Kaj je narobe z zero-waste gibanjem?

Verjetno veš, tudi če te tematika ne zanima, da se je trend začel z bejbo, ki je vse svoje odpadke prejšnjih let stlačila v steklen kozarec. Iz tega se je razvila odmevna medijska zgodba in začel se je mainstream val zero waste evforije. Prva stvar, ki je napačna je, da je tisti kozarec z nekaj plastičnimi ovoji, postal cilj (ali standard), sodeč po katerem razni zerowasterji merijo svoj uspeh.

Moje mnenje je, da

zero waste ne obstaja.

Veliko bližje mi je besedna zveza low impact (shout out čudoviti Immy Lucas) ali minimal waste, torej življenjski slog, ki stremi k čim manjšemu vplivu na okolje. Tisti stekleni kozarec ni dobra reprezentacija gibanja in za mnoge navadne smrtnike deluje povsem nedosegljivo. Pa tudi realen ni – že samo, da greš enkrat jest v navadno restavracijo (kjer so odpadki masovni), bi potreboval še kar nekaj steklenih kozarcev. Termin zero waste se je dejansko začel uporabljati v proizvodnji, kjer proizvajalce zanima čim manjša izguba materialov v procesu proizvodnje. Predstavljaj si, da za vsako stvar, pa naj bo to hrana ali predmet, potrebuješ vsaj 5x toliko odpadka, kolikor ga predstavlja ta stvar. Point being – šele s tistim kozarcem odpadkov se je zero waste začel uporabljati tudi med potrošniki.

Poleg tega življenje brez odpadkov (oziroma z manj le-teh, če smo realni) ne pomeni samo manj živil zapakiranih v plastiko. V zakup lahko vzamemo praktično vse. Transport živil, obdelavo živil, industrijske procese, carine, človeško delo, resursi za proizvodnjo, … Pa tudi preko živil lahko gremo – koliko je šele odpadka z modno, transportno, kozmetično, higiensko industrijo, konec koncev tudi z vsako industrijsko dejavnostjo. Že res, precej perfekten zero waste je verjetno mogoč v izolaciji, off grid, stran od tehnologije, z življenjem brez kakršnegakoli duha po sodobnem svetu. A koliko ljudi razvitega sveta to dejansko počne? Skorajda nihče.

Problem tukaj vidim predvsem v postavljanju standarda, ki pa je izredno visoko. To ustvarja pritisk, dvom, strah pred neuspehom. Navadni smrtnik moje generacije, ki je odrastel s plastika-boomom, razume in doživlja vse umetne materiale kot samoumevne, njihov odvzem čuti kot problem in posledično jih dojema kot nujo, brez katere ne gre. Ne glede na to, da še nedolgo nazaj v trgovinah ni bilo plastičnih vrečk.

Podobno težavo vidim v veganstvu. Vegan si lahko (po mnenju mnogih, a ne vseh) samo, če je tvoje življenje skladno s spiskom (nikjer napisanih, a močno forsiranih) pravil. Tudi ljudje, ki so leta in leta živeli veganski slog in dihali vegansko filozofijo, pa se naposled iz takšnih in drugačnih razlogov odločijo v svoje življenje vpeljati živalske izdelke, “niso nikoli bili vegani”, javnost je prizadeta, razočarana, ogorčena in rodi se t. i. cancel culture, ki ga danes na družbenih omrežjih vidimo v najbolj toksičnih formah. Bullyjing, samo da se skriva za pretvezo osebnega mnenja in mase ljudi, ki živijo na nivoju svojega ega, četudi to prekrivajo z zgodbo o častni borbi za tiste brez glasu. Ampak o tem kdaj drugič.

Popolnost v zero waste življenju

Odkar sem se odselila od doma, šla čez celo fazo odpremljanja stanovanja in bila postavljena pred dejstvo, da niti WC metlica ni nekaj samoumevnega, ampak moraš misliti na VSE, doživljam zero waste popolnoma drugače. Namreč – skorajda vsako področje tvojega življenja lahko prilagodiš tako, da ima manjši vpliv na okolje. In v vsem tem svojem navdušenju, da se selim in je moje bivanje na tej točki lahko tabula rasa, sem s pričakovanji presegla svoje realne zmožnosti. Nekaj časa je trajalo, preden sem si odpustila, da pač nisem in nikoli ne bom eden izmed minimalist zero waste gurujev.

Predvsem me je obremenjevala izpopolnjena estetika zero waste gibanja na družbenih omrežjih. Opažam, da se v gibanje usmerja čedalje več oseb z dobro razvitim čutom za vizualno lepoto. Popolni moderni interirerji, bele stene brez packe, bohteče monstere, enako veliki mason jari zloženi v popolno vrsto glede na barvo, na njih pa lične črne nalepke z izpiljenim letteringom, ki ti pove, kaj v teh skrivnostnih steklenih kozarcih je. Poleg tega so kanali teh ljudi polni receptov – od DIY kimčija pa do zobne paste in še 100 produkti vmes. Vsa čistila, kozmetiko in hrano naredijo ali pridelajo sami.

Realnost je precej drugačna

Realnost je takšna, da večina nas, majhnih ljudi, dela nekje 8-10 ur na dan, porabi še kup časa za skrb za dom, pomoč družinskim članom, obvezna opravila in transport sem ter tja. Ostane prekleto malo časa, ki ga zmoremo nameniti pripravi svežega deodoranta, čistila za pomivalni stroj in jušni osnovi. Pa ne gre se samo za čas, niti slučajno. Vsi poznamo zadnje čase popularen citat:

It’s not about “having” time. It’s about making time.

Sliši se super, ampak po drugi strani lahko vzbuja ogromne občutke krivde, sploh, ko ga deli tvoj prijatelj na družbenih omrežjih in veš, da leti nate, ker si ne vzameš vsak dan časa za kavo, ki bi potešila njegov clingy karakter.

Res je, vedno bi se lahko potrudili bolj. Vedno bi se lahko odločili, da bo priprava svežega deodoranta pač naša prioriteta. In spet smo tukaj – pritisk k popolnosti, ki pa je nedosegljiva. Vojna med FOMO (fear of missing out) in JOMO (joy of missing out). Notranje dileme in prelaganje uteži po tehtnici – naj pogledam tisti 20-minutni YT video, ali naredim svež batch humusa, da ga lahko objavim na Instagram, kjer lahko tudi jaz sodelujem pri vzbujanju slabe vesti in glumim perfekcijo? Te debate pa sploh niso enostavne v času, ko smo bombardirani z hustling idealom, kjer je vsaka oblika prokrastinacije videna negativno. Ves čas bi morali biti v pogonu, skrbeti za svoje telo, služiti gajbe denarje, imeti kup prijateljev, popolne otroke, srečnega psa in pa še doma narejen deodorant stalno na razpolago!

V resnici nismo popolni in teh 24 ur v dnevu vsak razpolaga drugače. Jaz se pač odločim, da bom določeno količino prostega časa namenila obisku trgovine brez embalaže. Nekdo, ki živi na drugem koncu Slovenije, bo ta čas raje izkoristil, da skrbi za svoj vrt. Spet za nekoga drugega je ta čas edini čas, ki ga lahko preživi z otrokom. In prav nič od tega ni narobe.

Zero waste nikakor ni “one size fits all” koncept. Verjamem, da ga lahko vsak posameznik na nek način živi in udejanja, pa za to ne bi smel biti kritiziran, kot da ne počne dovolj.

Dejansko je zero waste življenje privilegij, za katerega se odločimo na podlagi naših vrednot. In še to ne drži vedno. Čeprav je low impact življenje zame precej pomembno, sem imela v zadnjem letu dolgo obdobje, ko na okoljevarstvo niti pomisliti nisem mogla – to pa zato, ker moje osnovne potrebe niso bile potešene. Več o tem sem pisala tukaj.

Privilegij je tudi zato, ker mnogi dandanes nimajo dostopa do trgovin brez embalaže. Nekateri si bio trgovin ne morejo privoščiti, tržnice tudi ne, vrta nimajo, zato skočijo v Lidl in podobne trgovine, kjer je na žalost še vedno večina živil zapakirana v plastiko. Želja po tem, da bi delali “bolje” in sram, ker nam ne uspe, nas lahko pahne v težek konflikt s seboj, vodi v obup in opustitev želje po sledenju trendi zero waste načelom.

Bojim se, da ogromno ljudi zaradi pojavnosti na socialnih omrežjih dobi občutek o odgovornosti, ki je ne zmore nositi sam. Poleg tega si drznim trditi, da vse breme ne bi smelo tičati na nas, potrošnikih. Seveda povpraševanje ustvarja ponudbo, vendar se ne bi smeli počutiti tako slabo, če nam druge okoliščine ne dopuščajo “pravilnega” zero waste obnašanja. Sploh pa ne, ko nas obkroža 90 % okoljsko neodgovornih podjetij.

Največja laž zero waste gibanja …

… je prav to. Novi stekleni kozarci s popolnimi novimi nalepkami, nove rjave stekleničke za domačo kozmetiko, kovinske slamice, čeprav jih ne uporabljaš. Pa en kup novih bombažnih vrečk, lanena fair trade oblačila. Vse staro pa pristane v smeteh. To je največja ironična napaka gibanja – zavoljo estetike brez slabe vesti pometati stran kup uporabnih stvari. Ja, mogoče tisti plastični kuhinjski pripomočki od moje mame niso najbolj instagramable, ampak raje jih uporabljam, kakor zavržem. To je poanta ZW. Ne zavrži, kar že imaš in lahko uporabiš. In tukaj postanem precej jezna na popolne influenserje, ki se obnašajo, kot da plastike v življenju videli niso. Le kam je čudežno izpuhtela, ko so naredili switch, hm?

Oportunistični zero waste

in zakaj zamerim Sorelli Amore

Nekaj dni nazaj me je več ljudi opozorilo na influenserko po imenu Sorella Amore. Sicer je ne spremljam aktivno, ampak občasno zaidem na njene vsebine, ki so mi kot oblikovalki estetsko izredno všeč (njeni videi so čudoviti!). Gre za punco, ki je v zadnjih nekaj letih eksplodirala vse do dobrih 450.000 sledilcev na Instagramu in slabih 800.000 sledilev na YouTubeu, kjer njeni videi dosežejo tudi do 5.6 milijonov ogledov. To je veliko. Let the numbers sink in.

Mogoče se z mano ne strinjaš, ampak sem mnenja (in strastna zagovornica tega mnenja), da z dosegom/veljavo/opaznostjo raste tudi odgovornost. Eksponentno. Več ljudi kot te sliši, več verjetnosti je, da te bodo tudi poslušali, oponašali tvoje obnašanje, sledili tvojemu zgledu, opravičevali svoja razmišljanja in ravnanja zaradi vzora, ki ga čutijo.

In, da pridem do poante. Bejba je šla na plačan trip z znamko Porsche po portugalski pokrajini Algarve, kjer je zanje posnela oglas. Portugalska in Porsche – dve moji ljubezni skupaj z odlično ustvarjalko vsebin – človek bi si mislil, da bom navdušena. In bi bila, če bi to zadevo počel človek, ki se ne oznanja za minimalista in ki ne bi služil z vsebinami, kjer propagira low impact filozofijo ter način življenja.

Če razložim na svojem primeru. Ne glede na to, da sem prekinila delo na Porscheju, znamko še vedno obožujem. Na načine, ki jih izredno težko ubesedim, ampak prav zares znamko ljubim iz dna duše. Porsche me je naučil zelo pomembno lekcijo v življenju in mi prinesel vrednoto, ki je prej nisem imela. Načelnost. Hkrati z delom pri znamki se je začelo izoblikovanje mojega zanimanja za okoljevarstveno problematiko in s časom sem začela doživljati tako močan notranji konflikt, da enostavno ni šlo več naprej. Od te lekcije naprej nikoli več ne delam z znamkami ali podjetji, kjer se njihove vrednote in misija ne skladajo z mojo miselnostjo in prepričanji. Tako me ne boš videl_a sodelovati s podjetji v živalski živilski industriji, fast fashion trgovinami ali prehranskimi dodatki s piramidno shemo. Kot primer. Že res, da sodim po sebi in zato pričakujem načelnost tudi pri drugih, vendar se me sicer ne dotakne – live and let live. Me pa pomanjkanje načelnosti RES zares razpi*di, če so ljudje načelni samo do trenutka, dokler jim znamka s sijočim logotipom in gracioznim luksuznim imenom ne ponudi denarja. Takrat, no takrat, me pa podžge. Če bi spodaj opisano situacijo speljal nek Dan Bilzerian, ne bi niti trznila. Tako pagovorimo o bejbi, ki služi s svojim minimalist imidžom.

In to se je zgodilo s Sorelle. Kar sem pri tem njenem sodelovanju opazila in se mi zdi izredno zanimivo je njena passive aggressive obramba, za katero menim, da jo uporablja bolj kot opravičevanje, predvsem pa kot tolažbo za kiks v svojem vrednotnem sistemu. Brani se s stvarmi, kot so dejstvo, da je vožnja z avtomobilom občutno manj škodljiva za okolje kot pa potovanje z letalom (kljub temu še vedno leti iz enega kontinenta na drugega, da takšne oglase snema). Pa da Porsche razvija električne avtomobile, ki so okolju precej bolj prijazni (spet, smešno, ker so v električni mobilnosti mnoge znamke v prednosti, plus da večina to počne bolj zaradi novih regulacij in ogrooooomih kazni, ki jih prinašajo, ne zaradi okolja). Pa da so poršeji avti, ki zdržijo dlje kot ostale znamke zahvaljujoč premium kakovosti in se tako izogneš pogostejšemu kupovanju avtov in popravilom (ki jih je s čedalje večimi kompleksnimi elektronskimi sistemi v vozilih ubistvu čedalje več). Porsche stranke v resnici avtomobile menjajo precej bolj pogosto kot navadni smrtnik (tudi če ga nekdo naprej uporablja kot rabljeno vozilo, lastnik kupi novega, kar je slabše kot imeti enak avto 10 let).

Njen glavni argument za sodelovanje pa je, tragikomično, ujemajoča filozofija med njo in podjetjem. Znamko definira kot tako, zaradi katere se zaljubiš v luksuz (fuck minimalism, right?) in znaš zahtevati najboljše v življenju. Kaj bo naslednje? Blood diamonds? Tukaj enostavno ne najdem več besed in vidim samo še, kako se je prodala za blišč, ki ga kot blišč definira družba.

Tudi zgodba za videom ni najbolj posrečena. Govori namreč o digital detoxu – telefon na off (kamere pa za potrebe snemanja oglasa on), vožnja s porabo 10+ l/100 km medtem ko iščeš “pristne” trenutke brez tehnologije v naravi, med ljudmi, med ustvarjanjem. Vsega tega očitno ne moreš doživeti brez poršeja. Ha. Ha.

Iskreno sem na tej točki žalostna, ker vidim, koliko ljudem pomeni njihov zunanji vtis na okolico in kako do ušes so zaljubljeni v kapitalizem in materializem, tudi če govorijo drugo. Na tej točki sem še bolj žalostna zaradi vsega greenwashinga, ki se dogaja izključno z namenom, da nekdo služi zahvaljujoč slabe vesti nekoga, ki dobi občutek, da lahko z nakupom XY produkta naredi več. Na majhnem primeru je to kupovanje tisoč in ene bombažne vrečke, namesto da bi uporabljali stare plastične (ali bombažne), ki jih že imamo. Občutek dobimo, da bomo z novo bombažno vrečko rešili svet. Na večjem primeru pa se je to zgodilo s Sorelle Amore. Če hočeš živeti življenje, kakršnega živim jaz in hkrati pomagati okolju, je tvoja najboljša izbira Porsche. Vidiš, kaj me moti?

Da ne bo pomote – celoten transportni sektor je umazan, tega se zelo dobro zavedam. Vse avtomobilske znamke so krvave, bolj kot si predstavljamo. Vseeno pa je avto skorajda nuja dandanes in tudi jaz si ga bom verjetno čez nekaj let kupila (tako je, sem tisti čudak, ki pri 24 še kar nima svojega (starševega) avta). Ko pa si ga bom, si ga bom kupila zaradi potrebe, ne zaradi luksuza, in takrat investirala goro časa v research, kaj naj kupim.

Bottomline

Želim si …

… več preprostosti, kar naj bi minimalizem konec koncev bil. Več realnosti – starih flašk od šamponov, ki jih uporabljaš kot lonček za podtaknjence, več starih kartonskih škatel kot predale v omari, več kozarcev od Naturetinih kislih kumaric za domače marmelade. Želim si več poskušanja in neuspehov, kot pa forsiranja popolnosti in arogantnih pogledov uperjenim proti vsem, ki je ne dosegamo. Želim si več integritete. Želim si, da bi ljudje razumeli, da nikoli ne boš popoln, pa da jih to ne bi obremenjevalo. Želim si, da se ne bi nehali učiti o vplivih na okolje, želim si, da bi spremljali tudi aktualno dogajanje. Kar se ponavadi konča, ko je njihov dom fotogeničen za ZW skupnost. Želim si, da bi se mogoče pozanimali o stališčih kandidatov za evropske parlamentarne volitve. Želim si, da bi res živeli bolj minimalno in bolj realno, bolj življenjsko in človeško.

Razumem, da ogromno ljudi ob tem mojem rantu reče, da pretiravam. Razumem, da nimamo vsi enakih vrednotnih sistemov in da pač meni osebno skrb za okolje pomeni mnogo, mnogo več kot pa komu drugemu. Še več pa mi pomeni načelnost. In opazovati, kako dandanes Instagram kultura pozablja na svoj moralni kompas in samo sledi temu, kar njihov idol reče, se me dotakne, ne glede na to, kako močno delam na svoji duhovni plati, zaradi katere se me ponavadi takšne stvari ne dotaknejo tako močno, da moram o njih pisati.

Anyway. Si želiš več vsebin, ki se dotikajo low impact življenja? Sicer v kratkem prihaja obširan zapis s fotkami in pa video o mojem novem low waste domu, ampak zanima me nasploh. Vesela bom, če se javiš!

Če ti je bil ta zapis všeč, ti v branje priporočam še moj prvi članek na temo okoljevarstva “Jebeš okoljevarstvo” (z mnogimi uporabnimi povezavami), zakaj me je okoljevarstvo minilo, kaj zame pomeni živeti svoje vrednote in pa mogoče ta rant čez vplivneže.

The post Hinavščina v zero waste gibanjih appeared first on Mashanator.

Pogled nazaj

Naj ti na hitro orišem, kaj se mi je v prejšnjem letu dogajalo, pa vse do točke danes. Namreč, pred aprilom 2018 je okoljevarstvo začelo predstavljati močan del moje identitete. In v njej sem uživala. Rada sem vzor ljudem, kar se tiče conscious lifestylea (v slovenščini se enostavno ne sliši dobro, oprosti) in videti, kakšen vpliv imajo lahko moje vsakodnevne odločitve na ljudi, ki so posledično začeli z majhnimi (in večjimi) spremembami pozitivno vplivati na okolje, no, to je postalo moja droga. Do aprila. Takrat sem se izgubila. Ko sem hodila na sprehode, nisem več pobirala plastičnih odpadkov – enostavno jih nisem več videla. Postala sem celo nekoliko cinično pesimistična in velikokrat zavestno ignorirala odpadke, ki bi jih z lahkoto pobrala in nesla v reciklirni zabojnik. V lokalih nisem več prosila, da mi pijačo prinesejo brez slamice. Velikokrat sem iskreno pozabila, še večkrat pa tega nisem naredila, ker sem svojo socialno anksioznost v tem obdobju (ali njen vpliv name) postavila pred svoje vrednote. In tako naprej. Relapse do navadnega neozaveščenega smrtnika, če povzamem.

Zakaj se je to zgodilo?

Aprila sem šla priložnostno poslovno v Kazahstan, kjer se je moje življenjo nekoliko obrnilo na glavo. Prvič sem bila daljše obdobje sama nekje v tujini, brez da bi bila obdana z družino ali prijatelji ali kom drugim. Kmalu po vrnitvi domov je razpadla moja dolgoletna zveza, kar je popolnoma razbilo moje življenje in vizijo zanj. Poleti sem padla v hudo depresijo iz takšnih in drugačnih razlogov. Naenkrat nisem več vedela kdo sem, kam grem, kaj želim. Moj kompas je bil do potankosti zdrobljen. Hkrati z osbeno izgubljenostjo se mi je dogajalo kup neprijetnih stvari, določen prijatelj me je nepopisno prizadel, zgodile so se hude družinske zadeve, pa kup obiskov urgence, ni da ni … Ob vsem tem sem bila še vedno brezposelna, globoko v dolgovih in če me spremljaš že dlje časa, potem veš, da sem na tej točki online veliko komunicirala bolečino, ki mi jo je povzročala finančna nesigurnost. Na trenutke nisem vedela, ali si bom lahko plačala zdravstveno zavarovanje, kaj šele pijačo s kom od bližnjih.

Poletje, ki je bilo zame najhujše od vseh v mojem življenju, je minilo. Se prevesilo v jesen. Počasi sem lahko razčistila določene stvari, na plan so pričele prihajati nerazščiščene travme in kompleksi, s katerimi sem se v tej ranljivi fazi na dolgo in široko ubadala. Mogoče se sliši hudo, ampak v tej ranljivi in šibki fazi, sem se začela sestavljati. Zelo, zelo počasi, ampak je šlo. Od jeseni pa do zdaj je zame potekal nek proces iskanje same sebe. Na zunaj se je to videlo predvsem v kariernem smislu – odprla sem s.p. in se tudi zaposlila, kar je odprlo nove strahove, nesigurnosti in prineslo nekaj grenkih poslovnih izkušenj, ki jih še vedno predelujem. Na notri pa sem naredila več na sebi, kot kadarkoli prej. Toliko notranjih bitk, kot sem doživela od poleti naprej, še nisem zmagala. In čeprav se te bitke na zunaj ne vidijo, si upam trditi, da so bile vidne tudi na zunaj. Trpeli so vsi moji odnosi, trpela je moja skrb zase – tako za telo kot za duha. In tudi ti si najbrž opazil_a, da je trpela moja prisotnost na socialnih omrežjih. Od avgusta dalje sem se skoraj popolnoma distancirala od Instagrama, unfollowala vse ljudi in se zaprla vase. Nisem bila sposobna kreirati svojih vsebin, ne v takšnem stanju, kaj šele, da bi tuje vsebine konzumirala. Tudi tiste pozitivne vsebine so name imele pritisk – bodi bolj srečna, bolj zdrava, bolj to, bolj tisto. In ko se počutiš, kot da si izgubil svojo identiteto, tega res ne zmoreš.

Od občutka krivde do sočutja

Zanemarjanje okoljevarstva je v meni vzbujalo, ves ta čas, nepopisne občutke krivde. Tudi če drugi mojega zanemarjanje te vrednote niso videli, je mene žrlo. Predvsem me je žrlo vso to znanje, ki ga iz skrbi za okolje ter naravo imam. Vsakič, ko sem si v kriznem šibkem momentu v trgovini kupila neko popolnoma nepotrebno slaščico in raztrgala plastičen ovoj, so se mi pred očmi risale številke in statistika glede plastike. In kar je še huje, s časom tudi tega ni bilo več. Krivda je postala še hujša – krivila sem se, da sem zapadla tako globoko, da me dejansko boli kurac za cel svet in da mi je popolnoma vseeno za vrednote, ki so še nedolgo pred tem oblikovale mojo identiteto. Enostavno me ni ganilo.

Zaradi vsega tega o tem nisem govorila javno. Nisem si upala, bala sem se odziva in obsojanja. Že tako sem se počutila kot največja hinavka in izdajalka, ki je doživljala smešen miks popolne apatije in krivde hkrati. In res se nisem hotela počutiti še slabše.

S časom sem si odpustila. Nezavedno. Dovolila sem si, da sem šibka. Od jeseni naprej sem začela znotraj sebe aktivno reševati svoje stiske, travme in komplekse. Dovolila sem si, da občutek krivde pride in gre. In da se ne počutim slabo, če slabe vesti kdaj nimam.

Nato se je začelo razumevanje. Sem in tja sem naletela na kakšno objavo, ki je v meni ljubezen do okoljevarstva vzbudila. Ubistvu me je to presenetilo. “Wow, še vedno je tukaj!” S tem zavedanjem sem se začela opazovati in dojela, da mi v času hude stiske (teh je bilo v tem obdobju kar nekaj, tudi po poletju) enostavno dol visi. Ne samo za okolje, pač pa za cel svet. In lagala bi, če ne bi priznala, da velikokrat nisem več videla smisla v življenju. Na srečo imam toliko izkušenj v boju z depresijo (na srečo, hah), da sem znala to dokaj hitro in efektivno zborbat, ko je bilo treba. Ob meni so bili pravi ljudje, ki so me ob tem bodrili. S časom sem dojela, da v takšnem stanju, kakršnem sem bila zdaj slabo eno leto, enostavno nimaš prostora za “višje cilje in višje dobro”. In to je OK.

Recimo kakšno o Maslowu

Se spomniš ur psihologije? Del našega šolskega sistema je še vedno, da se do potankosti seznanimo z s hierarhijo potreb, ki jih je definiral. Čisto na vrhu piramide se je bohotila “samoaktualizacija”. V času osnovne šole nisem čisto razumela, kaj to pomeni, pa tudi tekom mature lahko priznam, da sem si lahko stvar samo nekoliko abstraktno predstavljala. Takrat je v moji glavi samoaktualizacija pomenila, da najdem svoj poklic, v njem delam, sem srečna v življenju, imam družino, psa …. vse te zadeve.

Kar večina ljudi ne vé, oziroma nas tega ne učijo, je, da je Maslow proti koncu svojega življenja, leta in leta po definiciji svoje piramide potreb, odkril njen dejanski vrh. Ne vem, kakšen termin zanj uporabljajo v slovenski literaturi, ampak dajmo ji reči samotranscendenca. Ta zadeva pa je pozicionirana stopničko višje kot samoaktualizacija. Torej ne gre več samo za zavedanje kdo smo, poznavanje svojih želj, sanj, vrednot in uresničevanje ter vrednotenje le-teh, doseganje svojega potenciala. Pri samotranscendenci gre zato, da se dvigneš nad samega sebe in svoj ego. Da presežeš samega sebe. Vidiš širšo sliko, spustiš sebične vzgibe in deluješ altruistično, z željo, da dobro prinašaš svetu. V takšni ali drugačni obliki.

Transcendence refers to the very highest and most inclusive or holistic levels of human consciousness, behaving and relating, as ends rather than means, to oneself, to significant others, to human beings in general, to other species, to nature, and to the cosmos. (The Farther Reaches of Human Nature, New York, 1971, p. 269.)

Hierarhija potreb deluje teko, da morajo biti najprej zadoščene tista na nižji stopnji, če človek želi zadostiti tudi tistim najvišje. V zadnjem letu si upam trditi, da moje osnovne potrebe, razen fizioloških, niso bile izpolnjene. Nisem se počutila varno, nisem se počutila spoštovano, niti sama s seboj, kaj šele iz strani drugih. In rabila sem OGROMNO dela na sebi, da sem prilezla skozi ta čas, kaj šele da so bile te potrebe lahko ponovno potešene. V takšnem stanju enostavno ne moreš videti čez sebe. Ne veš kdo si, ne veš kaj bi, vse gre narobe, ves čas si ogrožen. In verjemi, to je stanje, ko ti niti na pamet ne pade, da bi te morelo skrbeti za naravo. Ker še sam zase ne znaš poskrbeti.

Zdaj lahko rečem, da sem prišla nazaj na točko, ko so moje potrebe (z izjemo transcedence) potešene. Počutim se varno, sigurno, spoštovano. Vidim svoje cilje, imam vizijo, imam ambicije in se počutim precej izpopolnjeno (na tej točki življenja, seveda). Skupaj z delom na sebi se mi tako veča prostor, ki ga lahko namenim stvarem, ki presegajo mene samo. Pa še kako res je – vsak dan opažam, da me vleče nazaj s “stari” sebi in si želim energijo usmeriti tudi tja, kamor sem jo včasih – v branje člankov, ozaveščanju, udejstvovanju, aktivnemu trudu vloženemu v skrb za okolje.

Ne vem, ali sem kdaj že govorila o tem, ampak sama verjamem, da je (moj) smisel življenja to, da dajem. Da stremim k skupnemu dobremu, da nisem sebična, da delam družbeno koristno. Da svetu nekaj dam, po tem, ko sem toliko stvari prejela. Da pustim neko pozitivno sled in imam pozitiven vpliv na ljudi (pa okolje, seveda). To be of service. Nikoli, ampak res nikoli nisem tako srečna, kakor takrat, ko popolnoma nesebično naredim nekaj dobrega za ta svet, za družbo, za skupno dobro. Ne znam opisati, ampak če si tudi ti tam, potem razumeš točno to – občutek transcedence.

In zdaj?

Nič. Še naprej bom nežna in prijazna do sebe, ker vem, da rabim čas. Poleg tega se trenutno odvija en ogromen preobrat v mojem življenju, o katerem bom pisala prihodnjič. Vse to zahteva ogromno energije in fokusa, ki ga vlagam vase, svojo rast in zdravljenje vsega, kar me je uničilo prejšnje leto. Iskreno – na tej točki čutim metuljčke. Veselim se, da se mi zopet odpre prostor za okoljevarstvo ter da spet postane nekaj, čemur sem brezpogojno predana.

Vabim te, da prebereš še eno izmed mojih najbolj odmevnih objav o moji ljubezni do okolja. Ne bo ti žal. Če te zanima, kako gledam na vrednote in kako jih živeti, pa skoči sem.

The post Zakaj me je okoljevarstvo minilo appeared first on Mashanator.

Ne me razumet narobe – kot očiten giver in romantik naravnost obožujem božič in koncept obdarovanja. Rada vložim čas in trud v darila, še raje pa vidim odzive ljudi, ko darilo prejmejo. Priznam pa tudi, da sem se v zadnjih letih prepustila toku materialistov in postala izmed ovc. V vsej paniki in tipičnemu milenijskemu pomanjkanju časa sem zadnja leta tudi jaz kupovala stvari “toliko da so”, brez tehtnega premisleka. Letos si želim narediti korak v okolju bolj prijazni smeri in ta korak želim v obliku vodiča – okolju prijazen božič (ki je v osnovi namenjen meni, haha) deliti s tabo.

Okolju (in vsem živim bitjem) prijazna božična darila

Naj te vodijo sledeče besede: lokalno, naravno, trajnostno, odgovorno.

Podpiraj lokalne ustvarjalce in znamke

Praktično vse, kar si želiš, lahko dobiš tudi pri nas. Po možnosti ročno narejeno. Upam, da mi ni treba razlagat, zakaj je to boljša alternativa kot eBay pošiljka iz Kitajske. Prihraniš na embalaži, času, denarju, Zemlji nekoliko olajšaš obstoj ker ji prihraniš nekaj transportne obremenitve, poleg tega pa se izogneš temu, da bi z nakupom prispeval k izkoriščanju delovne sile. Pri lokalnih ustvarjalcih vedno veš, iz čigavih rok tvoje darilo prihaja in kako je bilo narejeno. Pa verjemi, da se osebni stik v izdelkih lokalcev čuti! Nekaj fantastičnih lokalnih ustvarjalcev in znamk sem lani že predstavila v tem zapisu.

 

View this post on Instagram

 

priznam! z mislimi sem še vedno na morju čeprav računica za ta teden ni slaba, -za nami je podaljšan vikend, se pravi bo tudi ta petek bližje kot ponavadi! med tem pa pade še par #piratepiska nahrbtnikov in sitotiskanih vrečk, v pripravi je tudi ponatis #lovers majic, uff velik vsega #handmade #backpacks #forever #piratepiskadelavnica f:@matjazrust

A post shared by PIRATE PIŠKA (@piratepiska) on Jun 27, 2018 at 12:11pm PDT

Pozornost usmeri na materiale

Stran od plastike, prosim prosim prosim. Plastika ima zelo omejeno število ciklov, v katerih se lahko reciklira, preostanek njenega ostanka pa se razvleče v več 100 let. V tem času uničuje naše okolje, ogroža organizme v svojem naravnem okolju in celo postaja del naše prehranjevalne verige, vpliva na naše hormone and so on. Usmeri se v darila iz trajnostnih surovin, kot so steklo, les, kovina, blago rastlinskega izvora, … In to ni dovolj. Pozanimaj se glede izvora materiala, iz katerega izdelek je. Niso vse trendy bombažne vrečke okolju prijazne – tekstilna industrija ne srhljivo toksična in večina oblačil iz tvoje najljubše fast fashion trgovine je prepojena s pesticidi. Tudi vsak papirnat ali lesen izdelek ni nujno angelsko čist (masovna sečnja ni prav nič okolju prijazna), niti ni vsak veganski izdelek (palmovo olje je v veliki večini neetično pridobljeno kot primer).

Namig: pri tekstilu išči GOTS, OEKO TEX ali bluesign certifikat, pri papirju in lesu FSC ter PEFC … Vseeno si zapomni, da organski bombaž označuje samo način pridelave, ne pa tudi kvalitete končnega izdelka. Ni vsak organski bombaž dober.

Še en velikokrat zanemarjen problem izdelkov je tisk – ne glede na izvor materialov lahko na koncu znamka vse pokvari s tiskom, kjer se rado “špara”. Ogromno barv je toksičnih, veliko tiskovnih procesov ni optimiziranih in nastaja ogromno odpadne vode brez ustreznega sistema čiščenja itd. Najvarnejša malo bolj razširjena izbira na trgu trenutno so črnila iz soje ter pa bolj dostopne ekosolventne barve na vodni osnovi.

Bottomline: lepota kupovanja izdelkov lokalnih in majhnih znamk je, da se lahko glede izvora materialov in procesov dodelave izdelka kadarkoli pozanimaš.

 

 

View this post on Instagram

 

The common opinion of the society is if you study you will not have to work with your hands. I went to schools. Now I use my hands to build, whatever I imagine. . #snowboardbuilding #custombuilt #snowboardinggear #workshop #woodworking #manufaktura #workingclass #quiver #moonchild #snowboards

A post shared by HNDMD by Moonchild (@jure_moonchild) on Nov 24, 2018 at 11:47am PST

Slika zgoraj: vpogled v delavnico Moonchild Snowboards, kjer Jure ročno izdeluje butične unikatne snežne deske iz naravnih materialov. Poleg uporabe naravnih materialov Jure teži k trajnostni filozofiji – snowboarding je sicer (ironično) okolju relativno neprijazen šport ko pride do materialov nujne opreme (več o tem je že pisala Mateja na Chickita blogu, priporočam v branje). Za piko na i tega pa se ogromno ljubiteljev tega športa vsako leto znova “razvaja” z novimi produkti, namesto da bi enostavno obnovili stare. Jure počne tudi to – nekaj brušenja in deska je videti kot nova.

Pssst, z Juretom sem že sodelovala tudi na področju oblikovanja in to mi je bilo res v užitek tudi iz vidika skupnih vrednot in načel. Poglej kaj smo ustvarili, če še nisi.

Kdo je izdelek naredil?

V zadnjem času se je tudi pri nas razpasel trend prodajanja “organic cotton” majic s kjut potiskom in raznimi aktivističnimi motivi. Let me burst your bubble – organic cotton ni dovolj. Vprašaj se, kdo je to tkanino izdelal. Kdo je šival. Kdo je tekstil prevažal. Ga barval. Pral. Veliko je možnosti, da je prodajalec končnega produkta posegel po najcenejši opciji na trgu, ki sicer izkorišča greenwashing taktike za povečanje prodaje, ter tako na trg lansiral na daleč čiste produkte, v resnici pa so ti narejeni izpod krvavih rok sužnjev v tretjerazrednih državah. Organic certifikat ni dovolj, niti ni dovolj katerikoli drug naravni material, naj bo izdelek tudi iz pravične trgovine (fair trade) od prve do zadnje surovine in koraka izdelave.

Ko smo že pri tem, suženjstvo in izkoriščanje delovne sile je predvsem močno na področju tekstilne in modne industrije. O tem kdaj drugič, ampak če te zanima več, priporočam Youtube kanal od čudovite Kristen Leo (ki je, mimogrede, nekaj dni nazaj objavila video o okolju prijaznih božičnih darilih), vse vsebine ki jih kreira Neža Slak, film True Cost in gibanje Fashion Revolution.

Naj bo živalim prijazno

Testiranje na živalih je dandanes praktično popolnoma nepotrebno zaradi odličnih in poceni alternativ, ki ne škodujejo nikomur. Kljub temu ogromno podjetij še vedno vztraja na testiranju na živalih. Tukaj je na udaru predvsem kozmetična industrija in podjetja, ki morajo po zakonu testirati na živalih, če želijo tržiti svoje izdelke na Kitajskem. Z nakupom izdelkov tovrstnih znamk tako podpiraš podjetje, ki mu je več do dobička na tujem trgu kot pa stanje za svojimi vrednotami. Tudi če sami direktno testiranja ne opravijo, niso njihove roke nič manj krvave. Zato vedno poskrbi, da kupuješ vegansko kozmetiko. Čim bolj naravno seveda. Če kupuješ živilske izdelke ali izdeluješ svoje, stopi korak nazaj in poskrbi, da zavoljo tvojega darila ni trpelo nobeno živo bitje. Uporabi surovine rastlinskega izvora in malo pobrskaj za veganskimi recepti za fantastične božične piškote in peciva. Pri nakupu sladkarij za svoje najdražje stori isto. Če si na tem področju še nekoliko nov_a, ti lahko pomaga bela lista izdelkov, ki niso testirani na živalih ali npr. Cruelty-free Kitty.

Če želiš živalim še dodatno pomagati, lahko z licitacijami in v obliki donacij pomagaš številnim organizacijam in posameznikom, ki svoje življenje posvetijo reševanju živali. Ena mojih najljubših je domači Mestni mačjak, ki vsake toliko organizira licitacije izdelkov lokalnih artistov, izkupiček pa nameni mačjim rešenčkom in bolnikom.

 

View this post on Instagram

 

December is around the corner, so it`s time to put you in the festive mood . For this giveaway we teamed up with young artists and a shop with organic and local products. The giveaway will be hosted on our IG page so that more people get to know our mission to help stray and abandoned cats ♡. Instructions: 1. Follow all six IG profiles @hempchewer @lesema_studio @strikula @mestni_macjak @trgovina_krajcek @tyashulina 2. Tag two friends in the comment section below the photo. You have time until midnight of november 19th, winner will be anounced on november 20th. Winner will get all 6 items to share them with two tagged friends. Worldwide shipping. Participants who do not follow the instructions will be excluded. Good luck and let`s share love for heart-made things . . . #adoptdontshop #cat #catsofinstagram #coffee #catlover #community #exploreeverything #feedfeed #flatlay #food #homedecor #handmade #igers #ig_captures #igdaily #livethelittlethings #love #minimal #mug #minimalmood #nothingisordinary #onthetable #sociality #stilllife #thehappynow #thatsdarling #vsco #vscocam #visualsoflife #topminimal

A post shared by mestni_macjak (@mestni_macjak) on Nov 15, 2017 at 9:21am PST

Naredi sam

Bodimo realni. Ni lepšega, kot dobit domače darilo, v katerega je tvoj bližnji vložil svoj čas, trud in ljubezen. Pa naj bodo to piškoti, marmelada, zvezki, slike, šali, karkoli kar nastane izpod tvojih rok. Le pazi, da so tudi surovine za tvoje DIY presenečenje čim bolj okolju prijazne.

Podarjaj izkušnje in spomine namesto predmetov

Prej ali slej se ob razmišljanju o okoljski problematiki v odnosu z materializmom zamislimo, zakaj sploh toliko denarja zmečemo za predmete, ko pa bi lahko investirali v izkušnje, storitve in posledično lepe spomine. Sigurno kdaj slišiš, kako ljudje pustijo službo in ves svoj denar porabijo za potovanja in predvsem letalske karte. No, čeprav to ni okolju najbolj prijazno, tovrstna dejanja točno orišejo tisto, kar ljudem v resnici prinaša največjo srečo na dolgi rok – izkušnje. Zato sem tudi sama pristašica podarjanja priložnosti, ki si jih bo oseba zavedno zapomnila. To lahko pomeni nakup karte za koncert, kino predstavo, skok s padalom ali bungee, sposojo supa za en dan, izlet na morje, razvajanje v savni, … Karkoli ti poboža dušo.

Okolju prijazno zavijanje daril

Ravno tako kot je pomembna vsebina, je pomemben ovoj. Vse prepogosto vidimo “naravne” produkte zavite v kup nepotrebne plastike in prav nobene potrebe ni, da temu dodamo še svoj darilni papir in kup bleščic (reminder: bleščice = mikroplastika, boys and girls!).

Star časopisni papir

Malo nostalgičnega in rustičnega dotika lahko naredi prav odličen styling za zavijanje daril. Pravzaprav lahko uporabiš kakršenkoli star papir – revije, notne zvezke, liste iz razpadlih knjig, …

Nebeljen naravni papir ali recikliran papir

Če že želiš kupiti papir, uporabi tega. Sicer pa lahko recikliraš neporabljen nebeljen peki papir ali papirnate vrečke s tržnice. Lahko si ga celo sam_a potiskaš z nostalgičnimi krompirjevimi štampiljkami! Ovojni papir je velik problem, saj ponavadi njegova sestava nikjer ni označena, kaj šele ravnanje z njim po uporabi (kljub zakonodaji, ki to zahteva). Če imamo samo papir, sicer ni tolikšen problem. Pravi problem nastane s plastificiranim papirjem, ki se na slovenskih tleh odlaga v splošne zabojnike.

Kolaž

Zavijanje je lahko tvoj scrapbook, sketchbook, moodboard, visual board, prostor za kolaž in izrezke iz vseh lepih revij, ki se ti nabirajo po omarah. Spusti kreativnost na plan.

Bombažne vrečke, 2nd hand rute in šali

Na trgu imaš neskončno izbire vrečk za ponovno uporabo iz organskega bombaža, samo za motiv se moraš odločiti. Odlična izbira za zavijanje so tudi tekstilni dodatki, ki bi bili sicer del darila.

Kuhinjske krpe ali stare odeje in prti

Uporabi retro ali funky motive s tekstilja, ki ga ne potrebuješ več in darilo zavij vanj.

Stekleni kozarci

Mason jari so hit, to je jasno vsem, ampak tudi kozarci za vlaganje so super za darila.

Stare kartonaste škatle

Ja, tiste, v katerih si dobil_a nove čevlje recimo. Dodaš ščepec kreativnosti in barv na čopiču, pa imaš čudovito darilno škatlo.

Juta in pletene lanene vrvice

Pozabi plastik fantastik vrvice z bleščečimi pentljami, ki že naslednjo sekundo romajo v smeti.

Pika na i: dekoracija iz narave

Naredi si uslugo in pojdi na izlet v gozd – poberi storže, naberi smrekove vejice. Doma posuši pomaranče in dodaj janeževe zvezde. Iz dna knjižne police izbrskaj posušeno cvetje in listje.

50 idej za okolje, ljudi in živali prijazna božična darila

1. Naročnina na storitve. Lahko je to naročnina na razne online storitve, webinarje, revije, lahko gre za subscription za razne plačljive aplikacije (sploh tiste športne so popularne), Netflix, podcaste, knjige, …
2. Karta za fitnes
3. Bon za masažo
4. Donacija poljubni organizaciji v imenu prejemnika darila
5. Miks granole ali miks za piškote z dodanim ročno spisanim receptom
6. E-knjige (v primeru, da ima prejemnik že bralnik – elektronske naprave niso okolju prijazne)
7. Tečaj (ples, kuharska delavnica, nakit, keramika, šivanje, slikanje, fotografija, programiranje … možnosti so neskončne)
8. Lončnice. Džungelsko zelenje in kaktusi so vedno in, poleg tega so lahko rešenčki iz Zavetišča za zapuščene rastline)
9. Vabilo na večerjo v tvoji najljubši cruelty-free restavraciji (Gaudi, Taman Organic, Bazilika, Barbarella in Kucha so moji ljubljanski favoriti)
10. Hranilnik s poljubnim zneskom in določenim namenom. Za tatu, potovanje, …
11. Karta za kino, koncert ali gledališče. No, raje dve karti.
12. USB ključek s starimi videi in fotografijami
13. Naravna, ročno izdelana mila in okolju prijazni deodoranti (Madres, Milo za drago, Nelipot, 4kidsandus)
14. Kristali, poldragi kamni in geode, lahko tudi v obliki nakita (preveri izvor! Za nakit predlagam, da prebrskaš Etsy)
15. Okolju prijazne sveče (Oilright, O.W.N. candles, Svichka, …)
16. Bambusov to-go lonček za kavo/čaj
17. Vrečke za sadje in zelenjavo za ponovno uporabo (lahko kupljene mrežaste bombažne ali DIY iz starih zaves)
18. Printi in slike lokalnih umetnikov (obišči kakšen Artish sejem tekom decembra!)
19. Oblačila in dodatki slovenskih modnih znamk in ustvarjalcev iz trajnostnih materialov in pravičnim poslovanjem (Movinun, Pirate Piška, Mila Vert, Janja Vidic, …)
20. (Eko) eterična olja in razpršilec eteričnih olj
21. Zero waste ličila (ZAO, Boho)
22. Vrečke za pranje perila (preprečuje prehod sintetičnih mikrovlaken v odtok; priporočam Guppy bag)
23. Bon in vabilo na 2nd hand shopping dan (v Ljubljani: Gvant, Pulz, Textile House, Moje Tvoje, Divas Vintage Store, …)
24. Steklenica za vodo (Equa, itak, pa Flaška, …)
25. Patagonia za globlje žepe – vsak ljubitelj okolja in narave bo do solz vesel takšnega darila
26. Okolju prijazen ovitek za telefon (Pela case)
27. Custom made lesen prstan (Moorg WoodWorks)
28. Biorazgradljiva joga podloga (Manduka eKO Lite, prAna iz kavčuka/plute, Liforme, …)
29. Set slamic za večkratko uporabo (kovinske, bambusove, steklene, …)
30. Mešanice čaja (lahko domače, sicer pa lahko v čajnice prideš z lastno embalažo in ti jo napolnijo – Zisha, Cha, …). Za božič se mi zdi najbolj primeren chai miks. Btw, si vedel_a, da je v večini čajnih vrečk plastika?
31. Domača marmelada
32. Lokalna keramika. Meni najljubši so Tri lukne, Hana Karim, Janža – JNŽ ceramics in Atelje Mali.
33. Kvačkalice, štrikule, makrame in druge tekstilne lepote. Makrame šali, gamaše, grelčki, košare, … (Štrikula, Lejla Žorž, …)
34. DIY vrečke s posušeno sivko
35. DIY grelne blazine iz pirinih/ajdovih luščin
36. Decomposition notebook – iz recikliranih materialov proizveden s pomočjo recikliranja metana z okoliških kmetovalnih površin
37. Lesen zvočnik (recimo lokalna Trobla)
38. Menstrualna skodelica
39. Bambusova ščetka za zobe
40. Avtorska risba/slika/umetnina
41. Lesene deske za rezanje (Dile za darile, Riba Alenka, Atelje Mali, …)
42. Sklede iz kokosovih orehov (Cocobowls)
43. Second hand LP plošče
44. Zenegg
45. Doma narejeni rožni toniki
46. DIY maske za telo, obraz ali lase
47. Unikatni ulovi z bolšjega sejma (porcelan, kamere, nakit, ogledala, …)
48. Fairtrade kava z lokalne pražarne (Čokl, 3muhe)
49. Prenosni solarni powerbank
50. Photoshooting z najljubšim fotografom obdarovanca

Če ti je bil ta blogpost všeč, ti lepo toplo iz vsega srca iskreno priporočam blog Chickita moje drage Mateje Kordič, ki redno in strastno piše o temah povezanih z okoljevarstvom, hitro modo in o nasploh bolj počasnem, Zemlji prijaznem življenju. Pri njej lahko najdeš še tono podobnih vsebin (in menda kmalu prihaja letošnji zapis na enako temo, wink).

In čeprav je še zgodaj – vesel božič. <3 Izkoristi ta čarobni čas in ga preživi s svojimi najdražjimi. Še zame, jaz se namreč v kratkem ponovno odpravljam v Kazahstan (poglej si fotke s prejšnjega tripa tja), kjer je med -10 in -20 °C. Izkoristi tudi novoletne zabave za mrečenje (in če si introvertiran_a tako kot jaz, imam zate spisan vodič po networkanju za nas, introvertirane), beri, glej božične filme, kuhaj, uživaj v spremembah letnega časa. Nočem biti morbidna, ampak lahko se še tekom naše življenjske dobe zgodi, da snega kot smo ga vajeni,  ne bo več. Naj ti narava ne bo samoumevna <3

The post Vodič: okolju prijazen božič appeared first on Mashanator.

Mi, milenijci, ki živimo

strasti namesto vrednot.

Če ti dol visi za okolje, naravo, živa bitja, onesnaževanje, energetiko etc etc – I feel you. Res. Kot sem rekla, še par let nazaj sem bila na istem. Pravzaprav se v živo spomnim sebe v srednji šoli, ko sem debatirala s svojo mamo o teh zadevah in samozavestno izjavila, da so okoljevarstveniki res ogromni bebci, ker se ne morejo sprijazniti s tem, da smo naš planet že itak zafural in mu ni pomoči. Zakaj bi potem tratili čas, energijo, sredstva, kader, infrastrukturo, živce itd. za nekaj, kar se nam tako ali tako ne splača?

Okoljevarstvo je moj največji zarečeni kruh v življenju (do zdaj vsaj, poročam čez 5 let). In danes sem verjetno zaradi svojega preporoda v očeh vrstnikov, ob katerih sem odraščala z zgoraj opisano filozofijo, totalni čudak. In res, res, res razumem zakaj. Ker bi jaz iz preteklosti sebe danes gledala kot, da sem padla z Lune. Še vedno vidim sebe 6 let nazaj – fokusirano na pozornost, ki sem jo želela dobiti od vrstnikov. Hodit ven, žurat, porabit minimalno 2 uri pred ogledalom, preden sem se pogojno sprijaznila s svojim telesom. Toliko, da sem sploh šla med ljudi. Biti opažena je bilo tisto, kar me je vodilo. Ni me zanimala politika, ni me zanimala gospodarska kriza, takrat še niti kariera, kaj šele okoljevarstvo, človekove pravice, etika. Časopisa se nisem dotaknila, razen če sem želela koga impresionirat.

Ironično, sem v tistem času samo sebe začela imenovat passion hunter.

Če si me takrat vprašal/a, kaj je moje poslanstvo in kaj si želim početi, sem ti povedala, da želim dokumentirat strasti ljudi. Odvisna sem bila od iskric v očeh. Tisto, ko gledaš človeka, ko govori o nečem, kar rad počne. To je bila moja droga. In še vedno je. Kar je ironično je, da takrat niti slučajno nisem razmišljala o vrednotah, o katerih tako glasno preacham danes kadarkoli imam šanso pisat. Vse, kar sem videla, so strasti. Videla sem sebe, svoje koristi in potrebe. Karkoli je izven tega? Meh. Se bo že kdo drug s tem ukvarjal.

Ko grem na kavo z znanci, večino časa upam, da druženje mine čim prej, ali pa da me sogovornik pozitivno preseneti in govori o čem drugem, kot samo o sebi in svojih strasteh (pravzaprav je to še dober scenarij, v slabem scenariju se mi kurijo možgani tekom večurnega opravljanja neprisotnih oseb). Danes se znotraj sebe kar rahlo smejim, ko vidim iskrice v očeh. Tiste iste iskrice, ki so me še par let nazaj neskončno navdihovale. “Kaj želiš počet v življenju?” je najgloblje vprašanje, kar ga mladi danes slišijo na kavi in kot da se morajo noro poglobit sami vase začnejo zardevat, jecljat, iskat besede nekje globoko v želodcu, nakar končno izdavijo “igrat kot pro basketaš v NBA ligi” in “ustanovit svoje podjetje” (in se kopat v denarju), stari pa so 24 in še vedno nikjer blizu finančne neodvisnosti. Leta, ki bi jih morali nameniti trdemu delu in izobraževanju, se počasi iztekajo. Trud do zdaj minimalen, strasti pa maksimalne. Poleg tega so strasti tako kičasto sebične, klasičen primer vsega, kar zajema naša kapitalistična družba.

Pa tudi strasti so padle par nivojev nižje. Nihče več noče imeti ambicij bit Elon Musk (too scary, right?), vsi bi na našem malem trgu radi 10k Instagram followerjev, poplavo ponudb za sodelovanja z najbolj skoruptiranimi in nenačelnimi firmami na trgu (ampak važno, da je logo pa džabe izdelki). Ni več resničnih vizij, so pa plehke želje pogojene z oglaševalsko industrijo in diktirane z visokopotrošniško miselnostjo. Mladi se na vrednote, etiko in moralo spomnijo šele, ko Logan Paul nepremišljeno posname žrtev samomora in takrat naenkrat vsi postanejo svetniki, pridno zmajujejo z glavo in na daleč obsojajo nekoga, za kogar bi še dan pred škandalom tiho rekli “fak, jaz bi tudi imel, kar ima on,” in poveličevali vrhunec milenijske hierarhije vrednot, kamor je on prišel.

Okoljevarstvo kot vrednota

Brez svoje lastne izkušnje ne bi mogla nazorno opisati hinavstva družbe (in sebe v najstniških letih), ki ga danes tako težko toleriram. Tako smo zagledani sami vase. Tako varno se počutimo zaradi dejstva, da bomo na svetu samo še nekaj desetletij. Svojo minljivost uporabljamo za izgovor, da ne storimo nič. Občutek neodvisnosti, ki nam ga v glavo vtira moderni svet, uporabljamo kot podlago za miselnost, da sami tako ali tako ne moremo narediti nikakršne spremembe. Opravičujemo se, da sami ne moremo narediti razlike in si zatiskamo oči pred dejstvom, koliko posameznikov okoli nas vsak dan znova preraste te izgovore in nekaj stori. Naletela sem celo na izraz “environmental melancholia”, ki naj bi opisoval občutke posameznikov, ki jih kritično stanje našega planeta močno gane, hkrati pa občutijo popolno nemoč in ne storijo nič. Kljub sramu, jezi, razočaranju in nejeveri, ki jih hkrati prežemajo. Grozno je, da se teh občutkov in prepada med etiko ter potrebami, poslužujejo korporacije v obliki “green washinga”. Na ta način dobijo podporo manj vpletene ter ozaveščene populacije, hkrati pa še naprej nadaljujejo svojo destruktivno neetično prakso poslovanja in delovanja.

Vedno znova ponavljam, da ima tudi majhna sprememba ogromen vpliv. Če želiš, ti priložim dokaze. Podprte s številkami in raziskavami. Vsak posameznik povzroči neke vrste ripple effect. Če s svojim dejanjem k spremembi navdahneš samo eno osebo v svojem krogu, storiš ogromno prav zato, ker tvoj ripple effect ni edini, temveč jih je mnogo. Ampak žal me velikokrat začne prežemati dejstvo, da resnične razlike ne bo, dokler se človeka to, kar se z našim planetom dogaja, zares, zares ne dotakne vse do njegovega jedra in preseže njegove obrambne mehanizme občutkov nemoči. Ob vseh majhnih obvezah, nalogah in ciljih, ki si jih busy moderni ljudje postavljamo na dnevni ravni, je vsak dodaten “nepotreben” (drugačen, nov) migljaj s prstom odveč. Danes si, ko smo tako zaposleni, ne moremo privoščiti trošenja dragocene energije, right? In to pripelje do škodljive globalne indiferentnosti do okoljevarstva.

Vir: Racing Extinction 

Ljubezen do okolja

ali nehvaležnost za vse, kar imamo?

Zavedam se, da me zaradi tega ogromno ljudi vidi kot totalnega čudaka. Mogoče celo nekoga, ki skuša ovirati napredek človeške rase do konca svojih zmogljivosti. Ko kdo sliši, da je ljubezen do narave, okolja in vseh živih bitij moja vrednota, si me mogoče predstavlja kot nekega new edge manijaka, ki terorizira z veganstvom in recikliranjem, od sveta pa pričakuje, da gremo nazaj v kameno dobo in živimo brez tehnologije. Pa ni res. Hvaležna sem, da živim v času, v katerem živim in da imam možnost na lastni koži občutiti nepredstavljive tehnološke ter znanstvene napredke. Ne želim si nazaj v čas pred industrijsko revolucijo, ki jo lahko krivimo za ves ta kaos. Nikakor. Moja želja je, da izkoristimo vso to znanje ter infrastrukturo in po svojih najboljših močeh rešimo, kar še lahko rešimo. Povrnemo stvari, ki jih še lahko, v prvotno stanje. Pomagamo naravi, da si opomore. In zmanjšamo svoj intenzivno škodljiv vpliv na planet.

Naš nivo razvitosti ni opravičilo.

Narava ne bi smela biti blago, ki ga lahko po prosti volji izkoriščamo v nedogled, preko njenih samoobnovitvenih zmogljivosti. Posledice lahko čutimo in vidimo dan za dnem. Žal pa v porastu idiotov, ki verjamejo v to, da je Zemlja ploščata, zanikajo holokavst, ne verjamejo v globalno segrevanje in pljunejo v Pariški sporazum, vse več ljudi dejansko verjame, da smo zaradi svoje sposobnosti razmišljanja, čustvovanja, izražanja, pa vseh tehnoloških ter znanstvenih napredkov, superiorni vsem ostalim živim bitjem in celo naravnim zakonom. Veliko ljudi verjame, da je narava tu zaradi nas in jo imamo zaradi svoje superiornosti pravico izkoristiti za svoje potrebe. Žal se Zemlja ne prilagaja tako hitro, kot bi bilo potrebno, da bi ugodila našim enormnim energetskim, prehrambenim, tehnološkim, transportnim in ostalim visokopotrošnim potrebam, ki terjajo visok davek na okolje.

Mislili bi si, da bomo ravno zaradi tako razvitih možganov, naše inteligence in empatije, sposobni videti dlje od svojega praga in končno doumeti, da smrt okolja pomeni tudi našo smrt. Pa kljub temu še naprej lasten ego boostamo z lovom divjih živali, iščemo potrdilo o superiornosti s podpiranjem nehumane hitre mode, podpiramo akvarije in živalske vrtove, mečemo smeti kamor nam paše, vsako leto kupimo nov telefon, kot ljubitelji živali vseeno jemo meso in brez slabe vesti zavračamo neporabljeno hrano. Vse te stvari, ki nam prinašajo začasne užitke, ne morejo trajati v nedogled, saj naravni viri niso neskončni, niti ne odporni na neomejeno človeško poseganje ter izkoriščanje v slogu antropocentričnega ekologizma.

Da ne bom samo negativna.

Okoljevarstvo je čudovita vrednota.

Res. Upam si reči, da me je ekocentrizem spremenil v mnogo boljšo osebo. Čeprav je šlo pri meni verjetno za neke vrste prelaganje svojih osebnih frustracij na druga področja, kjer nisem neposredno vključena v trpljenje, lahko z gotovostjo trdim, da s tovrstno spremembo veliko slabega prihranim sebi (slabo samopodobo, težko samokritiko in nezadovoljstvom). In kar je še bolje – tudi soljudem, vsem živim bitjem in celemu svetu. Iz antropocentričnega razmišljanja sem si dovolila fokus premestiti s sebe na svet okoli sebe (in sebe kot del njega). Težko opišem z besedami, kakšen lep občutek je tovrstna sprememba. Počutim se, kot da sem s svojih pleč vrgla vso breme, ki sem ga nosila celo življenje. S tem, ko odložiš breme, ki se vrti samo okoli tebe, nase sicer prevzameš novo breme. Skrb za okolje. Ampak ni pol toliko zahtevno ali obremenjujoče, saj se s premikom fokusa zaveš tudi, da nisi sam (v kar sicer radi verjamemo v današnji “sam sem za vse, samo nase se lahko zanesem” dobi). Okoljevarstvo ni breme ene osebe, temveč kolektivno breme celotnega sveta. In nosimo ga vsi tisti, ki se ga zavedamo. Milijoni in milijoni posameznikov, ki si razporejamo fokus glede na manjše okoljske mikrointerese. Pa seveda tudi milijoni podjetij ter obratov, kar je zaradi obsega tveganj toliko bolj pomembno.

Kup nekdanjih bivanjskih problemov in vprašanj izgine, ko zavemo, da so ti “življenjski” problemi, s katerimi se soočamo, mnogo manjši od okoljevarstvenih problemov. Konec koncev – brez zdravega planeta SPLOH ne bi niti imeli možnosti, da vse manjše probleme na osebnem nivoju imamo. Zaradi samoumevnosti naravnih virov nujno potrebnih za brezskrbno življenje, si sploh ne predstavljamo, kako hvaležni smo lahko, da v takšnem stanju živimo. Dokler nas skrbi, ker nas XY ne pokliče nazaj, ker smo izgubili ključe od avta, ker nismo dobili dobre ocene itd., smo lahko srečni. Lahko bi nas skrbelo, kje bomo jutri dobili pitno vodo, ne da bi zaradi nje bankrotirali.

Tisti, ki nosimo okoljevarstvo kot vrednoto visoko na prioritetni lestvici, se ne identificiramo več le sami s seboj, svojim umom, svojim telesom. Ponotranjimo korelacije med sabo in svetom, ki nas obdaja. Na tej točki bi lahko začela trosit spirtualni voodoo shit o tem, da smo vsi eni, povezani z mati naravo in kozmosom in vse je ena sama energija, ampak ne, ne govorim o tem. To je tema za drug dan in predvsem stvar, ki močno presega temo, o kateri govorim. Lahko pa rečem, da tovrstno razmišljanje in teorije zvenijo mnogo bolj privlačne, ko enkrat sprejmeš, da nisi center sveta, temveč nekdo, ki lahko skrbi za svet. Moj point je, da čutimo odgovornost do planeta, ki je naš dom. Če sem nekoč goreče zagovarjala specizem, ga danes več ne. Če sem bila nekoč strasten utilitarist, danes tega ne morem več trditi. Človeštva ne vidim več superiornega okolju, temveč kot del okolja. In ko razmišljaš na ta način, se ti svet obrne na glavo.

Zakaj mi ne bi smelo dol viset?

Ko stopiš skozi vhodna vrata svojega doma, se ozri naokoli. Vse okoli sebe jemlješ bolj ali manj samoumevno, čeprav čez že čez nekaj desetletij verjetno ne bo. Gozd nekaj minut od tvojega doma, ribe v bližnji reki, ptičje petje navsezgodaj zjutraj, čebele na pisanih rožah v tvojem vrtu, sveža zelenjava na tržnici, pitna voda iz pipe in gorskega potoka, rumena polja, potapljanje in iskanje školjk v morju – vse to je ogroženo. In to je milo povedano. Do leta 2050 lahko ostanemo brez rib v morjih. Če s plastiko, emisijami in zakisevanjem voda ne začnemo ravnat bolj trajnostno, lahko ostanemo brez fitoplanktona, ki nam zagotavlja 50 % kisika za prav vsak vdih. Zaradi stalno naraščajočega števila ljudi na svetu bomo še naprej izsekovali zelena pljuča Zemlje, pa že zdaj smo zaradi živinoreje izgubili 70 % celotnega Amazonskega pragozda. Zaradi toplogrednih plinov, ki jih terja naše moderno življenje, se temperatura tako površja kot vodnih površin vztrajno dviguje in če bo šlo tako naprej, do leta 2090 lahko izgubimo ogromne količine površja, ki ne bo več primerna za življenje.

Se ti ne zdi srhljivo, kakšne hude spremembe bomo doživeli še v lastnem času na Zemlji? Če ne storiš ničesar zaradi sebe, stori nekaj za naslednje generacije. Za svoje otroke. Se ti ne zdi hudo, da morda tvoji potomci ne bodo imeli možnosti videti ledenika, smučati na lokalnih smučiščih, videti rib v morju, ptic na nebu? Da počitnice na morju ne bodo več stvar, saj bo voda bolj onesnažena, kot pa bi naša koža prenesla? Da boš z vsakim grižljajem hrane pojedel tudi plastiko, ki si jo nekoč sam kupil in brezbrižno vrgel na tla?

Avtor fotografije: Domen Dolenc / original objava

Če ti okoljevarstvo ni blizu, potem se ti bo tole verjetno slišalo nekoliko fanatično, ampak osebno verjamem, da bi morali prav vsi ljudje čutiti odgovornost do okolja. Mu biti hvaležni, da nam lahko iz dneva v dan da tisto, kar potrebujemo za svojo notranjo srečo. Brez zdravega okolja tudi naša življenja ne bodo zdrava. In ne bo nam pomagala nikakršna visoka tehnologija, noben vrhunski izum. Ne bodo nas reševali všečki, prsni vsadki, vožnja z avtom do trgovine kamor lahko prideš peš. Nič nam ne bo pomagal najnovejši iPhone in akcijska cena letalskih kart v Mehiko, če tam ne bomo mogli več normalno živeti.

Če ti je mar, daj v tem kratkem času, ki ga imaš na tem svetu, nekaj nazaj. Vem, da se ponavljam, ampak majhne spremembe resnično naredijo razliko.

Kaj lahko naredim?

Resnično, karkoli je v tvojih zmožnostih. In kolikor čutiš, da lahko. Karkoli je bolje, kot nič. Možnosti in variacij je neskončno – od zavračanja plastičnih slamic v lokalu pa do uporabe javnega transporta, tudi če samo enkrat na teden. Če imaš možnost, pojdi v mesto s kolesom. Poskusi Meatless Monday in vsaj malo omeji vpliv živinoreje, ki odgovarja za 15 % vseh toplogrednih plinov. Vzgajaj svojo hrano, dokler nam to politika še dovoljuje. Kupuj lokalno. Izberi obnovljive vire energije, kot je to pomembno. Zavrzi manj hrane. Vzemi bombažno vrečko v trgovino in ne uporabljaj plastične. Recikliraj. Kupi si eno lepo steklenico za pijačo in ne kupuj plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Zamenjaj toksične čistilne preparate, kozmetiko, gnojila in ostale snovi za čim bolj naravne alternative. Investiraj v pravično trgovino. Ugašaj luč. Zapiraj pipo. Spremljaj, kaj se dogaja. Raziskuj. Beri. In govori o tem z znanci. Z besedami narediš ogromno. Bodi navdih drugim. Aktivizem ne pomeni nujno hoditi na proteste, objemati drevesa in reševati živali pred zakolom (čeprav če si za to, go for it), lahko je tudi bolj pasiven in se poslužuje sodobnih tehnologij. Na spletu lahko najdeš en kup super izivov (primer), ki te bodo vodili na poti do bolj zelenega življenja. Tukaj bi lahko načela nov post.

Žal nisem sposobna sestaviti priročnika za okolju prijazno življenje. Ti pa z veseljem pomagam, če te karkoli zanima, ti pomagam najti alternative, ki jih enostavno vpelješ v svoje življenje, svetujem pri spremembah in sem ti v oporo, če karkoli potrebuješ. Energetika, aktivizem, veganstvo, zero waste, transport, podnebne spremembe, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, minimalizem, ogljični odtis, trajnostno oblikovanje, prehrana, tekstilna industrija, karkoli te zanima. Če si želiš videti še kakšno blog objavo na to temo, se pofočkaj v komentarju!

Ampak meni še vedno dol visi.

Kot sem rekla – razumem, tudi meni je. Ne morem ti reči drugega kot, da upam IN verjamem, da boš po prebranem nekoliko bolj dovzeten/a za to, kar počnemo okolju, naravi, živim bitjem, konec koncev sebi. Če si za to odprt/a, potem se lahko kar naenkrat zgodi, da naključno naletiš na svoj trigger. Moj trigger je bil dokumentarni film Blackfish, verjetno zaradi neskončne ljubezni do morja, ki jo imam. Zame je bila ta izkušnja prelomna – začela sem več brat o tej tematiki in se nasploh spraševat o problematiki. Noben video do takrat iz raznih klavnic, težkih kovinah v hrani, industriji in pridobivanju težkih kovin, suženjstvu in ostalih grozotah, me ni pripravil do tega. Tako da resnično verjamem, da obstaja področje, ki lahko gane tebe. Samo ne bit p*zda in zapret oči, ko naletiš nanj.

Ker vem, da je težko začeti,

ti priporočam naslednje kanale.

Veliko lažje je, če si stalno obdan z informacijami o okoljevarstvu. In lahko jih ignoriraš, lahko pa ti kakšna kdaj pade v oči in v tebi nekaj premakne. V vsakem primeru spremljanje tovrstnih reči pripomore k tvoji splošni razgledanosti. Spodaj sem nabrala nekaj povezav, ki ti lahko pridejo prav. Mind the fact da bi bil lahko seznam neskončen, moj čas in zmogljivosti pa žal niso. Če imaš kakšen super predlog, se pa vsekakor priporočam!

Osebnosti

• Arne Naess (deep ecology/globinska ekologija – priporočam, če ti je moje razmišljanje všeč)
• Rob Greenfield (trajnostno življenje, aktivizem)
• Al Gore (upam, da mi ni treba razlagat)
• James Hansen (“oče” ozaveščanja o globalnem segrevanju)

TED(x) talks

• How pollution is changing the ocean’s chemistry
• My wish: Protect our oceans
• Averting the climate crisis
• New thinking on the climate crisis
• The route to a sustainable future
• The global food waste scandal
• This country isn’t just carbon neutral — it’s carbon negative
• The Earth is full
• Climate change is happening. Here’s how we adapt
• How we wrecked the ocean
• A Creative Approach To Climate Change
• An economic case for protecting the planet

Blogi (slovenskih avtorjev)

• Chickita (nasveti za trajnostno življenje)
• Pod cvetočo češnjo (okoljevarstvo, nasveti)
• Alter Vego (veganstvo)
• Zero Waste Dom (slovensko, življenje z manj odpadkov)
• Vibracije narave (živeti v stiku z naravo)
• Manj smeti manj skrbi (zero waste)
• Kvarkadabra: Luka Omladič (okoljska etika)

Filmi/TV

• Racing Extinction (izumiranje živalskih vrst)
• Chasing Coral (izginjanje koralnih grebenov)
• Chasing Ice (globalno segrevanje)
• An Inconvenient Truth (klasika)
• DamNation (gradnja jezov)
• Switch (energetski lobiji)
• The 11th Hour (hint: Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking)
• Frozen Planet (globalno segrevanje in posledice za skrajni sever/jug)

Youtube

• Off-Grid 
• Climate Lab (kratki videi z nasveti in obrazložitvijo glede tega, kaj se dogaja s planetom)
• Prince Ea (podnebne spremembe)
• Green Renaissance (motivacijski videi za boljše življenje)
• Sustainable Human
• Trash is for Tossers (zero waste)
• Pivot (okoljevarstvo)

Podcasti

• Strašno hudi: Rok Rozman
• The Adaptors
• Conscious Chatter (slow fashion, trajnostni lifestyle)
• For the Wild
• Direct Current (energetika)
• The Sustainability Agenda
• Sustainability Defined
• Infinite Earth Radio
• Metina lista: metamorfoza (slovenski podkast, živali)
• No Place Like Home
• Terrestrial
• Warm Regards
• The Green Divas
• Znanost na cesti
• Energetski koncept Slovenije

Organizacije

(priporočam, da slediš tudi tistim najbolj aktivnim na Facebooku)

• Greenpeace
• WWF
• Oceana
• Conservation International (njihov FB je super)
• Natural Resources Defense Council
• Sierra Club
• Surfrider Foundation
• Protect Our Winters (POW)
• CERES
• Food and Water Watch
• The Nature Conservancy
• Earthjustice
• Climate Reality Project
• Environmental Working Group
• 350.org
• Rainforest Alliance
• Friends of the Earth
• Environmental Defense Fund

Facebook

• Right2waterSlovenia+Ekologija (slovenska skupina, okoljevarstvo)
• Balkan River Tour (varovanje slovenskih in balkanskih rek)
• Brut nature (priporočam, super kratki videi)
• EcoWatch (video, aktualno iz sveta okoljevarstva)
• Sustainable Human (ogromen community, priporočam)
• Life Without Plastic
• I Heart Climate Scientists
• Green Is Universal (uporabni daily nasveti)
• Sustainable Living (daily nasveti in novice)
• Be Constantly Curious (bolj splošno, ne samo okoljevarstvo, ampak res super)
• OnEarth

Twitter

• Profili, ki jim sledim jaz

Instagram

• Mateja in njen Chickita Collective (trajnostno življenje, okoljevarstvo, pravična trgovina, …)
• dariadaria (trajnostno življenje, pravična trgovina, lifestyle, joga)
• Conservation International (spet, najboljše kar lahko spremljaš za dnevno dozo ozaveščanja)
• Racing Extinction (izumiranje živalskih vrst, pa nujno poglej film z enakim imenom!)
• Climate Reality (daily facts)
• ClimateAction (nasveti, žal niso več aktivni, ampak priporočam ogled objav)
• EarthHourOfficial (nasveti in ozaveščanje glede Zemlje)
• fairtradecertified (pravična trgovina)
• ecoage (trajnostne alternative, nasveti)
• NASA Climate Change (ime pove dovolj)
• United Nations Climate Change
• Digital Globe (tko, za aprišiejtat naš planet  aerial shots)
• Leonardo DiCaprio Foundation
• Earthjustice (aktualni problemi)
• One Green Planet (cat memes, pa tudi resno hkrati)
• (če si slučajno into marine wildlife conservation, lemme know, imam zate ekstra dolg seznam)

Heyo, upam, da si užival/a v zapisu, izvedel/a kaj novega in mogoče na svet okoli sebe od zdaj naprej kdaj vidiš še iz druge perspektive. Če bi te veselilo videti še kakšno objavo na podobno temo, lemme know.

The post Jebeš okoljevarstvo! appeared first on Mashanator.