Vprašala sem se, kako lahko naredim ta zapis nekaj več kot samo klasičen potopis po prvonovembrskem roadtripu po Kastilji. Ali pa več, kot vodič po mojem ljubem Madridu, kjer sem iz ljubezni do mesta pohajkovala že tretjič v samo nekaj letih. In Nina mi je dala fantastično idejo – zakaj ne pišeš o tem, zakaj pravzaprav še vedno potuješ naokoli z družino, kljub temu, da si stara že 25? In sem rekla, ja, zakaj pa ne.

Ko si najstnik,

Je preživljanje časa z družino namesto s prijatelji prava sramota.

Tudi moje najstniško obdobje je bilo ekstremno uporniško in v tistem času se je odnos med mano in mojo družino precej skrhal. Začelo se je nekje pri 12. letih, ko sem si na smrt želela na koncert Nightwishev, pa nisem smela iti. Kakšna krivica! In ko tako zamero podkrepijo hormoni, se znajdeš v toksičnem vrtincu in kupom zank nastrojenosti proti svojim lastnim največjim zaveznikom. Mislim, da je takšno obdobje nadvse normalno, ampak me vseeno žre, ko se ozrem nazaj.

V najstniških letih sem še vedno hodila s starši na morje. Pravzaprav nikoli nisem prekinila tega kroga. Vsako leto, vsakič 14 dni. Spet – kakšna sramota! Bilo je par let, ko tega sploh nisem upala povedat na glas. Bilo je tudi par let, ko sem na tistem morju čisto zdepresirana sedela v senci zaradi fotodermatitisa in hrepenela po svojih »prijateljih« (od katerih danes nihče več ni v krogu mojih prijateljev, toliko o tem).

Mislim, da se je vse skupaj preobrnilo pri mojem 19. letu, ko so hormoni končno zares popustili in po parih zares neprijetnih izkušnjah povezanih z alkoholom in zabavami. Večletni žurerski krog se je kar naenkrat ustavil. Anksioznost je narasla do neba in nisem si več niti upala videti same sebe pod vplivom česarkoli. Začela sem uživati v varnem zavetju doma in v varnem objemu bližnjih. V tem času sem se tudi zavestno odločila, da se z vsakim dnem trudim vsaj malo zakrpati odnose z družino, ki sem jih dobršni del svojega življenja skorajda zavestno rušila.

Od takrat naprej

Družino enačim z varnostjo, ljubeznijo in udobjem.

In naša morja so postala dejanski oddih, kjer sem se lahko izognila 1001 brezvezni kavici, kjer sem mukoma poslušala neskončne seanse opravljanja, kasneje pa se ogabno počutila, ker sem v njih sodelovala. Zapletla sem se v zanke pogovorov s samo seboj o tem, komu okoli mene je sploh mar, komu lahko zares zaupam, kdo sploh ne nosi maske in ne šminka odnosov z ljudmi okoli sebe zgolj zavoljo izkoriščanja. S časom se je krog mojih zaupnikov ekstremno zožal. In čeprav se sliši ekstremno pocukrano – ostala mi je samo družina, ki jo brezpogojno ljubim, in pa tistih par oseb, ki so vame vlagale energijo. In jaz v njih. Ker če sem iskrena, tako kot sem bila slaba hčerka in sestra velik del svojega življenja, sem bila tudi slaba prijateljica, ki nikoli ni imela časa, ki nikoli ni mogla priti, ki nikoli ni poklicala. In tesne vezi sem težko spletla, ne da bi se človek naveličal vlaganja energije v najin odnos ter nekega dne enostavno izginil. Ob vseh teh odhodih, razhodih in ghostanju mi je vedno ostala družina.

Pa smo tukaj.

Stara sem 25, živim na svojem, pa še vedno potujem z družino.

Naj ti povem še eno prisrčno stvar. Z družino smo dogovorjeni, da se za božič ne obdarujemo čisto klasično. Pravzaprav je prav fina rešitev tudi za vse, ki iščejo bolj okolju prijazno rešitev za praznično obdarovanje. Namesto tone materialnih stvari in poceni cukra, v hranilniku zbiramo prostovoljne prispevke za potovanje. Po trenutnih finančnih zmožnostih posameznika. S tem denarjem gremo potem enkrat na leto nekam na lepše. V zadnjih letih je bila to večkrat Španija, na primer Andaluzija, in pa Lizbona.

Vsa ta morja in vsa ta potovanja so po 19. letu zame začela predstavljati neke vrste pobeg, neke vrste dopust. Moja družina je relativno mirna in nezakomplicirana, drug drugemu damo svoj prostor in mir in pridemo nazaj skupaj, ko imamo željo po tem. Zato z njimi rada hodim naokoli.

Tako smo se tudi letos spomladi dogovorili za Kastiljo in kupili karte. Takrat sem še živela doma in sanjalo se mi ni, da bom že čez par mesecev pakirala vse svoje imetje v kartonske škatle in hiperventilirala ob misli, da se ločujem od ljudi, s katerimi sem živela pod isto streho več kot 24 let. Pa je vseeno prišla nepričakovana fantastična priložnost za selitev, o kakršni sem tiho sanjala že več let. Ko je prišla, sem jo zagrabila. A prinesla je kup do tedaj nepoznanih občutkov, podobnim tistim od svojih najbolj grenkih breakupov. Smešno je, ko se zaveš, kako močno si navezan na ljudi in kako močno jih pogrešaš od trenutka, ko njihova prisotnost v tvojem domu ni več samoumevna. Iskreno – nisem pričakovala, da me bo tako močno zvilo. Sploh prvi meseci so bili težki. In ob vseh teh občutkih, normalno da sem se že dogovorjenega potovanja veselila kot zmešana.

In zdaj, ko živim na svojem? In si ustvarjam svoje življenje?

Bom še potovala z družino?

Definitivno si v teoriji to želim, in tudi verjamem, da bomo še kdaj kam šli, ampak verjetno v malo drugačni obliki, kot smo bili do zdaj vajeni. Upam si ugibat, da bodo naši izleti krajši, pa da ne bomo vedno šli vsi, pa da bo mogoče celo večkrat v igri kakšen bolj oddaljen kraj ali celo potovanje z agencijo, ko se nam bo zahotelo več udobja in brezskrbja.

Težko pišem o tem.

Težko pišem o odhodu iz gnezda, ker me boli. Tudi tekom potepanja po Kastilji pred samo nekaj tedni sem se večkrat ustavila in se zamislila, da je mogoče to celo zadnjič, ko v taki obliki kot »otrok« potujem s svojimi starši. Tudi če vse ostane isto, se od zdaj naprej ne morem več počutiti kot otrok, ki samo gre zraven in uživa v potovanju, kot so si ga zamislili starši.

Ideja o tem, da še vedno hodimo naokoli, mi je seveda zelo všeč, ampak verjetno ima tukaj tudi velik del občutek krivde, da sem »odšla«, občutek osamljenosti in občutek nepripadnosti, ki ga na svojem velikokrat doživljam. Prav zdaj imam solze v očeh. Selitev na svoje je brez dvoma čudovita stvar in nikoli je ne obžalujem, a to ne pomeni, da ni težko. Velikokrat pridejo dnevi, ko bi na vprašanje o tem, ali bom še potovala z družino, kot iz topa izstrelila JA, seveda, jasno. Čisto iz ljubezni in iz občutka, kako močno jih pogrešam.

In pridejo dnevi, ko razmišljam malo bolj odraslo in vem, da bo od zdaj naprej to čedalje težje. Ker pridejo nove prioritete, nove želje, nove potrebe in nova predstava o potovanjih. Pa ustvariš svojo družino. In tako dalje. In če skušam združiti svojo objektivno plat z ranljivo vlogo hčerke in sestre, je moja vizija, da grem sem pa tja z mamo, ki je še precej potovalno nabrita, v kakšno Jordanijo. Ali pa supat v Bohinj. Ali pa samo na juho k njim domov, pa pogledat kakšen njen nov makrame. Pa z bratom na Malto ali v Prago, ali pa samo v center Ljubljane na čaj. Pa z očetom kamorkoli na tem svetu po kakšni hosti ali v kakšen hrib, tudi če je samo Dobeno v lokalni bližini. In to je dovolj. Kakršnakoli priložnost z njimi – je dovolj.

Če sem se česa v svojem življenju naučila,

Je to dejstvo, da brezpogojno ljubim svojo družino.

V vseh teh letih ni bilo vedno lahko in seveda so prišli sila težki trenutki, tudi trenutki, ko se bojiš, da boš koga v družini izgubil. In vse to te poveže. Zato – če še pride priložnost, da s svojo družino kdaj potujem, grem. In če ne, ne bo nič hudega. Ker vem, da se trudim maksimalno, da to brezpogojno ljubezen ohranjam in negujem.

Kaj več o moji selitvi od doma pa kdaj drugič. Že dolgo obljubljam turo po svojem novem domu, kjer je ogromno delčkov obarvanih malo bolj okolju prijazno in zavedno do krhkega sveta, v katerem živimo. In rada bi ta zapis prepletla s svojimi občutki o selitvi. Oglasi se še kdaj in mogoče te že kmalu čaka nov zapis.

Spet sem se uštela, po tem ko sem se zavezala, da se bom pa zdaj zares spet vrgla v bloganje. Moj Instagram sameva, enostavno se ne morem otresti grenkega priokusa družbenih omrežij, ne glede na to kaj naredim. Odkar sem vse ljudi odfollowala, je sicer nekoliko lažje, a še zmeraj me ustvarjanje vsebin za Instagram nič bolj ne pritegne. Faktorjev za mojo (ponovno, ups) odsotnost je več, morda bi izpostavila predvsem enega. Prejšnji vikend, ko sem se res želela usesti in spisati to objavo, sem presenečeno ugotovila, da je bila tale spletna stran, moj baby, moj mali svet, moj ogromen ponos – shackan. Nič drastičnega sicer, nič se ni izgubilo, a vseeno je bilo dovolj, da sem za kakšno uro padla v tantrum. Izpuščaji po celem telesu (tenks kortizol), hiperventilacija, solze obupa in napadi panike. Pa hkrati tudi zavedanje, koliko mi dejansko ta stran pomeni. Nepopisno veliko.

Dovolj, pojdimo k stvari. Že nekaj časa je minilo, odkar sem se vrnila z 10-dnevnega roadtripa po Andaluziji. Obožujem roadtripe, obožujem Španijo. Sploh, ko je oboje pomešano s ščepcem orienta, tapasov in neskončnih priložnosti za fotografijo. Imeli smo nekaj nesreče z vremenom, ampak nas to ni ustavilo. Dejansko lahko rečem, da so bili vsi kraji lepi ne glede na to, ali so bili obsijani s soncem ali pa zaviti v meglico. Seveda španski karakter mest in pozitiven mediteranski duh iz ljudi udarita šele na sončne dni, ampak nič za to.

1. – 3. dan:

Sevilla

Ah, Sevilla. Malo sem se zaljubila vanjo. Malo zato, ker je bil sosed našega apartmaja tik ob čudoviti reki Guadalquivir lokal Enzima, kjer nas je lastnica, Venezuelčanka, razvajala s smoothiji z najokusnejšimi jedilnimi slamicami, sveže praženo kavo in barista Oatly mlekom. Pa malo zato, ker so po sončnih ulicah ljudje plesali flamenko in na klasične inštrumente igrali trenutno najbolj aktualne komade z radia.  In brez dvoma tudi zaradi Star Wars parade, na katero smo po naključju naleteli. In oh, kako so me bolele noge. Kar se tiče znamenitosti moram najprej povedati, da nisem človek, ki bi si mesta zapomnil po njih. Zapomnim si duh, kulturo, umetnost, pogovore, ljudi. V Sevilli me z izjemo Alcazarja (na sliki spodaj), ene izmed kraljevih rezidenc, nič drugega ni posebej presunilo. Ampak Alcazar, oh… Pavi, ki se prosto sprehajajo po neskončnih vrtovih. Pa miks arhitekture – ogromno orienta z malo gotike in mavrskega duha.

3. – 4. dan:

Zahara de la Sierra, Sentil de las Bodegas, Ronda

Zadnje jutro v Sevilli smo se zbudili zelo zgodaj z namenom, da bi na poti do Ronde lahko videli čim več vmesnih mestec. Ko smo iz apartmaja v garažo nosili prvo serijo prtljage, pa smo se uspeli zakleniti iz stanovanja. Na nedeljo. V državi, kjer se nam, slovenceljnem zdi, da je ves čas siesta, poleg tega pa se do 9. nič ne odpre. Na srečo smo čakali samo eno uro, preden nas je rešil ključavničar in lahko smo nadaljevali pot.

Kičasto pot med polji bombaža. Prometa nikjer, kot ga ni bilo nikoli tekom roadtripa. Včasih se sprašuješ, kjer sploh so ljudje. Naša prva postojanka je bila simpatična vasica Zahara, kjer me je naprej na rob solz spravil prizor, ko je mimo našega avta prijadral ogromen beloglavi jastreb. Nato pa mi je sapo vzel še čudovit razgled na jezero z belo vasico in gradom na bližnjem hribčku. Zahara. Nekako smo imeli srečo, da smo ravno prišli na začetek srednjeveško obarvanega marketa. By the way, a si že kdaj poskusil_a domač čips? No, Zaharo si bom zapomnila tudi po tem.

Ker nam je stres zaradi jutranje nezgode pobral toliko energije, smo se odločili nekaj mestec preskočiti in iti direktno do Sentil de las Bodegas, unikat med belimi vasicami Andaluzije zaradi svoje nenavadne lege v soteski reke, kjer hiše stojijo dobesedno pod skalnimi previsi in deluje, kot da skale nad seboj podpirajo. Čudovito za videti, ampak mogoče ne ravno vredno vse porabljene energije, ki jo terja neskončno poskušanje iskanje parkirnega mesta.

4. – 5. dan:

Ronda, El Torcal, Antequera

Zjutraj sem optimistično stala pod mostov v Rondi v upanju na čudovit sončni vzhod, ampak žal je megla v Andaluziji v jesenskem obdobju nepopisno trmasta. Dopoldne smo se odpravili proti Antequeri z vmesnim izletom v naravno rezervat El Torcal. Slovi po svojih nenavadnih apnenčastih tvorbah in lahko potrdim, da se včasih počutiš kot na drugem planetu. Sploh če se odpraviš po eni izmed daljših poti, kjer se izogneš trumam glasnih in počasnih družin. Eden najlepših vtisov s tega izleta zame je bil brez dvoma opazovanje divjih kozorogov. Čedalje manj razumem, zakaj ljudje na potovanjih hodijo v živalske vrtove, ko pa lahko vsa ta čudovita bitja vidiš v svojem naravnem okolju.

Po prijetnem izletu v vetrovnem gorskem svetu smo se napotili h končnemu cilju – Antequeri. Mestece deluje nekoliko zaspano in je zahvaljujoč temu izjemno prijetno, prav tako kot razgled z gradu nad mestom. Oh, in za obrok močno priporočam Meson Iberico Desa Las Hazuela. Nekaj komunikacije z rokami in dvomov o kvaliteti ponudbe na račun domačega interierja – oboje pozabljeno v trenutku, ko pred sabo dobiš servirano hrano.

5. – 8. dan:

Antequera, Granada

Jaz osebno sem čar Granade našla v majhnih urejenih kafičih, bližnji reki in pa concept trgovinicah v centru z ozkimi uličicami, kamor ni zahajalo veliko ljudi. Tam vmes se skrivajo najbolj zanimive trgovine, pa še skupaj se držijo po tematskih sklopih. Tako imaš na eni uličici trgovine namenjene streetartu, na drugi so specializirani za origamije, tretja je obarvana z japonsko kulturo in tako naprej.

8. – 9. dan:

Zuheros, La Mota, Montilla, Cordoba

Sledil je obisk utrdbe La Mota (Alcalá la Real). Moram reči, da je bila to ena izmed najbolj dovršeno turistično urejenih utrdb, kar sem jih kdaj videla. Bogata in inovativna medijska podpora, čudovite rekonstukcije, ubijalski razgledi in vse to. Res dobiš občutek, da potuješ nazaj skozi čas, ko se premikaš med temelji nekdanjih hiš. Brez pretiravanja.

Naslednja točka: Montilla. Postanek je bil nenačrtovan, a smo bili tako lačni, da drugače ni šlo. Zašli smo v izrazito neturističen lokal. Takšen, ko te ob vstopu domačini, vsak s svojim pivom v roki, izza šanka začudeno pogledajo. Nisi siguren, ali si se zmotil ali ne, ker je prostor videti kot najbolj zakoten pijanski pub, nakar te natakarica postreže z menijem v angleščini, še bolj pa te sezujejo odlične jedi. Če te kdaj zanese tja, ti za pristno špansko izkušnjo toplo priporočam El Barril de Oro.

In potem, oh, moj najljubši del poti. Cordoba. Oh, Cordoba je v mojem srcu zmagala in če bi lahko potovanje ponovila, bi v Cordobi ostala dlje. Za polovico manjša od Granade je veliko bolj umirjena, nekoliko bolj umetniška, polna kulture in sproščenega vzdušja. V Cordobi se mi je zgodila tudi edina res pristna ljubezen do ene izmed turističnih atrakcij. Prevzela me je Mezquita – Velika mošeja, ki so jo v času rekonkviste v sredinskem delu preuredili v katoliško cerkev. Preplet Islama na zunanjih delih in katedrale v notranjem je fenomenalen. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi me neka zgradba tako fascinirala in v meni sprožila takšen tok misli. Neverjetno se mi je zdelo opazovati kontrast med eno in drugo vero pod skupno streho. Menim, da so vse vere v svojem čistem jedru iste, tukaj pa se je preko arhitekture odražala ogromna razlika. Na eni strani čista preprostost, ponižnost, mir, prostor ki daje v ospredje vernika; na drugi pa pompozno okrasje in elementi, ki vzbujajo strahospoštovanje. Oh in, sem omenila čudovit nasad pomarančevcev pred vhodom?

9. – 10. dan:

Cordoba, Almodovar del Rio, Carmona

Bottomline? Andaluzija je čudovita. In upam, da se bom še lahko vrnila. Odšla sem z nekoliko grenkim priokusom, saj sem imela občutek, da nisem mogla doživeti in izkoristiti vsega, kar bi sicer želela. več glasbe, več kulture, več umetnosti, več posedanja po kafičih in lokalih, več raziskovanja stranskih uličic. Ampak zato potrebuješ čas.

Na koncu lahko rečem enako stvar, kot sem jo lani rekla za Lizbono -pridem nazaj.

Prvič v življenju imam hud jet lag. Dobra ura spanca v 10-minutnih blokih tekom dveh skupno 8-urnih letov ni kaj preveč pomagala. Vseeno sem noro vesela. Kot prvo zato, ker spet cenim sicer samoumevno živo zeleno barvo naše narave, pa modrino neba, svež zrak in pitno vodo, ozke ceste in majhne hiške. Kot drugo zato, ker so zadnji 3 tedni povsem presegli moja pričakovanja. In nisem si mislila, da bom kdaj to rekla.

V Kazahstan smo se z ekipo super ljudi odpravili iz poslovnih razlogov kot prvo je dejstvo, da smo bili noro uspešni in produktivni, že ogromen razlog za notranje zadovoljstvo. Drugi razlog je, da smo se super ujeli in praktično razen spanca preživljali skupaj 24/7, kar je v ekipah na daljša časovna obdobja pravi čudež. Neverjetna sreča. Če sem čisto iskrena, je danes kar nekoliko čudno, ko imam čas zase, svoj mir, Whatsapp je tiho in ne gremo na večerjo v gruzijsko restavracijo.

Sigurno so ti znana razna pametovanja v smislu, kako super fino fajn je potovat sam, predvsem v smislu osebne rasti in odkrivanja tega, kar si resnično želiš. Jaz sem prvič potovala čisto čisto sama lani in iskreno lahko rečem, da je bila to najhujša izkušnja v mojem življenju. V nasprotju s to izkušnjo mi je ta 3-tedenska izkušnja dala mnogo mnogo več, kot pa sem si predstavljala. Prvo kot prvo – potrdilo, da uživam v tem kar počnem. Da to želim nadaljevat. In da želim to početi z ljudmi, ki so bili okoli mene. Še ena presenetljiva ugotovitev – uživam v skupinskem delu. Vedno sem mislila, da sem individualec, ampak šele zdaj vidim, da to ni res. In ubistvu je čisto razumljivo, da imaš tak občutek, če si tekom študijskega in šolskega skupinskega dela bolj motiviran od ostalih. Normalno, da raje delaš sam, če ostali niso pol toliko zagreti in zagnani (kar je razumljivo, iskreno zavidam vsem, ki niso čutili potrebe po doseganju najboljših rezultatov – jaz sem imela to potrebo tudi pri popolnoma neumnih in nezanimivih projektih/predmetih/nalogah). Super je tudi opažanje, kako nizek je bil v teh treh tednih moj nivo anksioznosti. Vem, da se že ponavljam s tem modrovanjem ampak tako zelo pomembno je, da si ustvariš pozitivno naravnano okolje zate. Da imaš okoli sebe ljudi, ki v tebi vzbujajo občutek samozavesti. In varnosti. Delati v okolju, kjer se počutiš cenjeno in namesto pritiska čutiš zaupanje, je neprecenljivo.

Gledam, gledam in gledam fotke. Znova in znova. Utapljam se v prehodih iz modre v rumeno. Takoj bi šla nazaj. Lizbona je ukradla velik del mojega srca. Nisem pričakovala, da se bom tam počutila tako doma. In tudi do Lizbone še nisem bila v kraju, kjer bi lahko takoj rekla, da bi tam zlahka živela. No, v Lizboni vidim svoj drugi dom. Mogoče me enkrat na stara leta tam čaka majhno, preprosto stanovanjce. Ne predstavljam si boljšega ambienta, kakor pa lizbonsko, za počasno pohajkovanje naokoli po ulicah polnih nasmejanih ljudi. Preden preletiš to objavo, si oglej zapis Lizbona v objektivu, prvič.

Zdaj bom utihnila. Samo toliko da veš, kako jo pogrešam. Če je še nisi obiskal/a, močno priporočam. In upam, da te, tako kot je mene, začara.

Foto potopis: Lizbona

Klikni na fotografijo za polni prikaz.

V Lizboni sem bila konec oktobra/začetek novembra. Čudovit jesenski pobeg, sploh če imaš v glavi dejstvo, da je tukaj pri nas ta čas deževalo, jaz pa sem se lahko sprehajala po obali v kratkih rokavih. Prve dni sem že skoraj kupila kratke hlače zaradi neznosne vročine, ki nas je prežemala ob hoji čez 7 gričev, na katerih stoji Lizbona.

Verjetno me nostalgija toliko bolj daje ravno zaradi perečega zimskega vremena. Pa bolezni. Viroze, prehladi, gripe na vrtiljaku. Mrki pogledi, zazrti mimo tebe, nekam daleč v meglo. V Lizboni imaš občutek, da te hoče vsak spoznati, ali pa ti vsaj zaželeti dober dan. Nima veze kje. Botanični vrt, plaža, metro postaja in ulice nasploh. Če se kdaj odpraviš tja, ti dam samo en namig: Bairro Alto. Ta predel ti ukrade srce. res.

Če čisto iskreno povem … Tega nisem pričakovala. Niti slučajno. Da me bo tako prevzela. In mi vlila toliko ustvarjalnega navdiha. vsekakor polagam na srce vsakomur, ki se ukvarja s čim kreativnim – za svoj letošnji hiter vikend izlet v kakšno izmed evropskih mest, izberi to čudovito prestolnico portugalske. In skoči še v Sintro, pa če imaš čas, še v Porto. Mene bo počakal do naslednjič. (Samo da te spomnim – klikni na fotko!)

Pa smo! Kakšne se ti zdijo fotografije? Kdaj greš v Lizbono? Let me know

Letos lansko leto sva se odločila preživeti novo leto v čarobnem Bohinju. Ker nimava avta, se zelo redko odpraviva na izlet kam dlje od Ljubljane, zato novo leto leto za letom rada izkoristiva tako, da odideva nekam, kamor sicer ponavadi ne moreva. Oba sva v srcu hribouca (honestly jaz malo manj), zato je bil gorati svet logična rešitev. Kljub temu, da sta me na dan odhoda razveselila (mhm) trebušna viroza in vneto grlo, sva teh nekaj dni maksimalno izkoristila.

Besed ne bom izgubljala.

Za tiste, ki ne sledite mojemu Instagramu, bom sem med slikami dodala svoje novoletne želje tebi. Uživaj ob ogledu in mi javi, če imaš kakšen predlog za najin naslednji izlet. Če si v fazi planiranja letošnjega leta, pa preberi moj prejšnji zapis o postavljanju ciljev. Lepo bodi!

Nekaj časa je že minilo odkar sem prišla nazaj. Ampak občutki so še vedno isti. Pravzaprav se mi zdi, da sem v Lizboni pustila delček sebe, česar nisem niti slučajno pričakovala. V zadnjem času ugotavljam, da najbolj uživam v potovanju, če od destinacije ne pričakujem absolutno ničesar. Na koncu te tako vsaka stvar še toliko bolj pozitivno preseneti in se ti vtisne tako globoko v srce, da si na koncu lahko rečeš samo kmalu bom nazaj.

Ne vem čisto točno, kaj me je najbolj očaralo. Mogoče dejstvo, da se s pristankom na letališču znajdeš v ogromnem melting potu kultur, ras in prepričanj, ampak ne glede na svojo raznolikost ljudje sobivajo v čisto svojem prijetnem ritmu. Takem, malo latino-arabsko-zahodnjaškem mix ritmu. Lizbona je čisto drug svet kot Španija (in iskreno si nisem mislila, da mi bo še kdaj katero mesto tako všeč kot mi je Madrid). Ima svoj feel, ki spominja na staro Ljubljano, s to razliko da se kot v našem centru počutiš skoraj čez celotno mesto, ki se razteza čez 7 gričev.

In ja, že ko pristajaš te prevzame.  Popolnoma. Verjetno k temu pripomore tudi šok, ko pristaneš na 30 stopinjah Celzija po tem, ko si se celo noč vozil na slabih 10, čeprav jih je v GoOptiju med spanjem čutiti še manj. Prevzame te tropsko rastje in morski zrak, oglašanje galebov, trgovinice z lokalnim sadjem na vsakem vogalu, kičasti rumeni tramvaji, mladi street performerji, prijazni nasmehi in prisrčne trgovinice z vsemi možnimi lokalnimi umetninami, pisane ploščice vseh mogočih vzorcev in kramljanje domačinov pod balkonom ob polnoči, ne glede na to kateri dan je.