Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Učim se reči “ja”

Ah. Priznam. Težko mi gre tole zadnje čase. Tisti, ki me berete na Instagramu, veste, da sem zadnje čase off. Enostavno ne gre. Ne morem. Malo sem skregana z Instagramom že tako ali tako, malo me daje eksistencialna kriza glede ljudi in vrednot. Ne glede na vse se počutim mnogo, mnogo bolje, kot sem se počutila pred tripom v Kazahstan. Ta trip me je rešil iz spirale, za katero se upam ugibati, kam bi vodila. Lepo je biti nazaj. In lepo je imeti svežo perspektivo, svež zagon, svežo energijo in voljo. S tem je prišla tudi intenzivna potreba po tem, da živim življenje tako, kot je zame v tem trenutku najbolje. Do maksimuma v skladu z mojo osebnostjo, ambicijami, interesi, željami.

Preden nadaljujem – to se mi zdi blazno pomembno. Da tvoja dejanja odražajo samozavedanje in poznavanje samega sebe. Če imaš ta luksuz, seveda. Nekoč je zame “živeti na polno” pomenilo, da sem hodila ven vsak dan, bila vsaj na dveh kavicah, da je moj fejsbuk mesindžer pokal po šivih in da sem imela dobre ocene. Danes mi polno življenje pomenijo jutranji sprehodi, pa joga, ustvarjanje, delo v smeri, ki me zanima, osebna rast, druženje z ljudmi, ki rastejo skupaj z mano in ljudmi, ki me še dodatno motivirajo in navdihujejo s svojimi zgodbami. Pa to, da prinašam v svet nekaj več, kot samo moj delovni output. Da imam zmožnost ozaveščati glede okoljevarstva in pa mentalnega zdravja ter da imam možnost biti glede teh stvari tudi slišana. Zdi se mi, da začneš zares polno živeti šele, ko presežeš svojo sebičnost in začneš delati nekaj za druge, za svet.

Dovolj filozofiranja.

Ena izmed večjih stvari, ki jo trenutno vpeljujem v svoje življenje je, da rečem ja. Večkrat. Ne govorim o YOLO mentaliteti, ki sem jo veselo prakticirala v srednji šoli. Govorim o tem, da si zavoljo širjenja obzorij dovolim poskusiti stvari, ki me premaknejo iz cone udobja, ki sem si jo v zadnjem času ustvarila. Cone obdobja so sicer super, ampak nevarne. Ko se zaveš, da te potegnejo v fazo stagniranja ali celo nazadovanja, je lahko že prepozno in težko je priti nazaj ven.

“Ja” zadnje čase govorim predvsem eni stvari.

Druženju. Odnosom. Ljudem.

Meni zelo ljuba oseba mi je nedolgo nazaj rekla nekaj v smislu “Maša, ti si med Porschejem dobesedno izginila. Tebe dejansko ni blo.” In to je bil točno tak šamar, ki sem ga rabila (hvala, Maja). Saj sem se zavedala, da sem v tistem enem letu zanemarila še tisto peščico prijateljskih vezi, ki jih še nisem žrtvovala za svojo karierno pot. Ampak nikakor se nisem nikoli soočila s tem. Sej veš, težko si je priznati, da si ljudi odrinil stran, bil sebičen in nasploh ena velika pizda do vseh, ki so te podpirali.

In to je bila točka, ko sem svoj fokus preusmerila na odnose. Pa niti ne toliko na odnose (ker jih je ostalo zelo malo), temveč na izgradnjo novih. Tudi če je to pomenilo samo eno res, res, res dobro spontano kavo. Če že po novem svoj čas namenjam druženju, si želim od njega tudi kaj imeti. Tiste mindless kavica sešni polni opravljanja in neprivoščljivega sovražnega govora so zame toksični in otepam se jih, kolikor se da. In kakšno srečo imam, da me od začetka tega shifta v perspektivi, obdaja čedalje več čudovitih ljudi, ki tega ne počnejo. Prava osvežitev. Kot

Odkar sem nazaj iz Kazahstana, se skoraj vsak dan pred spanjem zavem, kako hvaležna sem, da sem imela v slabi polovici tega leta priložnost spoznati toliko novih ljudi, ki so zdaj precej pomemben del mojega vsakdana. Pa ne samo novih ljudi. Še lepše je mogoče dejstvo, koliko ljudi sem ponovno srečala in praktično ponovno spoznala. Mogoče 8 let nazaj (fak, sem stara) nismo bili kompatibilni, smo pa danes. Ravno nekaj dni nazaj sva se druga drugi opravičili jaz in nekdanja sošolka, danes ena izmed meni najbolj inspirativnih oseb, ki jih poznam. Takrat si nisva znali biti blizu in biti dovolj zreli, da bi videli probleme druga druge. Danes pa sva odrasli osebi, ki sta si bili po toliko letih sposobni pogledati v oči in se povsem iskreno opravičiti za to. Kar solze imam v očeh, dejansko. Prav tako sem včerajšnji dan preživela s čudovito punco, s katero se danes noro ujamem v neskončno pogledih in naju povezujejo najbolj neverjetna naključja ter zgodbe, še nekaj let nazaj pa sva se v isti družbi komaj opazili. Po tem sem druženje nadaljevala ob Ljubljanici, s pivom v roki in chill glasbo v ozadju med sončnim zahodom, s še z eno čudovito osebo, ki me s svojim kreativnim in duhovnim razvojem navdihuje že odkar jo poznam. In danes? Danes sem dopoldne preživela s skupino fenomenalnih punc v naravi. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislila, da se bom lahko s skupino žensk tako ujela, kot se z njimi. Jutrišnji dan pa imam namen preživeti z dečkom, ki mi je stal ob strani od začetka, skozi celotno svoje asocialno obdobje in me s ponosom opazoval, kako sem se vrnila nazaj k sebi. Joj, kako sem hvaležna.

In potem so tukaj še čisto naključna nova poznanstva, ki te napolnijo s čisto srečo. Tetoverka, ki sem se ji zaupala ta teden. Pa 10 kilometrski sprehod z eno mojih najljubših mladih fotografinj. Pa že skoraj redno večerno druženje z majhnim krogom čudovitih ljudi, ki ti polepša konec bilokaterega dneva. You know who you are. In matcha sestanki z miksom odličnih pogovorov o osebni rasti, jogi, potovanjih in karieri v družbi moje drage Nine (poglej njeno novo spletno stran in njen super blog, btw!).

Ne vem kaj je na tem, ampak odkar sem pripravljena vlagati energijo v odnose, se mi to vsakič znova vrne nazaj v najlepši možni obliki. V zadnjih letih, ko sem ljudi odrivala stran, zdaj ne vidim nič čudnega, da so ljudje brez večjih težav stran od mene obračali hrbet. Jaz pa sem bila samo še bolj jezna in razočarana nad ljudmi.

Ugh, malo sem čustvena.

Tako da bom raje končala.

Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki ste trpeli moj low-maintanance friendship zadnja leta, ko sem obsedeno gledala samo v eno stvar: kariero. Lepo je vedeti, da imaš ob sebi ljudi, ki ne obupajo nad tabo, tudi ko praktično izgineš. Pa hvala vsem, ki ste se kljub mojemu sebičnemu načinu življenja vzdržali užaljenega metanja nožev v hrbet, za razliko od nekaterih. Pravzaprav sem hvaležna, ker se je to zgodilo. Verjamem, da vsake toliko potrebuješ čistko ljudi v življenju. Da si dovoliš zaviti v drugo smer, kot pa ljudje, ki so te obdajali nekoč. In da dojameš, da konec koncev to ni čisto nič slabega. Samo prostor narediš za ljudi, ki jih potrebuješ na novi točki svojega življenja. To narediš tako, da se jim upaš reči “ja”.


 

Juhu, hvala ker me bereš! In oprosti, ker sem za nekaj časa izginila. Mislim, da se počasi vračam na svojo ustaljeno delovno pot, kar se tiče pisanja tukaj in ustvarjanja vsebin drugod. Mimogrede, v majski številki Cosmopolitana sem prispevala nekaj besed o svoji izkušnji glede menjave službe, vabljeni k branju!