Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Katere veščine v kreativnih poklicih manjkajo

Na našem trgu (no, pa tudi na tujem, samo da se zaenkrat še bolj kot ne gibljem po naši dragi slovenski zemljici) opažam, da so kreativna dela vsako leto v večjem porastu. Več povpraševanja, več ponudbe, več konkurence, pa hkrati tudi več nezadovoljstva. Opažam, da je čedalje več naročnikov kreativnih storitev nezadovoljnih z izvajalci, pa tudi da kreativci jamrajo čez naročnike ni nič novega. Zakaj je trenja čedalje več in zakaj v kreativi čedalje težje najdemo skupni jezik? Kako bi se spet lahko povezali? O tem sem razmišljala v tem zapisu.

Zakaj se dogaja

razpad med iskalci kreativnih rešitev in izvajalci?

Zakaj imamo oblikovalci, umetniki in izvajalci sorodnih kreativnih storitev čedalje več težav pri komunikaciji z naročniki? Zakaj imamo naročniki čedalje večje težave pri delu z izvajalci? Odgovor ni enostaven in se skriva v več plasteh.

Kot oblikovalka se bom najprej sama pokritizirala in priznala, da nam velikokrat v glavo stopi ranjen ego. Kreativno delo je lahko precej oseben poklic, kamor vlagamo svojo dušo, tuja in velikokrat izrazito subjektivna kritika pa je glavni akter v objektivni uspešnosti naših idej. Čutiš ta prepad? Z leti se sicer lahko naučimo kritiko sprejemati (in jo tudi podajati) na zrel, čim bolj objektiven način, vendar vseeno sem ter tja kakšnega kreativca nerazrešeni kompleksi okoli kritike lahko zapeljejo v nezdravo mero arogance po eni strani, ali pa nezdravo mero samokritike.

Potem smo tu naročniki. Tudi sama sem sem pa tja v vlogi naročnika drugim kreativcem. Smo računalniško in digitalno pismeni, obdani s hiperpotrošniškim svetom, kjer prodaja videz, estetika, feel. Vemo, kaj je generalno gledano “dobro” in vemo, kaj je generalno gledano pod nivojem. Ko iščemo kreativno rešitev, poznamo že obstoječe rešitve na trgu, ki so iz vidika kreative dobro rešene. Nivo pričakovanja je izjemno visok in vedno iščemo presežke. Vedno iščemo nekaj, kar bo na Pinterestu nov hit. Nekaj, kar bo pobralo kakšno dizajnersko nagrado. Težko se ustavimo.

Morje dejavnikov, ki samo ojačajo prazen prostor med kreativci in iskalci kreativnih storitev, je neskončno. To so lahko še na primer karakter, globina denarnice, nerazumevanje potreb sogovornika, nerazumevanje kupcev, nerazumevanje ciljev, trga, vrednot, platform trženja in še in še in še. A prav vsakega od teh dejavnikov bi lahko vsaj malo omilili, če bi delali na velikokrat zanemarjenih veščinah.

Kako lahko kreativci postanemo boljši kreativci

… in na ta način olajšamo delo sebi, izboljšamo izkušnjo za naročnika, ter hkrati v svet prinesemo fenomenalno rešitev? Kar nekaj let sem podzavestno opazovala dinamiko odnosov pri svojih naročnikih in pri kolegih ustvarjalcih. Prebrala nešteto debat, forumov in knjig okoli tega. In kar je najpomembnejše – skozi leta opazovanja sem se naučila (in se še vedno intenzivno učim), kako sem lahko vsak dan boljša kreativka in naročnica.

Nauči se komunicirati

Dialog je vedno dvosmeren. Nauči se dobro in aktivno poslušati, pa tudi preudarno predajati svoj del pogovora. Če imaš možnost, posnemi svoje pogovore s sogovornikom in jih poslušaj za nazaj. Kje najdeš šibke točke? Kaj bi lahko povedal bolj sočutno, kaj bolj odločno, kje je naprej stopil ego, kje sogovorniku nisi pustil do besede, kje ga nisi hotel razumeti in kdaj si bil tiho, ko ne bi smel biti? Tehnika snemanja je super priročna tudi pri učenju telefonskega pitchanja ali prodaje samega sebe. Res ni prijetno poslušati in podoživljati svojih kiksov, ampak tako se največ naučimo.

Uči se podjetništva

Ko sem se vpisala na faks, se mi je obračalo ob misli na podjetništvo, finance, menedžment, ekonomijo in vse v sorodnih vodah. V glavi sem si izrisala stereotip o kravatah, pogovore o borzi in delnicah in o diktatorskih egoistčnih direktorjih. Šele s prvim korakom na svojo samostojno poslovno pot sem odkrila, kako krasno je lahko podjetništvo, ko se mu prepustiš, saj hitro začne delovati v tvoj prid. Je nekaj, kar si lahko sam prikrojiš po svojih potrebah, znanjih in zmogljivostih. Ampak več, kot v podjetniška znanja vlagaš, več dobiš nazaj.

Opažam na primer, da ogromno kreativcev ne govori jezika svojih naročnikov. In njihovi naročniki so ljudje s poslom, ljudje, ki jim veliko pomenijo številke, ljudje, ki so odvisni od dobička in vsako investicijo jemljejo smrtno resno. Nas, kreativcev, v (naših) šolah nihče ne uči o poslovnih modelih, o financah podjetja, o raziskavi trga, … In če nismo imeli vmes priložnosti delati v kakšni agenciji ali pa v marketingu, ne razumemo KPI-jev, prvič slišimo za ROI, ne poznamo razlike med B2B in B2C in kako se ta dva polja razlikujeta po oblikovnih potrebah. In vse to je samo majhen košček površine sveta, ki ga ne razumemo, sveta, ki se v osnovi ne prepleta z veščinami prodaje, vodenja in številk. Posledično čedalje več oblikovalcev naročnikom prodaja lep logotip, ki pa nima funkcije. Lepo spletno stran, ki ne privablja ogledov in ne tvori konverzij, kaj šele da bi bila uporabniku prijazna. In tako dalje. Ni čudno, ker je to edino, kar znajo! Posledično sta obe strani nezadovoljni, saj ne razumeta potreb druga druge, ne razumeta stališč nasprotne partije in ne znata skomunicirati, kako nastala nesoglasja rešiti.

Nauči se pogajati

Tole je podtočka, ki spada malo h komunikaciji in malo k podjetništvu. Pogajanje je veščina, ki se jo lahko priučimo. Z učenjem pogajanja dobimo odličen objektiven vpogled v svoje delo in doprinos k drugim, ter se ga naučimo efektivno prodati naprej. To pišem zato, ker se na naših tleh dumping širi kot kuga – zahvaljujoč porasta nekvalitetnih izvajalcev kreativnih storitev, eksponentno s tem pa raste tudi prepričanje iskalcev storitev, da je kreativa komoditeta, ki jo lahko počne vsak. Ker rezultat kreativnega dela velikokrat ni oprijemljiv, nima mase, nima takojšnje povrnitve investiranih sredstev, ne obrne našega življenja na bolje v trenutku, naročnik težko razume, zakaj so cene relativno visoke. Sploh v svetu, kjer na Upworku v minutki najdemo ustreznega delavca iz Filipinov, ki nam logotip naredi za 50 €. Zato je toliko bolj pomembno, da se svojo dodano vrednost naučimo dobro prodati in da tako obe strani razumeta, zakaj je cena takšna kot je. Če te zanima tematika pogajanja, ti v branje priporočam knjigo Win Without Pitching. Na nas kreativcih je, da se naučimo argumentirati, zakaj je naše delo vredno toliko, kot je. Ne moremo pričakovati, da bo v svetu dumpinga to delo opravil naročnik namesto nas.

Treniraj empatijo in čustveno inteligenco

Obeh se lahko naučimo in izgovor, da »tega pač mi nimamo«, je samo to – slab izgovor. V svetu, kjer je so danes uporabnik, končni kupec in ciljno občinstvo v fokusu, si enostavno ne moremo privoščiti, da empatijo zanemarimo. Delo s poudarkom na ciljne skupine naročnika naredi naše končno delo veliko bolj efektivno, uspešno in predvsem profitabilno (kar konec koncev odloča o tem, ali je naročnik zadovoljen ali ne). Če tega ne počneš, se avtomatsko postavljaš kar nekaj korakov za konkurenco. Pa si to res želiš?

Ogromno kreativcev dela s fokusom na pregledu trenutnih trendov v svetu oblikovanja. Skok nBehance in že misli, da bo izdelek dober, če je podoben dobrim praksam objavljenim tam gor. Če je v nekem trenutku popularen kaligrafski logotip in je oblikovalcu ta stil všeč, bo naredil vse, da ga proda naročniku. Ne da bi sploh pomislil, ali je take vrste logotip sploh smiseln za naročnikovo področje dela, kaj šele, kaj si o tem mislijo naročnikovi končni kupci. Najhujše pa se zgodi v primeru, ko je oblikovna rešitev všeč tako izvajalcu kot naročniku, ciljni skupini pa ne. Kdo je zdaj tukaj zmagal? Prav nihče.

Če plastično karikiram: če ti naročnik pove, da mu je všeč logotip rdeče barve in da to od tebe pričakuje, še ne pomeni, da ima rdečo barvo rado tudi njegovo občinstvo. Na nas kot kreativcih pa leži odgovornost, da to razumemo. Boš sprejemal ukaze naročnika ter bil tiho, ali pa boš razložil situacijo in delal v njegovo resnično dobro?

Vsem kreativcem zato polagam na srce, da nekaj svoje energije in časa usmerijo v učenje o uporabniški izkušnji. To pa zato, ker s pomočjo UX (user experience) metod dela zelo enostavno dobiš orodja, s katerimi si lahko pomagaš pri svojem delu in tako zares razumeš ciljne skupine svojih projektov. Preberi si kaj o personah, o uporabniški poti, izvedi kakšen intervju, raziskavo, anketo, vprašalnik, … In konec koncev – empatijo ter čustveno inteligenco razvijaš tudi zato, da bolje komuniciraš, o čemer smo že govorili.

Pssst. Na svojem newsletterju bom za vse, ki se pofočkate kot kreativci, pripravila email z vsemi mojimi najljubšimi kanali za učenje o uporabniški izkušnji. Prijavi se in ne zamudi tega!

Imej holističen pristop

Ne, ne govorim o placebo sladkorčkih. Govorim o interdisciplinarnosti in videnju širše slike. Kot kreativec si nikoli ne zapiraj obzorja v okvir, ampak pojdi izven njega. To, kako pomemben je končni uporabnik, smo že obdelali. Zdaj pa pojdi še čez to. Razumi poslovne cilje naročnika. Razumi človeško fiziologijo in psihologijo in ju izkoristi v svoj prid. Delaj za dobro družbe, delaj odgovorno in sprejemaj odgovorne izbire (materiali, pristopi, izvajalci, …). Razumi celoten cikel projekta, ki ga soustvarjaš. Razumi življenjski cikel produkta ali storitve. Kje se je njegova zgodba začela, kakšne so vizije, kje bo čez 10 let? In kakšna so predvidevanja o spremembah trga, bo tvoja kreativna rešitev trajna in če ne, kako dolgo lahko zdrži, preden jo trg povozi? Tudi vse te stvari se da naučiti. Priporočam ti, da se že pred sestanki usedeš in se pripraviš, narediš svojo mini raziskavo, zrišeš kakšen miselni vzorec, kjer vsa ta področja pokriješ. Pripravi globlja vprašanja in daj naročniku vedeti, da ne delaš “samo” na logotipu, “samo” na spletni strani, “samo” na določeni kampanji, ampak da gledaš širše. Na ta način lahko delaš celovito, posledično pa naročniku prinašaš neprimerljivo več vrednosti, kot bi jo brez tovrstnega širokega pogleda. In konec koncev – s takšnim pristopom lahko brez sramu vedno računaš več.

Ne delaj po ukazih, ampak diagnosticiraj

Kot sem govorila v zapisu o tem, zakaj je strategija ključna osnova za dobro celostno grafično podobo, ponavljam tukaj. »Potrebujem spletno stran,« ni problem. Problem je, da nimamo vzpostavljene stične točke s potencialnimi kupci, kjer kupec lahko o nas kaj izvedel in kjer bi ga lahko pripeljali do nakupa. Dokler bomo delali po ukazih, kot so: »Potrebujem logotip, potrebujem CGP, potrebujem 5 videov, potrebujem 10 fotografiij, potrebujem 20 ilustracij, …« in podobno, bomo samo izpolnjevali ukaze, ki so pravzaprav neke subjektivne domneve naših naročnikov, vendar v večini primerov ne odražajo dejanskega problema, dejanske bolečine, ki se je želijo rešiti. Dejanski problemi naročnika se lahko skrivajo v tem, da nima enotne podobe na platformah, da ni prisoten na pravih kanalih, da ne ujame prave ciljne skupine, da na spletni strani ne pretvarja obiskovalcev v kupce, da njegove objave na družbenih omrežjih ne iniciirajjo komunikacije s sledilci. To so težave. Ne pa pomanjkanje estetskih kreativnih elementov.

Zato sprašuj prava in dobra vprašanja. Koplji globoko. Odkrij, kje naročnika boli. Ga boli, da nima dovolj obiska? Da njegova znamka ni prepoznavna? Da se ciljna skupina ne poistoveti z obstoječimi besedili ali fotografijami? Ko najdeš problem, ga reši, namesto da ga zignoriraš in začasno prikriješ. Poglej si konkurenco, poglej si ciljno skupino, poglej dosedanje materiale in ugotovi, kaj manjka. Kje lahko prineseš več. Spet – ne samo, da te to naredi boljšega kreativca – tudi ceno ti dvigne.

Menedžeriraj samega sebe (in ekipo)

Veš kaj naročnike najbolj spravi iz tira? Da nismo točni, pa da se ne držimo rokov in dogovorov. Tukaj veliko teže pade na nas, izvajalce. Na nas je, da sestavimo dobro in realistično pogodbo o sodelovanju, ki zavezuje tako nas kot naročnika, da se držimo svojih odgovornosti. Ne varuje samo naročnika, varuje tudi tebe, kot izvajalca (v primeru neplačil, zamujanja z dostavo materialov, dodatnim delom ipd.). Investiraj v odvetnika, s katerim vsaj na začetku sestaviš nekakšen osnutek dobre pogodbe o sodelovanju. Investiraj teh par 100 € za dober in fleksibilen osnutek pogodbe, tudi če ga vnaprej želiš prilagajati sam.

In ko z naročnikom govoriš o rokih, glej realistično, ne optimistično. Svojim realnim rokom vedno dodaj kakšen teden več. In v primeru, da kaj pride vmes, ne laži. Ne skrivaj se. Ne ignoriraj. Bodi človek in povej po pravici, ljudje razumemo, da se življenje pač zgodi. Razni izgovori o družinskih težavah, bolezni, pokvarjenih diskih in pozabljenem laptopu ti samo nižajo integriteto, laži pa se dobro čutijo ter razvejo, tudi digitalno.

In potem je tukaj še tisti večji del – organizacija svojega dela. Znaš projekt časovno opredeliti? Razumeš mehanizme svoje produktivnosti? Imaš kakšen način, kako slediš svojemu napredku in napredku svoje ekipe, če jo imaš? Jaz uporabljam kombinacijo Trello platforme in old school pisanja to-do seznamov v temu namenjene zvezke, kjer spremljam potek dela pri posameznih projektih in napredek po dnevih hkrati. Biti sam svoj project manager ni enostavno, ampak je nujno potrebno, če želimo pri naročniku pustiti dober vtis in dobiti še kakšno fino referenco. Če mi kot izvajalci zamujamo, lahko sami sebi skopljemo luknjo, med tem ko zamujanje naročnika nanj in njegovo verodostojnost ne bo imelo večjega vpliva. Mentaliteta v stilu “če zamuja on, lahko tudi jaz,” ni dober odraz zrelosti. Zavaruješ se vedno lahko tako, da v primeru zamude naročnika v pogodbi definiraš posledice in časovni zamik, ki ga zamujanje prinese.

Projekte zaključi, kot se zagre

Konec projekta. Končne datoteke zapakiramo v ZIP, pošljemo na email, izstavimo račun in se ne slišimo nikoli več. Kaj znano? Na žalost se to velikokrat zgodi ob časovnih pritiskih, vendar bi tudi z zamikom kakšnega tedna projekt brez problema zaključili tako, kot bi ga morali. Pa iščemo izgovore in pozabimo.

Kljukice za dober odnos in dobro delo lahko pobereš tudi na čistem zaključku, ne samo tekom dela. Če na koncu projekta izgineš v zrak, bo še tako zadovoljen naročnik razočaran. Kreativci se moramo naučiti negovati vzpostavljene odnose, pa ne samo zaradi naročnika, ampak tudi zaradi sebe. Naročnik, s katerim si ostal v stikih še po zaključku, ga vsake toliko povprašal o napredkih in delu, ti bo brez težav spisal bleščečo referenčno besedilo. In to veliko pomeni nadaljnjim, potencialnim naročnikom.

Še ena prednost vzornega zaključevanja projektov obstaja. Če smo poskrbeli za dokumentacijo, za čudovito zaključno prezentacijo, če smo definirali metriko, s katero lahko merimo uspešnost našega dela in si s tem odpremo vrata v nadaljnja sodelovanja z naročnikom … smo si avtomatsko pripravili tudi vse potrebne materiale, da zgradimo odlično študijo primera (case study). Protfolio, kjer predstaviš samo končni produkt in dodaš nekaj ključnih informacij o projektu, ni efektiven portfolio (ja, tudi jaz sem kriva tukaj, prenova me še čaka). Veliko bolj uspešen je portfolio, ki ga oblikuješ kot študijo primera, v kateri predstaviš izhodišča projekta, problematiko, raziskavo, osnutke, reševanje problema, pristop in izzive (preklikaj primere tukaj, to naj nam bo vsem vzor, prav?). Naročniki radi vidijo resničnost in plastičnost izzivov, ki jih znaš rešiti. Tvoj proces jih prepriča bolj, kot končni rezultat, če je že končni rezultat na prvo oko dober.

Nikoli se ne nehaj učiti

Moja generacija je generacija, ki je odraščala z razvojem računalništva, a vseeno kup mojih vrstnikov računalnika doma ni imelo tudi do nekje 12. leta. Pametni telefoni z nami niso dolgo, tudi Instagram storyji, ki so nam danes samoumevni, obstajajo šele par let. Ne predstavljamo si, kam se bo ta svet premaknil že v naslednjem desetletju. Zato je pomembno, da ne zaspimo na svojih lovorikah, temveč da neprestano investiramo v svoje znanje. Ker se na posodabljanje našega formalnega izobraževalnega sistema na področju kreativnosti malo težje zanesemo in to vemo, naj to ne bo izgovor. Na spletu je kup brezplačnih vsebin, s katerimi lahko rastemo, kaj šele plačljivih! Zato ob priložnosti nadgrajuj svoja znanja in pa spremljaj, kam se svet premika in kam grejo trendi. Vedno lahko najdeš čas za hiter YouTube tutorial, za poslušanje podcasta med kuhanjem, ali pa za hiter scroll skozi profile na socialnih omrežjih, ki predstavljajo trende v industriji. Tudi kup platform, kjer se lahko učiš, prejmeš, če se kot kreativec prijaviš na kreativno podjetniški newsletter.

Če mene vprašaš, se danes najbolj splača investirati v nova znanja na področju uporabniške izkušnje, strategije, dizajn menedžmenta in oblikovalskega mišljenja. Poleg podjetništva in sorodnih področij, kot smo govorili na začetku. Če vse to skupaj nadgradiš še s tehničnim znanjem v nišni smeri, kjer se želiš uveljaviti, je pa zmaga že tvoja.

 


 

Et voila, pa smo zaključili še z eno kreativno podjetniško vsebino. Iz srca upam, da ti kakšna informacija pride prav in da te je zapis vsaj malo zmotiviral, da začneš na določenem področju, kjer prepoznaš svoje šibkosti, počasi tudi delati. Naj te ne bremeni ideja o rasti, saj je rast nekaj najlepšega, kar se kreativnim ljudem lahko v karieri zgodi. Prepusti se in uživaj v vsakem koraku, pa obilo sreče ti želim.

Hej, imaš še kakšno idejo o tem, katere veščine nam kreativcem velikokrat manjkajo? Vesela bom, če si vzameš trenutek in svoje razmišljanje deliš z mano v komentarju.