• Domov
  • O meni
  • Storitve
  • Blog
  • Trgovina
  • Newsletter
  • Kontakt
  • My Cart0
  • Search
  • hello@mashanator.eu
  • Slovenia, Europe
  • Masha Mazi
  • @mashanator
Mashanator Mashanator Mashanator Mashanator
  • Domov
  • O meni
  • Storitve
  • Blog
  • Trgovina
  • Newsletter
  • Kontakt
  • 0
      • Your cart is empty.
    • Sign in
Mashanator
  • Domov
  • O meni
  • Storitve
  • Blog
  • Trgovina
  • Newsletter
  • Kontakt
Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Trigger warning: september, mesec preprečevanja s Trigger warning: september, mesec preprečevanja samomora.
Gledam svoje slike iz 2018. Krasna postava, dober stil, veliko druženja, en kup izletov, narave, žurke. In vsake toliko je med njimi kakšna, kjer sem zlomljena. Iskreno ne vem, zakaj sem se slikala v trenutkih, ko so se ličila še komaj držala moje obraza pod slapom solz. Ampak sem vesela, da sem se.
Zadnje mesece predelujem dejstvo, da sem glede veliko kosov svojega življenja razvila neke vrste amnezijo. Slabe koščke sem zaprla v škatle in jih pospravila v klet čustvenega balasta, s katerim takrat nisem znala upravljat. In ker so bila ta obdobja skozi vse točke prepletena s tesnobo, žalostjo, jezo, brezupom, se dejansko nekaterih obdobij življenja skorajda ne spomnim. Oziroma sem zanje v glavi razvila neke zgodbice, ki nadomeščajo spomin in ga nadomestijo z bolj veselo podobo.
Za dobro postavo so se skrivali 2- do 4-urni treningi dnevno. Še pod tušem sem telovadila, da ne bi imela časa razmišljat. Pa 10-kilometrski sprehodi vsak dan. Svoja druženja sem skrbno načrtovala - če se z isto osebo družim največ 4-krat tedensko, ne bo opazila, da ves čas pijem alkohol, mislila bo, da je le priložnostno in poletno. Ne bo vedela, da grem takoj za tem še na eno pijačo, ali pa da pred spanjem spijem še nekaj vina iz hladilnika, da čas med budnostjo in spanjem hitreje mine. Vse, samo da ne bi razmišljala.
Te slike so v meni obnovile spomin na trenutek, ko sem se zrušila na tla med sprehodom, ko sem se zavedla, da kalkuliram, ali bi se mi bolj splačalo skočiti pred avto ali kaj drugega.
Poletje 2018 je bilo pekel. In samo svojemu preživetvenemu nagonu se lahko zahvalim, da je ves čas v meni tlelo vsaj malo upanja.
Že cel mesec se izogibam tej objavi, ker je težka. Ampak v resnici nič ni tako težko, kot vedeti, da se nekdo od tvojih bližnjih bori s temó in biti prepozen.
Prosim, imejte odprte oči. Ne vzet prvi "vredu sem" za dejstvo. Glej za besedami. Poslušaj neizrečeno.
V komentarju spodaj so navedeni viri za pomoč v stiski. Ne boj se pokazati, da potrebuješ pomoč in oporo, da splezaš iz težkega obdobja.
Objem 🌷 zmoreš.
Zadnje mesece sem bolj tiho. Z razlogom. Z razlogi Zadnje mesece sem bolj tiho. Z razlogom. Z razlogi.
Konec pomladi me je obrnilo iz vidika posla. Pohlep po hitri rasti me je brcnil nazaj. Preveč sem grabila, preveč sem hitela, preveč za svoje zmožnosti in znanja. Narediti ne le enega, pač pa nekje 3 korake nazaj se v štartu občuti kot sram, zdaj pa kot lekcija ponižnosti in vzljubljanja počasne rasti s smislom in zavednostjo.
Aprila sem začela s psihoterapijo. Še en hud turbo obrat. Ko misliš, da si v ~10 letih že en kup stvari naredil na sebi, potem pa spoznaš, da si prehodil samo en košček ledene gore, ki gleda iz morja. Turbolentna so spoznanja o tem, od kje dejansko izhajata moja disfonija in anksioznost, pa vsa mračna samodestruktivna dejanja v najstništvu...
Za piko na i sem začetek poletja dobila diagnozo aortne stenoze, bolezni srčnih zaklopk. Na tisti točki bi se skoraj zrušila, na srečo me preživetveni nagon tudi tokrat ni pustil na cedilu in zavestno sem se odločila zborbat čas do dooolgega dopusta, na katerem sem zdaj.
Za ta dopust sem si zaželela eno samo stvar.
Zastavit smer.
V vmesnem času se je seveda še vsaj 274x zgodilo življenje in do dopusta se je zavestno in podzavestno že odvilo kar nekaj rasti in korakov, ki so me vodili do spoznanja, ki ga diham zdaj.
Ne rabim smeri.
In še ena stvar.
Ne rabim več hitenja, forsiranja, skrivanja za 1001 masko.
Uspešna, pridna, fajn, nekonfliktna, oh in sploh.
V vsem tem cirkusu sem spoznala, da ironično, pomagam drugim najti svojo avtentičnost, jaz pa se svoji izogibam.
In dovolj imam tega.
Včasih te mora življenje stresti iz vseh smeri, da zares ponotranjiš željo, da živiš svobodno. In da ta želja preraste željo, da postane del tvojega ustroja.
(Mimogrede, pred dopustom sem bila na pregledu pri zdravnici, ki je včasih delala UZ srca, pogledala moj izvid in izrazila dvom, da je diagnoza prava. Še nekaj časa ne bom vedela ali je prava ali ne, ampak hvaležna sem, da me je diagnoza srečala v trenutku, ko sem krvavo potrebovala streznitev glede življenjskega sloga. Vem, da se sliši čudno, ampak dejansko mi je za diagnozo danes vseeno. Ker niman prostora za stres in skrbi glede prihodnosti, ki ni sigurna. Živim v trentku. Prvič zares.)
"No, koliko pogrebov si imela ta teden?" me vpraš "No, koliko pogrebov si imela ta teden?" me vpraša terapevtka v smehu.
"Ne vem točno. Ene 3 sigurno," odgovorim, ne da bi vedela, da me konec dneva čaka še en.
V mojem odgovoru sta dve pomembni stvari. Prvi je tisti "ne vem točno." Ker ne se od začetka terapije dalje čedalje manj fiksiram na preteklost, si v trajni spomin zabeležim čedalje manj šibkih in težkih trenutkov. Fokus je na trenutku in upanju. Na korakanju naprej. Ne na smeri v daljavi, pač pa res na korakanju.
In potem so tukaj pogrebi.
Lahko bi jim malo lepše rekla "detoks duše" ali kaj podobnega. Spuščanje. Osvobajanje. Preporod. Ah, vidiš, preporod je definitivno boljša beseda.
Nekaj ur nazaj sedim na pomolu in opazujem spuščajoče sonce. Neka mešanica ganjenosti ob opazovanju te ogromne krogle toplote na nebu, občutka, da te nosi voda pod nogami in pa iskrenega, pristnega smeha otrok v bližini... Vse to katalizira še en preporod. Še eno seanso spuščanja, celjenja, prepuščanja. Upanja.
Z vsakim takim trenutkom se poslovim od stvari, ki mi ne služijo več. Od omejitvenih prepričanj, od zamer, samodestruktivnih vzorcev, koščka notranje temê.
Še nedolgo nazaj sem bila prepričana, da sem v zadnjih 10 letih zacelila večino svojih ran.
V resnici sem nanje samo polagala obliže.
Zdaj končno puščam, izkrvavijo do mere, ko se lahko na zraku posušijo.
Film, kjer je v ospredju Gabor Maté, z naslovom T Film, kjer je v ospredju Gabor Maté, z naslovom The Wisdom of Trauma, sem pogledala do polovice in še vedno nisem pripravljena, da pogledam preostanek. Vsak dan znova me preganja misel, ki jo izreče v tej polovici.
Children don't get traumatized because they get hurt. They get traumatized because they are alone with the hurt. 
Spet me kar zvije.
Tako me obrača, da se skoraj vsak dan zavem, kako srečna in hvaležna sem, da lahko delam na sebi in se razvijam v osebo, ki bo nato lahko brez konkretnega balasta morda stopila na pot starševstva. Da prekinem tok generacijskega pingponganja kompleksov, nezdravih vzorcev in travm.
Veliko razmišljam o vsem tem.
Tudi o sceni, ki se zgodi kasneje v filmu, ko o tem, zakaj je zapadel v odvisnost in brezdomstvo, govori nekdanji poslovnež, ki je vse svoje življenje usmeril v delo.
Reče: "How do you deal with being wanted? You make yourself needed." Ustvariš potrebo po sebi, dokler ne garaš, garaš in garaš, iščeš lastno vrednost v potrditvi na delovnem mestu, dokler za kosistentne vrhunske rezultate ne posežeš po substancah. Ker ne moreš več.
Kot nekdo, ki je bil vedno nagnjen h kaotičnemu vedenju, se zdaj zavedam, kolikokrat sem hodila po robu. In strese me do kosti. Danes lahko rečem, da če tako zgleda uspeh (toksično hustlersko), takšnega uspeha nočem. Včasih sem tudi sama tak stil življenja poveličevala. Groza. 
Žalostno, da moraš priti do roba, da se strezniš in si zares rečeš, da je dovolj.
Če me spremljaš dlje časa, potem veš, da sem že vsaj 10x naznanila umik, konec, pavzo. Pa dala zeleno luč počasnešemu življenju in zdravju.
To ni nikoli trajalo dlje kot nekaj tednov.
Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj sem si delala. Kaj si še vedno delam, če sem iskrena. Ker sprememba deloholiških vzorcev se ne zgodi čez noč. Vsak dan znova se zgrozim, ko se ujamem v kakšnem samodestruktivnem vedenjskem ali miselnem vzorcu.
Ampak ej, mislim, da sem tokrat zares zapeljala skozi zeleno luč. Ne samo pokazala nanjo.
// Zgoraj omenjeni film bo menda spet na voljo za ogled na spletu 28. 7. na thewisdomoftrauma.com. Pa hvala @nakomaa_ za priporočilo!
Vse življenje stopam po robu ekstremov, v nekem z Vse življenje stopam po robu ekstremov, v nekem zelo temačnem upanju, da mi enkrat spodrsne, ampak le toliko, da se še lahko ujamem (kar je seveda čista loterija). Ko mi je kdo od znancev kdaj povedal o svoji izkušnji blizu smrti in kako jim je ta spremenila življenje, sem jim zavidala. Zavidala, ker sem bila že odvisna od vsega tega adrenalina na robu in sem čakala na dejavnik izven svoje kontrole, ki me bo prisilil v umik na varno.
Življenje na robu mi je prineslo kup zoprne prtljage, ki jo zdaj počasi raztovarjam skozi terapijo. Ni pa mi prineslo tistega razsvetljenja, ki sem ga iskala. Tistega pusha, po katerem sem hrepenela, da bi mi res kliknilo in da bi si rekla: "Ej ej, preblizu, zdaj pa dovolj."
Moja loterija se je končala v petek, ko sem s tresočimi rokami prebrala izvid z zadnje preiskave in zares začutila "klik". Moj preživetveni nagon je prevzel krmilo.
Na vso mojo največjo srečo sem na loterijski igri življenja zadela srečko, s katero je smrtna postelja z veliko verjetnostjo še zelo daleč, a se lahko pomakne bližje, če ne spremenim samodestruktivnih vzorcev, ki me pomikajo preko meje. Malo tveganja, velik strah. Pravzaprav boljše srečke ne bi mogla dobiti.
Zanimivo, kako se potem čez noč lahko zgodi, da po vseh letih končno obrneš list. Ko ZARES začutiš, da je to skrajni moment, ko je treba nekaj spremenit. Ko veš, da je igre konec in da je bil to zadnji opozorilni znak, preden te prepad pod nogami zares pogoltne.
Sliši se čudno, ampak res sem hvaležna in olajšanja. Kot da bi tisti samodestruktivni jaz v glavi v tistem trenutku padel čez rob prepada, kot da bi bila 100 kil lažja, kot da sem po dooolgem dolgem času spet normalno zajela zrak, pa kljub temu, da imam neko novo "breme" (ki pa ga na nek način vidim kot novega sopotnika, ki ga odprto sprejmem - no, druge izbire v resnici nimam).
Baje ima vsaka taka zgodba nauk tudi za druge. Ampak ko sem jaz poslušala te nauke pri podobnih zgodbah drugih,  se ni nič zgodilo. Noben "čuvaj se" in "zdravje je na prvem mestu" ni bil dovolj. Zato ne bom pametovala. Se mi zdi, da mora vsak na nek način sam doživeti, kako je, ko ti skoraj spodrsne čez rob. Ti pa želim, da to doživiš s čim manj tveganja.
Ko sem bila stara 15 let, se mi je prvič zatresel Ko sem bila stara 15 let, se mi je prvič zatresel glas. Nato se je stopnjevalo. Z vsakim nastopom bolj. Z vsakim naročanjem čaja v lokalu bolj. Dokler ni moj izvorni glas popolnoma izginil. Nadomestilo ga je tresenje, ki ni nikoli več izginilo. 
Ko pomislim nase v 3. razredu osnovne šole, ko me je učiteljica rotila naj pridem na pevske vaje zaradi "posebnega glasu" (in a good way), na sebe s priznanji z debatnih turnirjev, se mi zdi, da je to preteklost nekoga drugega.
Dobrih 10 let sem živela v prepričanju, da sem "pokvarjena", da se nič ne da, da je itak vse v moji glavi in da očitno ne morem premagati same sebe. Dobrih 10 let sem za mnenje prosila vsakega zdravnika pred sabo. Eni so ignorirali. Eni so zamahnili z roko 'eh, sej je samo anksioznost' ali 'to se ne da nič, zmanjšaj stres'. Ironično sem bila vedno preveč anksiozna, da bi vztrajala. Moja ranjena samopodoba je bila z odgovorom, da sem pokvarjena in kriva sama, pa da je to moja kazen, itak zadovoljna.
Pol leta nazaj me je krasna sledilka (hvala, hvala hvala) usmerila do specialistke logopedinje, ki v svoje delo vpeljuje tudi znanje psihoterapije. Ko sva bili včeraj na telefonu, sem se že vmes zjokala. Do večera sem se zjokala še parkrat. Prvič v zivljenju sem se počutila slišano in razumljeno.
Na diagnozo moram sicer na specialistično kliniko, kjer bom na vrsti šele čez lep čas, a verjetno gre za eno od treh možnih motenj, ki se jih s kombinacijo vokalne terapije in psihoterapije da praktično "pozdraviti". To, da dam temu pojavu lahko dejansko ime, da se lahko distanciram od njega in imam občutek, da ga lahko nadzorujem jaz, ne on mene, je... Pomojem največje darilo, kar sem ga kadarkoli dobila.
En mali delček mene je neznansko jezen, ko pomislim na ves posmeh, pomilovanje, zavrnitve in diskriminacijio, ki sem jo doživljala teh 10+ let. Ampak ta delček bo počasi povozil občutek hvaležnosti in sreče, da obstaja možna rešitev. Od včeraj mi na intervale nekaj minut stopijo solze v oči, ko pomislim, da obstaja rešitev. Da mi morda ne bo treba živeti s tem.
Proces zdravljenja bom delila na profilu @pawsandfoliage, vključno s procesom terapij (ki bo  trajal vsaj 1 leto, po 1x na teden). 🌷
‼ DOBRODELNA OBJAVA ‼ 50 VŠEČKOV = 1 POSAJEN ‼ DOBRODELNA OBJAVA ‼ 50 VŠEČKOV = 1 POSAJENO DREVO 🌳 na območju prizadetem zaradi deforestacije oz. namernega krčenja gozdov. 🌿
Jutri objavim še spremljevalni IGTV opremljen s podnapisi, ki žal ne more v IGTV format 🤗
Ta akcija je pripravljena skupaj z organizacijo @treecelet in ne, ni sponzorirana, nič nimam od nje, pravzaprav samo upam, da bomo s tem podprli organizacijo, ki ji res zaupam in jo podpiram z vsem srcem, hkrati pa še naredili nekaj dobrega. Fantje iz ekipe Treecelet me navdušujejo s svojo strastjo in transparentnostjo vsak dan. Še toliko bolj sem nad njimi navdušena, ker predstavljajo realistično rast in razvoj zelene znamke. Nobeno podjetje ni povsem zeleno v štartu, pot do tja je težka in zahteva ogromno truda. Po letih truda in izboljševanja so Treecelet od leta 2019 prvi CO2-nevtralni obrtniki v Sloveniji, zaposlujejo lokalni kader iz težje zaposljivih okoliščin in ogroženih skupin in imajo svojo lastno sejalno ekipo v Tanzaniji, od koder so se ravnokar vrnili. Trenutno so v fazi prehajanja na bolj zero waste poslovni model – zaganjajo prodajo ZW izdelkov in pa vpeljujejo program Tree+, s katerim na mesečni ravni posadiš drevesa, ki nevtralizirajo tvoj ogljični odtis – brez fizičnih izdelkov, brez odpadkov. Najboljše pri vsem? Ko govoriš z njimi, res veš, da gre ves dobiček nazaj v to, da spreminjajo svet na boljše. Je pristen projekt strasti, ne projekt, ki izkorišča trende.
Nadaljevanje v komentarjih ⬇
Preden nehaš brat, všečkaj objavo 💚
Bonus: označi 3 osebe, ki jim je mar 🤗
Par dni nazaj sem pisala o tem, da se počutim izg Par dni nazaj sem pisala o tem, da se počutim izgubljeno na svoji poti, da me prežema nesigurnost, da me preplavljajo vprašanja, da velikokrat izgubim svojo luč in da preživljam neke vrste osebno zimo. Veš kaj je smešno? Da od tistega trenutka, ko sem vse te misli dala iz sebe, tudi zima zapušča moje telo. Lažje diham. Tono lahkotnejša sem. In v moje življenje se je v teh nekaj dneh zlilo toliko enih dobrih stvari, toliko luči, da me zdaj preplavljata hvaležnost in zaupanje v življenje.
Takoj po moji newsletter izpovedi in IG objavi v petek sem imela s partnerjem pogovor, ki si ga bom večno zapomnila. Včasih ti mora pač nekdo drug reči nekaj zelo očitnega, da zares "slišiš". Rekel je: "Ampak Maša, če zdaj še nisi našla svojega čistega končnega poslanstva, še ne pomeni, da si brez poslanstva v tem trenutku. Si na poti do njega. To kar počneš zdaj, je tvoje poslanstvo v tem trenutku."
Spet se vračam k enemu problemu. Da v danasnjem svetu pozabljamo na pomembnost prisotnosti in pomembnost trenutka. V sedanjem trenutku prihodnost in preteklost ne obstajata. Na to ves čas pozabljam.
There, sem želela delit še nadaljevanje nesigurne in melanholične sage.
Še vedno mi ni lahko, še vedno borbam en kup bitk, ampak z vsakim trenutkom se zdijo bolj obvladljive. Kakšen lep občutek.
In ja, res neizmerno uživam v pisanju takšnih osebnih stvari. Lahko računaš na to, da bo takih "good old mashanator" vsebin spet več. ✨ Upam, da imaš krasen vikend!
V petek se ne objavlja, ker doseg ni dober. Ne del V petek se ne objavlja, ker doseg ni dober. Ne delaj storyjev s filtrom, ker tako negativno manipuliraš s svojo samopodobo in ustvarjaš višja pričakovanja glede videza pri drugih. Ne hodi po ulici brez maske.ne hodi po ulici z masko. A že veš, kakšno je tvoje življenjsko poslanstvo? Že varčuješ za penzijo? Kaj, ne ješ samo organic zelenjave?!
Toliko pričakovanj, toliko smernic, toliko pritiska in pravil, ki jih začnemo podzavestno sledit. Toliko avtoritet, ki jim želimo ugajat. Toliko zahtev, ki jih postavljamo samim sebi.
Skrbi me prihodnost, skrbi me preteklost, skrbi me sedanji trenutek. A najbolj me skrbi, da bi zamudila življenje, ker se ukvarjam s pritiski, ki v resnici res niso pomembni.
V tem trenutku imam na robu življenja člana družine in to je tista vrsta trenutkov, ko se res vprašaš, kaj je pomembno.
Čeprav si s to osebno nisem izjemno blizu, me danes nevede uči zelo pomembne lekcije. "Živi v trenutku." In pa: "Ne sekiraj se (toliko)." Ker če je kdo živel v trenutku brez slabe vesti, je to točno ta oseba.
Zadnji mesec je zame prepojen z izzivi in preizkušnjami, zaključuje pa se pompozno in glasno s sporočilom: "Ej, zdaj je čas, da izklopiš strahove in se prepustiš toku." In vem, da bo vse OK. 🖤
  • hello@mashanator.eu
  • Slovenia, Europe
  • Masha Mazi
  • @mashanator

Portfolio

  • All
  • Branding
  • Embalaža
  • Fotografija
  • Izdelki
  • Kreativa
  • Organizacija dogodkov
  • Tekstil
  • Tekstopisje
  • Tipografija
  • Tiskovine
  • Web
  • Moonchild Snowboards ilustracija tiskovine

    Moonchild Snowboards – tiskovine

    Kreativa, Tiskovine

  • Oblikovanje - spletna stran Nina Gaspari

    Spletna stran – Nina Gaspari

    Kreativa, Web

  • Aleš Ivanuša branding influencer media kit

    Influencer media kit – Aleš Ivanuša

    Branding, Kreativa, Tiskovine

  • Socksy nogavice oblikovanje

    Socksy

    Branding, Izdelki, Kreativa, Tekstil

  • Oblikovanje prodajne brošure

    Prodajna brošura Contrex

    Kreativa, Tiskovine

  • Mladi Junaki vizualna identiteta

    Mladi junaki

    Branding, Kreativa

Show More

Ta spletna stran uporablja piškotke. Za pravilno in optimalno dovoljenje dovolite uporabo piškotkov. Svoje nastavitve lahko kadarkoli spremenite tukaj.

Masha Maša Mazi osebni blog

© 2017-2020 Maša Mazi
Maša Mazi s.p.
Slovenia, Europe
hello@mashanator.eu

Nastavitve piškotkov
Varovanje osebnih podatkov
Pogoji poslovanja

Najbolj brano

  • Produktivnost in organizacija časa 101

    Produktivnost in organizacija časa 101

  • Maša Mazi Masha Mazi

    To ni fashion/beauty blog

  • Fotografija Bohinjskega jezera

    Novo leto v Bohinju (foto)

  • Kako izdelati svojo spletno stran ali blog

    Kako izdelati svojo spletno stran (in blog)

  • Zakaj sem nehala delati za Porsche

    Zakaj sem pustila službo pri Porscheju

Zadnje objave

  • Razlini e-mail marketing sistemi: Mailerlite, mailchimp, convertkit, ...

    Kako e-mail marketing tvoji znamki zagotovi uspeh 03/02/2021

  • 7 največjih napak, ki jih lahko narediš pri ustvarjanju in vodenju svoje blagovne znamke

    7 največjih kiksov, ki jih lahko narediš pri ustvarjanju in vodenju svoje znamke 07/01/2021

  • Načrtovanje novoletnih ciljev za vizualni tip ljudi

    Načrtovanje novoletnih ciljev za vizualni tip ljudi 21/12/2020

  • Revizija poslovnega leta

    Kako se lotiti revizije poslovnega leta (za s. p.-je in manjša podjetja) 03/12/2020

  • Moje poslovne zmage in kiksi v 2020 25/11/2020

Instagram blog

Trigger warning: september, mesec preprečevanja s Trigger warning: september, mesec preprečevanja samomora.
Gledam svoje slike iz 2018. Krasna postava, dober stil, veliko druženja, en kup izletov, narave, žurke. In vsake toliko je med njimi kakšna, kjer sem zlomljena. Iskreno ne vem, zakaj sem se slikala v trenutkih, ko so se ličila še komaj držala moje obraza pod slapom solz. Ampak sem vesela, da sem se.
Zadnje mesece predelujem dejstvo, da sem glede veliko kosov svojega življenja razvila neke vrste amnezijo. Slabe koščke sem zaprla v škatle in jih pospravila v klet čustvenega balasta, s katerim takrat nisem znala upravljat. In ker so bila ta obdobja skozi vse točke prepletena s tesnobo, žalostjo, jezo, brezupom, se dejansko nekaterih obdobij življenja skorajda ne spomnim. Oziroma sem zanje v glavi razvila neke zgodbice, ki nadomeščajo spomin in ga nadomestijo z bolj veselo podobo.
Za dobro postavo so se skrivali 2- do 4-urni treningi dnevno. Še pod tušem sem telovadila, da ne bi imela časa razmišljat. Pa 10-kilometrski sprehodi vsak dan. Svoja druženja sem skrbno načrtovala - če se z isto osebo družim največ 4-krat tedensko, ne bo opazila, da ves čas pijem alkohol, mislila bo, da je le priložnostno in poletno. Ne bo vedela, da grem takoj za tem še na eno pijačo, ali pa da pred spanjem spijem še nekaj vina iz hladilnika, da čas med budnostjo in spanjem hitreje mine. Vse, samo da ne bi razmišljala.
Te slike so v meni obnovile spomin na trenutek, ko sem se zrušila na tla med sprehodom, ko sem se zavedla, da kalkuliram, ali bi se mi bolj splačalo skočiti pred avto ali kaj drugega.
Poletje 2018 je bilo pekel. In samo svojemu preživetvenemu nagonu se lahko zahvalim, da je ves čas v meni tlelo vsaj malo upanja.
Že cel mesec se izogibam tej objavi, ker je težka. Ampak v resnici nič ni tako težko, kot vedeti, da se nekdo od tvojih bližnjih bori s temó in biti prepozen.
Prosim, imejte odprte oči. Ne vzet prvi "vredu sem" za dejstvo. Glej za besedami. Poslušaj neizrečeno.
V komentarju spodaj so navedeni viri za pomoč v stiski. Ne boj se pokazati, da potrebuješ pomoč in oporo, da splezaš iz težkega obdobja.
Objem 🌷 zmoreš.
Zadnje mesece sem bolj tiho. Z razlogom. Z razlogi Zadnje mesece sem bolj tiho. Z razlogom. Z razlogi.
Konec pomladi me je obrnilo iz vidika posla. Pohlep po hitri rasti me je brcnil nazaj. Preveč sem grabila, preveč sem hitela, preveč za svoje zmožnosti in znanja. Narediti ne le enega, pač pa nekje 3 korake nazaj se v štartu občuti kot sram, zdaj pa kot lekcija ponižnosti in vzljubljanja počasne rasti s smislom in zavednostjo.
Aprila sem začela s psihoterapijo. Še en hud turbo obrat. Ko misliš, da si v ~10 letih že en kup stvari naredil na sebi, potem pa spoznaš, da si prehodil samo en košček ledene gore, ki gleda iz morja. Turbolentna so spoznanja o tem, od kje dejansko izhajata moja disfonija in anksioznost, pa vsa mračna samodestruktivna dejanja v najstništvu...
Za piko na i sem začetek poletja dobila diagnozo aortne stenoze, bolezni srčnih zaklopk. Na tisti točki bi se skoraj zrušila, na srečo me preživetveni nagon tudi tokrat ni pustil na cedilu in zavestno sem se odločila zborbat čas do dooolgega dopusta, na katerem sem zdaj.
Za ta dopust sem si zaželela eno samo stvar.
Zastavit smer.
V vmesnem času se je seveda še vsaj 274x zgodilo življenje in do dopusta se je zavestno in podzavestno že odvilo kar nekaj rasti in korakov, ki so me vodili do spoznanja, ki ga diham zdaj.
Ne rabim smeri.
In še ena stvar.
Ne rabim več hitenja, forsiranja, skrivanja za 1001 masko.
Uspešna, pridna, fajn, nekonfliktna, oh in sploh.
V vsem tem cirkusu sem spoznala, da ironično, pomagam drugim najti svojo avtentičnost, jaz pa se svoji izogibam.
In dovolj imam tega.
Včasih te mora življenje stresti iz vseh smeri, da zares ponotranjiš željo, da živiš svobodno. In da ta želja preraste željo, da postane del tvojega ustroja.
(Mimogrede, pred dopustom sem bila na pregledu pri zdravnici, ki je včasih delala UZ srca, pogledala moj izvid in izrazila dvom, da je diagnoza prava. Še nekaj časa ne bom vedela ali je prava ali ne, ampak hvaležna sem, da me je diagnoza srečala v trenutku, ko sem krvavo potrebovala streznitev glede življenjskega sloga. Vem, da se sliši čudno, ampak dejansko mi je za diagnozo danes vseeno. Ker niman prostora za stres in skrbi glede prihodnosti, ki ni sigurna. Živim v trentku. Prvič zares.)
"No, koliko pogrebov si imela ta teden?" me vpraš "No, koliko pogrebov si imela ta teden?" me vpraša terapevtka v smehu.
"Ne vem točno. Ene 3 sigurno," odgovorim, ne da bi vedela, da me konec dneva čaka še en.
V mojem odgovoru sta dve pomembni stvari. Prvi je tisti "ne vem točno." Ker ne se od začetka terapije dalje čedalje manj fiksiram na preteklost, si v trajni spomin zabeležim čedalje manj šibkih in težkih trenutkov. Fokus je na trenutku in upanju. Na korakanju naprej. Ne na smeri v daljavi, pač pa res na korakanju.
In potem so tukaj pogrebi.
Lahko bi jim malo lepše rekla "detoks duše" ali kaj podobnega. Spuščanje. Osvobajanje. Preporod. Ah, vidiš, preporod je definitivno boljša beseda.
Nekaj ur nazaj sedim na pomolu in opazujem spuščajoče sonce. Neka mešanica ganjenosti ob opazovanju te ogromne krogle toplote na nebu, občutka, da te nosi voda pod nogami in pa iskrenega, pristnega smeha otrok v bližini... Vse to katalizira še en preporod. Še eno seanso spuščanja, celjenja, prepuščanja. Upanja.
Z vsakim takim trenutkom se poslovim od stvari, ki mi ne služijo več. Od omejitvenih prepričanj, od zamer, samodestruktivnih vzorcev, koščka notranje temê.
Še nedolgo nazaj sem bila prepričana, da sem v zadnjih 10 letih zacelila večino svojih ran.
V resnici sem nanje samo polagala obliže.
Zdaj končno puščam, izkrvavijo do mere, ko se lahko na zraku posušijo.
Film, kjer je v ospredju Gabor Maté, z naslovom T Film, kjer je v ospredju Gabor Maté, z naslovom The Wisdom of Trauma, sem pogledala do polovice in še vedno nisem pripravljena, da pogledam preostanek. Vsak dan znova me preganja misel, ki jo izreče v tej polovici.
Children don't get traumatized because they get hurt. They get traumatized because they are alone with the hurt. 
Spet me kar zvije.
Tako me obrača, da se skoraj vsak dan zavem, kako srečna in hvaležna sem, da lahko delam na sebi in se razvijam v osebo, ki bo nato lahko brez konkretnega balasta morda stopila na pot starševstva. Da prekinem tok generacijskega pingponganja kompleksov, nezdravih vzorcev in travm.
Veliko razmišljam o vsem tem.
Tudi o sceni, ki se zgodi kasneje v filmu, ko o tem, zakaj je zapadel v odvisnost in brezdomstvo, govori nekdanji poslovnež, ki je vse svoje življenje usmeril v delo.
Reče: "How do you deal with being wanted? You make yourself needed." Ustvariš potrebo po sebi, dokler ne garaš, garaš in garaš, iščeš lastno vrednost v potrditvi na delovnem mestu, dokler za kosistentne vrhunske rezultate ne posežeš po substancah. Ker ne moreš več.
Kot nekdo, ki je bil vedno nagnjen h kaotičnemu vedenju, se zdaj zavedam, kolikokrat sem hodila po robu. In strese me do kosti. Danes lahko rečem, da če tako zgleda uspeh (toksično hustlersko), takšnega uspeha nočem. Včasih sem tudi sama tak stil življenja poveličevala. Groza. 
Žalostno, da moraš priti do roba, da se strezniš in si zares rečeš, da je dovolj.
Če me spremljaš dlje časa, potem veš, da sem že vsaj 10x naznanila umik, konec, pavzo. Pa dala zeleno luč počasnešemu življenju in zdravju.
To ni nikoli trajalo dlje kot nekaj tednov.
Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj sem si delala. Kaj si še vedno delam, če sem iskrena. Ker sprememba deloholiških vzorcev se ne zgodi čez noč. Vsak dan znova se zgrozim, ko se ujamem v kakšnem samodestruktivnem vedenjskem ali miselnem vzorcu.
Ampak ej, mislim, da sem tokrat zares zapeljala skozi zeleno luč. Ne samo pokazala nanjo.
// Zgoraj omenjeni film bo menda spet na voljo za ogled na spletu 28. 7. na thewisdomoftrauma.com. Pa hvala @nakomaa_ za priporočilo!
Vse življenje stopam po robu ekstremov, v nekem z Vse življenje stopam po robu ekstremov, v nekem zelo temačnem upanju, da mi enkrat spodrsne, ampak le toliko, da se še lahko ujamem (kar je seveda čista loterija). Ko mi je kdo od znancev kdaj povedal o svoji izkušnji blizu smrti in kako jim je ta spremenila življenje, sem jim zavidala. Zavidala, ker sem bila že odvisna od vsega tega adrenalina na robu in sem čakala na dejavnik izven svoje kontrole, ki me bo prisilil v umik na varno.
Življenje na robu mi je prineslo kup zoprne prtljage, ki jo zdaj počasi raztovarjam skozi terapijo. Ni pa mi prineslo tistega razsvetljenja, ki sem ga iskala. Tistega pusha, po katerem sem hrepenela, da bi mi res kliknilo in da bi si rekla: "Ej ej, preblizu, zdaj pa dovolj."
Moja loterija se je končala v petek, ko sem s tresočimi rokami prebrala izvid z zadnje preiskave in zares začutila "klik". Moj preživetveni nagon je prevzel krmilo.
Na vso mojo največjo srečo sem na loterijski igri življenja zadela srečko, s katero je smrtna postelja z veliko verjetnostjo še zelo daleč, a se lahko pomakne bližje, če ne spremenim samodestruktivnih vzorcev, ki me pomikajo preko meje. Malo tveganja, velik strah. Pravzaprav boljše srečke ne bi mogla dobiti.
Zanimivo, kako se potem čez noč lahko zgodi, da po vseh letih končno obrneš list. Ko ZARES začutiš, da je to skrajni moment, ko je treba nekaj spremenit. Ko veš, da je igre konec in da je bil to zadnji opozorilni znak, preden te prepad pod nogami zares pogoltne.
Sliši se čudno, ampak res sem hvaležna in olajšanja. Kot da bi tisti samodestruktivni jaz v glavi v tistem trenutku padel čez rob prepada, kot da bi bila 100 kil lažja, kot da sem po dooolgem dolgem času spet normalno zajela zrak, pa kljub temu, da imam neko novo "breme" (ki pa ga na nek način vidim kot novega sopotnika, ki ga odprto sprejmem - no, druge izbire v resnici nimam).
Baje ima vsaka taka zgodba nauk tudi za druge. Ampak ko sem jaz poslušala te nauke pri podobnih zgodbah drugih,  se ni nič zgodilo. Noben "čuvaj se" in "zdravje je na prvem mestu" ni bil dovolj. Zato ne bom pametovala. Se mi zdi, da mora vsak na nek način sam doživeti, kako je, ko ti skoraj spodrsne čez rob. Ti pa želim, da to doživiš s čim manj tveganja.
Ko sem bila stara 15 let, se mi je prvič zatresel Ko sem bila stara 15 let, se mi je prvič zatresel glas. Nato se je stopnjevalo. Z vsakim nastopom bolj. Z vsakim naročanjem čaja v lokalu bolj. Dokler ni moj izvorni glas popolnoma izginil. Nadomestilo ga je tresenje, ki ni nikoli več izginilo. 
Ko pomislim nase v 3. razredu osnovne šole, ko me je učiteljica rotila naj pridem na pevske vaje zaradi "posebnega glasu" (in a good way), na sebe s priznanji z debatnih turnirjev, se mi zdi, da je to preteklost nekoga drugega.
Dobrih 10 let sem živela v prepričanju, da sem "pokvarjena", da se nič ne da, da je itak vse v moji glavi in da očitno ne morem premagati same sebe. Dobrih 10 let sem za mnenje prosila vsakega zdravnika pred sabo. Eni so ignorirali. Eni so zamahnili z roko 'eh, sej je samo anksioznost' ali 'to se ne da nič, zmanjšaj stres'. Ironično sem bila vedno preveč anksiozna, da bi vztrajala. Moja ranjena samopodoba je bila z odgovorom, da sem pokvarjena in kriva sama, pa da je to moja kazen, itak zadovoljna.
Pol leta nazaj me je krasna sledilka (hvala, hvala hvala) usmerila do specialistke logopedinje, ki v svoje delo vpeljuje tudi znanje psihoterapije. Ko sva bili včeraj na telefonu, sem se že vmes zjokala. Do večera sem se zjokala še parkrat. Prvič v zivljenju sem se počutila slišano in razumljeno.
Na diagnozo moram sicer na specialistično kliniko, kjer bom na vrsti šele čez lep čas, a verjetno gre za eno od treh možnih motenj, ki se jih s kombinacijo vokalne terapije in psihoterapije da praktično "pozdraviti". To, da dam temu pojavu lahko dejansko ime, da se lahko distanciram od njega in imam občutek, da ga lahko nadzorujem jaz, ne on mene, je... Pomojem največje darilo, kar sem ga kadarkoli dobila.
En mali delček mene je neznansko jezen, ko pomislim na ves posmeh, pomilovanje, zavrnitve in diskriminacijio, ki sem jo doživljala teh 10+ let. Ampak ta delček bo počasi povozil občutek hvaležnosti in sreče, da obstaja možna rešitev. Od včeraj mi na intervale nekaj minut stopijo solze v oči, ko pomislim, da obstaja rešitev. Da mi morda ne bo treba živeti s tem.
Proces zdravljenja bom delila na profilu @pawsandfoliage, vključno s procesom terapij (ki bo  trajal vsaj 1 leto, po 1x na teden). 🌷
‼ DOBRODELNA OBJAVA ‼ 50 VŠEČKOV = 1 POSAJEN ‼ DOBRODELNA OBJAVA ‼ 50 VŠEČKOV = 1 POSAJENO DREVO 🌳 na območju prizadetem zaradi deforestacije oz. namernega krčenja gozdov. 🌿
Jutri objavim še spremljevalni IGTV opremljen s podnapisi, ki žal ne more v IGTV format 🤗
Ta akcija je pripravljena skupaj z organizacijo @treecelet in ne, ni sponzorirana, nič nimam od nje, pravzaprav samo upam, da bomo s tem podprli organizacijo, ki ji res zaupam in jo podpiram z vsem srcem, hkrati pa še naredili nekaj dobrega. Fantje iz ekipe Treecelet me navdušujejo s svojo strastjo in transparentnostjo vsak dan. Še toliko bolj sem nad njimi navdušena, ker predstavljajo realistično rast in razvoj zelene znamke. Nobeno podjetje ni povsem zeleno v štartu, pot do tja je težka in zahteva ogromno truda. Po letih truda in izboljševanja so Treecelet od leta 2019 prvi CO2-nevtralni obrtniki v Sloveniji, zaposlujejo lokalni kader iz težje zaposljivih okoliščin in ogroženih skupin in imajo svojo lastno sejalno ekipo v Tanzaniji, od koder so se ravnokar vrnili. Trenutno so v fazi prehajanja na bolj zero waste poslovni model – zaganjajo prodajo ZW izdelkov in pa vpeljujejo program Tree+, s katerim na mesečni ravni posadiš drevesa, ki nevtralizirajo tvoj ogljični odtis – brez fizičnih izdelkov, brez odpadkov. Najboljše pri vsem? Ko govoriš z njimi, res veš, da gre ves dobiček nazaj v to, da spreminjajo svet na boljše. Je pristen projekt strasti, ne projekt, ki izkorišča trende.
Nadaljevanje v komentarjih ⬇
Preden nehaš brat, všečkaj objavo 💚
Bonus: označi 3 osebe, ki jim je mar 🤗
Par dni nazaj sem pisala o tem, da se počutim izg Par dni nazaj sem pisala o tem, da se počutim izgubljeno na svoji poti, da me prežema nesigurnost, da me preplavljajo vprašanja, da velikokrat izgubim svojo luč in da preživljam neke vrste osebno zimo. Veš kaj je smešno? Da od tistega trenutka, ko sem vse te misli dala iz sebe, tudi zima zapušča moje telo. Lažje diham. Tono lahkotnejša sem. In v moje življenje se je v teh nekaj dneh zlilo toliko enih dobrih stvari, toliko luči, da me zdaj preplavljata hvaležnost in zaupanje v življenje.
Takoj po moji newsletter izpovedi in IG objavi v petek sem imela s partnerjem pogovor, ki si ga bom večno zapomnila. Včasih ti mora pač nekdo drug reči nekaj zelo očitnega, da zares "slišiš". Rekel je: "Ampak Maša, če zdaj še nisi našla svojega čistega končnega poslanstva, še ne pomeni, da si brez poslanstva v tem trenutku. Si na poti do njega. To kar počneš zdaj, je tvoje poslanstvo v tem trenutku."
Spet se vračam k enemu problemu. Da v danasnjem svetu pozabljamo na pomembnost prisotnosti in pomembnost trenutka. V sedanjem trenutku prihodnost in preteklost ne obstajata. Na to ves čas pozabljam.
There, sem želela delit še nadaljevanje nesigurne in melanholične sage.
Še vedno mi ni lahko, še vedno borbam en kup bitk, ampak z vsakim trenutkom se zdijo bolj obvladljive. Kakšen lep občutek.
In ja, res neizmerno uživam v pisanju takšnih osebnih stvari. Lahko računaš na to, da bo takih "good old mashanator" vsebin spet več. ✨ Upam, da imaš krasen vikend!
V petek se ne objavlja, ker doseg ni dober. Ne del V petek se ne objavlja, ker doseg ni dober. Ne delaj storyjev s filtrom, ker tako negativno manipuliraš s svojo samopodobo in ustvarjaš višja pričakovanja glede videza pri drugih. Ne hodi po ulici brez maske.ne hodi po ulici z masko. A že veš, kakšno je tvoje življenjsko poslanstvo? Že varčuješ za penzijo? Kaj, ne ješ samo organic zelenjave?!
Toliko pričakovanj, toliko smernic, toliko pritiska in pravil, ki jih začnemo podzavestno sledit. Toliko avtoritet, ki jim želimo ugajat. Toliko zahtev, ki jih postavljamo samim sebi.
Skrbi me prihodnost, skrbi me preteklost, skrbi me sedanji trenutek. A najbolj me skrbi, da bi zamudila življenje, ker se ukvarjam s pritiski, ki v resnici res niso pomembni.
V tem trenutku imam na robu življenja člana družine in to je tista vrsta trenutkov, ko se res vprašaš, kaj je pomembno.
Čeprav si s to osebno nisem izjemno blizu, me danes nevede uči zelo pomembne lekcije. "Živi v trenutku." In pa: "Ne sekiraj se (toliko)." Ker če je kdo živel v trenutku brez slabe vesti, je to točno ta oseba.
Zadnji mesec je zame prepojen z izzivi in preizkušnjami, zaključuje pa se pompozno in glasno s sporočilom: "Ej, zdaj je čas, da izklopiš strahove in se prepustiš toku." In vem, da bo vse OK. 🖤
Sledi mi na Instagramu Poveži se na LinkedInu
Masha Maša Mazi
Powered by  GDPR Cookie Compliance
Politika piškotkov

Naša spletna stran uporablja piškotke. To so majhne datoteke, ki jih ob obisku naložimo na vaš računalnik oziroma mobilno napravo. Tako lahko prepoznamo, ko se vrnete na spletno stran ter omogočimo njeno boljše delovanje in uporabo. Uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.

Kaj so piškotki?

Piškotek (angl. cookie) je datoteka, ki shrani nastavitve spletnih strani. Spletna mesta piškotke shranijo v naprave uporabnikov, s katerimi dostopajo do interneta z namenom prepoznavanja posameznih naprav in nastavitev, ki so jih uporabniki uporabili pri dostopu. Piškotki omogočajo spletnim stranem prepoznavanje, če je uporabnik že obiskal to spletno mesto in pri naprednih aplikacijah se lahko z njihovo pomočjo ustrezno prilagodijo posamezne nastavitve. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik – ta lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči.

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi izbrišete, navodila najdete na spletnih straneh posameznega brskalnika:

  • Mozilla Firefox
  • Google Chrome
  • Microsoft Internet Explorer 9
  • Microsoft Internet Explorer 7 in 8
  • drugi brskalniki (www.aboutcookies.org)
Zahtevani piškotki

Zahtevani piškotki naredijo spletno stran uporabno, saj omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po strani in dostop do varnih območij spletne strani. Spletna stran brez teh piškotkov ne deluje pravilno.

Če to vrsto piškotkov onemogočite, vaših nastavitev ne bomo mogli shraniti. To pomeni, da boste ob vsakem ponovnem obisku piškotke morali bodisi sprejeti ali zavrniti.

Piškotki za analitiko

Dovoljenje teh piškotkov za anlitiko in statistiko (stran uporablja Google Analytics) nam omogoča boljše razumevanje uporabniške izkušnje na naši strani.

Prosimo, najprej potrdite zahtevane piškotke. Zahtevani piškotki naredijo spletno stran uporabno, saj omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po strani in dostop do varnih območij spletne strani. Spletna stran brez teh piškotkov ne deluje pravilno.

Piškotki za oglaševanje

Dovoljenje teh piškotkov nam omogoča, da vas preko platforme Facebook in njihovih Partnerskih strani, ter platforme Google in njihovih partnerskih strani, nagovarjamo v obliki marketinških sporočil.

Oglaševanje na Facebook platformah lahko nadzorujete tukaj. Oglaševanje na Google platformah lahko nadzorujete tukaj.

Prosimo, najprej potrdite zahtevane piškotke. Zahtevani piškotki naredijo spletno stran uporabno, saj omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po strani in dostop do varnih območij spletne strani. Spletna stran brez teh piškotkov ne deluje pravilno.