Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Zakaj mladi niso zvesti svojim delodajalcem

Po kosilu se usedem in začnem z rutinskim pregledovanjem LinkedIna. LinkedIn je moje najljubše omrežje že odkar sem skrivoma začela razmišljati o svoji lastni, samostojni podjetniški poti. Ni bikinijev, ni #couplegoals, ni bragganja okoli eksotičnih počitniških destinacij in trobljenja o vsesplošni privilegiranosti zahodnega sveta.

Naletim na zapis Gary V-ja, ki nas obvešča, da eden izmed njegovih oblikovalcev zapušča njegovo podjetje Vaynermedia, ki zdaj išče nove priložnosti in Gary svoje sledilce vabi, da se z oblikovalcem spoznajo. Podobno sem zasledila samo kakšen mesec nazaj, ko je odšel eden njegovih zvestih videografov. Takrat sem pregledala par Garyjevih vlog reportaž, kjer celo dokumentira odpovedne sestanke in poslednje poslovitvene dni v firmi. Ti so vedno zelo sočutni, zreli in polni vzpodbude.  Nekaj podobnega sem na pri nas zasledila le nekaj mesecev nazaj pri Mihu Lavtarju, lastniku Optiweba, ki je po mojem mnenju lahko vzornik mnogih podjetnikov kar se tiče vodenja, kadrovanja in menedžmenta kadra. Ob novici od odpovedi dveh pomembnih členov podjetja je na družbenih omrežjih delil čudovit zapis o hvaležnosti in seveda bolečini, ki se ob takšni izgubi kadra zgodi. Ni pa bila ta bolečina nikakor agresivna, jezna, neprivoščljiva ali maščevalna, kakršno smo sicer vsi verjetno kdaj izkusili ob kakšni odpovedi.

To me vrne nekaj mesecev nazaj, ko sem v lokalu sedela z direktorjem neke kreativne agencije in se pogovarjala o možnosti rednega sodelovanja. Prišlo je do točke, ko sva se dotaknila predanosti agenciji in zvestobe. Rekel je nekaj, kar mi nikakor ni dalo miru. Da se v takšna sodelovanja zadržano spušča, saj se boji nepredvidljivosti, impulzivnosti in svobodne volje nas mladih. In da išče nekoga, v katerega bi lahko brez strahu investiral leta in leta, brez strahu pred nenadnim odhodom. Da ne želi investirati v nekoga, ki bo nato kar naenkrat izginil. Zagotovila sem mu, da se pri meni tega nima kaj bati. Za sabo imam kup eksperimentiranja in tipanja kariernih poti, zdaj pa si želim stabilnosti in ustalitve. Preselila sem se na svoje, kupujem avto in zavoljo novonastalih odgovornosti iščem redne, dolgoročne naročnike. Kaj bi si lahko še želela, razen stabilnosti?

Od takrat je minilo samo nekaj mesecev. V tem času sem odplavala v najmanj 3 novo možne karierne poti, zaključila kup sodelovanj in začela kup novih. Trenutno delam na svojem največjem poslovnem projektu do zdaj, ki bo od mene zahteval popolno spremembo načina posla. Izobražujem se o popolnoma neznanih stvareh in se pripravljam na veliki karierni premik. Skratka, prav nič stabilnega ne počnem. Popolno nasprotje mojih prepričanj nedolgo nazaj.

Ob vsem tem razmišljanju sem se spomnila na dan, ko sem se usedla s svojim nadrejenim pri Porscheju in mu predala svojo odločitev o odpovedi. Zdelo se mi je, da ve, kaj prihaja, saj se je najinega pogovora ena na ena izogibal par dni. Ko sem s strahom izpljunila, kar sem imela za povedati, je bil njegov odziv: »Maša, veš, spraševal sem se, kdaj se bo to zgodilo in pričakoval, da se bo kmalu.« Sledil je čudovit, sočuten pogovor o iskanju osebne ter karierne poti, o iskanju samega sebe in svojih strasti, o neskončni svobodi mladosti, ki nam je na voljo samo enkrat. Za ta odziv in pogovor mu bom večno hvaležna.

In zdaj se obračam na naslov tega prispevka. Resnično menim, da smo mladi težko zvesti svojim delodajalcem. Radi gremo z vetrom. Ne vem, kako ne bi, ko pa smo 24/7 bombardirani z obvestili o novih priložnostih, s fotografsko ovekovečenimi vizijami naših vrstnikov, z zgodbami o uspehu. Še posebej nezvesti smo mladi, ki delamo na kreativnih, digitalnih, podjetniških in tehnoloških področjih. Predvsem zato, ker se skozi svoje delo, ki je v danem trenutku popolnoma predano, naučimo, kako bi lahko svoja znanja udejanili na inovativne načine, ki bi nam prinašali več svobode, več časa, več osebnega zadovoljstva, pa konec koncev tudi več denarja. Vsakdo, ki dela blizu uspešnega podjetnika in se od njega skozi delo uči, na neki točki zaniha in začne sanjati, da se na tistem mestu nahaja on. To ni nič drugega, kot zdrav zagon po napredovanju in osebni rasti.

Želim si, da bi tako kot Miha Lavtar, pa Gary V in moj nadrejeni s Porscheja, šefi postali vodje in razhode obravnavali tudi iz perspektive mladih. Želim si, da bi bilo takih vodij več. Da ne bi brali samo o »premikih« v Marketing Magazinu, ampak tudi v hvaležnih izjavah nadrejenih ob koncu poslovnih sodelovanj.

Treba je razumeti, da smo generacija staršev, ki je bila naučena, da bo v isti službi do penzije, mi pa smo se že tekom šolanja začeli spoprijemati z resnico, da tako ne bo mogoče preživeti. Rast in premike vidimo kot neizogiben del svojega razvoja.  

Smo dinamične, stalno spreminjajoče osebnosti z veliko dovzetnostjo na okolico, ki trenutno gori v duhu hustlinga, podjetništva, svobodnjaštva in digitalnega nomadstva. In četudi to smo, ne pomeni, da so vse generacije takšne v celoti. Še vedno je večina mojih vrstnikov podlegla pritiskom staršev in šla študirat tisto, kar so želeli oni. Še vedno večina mojih vrstnikov govori: »Blagor tebi, jaz nimam jajc.« No, nekateri bodo ta svoja jajca našli, drugi ne. In ti so posamezniki, ki v glavah mnogih podjetnikov ustrezajo profilu zvestega kadra. Z nekaj prilagoditvami plače, bonusov, izobraževanj in izletov, bo zvestoba trajala dolgo. Ti ljudje svoje potenciale dosegajo v stabilnih okoljih in za to jim neizmerno zavidam. Kajti odvisnost od nepredvidljivega eksperimentiranja v karieri in poslu je naporna in v skrajnih primerih vodi v izgorelost. Tako obstajata dva pola nas mladih. Ali zaposliš razburkan ali umirjen pol, je tvoja zavestna odločitev.

Spet se vračam na tisto kavo, kjer sem z odločnostjo na obrazu zatrjevala, da iščem stabilnost, reden delavnik, redno plačo. In RES sem 100 % verjela v to. Smeji se mi ob misli, da je verjetno moj sogovornik razbral, kaj se s to sigurnostjo pri mladih, kot sem jaz, lahko zgodi. Smeji se mi, ko se spomnim na svojega bivšega šefa, ki je ves čas samo čakal, da bom eksplodirala in stopila na naslednjo stopničko.

Hvaležna sem ljudem, ki name ne pritiskajo s pričakovanji o popolni predanosti. Ambiciozni svobodnjaki rabimo fluidnost, sploh v mladosti, ko se iščemo in izpopolnjujemo. Smo zvesti, velikokrat celo mnogo bolj zvesti od uslužbencev, ki so pri podjetju že več desetletij. Tudi če smo zaposleni kratek čas, smo lahko najbolj predani in strastni advokati svojega delodajalca, med tem ko zaposleni z življenjskim mandatom v firmi ob vsaki čik pavzi, pri vsaki malici, pa tudi med druženjem zunaj firme samo pljuvajo čez ljudi, ki jim stabilnost omogočajo. Dojemanje zvestobe je lahko zelo generacijsko pogojeno.

Vodje bi se morali zavedati, da z vlaganjem v kader, ne glede na »čas zvestobe«, ni nič narobe. Strah pred izgubo je brezpredmeten, dokler smo najeli kader, ki tekom svojega 8-urnega delavnika v naše ekipe prinaša želeno in po možnosti celo dodano vrednost. Če je ne vidimo, smo slabi vodje, ki ne znamo meriti uspešnosti kadra, ali pa zaposlujemo napačen kader. Ni pa to problem mladostniške želje po samoaktualizaciji. Poleg tega premik kadra iz podjetja ni izguba, temveč sproščen prostor za svežino, nov talent in nova znanja, ki bodo podjetje gnala naprej.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.