačano ali neplačano delo popolnoma normalno. Da se s tem delom niža cena trga dela, se mi zdi privlečeno za lase in tolažba za tiste, ki se imajo za profesionalce, svoji nesposobnosti pridobivanja novega dela pa pripisujejo krivdo iz strani mladih, ki delajo za male pare, pa črnemu trgu in Indijcem na raznih platformah za hitro izdelavo dizajnov. Popolnoma zdravo se mi zdi, da mladi svoj občutek samovrednotenja zgradimo vzporedno z rastjo naših sposobnosti in izkušenj. Na ta način se učimo tudi samorefleksije. Iz okolice, od kolegov in konkurence že hitro pridobimo občutek, ali se cenimo preveč ali premalo in glede na to svoje cene prilagajamo. Tako da, če imaš čas, voljo in motivacijo, pa ti naproti pride priložnost, ki ti požene kri po žilah – zakaj pa ne? Tudi, če je plačilo mizerno ali pa če delaš uslugo prijateljem. Na koncu v portfoliu ne napišeš svojega zaslužka, odraža pa se tvoj trud in sposobnost. In ob vsakem naslednjem projektu lahko na račun tega tudi računaš več. Nekje je treba začeti. Logično pa je, da se zastonj delo ne more vleči v nedogled. Na neki točki moraš vendarle plačati za svoje življenjske stroške. In če ne prej, se takrat zares začneš ceniti.

Moj svet se ne vrti okoli denarja, gre pa se za princip

Vsi ljudje pričakujemo, da smo za svoje delo pošteno plačani. Služba je služba. Tudi moja služba je služba, ne glede na to, da me verjetno veseli bolj, kot pa večino zamorjenih ljudi, ki jih vidim ob osmih zjutraj mrtvo gledati v daljavo, ko so na poti na delo. Če me spremljaš že nekaj časa, potem več, da mi denar ne pomeni veliko, prav tako kot mi materialne stvari ne. Vseeno mi je, koliko novih neuporabnih stvari bi si lahko kupila konec meseca, ker si jih ne bom. Denar me ne motivira, motiviram se jaz. Gre se za princip. Želim si, da bi bili vsi poklici spoštovani tako, kot si zaslužijo. Da bi se glede tega zgradil nek samoumeven konsenz. Želim si, da bi ljudje razumeli, da je prositi mene za pro bono delo enako, kot prosit privat zobarja, da ti vsake toliko uredi zobe. Tako, za reference. Da lahko naokoli govori, da je delal plombo Pahorju (random, ampak you get the point). Če si nekdo, ki ima tak ego, da si upa pomisliti, da bom zate delala zastonj, ker si nekaj več, potem kar pozabi. S takšnimi ljudmi se ne morem ujeti. Želim si, da mi čez nekaj let ne bo več treba tega, kar sem napisala tukaj, znova in znova razlagati ljudem. Ker je utrujajoče, neproduktivno in nesmiselno. Če bi ljudje le vklopili razum in premogli nekaj več sočutja, mi o tem danes sploh ne bi bilo treba pisati. Tako.

 


 

Pa je šlo ven. Hvala za branje! Pofočkaj se v komentarju in deli z mano, kaj si pa ti misliš o podcenjevanju delovne sile na kateremkoli področju. Verjamem, da to ni samo težava pri oblikovalcih. Če še nimaš dovolj, ti priporočam branje podobne tematike o tem, ali se investicija v celostno grafično podobo splača.

Lepo bodi!

7 komentarjev

  • Polonca

    Carica!
    Moje spoštovanje za oblikovalske dosežke in tale zapis.

    • mashanator

      Najnajlepša hvala! 🙂

  • Maruša

    Živjo,
    Z užitkom sem brala tvoj zapis, zelo lepo utemeljeno in razčlenjeno.
    Sama sem imela podobne težave kot freelance prevajalka in so me tovrstne prošnje s strani prijateljev in znancev vedno bolj jezile, čez čas pa sem ugotovila, da je morda treba ljudi izobrazit, da ‘samo vreči uč na moje besedilo’ ni na seznamu mojih storitev, ker se na tak način pač ne lotevam svojega dela. Tako da, kapo dol, naslednjim pacientom lahko enostavno posreduješ tale članek in si prišparaš veliko časa in živcev.
    Lp,
    Maruša

    • mashanator

      Zdravo Maruša, najlepša hvala za lepe besede.
      Tako je, točno tako! Priti je treba do tega spoznanja in ga začet uveljavljat, pa je vse lažje. 🌸

  • Tadeja

    Hei!

    enkrat upam da te kje spoznam- ker take ljudi, kot si se izoblikovala ti! – to rabi svet in ljudje.
    samo spoštovanje in občudovanje! v glavnem si carica!
    Pa kar tako naprej!

    lp, Tadeja

    • mashanator

      Oh Tadeja! Najlepša hvala, kakšne lepe besede 🙂 Sem sigurna, da bo prišla priložnost 🙂 Objem!

  • Irena Povše

    …evo ura je že 21:30 jaz pa še kar berem tvoje zapise. Vleče me, da prebrem vse…da spoznam tole dušico…kljub temu da bi morala narediti “svojo nalogo” in jo oddati. Bom pač jutri zgodaj vstala in naredila potrebno. Zaspala pa bom ob razmišlanju kar sem preblala na tvojem blogu.

    Napisano v spoštljiviem tonu in s pravo mero cinizma, ki pa nikakor ni žaljiv do nikogar. Ravno prav začinjeno, da te malo “speče” v duši, da se zaveš da stvari niso črno bele in da je empatija osnova.

    S spoštovanjem. Veselim se že novih branj.