porsche Archives • Mashanator https://www.mashanator.eu/tag/porsche/ Storytelling, creativity and mindfulness. Tue, 21 May 2019 18:55:26 +0000 sl-SI hourly 1 https://wordpress.org/?v=6.1.10 https://www.mashanator.eu/wp-content/uploads/2017/10/cropped-masha_mazi_favicon-32x32.png porsche Archives • Mashanator https://www.mashanator.eu/tag/porsche/ 32 32 Hinavščina v zero waste gibanjih https://www.mashanator.eu/hinavscina-v-zero-waste-gibanjih/ https://www.mashanator.eu/hinavscina-v-zero-waste-gibanjih/#comments Tue, 21 May 2019 12:32:24 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8938 V današnjem zapisu se bomo pogovarjali o hinavščini, skritih plasteh in pasteh zero waste gibanja, kamor se usmerja čedalje več simpatizerjev trenutno trendi minimalizma. Življenje s čim manjšim vplivom na okolje je tema, ki mi je zelo pri srcu in o njej strastno tako razmišljam kot govorim. Vesela sem, da okoljevarstvo postaja vrednota vseh generacij, […]

The post Hinavščina v zero waste gibanjih appeared first on Mashanator.

]]>
V današnjem zapisu se bomo pogovarjali o hinavščini, skritih plasteh in pasteh zero waste gibanja, kamor se usmerja čedalje več simpatizerjev trenutno trendi minimalizma. Življenje s čim manjšim vplivom na okolje je tema, ki mi je zelo pri srcu in o njej strastno tako razmišljam kot govorim. Vesela sem, da okoljevarstvo postaja vrednota vseh generacij, da je naš glas vse bolj slišan in da tudi posameznik lahko hitro vidi, kako močan vpliv na celoten svet imajo tudi majhne spremembe. Predvsem pa je tovrsten način življenja izredno notranje izpopolnjujoč.

Kaj je narobe z zero-waste gibanjem?

Verjetno veš, tudi če te tematika ne zanima, da se je trend začel z bejbo, ki je vse svoje odpadke prejšnjih let stlačila v steklen kozarec. Iz tega se je razvila odmevna medijska zgodba in začel se je mainstream val zero waste evforije. Prva stvar, ki je napačna je, da je tisti kozarec z nekaj plastičnimi ovoji, postal cilj (ali standard), sodeč po katerem razni zerowasterji merijo svoj uspeh.

Moje mnenje je, da

zero waste ne obstaja.

Veliko bližje mi je besedna zveza low impact (shout out čudoviti Immy Lucas) ali minimal waste, torej življenjski slog, ki stremi k čim manjšemu vplivu na okolje. Tisti stekleni kozarec ni dobra reprezentacija gibanja in za mnoge navadne smrtnike deluje povsem nedosegljivo. Pa tudi realen ni – že samo, da greš enkrat jest v navadno restavracijo (kjer so odpadki masovni), bi potreboval še kar nekaj steklenih kozarcev. Termin zero waste se je dejansko začel uporabljati v proizvodnji, kjer proizvajalce zanima čim manjša izguba materialov v procesu proizvodnje. Predstavljaj si, da za vsako stvar, pa naj bo to hrana ali predmet, potrebuješ vsaj 5x toliko odpadka, kolikor ga predstavlja ta stvar. Point being – šele s tistim kozarcem odpadkov se je zero waste začel uporabljati tudi med potrošniki.

Poleg tega življenje brez odpadkov (oziroma z manj le-teh, če smo realni) ne pomeni samo manj živil zapakiranih v plastiko. V zakup lahko vzamemo praktično vse. Transport živil, obdelavo živil, industrijske procese, carine, človeško delo, resursi za proizvodnjo, … Pa tudi preko živil lahko gremo – koliko je šele odpadka z modno, transportno, kozmetično, higiensko industrijo, konec koncev tudi z vsako industrijsko dejavnostjo. Že res, precej perfekten zero waste je verjetno mogoč v izolaciji, off grid, stran od tehnologije, z življenjem brez kakršnegakoli duha po sodobnem svetu. A koliko ljudi razvitega sveta to dejansko počne? Skorajda nihče.

Problem tukaj vidim predvsem v postavljanju standarda, ki pa je izredno visoko. To ustvarja pritisk, dvom, strah pred neuspehom. Navadni smrtnik moje generacije, ki je odrastel s plastika-boomom, razume in doživlja vse umetne materiale kot samoumevne, njihov odvzem čuti kot problem in posledično jih dojema kot nujo, brez katere ne gre. Ne glede na to, da še nedolgo nazaj v trgovinah ni bilo plastičnih vrečk.

Podobno težavo vidim v veganstvu. Vegan si lahko (po mnenju mnogih, a ne vseh) samo, če je tvoje življenje skladno s spiskom (nikjer napisanih, a močno forsiranih) pravil. Tudi ljudje, ki so leta in leta živeli veganski slog in dihali vegansko filozofijo, pa se naposled iz takšnih in drugačnih razlogov odločijo v svoje življenje vpeljati živalske izdelke, “niso nikoli bili vegani”, javnost je prizadeta, razočarana, ogorčena in rodi se t. i. cancel culture, ki ga danes na družbenih omrežjih vidimo v najbolj toksičnih formah. Bullyjing, samo da se skriva za pretvezo osebnega mnenja in mase ljudi, ki živijo na nivoju svojega ega, četudi to prekrivajo z zgodbo o častni borbi za tiste brez glasu. Ampak o tem kdaj drugič.

Popolnost v zero waste življenju

Odkar sem se odselila od doma, šla čez celo fazo odpremljanja stanovanja in bila postavljena pred dejstvo, da niti WC metlica ni nekaj samoumevnega, ampak moraš misliti na VSE, doživljam zero waste popolnoma drugače. Namreč – skorajda vsako področje tvojega življenja lahko prilagodiš tako, da ima manjši vpliv na okolje. In v vsem tem svojem navdušenju, da se selim in je moje bivanje na tej točki lahko tabula rasa, sem s pričakovanji presegla svoje realne zmožnosti. Nekaj časa je trajalo, preden sem si odpustila, da pač nisem in nikoli ne bom eden izmed minimalist zero waste gurujev.

Predvsem me je obremenjevala izpopolnjena estetika zero waste gibanja na družbenih omrežjih. Opažam, da se v gibanje usmerja čedalje več oseb z dobro razvitim čutom za vizualno lepoto. Popolni moderni interirerji, bele stene brez packe, bohteče monstere, enako veliki mason jari zloženi v popolno vrsto glede na barvo, na njih pa lične črne nalepke z izpiljenim letteringom, ki ti pove, kaj v teh skrivnostnih steklenih kozarcih je. Poleg tega so kanali teh ljudi polni receptov – od DIY kimčija pa do zobne paste in še 100 produkti vmes. Vsa čistila, kozmetiko in hrano naredijo ali pridelajo sami.

Realnost je precej drugačna

Realnost je takšna, da večina nas, majhnih ljudi, dela nekje 8-10 ur na dan, porabi še kup časa za skrb za dom, pomoč družinskim članom, obvezna opravila in transport sem ter tja. Ostane prekleto malo časa, ki ga zmoremo nameniti pripravi svežega deodoranta, čistila za pomivalni stroj in jušni osnovi. Pa ne gre se samo za čas, niti slučajno. Vsi poznamo zadnje čase popularen citat:

It’s not about “having” time. It’s about making time.

Sliši se super, ampak po drugi strani lahko vzbuja ogromne občutke krivde, sploh, ko ga deli tvoj prijatelj na družbenih omrežjih in veš, da leti nate, ker si ne vzameš vsak dan časa za kavo, ki bi potešila njegov clingy karakter.

Res je, vedno bi se lahko potrudili bolj. Vedno bi se lahko odločili, da bo priprava svežega deodoranta pač naša prioriteta. In spet smo tukaj – pritisk k popolnosti, ki pa je nedosegljiva. Vojna med FOMO (fear of missing out) in JOMO (joy of missing out). Notranje dileme in prelaganje uteži po tehtnici – naj pogledam tisti 20-minutni YT video, ali naredim svež batch humusa, da ga lahko objavim na Instagram, kjer lahko tudi jaz sodelujem pri vzbujanju slabe vesti in glumim perfekcijo? Te debate pa sploh niso enostavne v času, ko smo bombardirani z hustling idealom, kjer je vsaka oblika prokrastinacije videna negativno. Ves čas bi morali biti v pogonu, skrbeti za svoje telo, služiti gajbe denarje, imeti kup prijateljev, popolne otroke, srečnega psa in pa še doma narejen deodorant stalno na razpolago!

V resnici nismo popolni in teh 24 ur v dnevu vsak razpolaga drugače. Jaz se pač odločim, da bom določeno količino prostega časa namenila obisku trgovine brez embalaže. Nekdo, ki živi na drugem koncu Slovenije, bo ta čas raje izkoristil, da skrbi za svoj vrt. Spet za nekoga drugega je ta čas edini čas, ki ga lahko preživi z otrokom. In prav nič od tega ni narobe.

Zero waste nikakor ni “one size fits all” koncept. Verjamem, da ga lahko vsak posameznik na nek način živi in udejanja, pa za to ne bi smel biti kritiziran, kot da ne počne dovolj.

Dejansko je zero waste življenje privilegij, za katerega se odločimo na podlagi naših vrednot. In še to ne drži vedno. Čeprav je low impact življenje zame precej pomembno, sem imela v zadnjem letu dolgo obdobje, ko na okoljevarstvo niti pomisliti nisem mogla – to pa zato, ker moje osnovne potrebe niso bile potešene. Več o tem sem pisala tukaj.

Privilegij je tudi zato, ker mnogi dandanes nimajo dostopa do trgovin brez embalaže. Nekateri si bio trgovin ne morejo privoščiti, tržnice tudi ne, vrta nimajo, zato skočijo v Lidl in podobne trgovine, kjer je na žalost še vedno večina živil zapakirana v plastiko. Želja po tem, da bi delali “bolje” in sram, ker nam ne uspe, nas lahko pahne v težek konflikt s seboj, vodi v obup in opustitev želje po sledenju trendi zero waste načelom.

Bojim se, da ogromno ljudi zaradi pojavnosti na socialnih omrežjih dobi občutek o odgovornosti, ki je ne zmore nositi sam. Poleg tega si drznim trditi, da vse breme ne bi smelo tičati na nas, potrošnikih. Seveda povpraševanje ustvarja ponudbo, vendar se ne bi smeli počutiti tako slabo, če nam druge okoliščine ne dopuščajo “pravilnega” zero waste obnašanja. Sploh pa ne, ko nas obkroža 90 % okoljsko neodgovornih podjetij.

Največja laž zero waste gibanja …

… je prav to. Novi stekleni kozarci s popolnimi novimi nalepkami, nove rjave stekleničke za domačo kozmetiko, kovinske slamice, čeprav jih ne uporabljaš. Pa en kup novih bombažnih vrečk, lanena fair trade oblačila. Vse staro pa pristane v smeteh. To je največja ironična napaka gibanja – zavoljo estetike brez slabe vesti pometati stran kup uporabnih stvari. Ja, mogoče tisti plastični kuhinjski pripomočki od moje mame niso najbolj instagramable, ampak raje jih uporabljam, kakor zavržem. To je poanta ZW. Ne zavrži, kar že imaš in lahko uporabiš. In tukaj postanem precej jezna na popolne influenserje, ki se obnašajo, kot da plastike v življenju videli niso. Le kam je čudežno izpuhtela, ko so naredili switch, hm?

Oportunistični zero waste

in zakaj zamerim Sorelli Amore

Nekaj dni nazaj me je več ljudi opozorilo na influenserko po imenu Sorella Amore. Sicer je ne spremljam aktivno, ampak občasno zaidem na njene vsebine, ki so mi kot oblikovalki estetsko izredno všeč (njeni videi so čudoviti!). Gre za punco, ki je v zadnjih nekaj letih eksplodirala vse do dobrih 450.000 sledilcev na Instagramu in slabih 800.000 sledilev na YouTubeu, kjer njeni videi dosežejo tudi do 5.6 milijonov ogledov. To je veliko. Let the numbers sink in.

Mogoče se z mano ne strinjaš, ampak sem mnenja (in strastna zagovornica tega mnenja), da z dosegom/veljavo/opaznostjo raste tudi odgovornost. Eksponentno. Več ljudi kot te sliši, več verjetnosti je, da te bodo tudi poslušali, oponašali tvoje obnašanje, sledili tvojemu zgledu, opravičevali svoja razmišljanja in ravnanja zaradi vzora, ki ga čutijo.

In, da pridem do poante. Bejba je šla na plačan trip z znamko Porsche po portugalski pokrajini Algarve, kjer je zanje posnela oglas. Portugalska in Porsche – dve moji ljubezni skupaj z odlično ustvarjalko vsebin – človek bi si mislil, da bom navdušena. In bi bila, če bi to zadevo počel človek, ki se ne oznanja za minimalista in ki ne bi služil z vsebinami, kjer propagira low impact filozofijo ter način življenja.

Če razložim na svojem primeru. Ne glede na to, da sem prekinila delo na Porscheju, znamko še vedno obožujem. Na načine, ki jih izredno težko ubesedim, ampak prav zares znamko ljubim iz dna duše. Porsche me je naučil zelo pomembno lekcijo v življenju in mi prinesel vrednoto, ki je prej nisem imela. Načelnost. Hkrati z delom pri znamki se je začelo izoblikovanje mojega zanimanja za okoljevarstveno problematiko in s časom sem začela doživljati tako močan notranji konflikt, da enostavno ni šlo več naprej. Od te lekcije naprej nikoli več ne delam z znamkami ali podjetji, kjer se njihove vrednote in misija ne skladajo z mojo miselnostjo in prepričanji. Tako me ne boš videl_a sodelovati s podjetji v živalski živilski industriji, fast fashion trgovinami ali prehranskimi dodatki s piramidno shemo. Kot primer. Že res, da sodim po sebi in zato pričakujem načelnost tudi pri drugih, vendar se me sicer ne dotakne – live and let live. Me pa pomanjkanje načelnosti RES zares razpi*di, če so ljudje načelni samo do trenutka, dokler jim znamka s sijočim logotipom in gracioznim luksuznim imenom ne ponudi denarja. Takrat, no takrat, me pa podžge. Če bi spodaj opisano situacijo speljal nek Dan Bilzerian, ne bi niti trznila. Tako pagovorimo o bejbi, ki služi s svojim minimalist imidžom.

In to se je zgodilo s Sorelle. Kar sem pri tem njenem sodelovanju opazila in se mi zdi izredno zanimivo je njena passive aggressive obramba, za katero menim, da jo uporablja bolj kot opravičevanje, predvsem pa kot tolažbo za kiks v svojem vrednotnem sistemu. Brani se s stvarmi, kot so dejstvo, da je vožnja z avtomobilom občutno manj škodljiva za okolje kot pa potovanje z letalom (kljub temu še vedno leti iz enega kontinenta na drugega, da takšne oglase snema). Pa da Porsche razvija električne avtomobile, ki so okolju precej bolj prijazni (spet, smešno, ker so v električni mobilnosti mnoge znamke v prednosti, plus da večina to počne bolj zaradi novih regulacij in ogrooooomih kazni, ki jih prinašajo, ne zaradi okolja). Pa da so poršeji avti, ki zdržijo dlje kot ostale znamke zahvaljujoč premium kakovosti in se tako izogneš pogostejšemu kupovanju avtov in popravilom (ki jih je s čedalje večimi kompleksnimi elektronskimi sistemi v vozilih ubistvu čedalje več). Porsche stranke v resnici avtomobile menjajo precej bolj pogosto kot navadni smrtnik (tudi če ga nekdo naprej uporablja kot rabljeno vozilo, lastnik kupi novega, kar je slabše kot imeti enak avto 10 let).

Njen glavni argument za sodelovanje pa je, tragikomično, ujemajoča filozofija med njo in podjetjem. Znamko definira kot tako, zaradi katere se zaljubiš v luksuz (fuck minimalism, right?) in znaš zahtevati najboljše v življenju. Kaj bo naslednje? Blood diamonds? Tukaj enostavno ne najdem več besed in vidim samo še, kako se je prodala za blišč, ki ga kot blišč definira družba.

Tudi zgodba za videom ni najbolj posrečena. Govori namreč o digital detoxu – telefon na off (kamere pa za potrebe snemanja oglasa on), vožnja s porabo 10+ l/100 km medtem ko iščeš “pristne” trenutke brez tehnologije v naravi, med ljudmi, med ustvarjanjem. Vsega tega očitno ne moreš doživeti brez poršeja. Ha. Ha.

Iskreno sem na tej točki žalostna, ker vidim, koliko ljudem pomeni njihov zunanji vtis na okolico in kako do ušes so zaljubljeni v kapitalizem in materializem, tudi če govorijo drugo. Na tej točki sem še bolj žalostna zaradi vsega greenwashinga, ki se dogaja izključno z namenom, da nekdo služi zahvaljujoč slabe vesti nekoga, ki dobi občutek, da lahko z nakupom XY produkta naredi več. Na majhnem primeru je to kupovanje tisoč in ene bombažne vrečke, namesto da bi uporabljali stare plastične (ali bombažne), ki jih že imamo. Občutek dobimo, da bomo z novo bombažno vrečko rešili svet. Na večjem primeru pa se je to zgodilo s Sorelle Amore. Če hočeš živeti življenje, kakršnega živim jaz in hkrati pomagati okolju, je tvoja najboljša izbira Porsche. Vidiš, kaj me moti?

Da ne bo pomote – celoten transportni sektor je umazan, tega se zelo dobro zavedam. Vse avtomobilske znamke so krvave, bolj kot si predstavljamo. Vseeno pa je avto skorajda nuja dandanes in tudi jaz si ga bom verjetno čez nekaj let kupila (tako je, sem tisti čudak, ki pri 24 še kar nima svojega (starševega) avta). Ko pa si ga bom, si ga bom kupila zaradi potrebe, ne zaradi luksuza, in takrat investirala goro časa v research, kaj naj kupim.

Bottomline

Želim si …

… več preprostosti, kar naj bi minimalizem konec koncev bil. Več realnosti – starih flašk od šamponov, ki jih uporabljaš kot lonček za podtaknjence, več starih kartonskih škatel kot predale v omari, več kozarcev od Naturetinih kislih kumaric za domače marmelade. Želim si več poskušanja in neuspehov, kot pa forsiranja popolnosti in arogantnih pogledov uperjenim proti vsem, ki je ne dosegamo. Želim si več integritete. Želim si, da bi ljudje razumeli, da nikoli ne boš popoln, pa da jih to ne bi obremenjevalo. Želim si, da se ne bi nehali učiti o vplivih na okolje, želim si, da bi spremljali tudi aktualno dogajanje. Kar se ponavadi konča, ko je njihov dom fotogeničen za ZW skupnost. Želim si, da bi se mogoče pozanimali o stališčih kandidatov za evropske parlamentarne volitve. Želim si, da bi res živeli bolj minimalno in bolj realno, bolj življenjsko in človeško.

Razumem, da ogromno ljudi ob tem mojem rantu reče, da pretiravam. Razumem, da nimamo vsi enakih vrednotnih sistemov in da pač meni osebno skrb za okolje pomeni mnogo, mnogo več kot pa komu drugemu. Še več pa mi pomeni načelnost. In opazovati, kako dandanes Instagram kultura pozablja na svoj moralni kompas in samo sledi temu, kar njihov idol reče, se me dotakne, ne glede na to, kako močno delam na svoji duhovni plati, zaradi katere se me ponavadi takšne stvari ne dotaknejo tako močno, da moram o njih pisati.

Anyway. Si želiš več vsebin, ki se dotikajo low impact življenja? Sicer v kratkem prihaja obširan zapis s fotkami in pa video o mojem novem low waste domu, ampak zanima me nasploh. 🙂 Vesela bom, če se javiš!


Če ti je bil ta zapis všeč, ti v branje priporočam še moj prvi članek na temo okoljevarstva “Jebeš okoljevarstvo” (z mnogimi uporabnimi povezavami), zakaj me je okoljevarstvo minilo, kaj zame pomeni živeti svoje vrednote in pa mogoče ta rant čez vplivneže.

The post Hinavščina v zero waste gibanjih appeared first on Mashanator.

]]>
https://www.mashanator.eu/hinavscina-v-zero-waste-gibanjih/feed/ 2
Eno leto po Porscheju https://www.mashanator.eu/eno-leto-po-porscheju/ Mon, 22 Oct 2018 21:01:34 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=8706 Zadnjič sem se usedla sama s sabo in se malo pogovorila. Tisti tip pogovora, ko si predstavljaš ogledalo pred sabo, se pogledaš v oči in udariš po mizi. Malo sem zašla. Če spremljaš moj Instagram, potem veš, da je za mano precej slabo poletje in da sem šele nedolgo nazaj spet trdno stopila na obe […]

The post Eno leto po Porscheju appeared first on Mashanator.

]]>
Zadnjič sem se usedla sama s sabo in se malo pogovorila. Tisti tip pogovora, ko si predstavljaš ogledalo pred sabo, se pogledaš v oči in udariš po mizi. Malo sem zašla. Če spremljaš moj Instagram, potem veš, da je za mano precej slabo poletje in da sem šele nedolgo nazaj spet trdno stopila na obe nogi, vse skupaj pa se je spet začelo postavljati na svoja mesta z odprtjem s.p.-ja. V zadnjih tednih sem si vzela nekaj ekstra časa za razmislek in samorefleksijo, tudi kar se tiče mojega dela, moje online pojavnosti in mashanator “branda”, ki se je v zadnjem letu izoblikoval. 18. oktobra je to spletno mesto praznovalo 1 leto, hkrati pa mineva dobro leto odkar sem pustila službo pri Porscheju. Več kot očitno je ta obletnica tudi prelomnica za neko novo obdobje v mojem življenju.

Nič več “ex-Porsche gal”

kakor sem se 1 leto rahlo cinično imenovala.

Po enem letu začenjam razmišljat, da sem mogoče svojo trenutno identiteto nekoliko preveč bazirala okoli tega, da sem bejba, ki je pustila “sanjski job”. “Left Porsche to do what I love” v biografiji tukaj, “Zakaj sem pustila službo pri Porscheju” je glavni slide na moji spletni strani in hkrati najbolj bran blogpost še danes, večina intervjujev v revijah do zdaj z mano se prav tako vrti okoli tega. Ljudje me sami od sebe predstavijo kot nekoga, “ki je delal za Porsche”, namesto da bi izpostavili stvari, na katere sem danes res ponosna. Ampak dejansko sem si kriva sama – ker ne govorim o tem. Porsche je bil v zadnjem letu moj “clickbait” tako online kot offline, odličen icebreaker in izhodiščna točka za networkanje. Namesto, da bi fokus premaknila na recimo to, da delam pri ogromnem projektu za kazahstansko vlado. Pa da sem v samo enem letu povsem zamenjala svoj fokus iz generičnega grafičnega oblikovanja in marketinga na uporabniško izkušnjo in uporabniške vmesnike. Da mi uspešni ljudje na račun interdisclipinarnosti in analitičnega razmišljanja radi zaupajo svoje spletne strani (in ostalo), čeprav bi brez problema šli h kakšni veliki specializirani firmi. To so stvari, na katere sem danes ponosna. Bolj kot na to, da sem za sabo pustila meni na kožo ne-pisano delovno mesto. Ampak kaj naj, danes je žal to, da pustiš toksična okolja in slabe stvari za sabo, sploh če so shiny in glamurozne, večji WAW kot pa to, da skrbim zase, za svoje telo, za svoje mentalno zdravje, osebno rast in se učim novih stvari. Nimajo 300+ konjev in luksuznega logotipa na sebi I guess. Nisem edina, ki je pustila tak job, sem pa verjetno edina, ki je naredila bum okoli tega in na njem osnovala svojo “mashanator identiteto”. Ampak po enem letu se mi zdi, da sem to fazo prerasla. Vem, da sem več kot tisto eno leto korpo sveta.

 

Maša Mazi Porsche

 

Kaj sem se v zadnjem letu naučila

Glavna stvar, ki sem jo v zadnjem času dojela je, da sem s tem, kar počnem online, zašla. Do te realizacije so me pripeljali predvsem ljudje, ki sem jih “zahvaljujoč” spleta in tega, kar online počnem, spoznala. Namreč: svojega osebnega življenja in tega, kar sem želela z mashanator.eu brandom doseči, nisem znala mešati v zdravem razmerju. Mashanator.eu je postal jaz, v celoti in v nezdravi meri. En kup izredno izredno osebnih izpovedi, ki so mi seveda do neke mere pomagale, ampak na koncu dneva prinesle mnogo, mnogo več težav kot koristi. Odprla sem se 110 % in to popolni javnosti, čistim neznancem, do te mere, da sem se kar naenkrat zavedla, da pred celim svetom stojim popolnoma gola in da morda tega nisem zares želela.

Ko sem zgradila to spletno mesto, sem želela pisati o kreativnosti, o karieri, o osebni rasti, nikakor pa nisem hotela, da bi bilo to mesto, kjer bi zbirala svoje frustracije iz osebnega življenja. Ta blog se je na kritični točki ustavil, vsekakor pa se nisem ustavila na Instagramu. Letos poleti je na ironično srečo v moje življenje prišlo več ljudi, ki sem jih zgleda privabila s svojim trpljenjem in jim kot očiten empat ponudila vso svojo energijo, da bi reševala še njihova bremena in bolečine. Saj veš – privlačiš to kar oddajaš. In ker sem bila med poletjem mentalno res slaba, o tem pa odprto govorila, ni nič čudnega, da se je okoli mene nabral kup toksičnih sotrpinov, ki pa niso bili tam iz sočutja, ampak zato, da smo en drugega vlekli še bolj navzdol. To me je tako pokopalo, da sem se odločila vse skupaj prekiniti (hence odsotnost z online sveta v zadnjih mesecih) in redefinirati, kaj želim tukaj početi. Predvsem pa je moj cilj najti zdravo mero med osebnimi in objektivnimi vsebinami, ki jih kreiram.

Marketinški osebni pristop in iskrene osebne izpovedi niso ista stvar.

Vsem je jasno, kako dandanes personalizacija, obrazi, osebne zgodbe in pristne izpovedi resničnih ljudi palijo na nas, čuteča bitja. Tudi zase mislim, da sem nezavedno izhajala iz tega poznavanja marketinga in delovanja človeške psihe iz vidika tega, kaj se prodaja. Bolj kontroverzne tabu teme iz svojega življenja sem vlekla na plan, težje probleme kot sem izpostavljala, bolj kot sem se smilila sama sebi – več pozornosti sem dobila. In priznam, da sem na trenutke to počela for the sake of it. Ker sem vedela, da pali.

Kar je žalostno. Nikoli si nisem mislila, da bom zašla v nezavedno trženje same sebe, svojih problemov in duševnih stisk. Pa vseeno sem. In kot sem rekla – ostala sem gola in odprla en kup svojih starih ran, ki jih nisem nikoli do konca očistila. Vseeno sem do neke mere hvaležna za to leto, ker se sicer ne bi brcnila v rit in začela razčiščevat stvari, ki sem jih že davno pometla pod preprogo. Seveda me je v trenutku, ko sem se svojega obnašanja zavedla, postalo sram. Hkrati pa me moja ekstremna načelnost veže, da se čim prej z dvignjeno glavo dvignem iz svojih napak in lekcij.

Zaključek je nedvomen. Potegnit moram črto. In najti mejo med svojim zasebnim življenjem ter tem, kar želim odprto kazati.

 

 

Pa ni vse samo negativa.

Samo poglej tole fotko na vrhu tega zapisa. To sem jaz. Prava jaz se nikoli ni dobro počutila v blazerjih in tesnih hlačah. V zadnjem letu sem se spet sprostila in popolnoma embraceala otroka v sebi. To da moram še vedno povsod kazati osebni dokument kot dokaz polnoletnosti, me ne boli več. Ne zamerim ljudem, tudi jaz ob pogledu nase v ogledalu vidim 16-letnico. V tem enem letu sem se vrnila nazaj k sebi, začela skrbeti zase, začela s čiščenjem mnogih zakopanih travm, spoznala čudovite ljudi in z nekaterimi znova vzpostavila stike. Dobila sem odlične življenjske izkušnje, lepe spomine in poslovne priložnosti, za katere bom večno hvaležna. Dejansko sem si vzela absolventa po absolventu. Najboljša odločitev v mojem življenju.

Kaj pa zdaj?

V petek zjutraj bom že v Španiji na krajšem roadtripu in močno upam, da mi bo novo okolje s kupom priložnosti za fotografiranje prineslo tudi izgubljen elan do objavljanja slik na družabnih omrežjih. Dva vikenda si še vzamem, potem pa imam res, res, res zares močno željo po tem, da se vržem nazaj v ustvarjanje vsebin zase. Za pisanje o kreativi, motivaciji, strasteh, ambiciji, karieri, osebni rasti. K temu si želim vrniti. In malo mediteranskega navdiha me bo brez dvoma vrnilo v to stanje. Se beremo takrat?

Fotke: Brigita Iglič Mav
Shirt: Pirate Piška 

Še hiter disclaimer: moje delu pri podjetju Porsche Inter Auto je bila neverjetna, odlična izkušnja, ki je ne bi zamenjala za nič na svetu in neskončno sem hvaležna zanjo. O samem podjetju in kolektivu nikoli in nikdar nisem rekla nič slabega, kar sem vedno poudarjala le zgolj, da tovrsten način dela, predvsem kar se tiče tempa in obsega, ni bil primeren zame, kar se je kazalo na mojem fizičnem in psihičnem zdravju. 

 

Porsche Masha Mazi Pirate Piška shirt

The post Eno leto po Porscheju appeared first on Mashanator.

]]>
Zakaj sem pustila službo pri Porscheju https://www.mashanator.eu/zakaj-sem-pustila-sluzbo-pri-porscheju/ https://www.mashanator.eu/zakaj-sem-pustila-sluzbo-pri-porscheju/#comments Mon, 16 Oct 2017 16:31:34 +0000 https://www.mashanator.eu/?p=7058   Točno se spomnim dneva, ko je padla odločitev. Bil je julij in iz nekega določenega podjetja, za katerega bi dala vse, da bi delala pri njih in za njih, sem dobila povabilo na razgovor za prosto delovno mesto. Hkrati sem bila še vedno globoko pod vtisom nedavne izgube dveh oseb v družini. Začela sem […]

The post Zakaj sem pustila službo pri Porscheju appeared first on Mashanator.

]]>
 

Točno se spomnim dneva, ko je padla odločitev. Bil je julij in iz nekega določenega podjetja, za katerega bi dala vse, da bi delala pri njih in za njih, sem dobila povabilo na razgovor za prosto delovno mesto. Hkrati sem bila še vedno globoko pod vtisom nedavne izgube dveh oseb v družini. Začela sem se spraševati o smislu življenja, o minljivosti, o svojih prioritetah in o svojem počutju. Če ste bili kdaj v tej situaciji, razumete. Na koncu sem se soočila z vprašanjem:

Kakšno hočem, da je moje življenje?

Takšno, kot se od mene pričakuje ali takšno, kakršnega želim?

Spoznanje, da sem sama svoj gospodar me je čez noč popolnoma spremenilo. Prej sem celo življenje skušala premagati svojo šibko točko – potrebo po tem, da ustrežem vsem. V to konstatno notranjo bitko vložila ogromno truda. In potem je dobesedno čez noč nekaj kliknilo v moji glavi in sem si rekla »hej, sej nisem nikomur nič dolžna!«. V tisti noči sem končno, po toliko letih, samo sebe postavila na prvo mesto.

Da sem v službi povedala, da odhajam, je sicer trajalo še slab mesec dni. V tem času sem iskala potrditve, da je moja odločitev pravilna in da je ne bom obžalovala. Takrat bi sicer lahko samo rekla da bom šla with the flow, kar bo bo and all that jazz, ampak ker sem organiziran človek, ki potrebuje svojo sigurnost, sem si vsaj približno zastavila par možnih poti za prihodnost. Zgolj zato, da sem se na dan D, ko sem svoj odhod iz službe oznanila, počutila bolj samozavestno.

Z mojim odhodom se je v ljudeh okoli mene sprožilo neke vrste uporniško gibanje. Kar naenkrat so se mi na videz srečni in zadovoljni ljudje, ki so me povprašali o moji odločitvi, odprli glede svojega nezadovoljstva s svojo karierno potjo in mi priznali, da v sebi gojijo skrito željo po tem, da bi zbrali toliko poguma kot sem ga jaz in končno prisluhnili samim sebi. Do takrat sploh nisem razmišljala o tem, kako globoko zakoreninjen v nas ljudeh je kolektivni strah pred negotovim življenjem, brezposelnostjo, občutkom, da smo breme svojim bližnjim, občutkom, da smo neuporabni. Vedno nas preganja »kaj pa če«, vedno nas je strah zapustiti varen bubble naših ustaljenih navad in teka življenja. Še huje, ta strah velikokrat še dodatno okrepijo celo naši najdražji, ki nam lahko suvereno rečejo »ampak veš, mogoče pa to ni najboljša odločitev« in nas sprašujejo, če smo res, ampak res sigurni v svojo odločitev in rebelde vzgibe.

In tako smo ljudje stuck. Obsojeni na nekaj, kar nas bo nekoč lahko pokopalo v lastnem nezadovoljstvu. Tudi mene je preganjalo vse to, do tiste noči, ko mi je postalo relativno vseeno za vse skupaj. Sestavila sem si kupček pros/cons seznamov, motivacijskih moodboardov in predstav o tem, kaj si želim, kdaj se dobro počutim in predvsem kdo sploh sem.

In tukaj lahko (končno, ane) začnem z odgovarjanjem na vprašanje

zakaj the fuck sem šla s Porscheja?

 

Maša Mazi PorscheZelo očitno se v novi vlogi na začetku nisem najbolje znašla. 

Razlogov je ogromno, ampak da ljudi ne utrujam z neskončnim monologom, ponavadi vedno podam samo en razlog. Odvisno od tega, kdo moj sogovornik je. Ko mi je to vprašanje zastavil moj novi delodajalec, sem mu odgovorila da zato, ker se ne počutim dobro v korporativnem okolju. Tistim, ki me tudi osebno zelo dobro poznajo, povem, da se delo v luksuznem segmentu avtomobilske industrije, ki je eden največjih onesnaževalcev, enostavno ne sklada z mojimi vrednotami. Tistim, ki vidijo Porscheja v svoji garaži kot ultimativni cilj v življenju, odgovorim, da sem dobila boljšo poslovno priložnost. Večina teh ljudi to razume kot več denarja na plačilni listi. Tistim, ki delajo kaj v povezavi z oblikovanjem/marketingom/oglaševanjem povem, da se želim vrniti nazaj v čisto oblikovanje. Tistim, ki ne sodijo v nobeno izmed teh skupin, enostavno povem, da se nisem dobro počutila in pustim, da si interpretirajo po svoje.

Ne bom rekla, da nisem vedela v kaj se spuščam. Ker sem. Neke vrste 50-urni tedenski delovnik se mi je zdel samoumeven, »deadline je včeraj« in multitasking sem pričakovala, veliko psihičnega napora tudi. Vedela sem, da mi področje ni blizu, ampak sem se odločila, da mu dam priložnost, nikoli ne veš. Konec koncev, kdo bi bil tako neumen, da bi pri 22 letih Porscheju rekel ne, right? C’mon. Nekaterim sem ukradla sanje. Pa mislila sem, da bo cel svet moj! Pričakovanja so bila velika, zato sem tudi vztrajala. »Saj se splača.« Se. Če zmoreš. Jaz nisem, niti psihično niti fizično, in to ti povem brez sramu. Včasih pač poskusiš in upaš na najboljše. Včasih ti uspe. Včasih se pač ne izide, ker kombinacija tebe in tvojega dela enostavno ni prava. Vseeno pa je prava umetnost na neki točki sprejeti, da s tem ni čisto nič narobe.

Ko je moje delo postalo bolj ali manj natempirana rutina s projekti, ki me niso več stimulirali in mi prinašali notranjega zadovoljstva, sem se začela zavedati, da me marketing in PR pol toliko ne osrečujeta, kot so me osrečevali vsi side hustling projekti, ki sem jih izpeljevala tudi tekom 50-urnega delovnika, večinoma ponoči seveda. Damn, celo diplomo, ki je nastala vzporedno, me je osrečila bolj kot karkoli povezanega z marketingom!

Poleg tega sem bila izmučena, fizično in psihično. Na eni strani me že tako ali tako tepejo slabokrvnost in ščitnica, po drugi strani pa sem trpela zaradi svojega pretiranega občutka odgovornosti ter dejstva, da sem deloholik in perfekcionist, ki si ne more pomagat, da dela in skrbi ne bi nosil tudi domov. Ali na dopust. Potem pa še stres, neprespanost, v povprečju 9-urno sedenje vsak dan, slaba prehrana,  približno 3 ure prostega časa na dan če odštejemo spanje, pa popolna odsotnost rekreacije. Ni čudno, da sem v tem enem letu zbolela kar 8x. Letošnje leto je bilo tudi leto, ko sem zaradi določenih situacij preživela več časa pri zdravnikih in ob (ter na) bolniških posteljah kot kadarkoli prej. In ko si na kliničnem že 5. dan zapored ti kar naenkrat kapne da »fak, jaz nočem končat tukaj!« Sploh pa ne zaradi nezdravega življenjskega sloga, ki ni v skladu s tem, kar si želiš.

 

918 Spyder

Ne zanikam: razgled sploh ni bil slab.

Vsa ta dejstva, vsi ti razlogi, so prišli skupaj tisti dan, ko sem se odločila, da je konec. Sprejela sem trdno odločitev, da bom od zdaj naprej vedno najprej gledala nase in da si bom vsa nadaljnja delovna mesta prikrojila tako, da se bom dobro počutila. Vsak človek je drugačen, a jaz sama za svojo optimalno produktivnost, zagnanost in visok nivo ustvarjalnosti (ki ga v svojem poklicu potrebujem praktično ves čas) potrebujem določene stvari.

Moja sanjska služba izpolnjuje 5 točk

  • prilagodljiv delovnik,
  • možnost dela od doma (oziroma izpod palme v Indoneziji, realno),
  • možnost izobraževanja in potovanja,
  • fer odnos in spoštovanje mojega inputa in
  • okolje, ki me bo namesto da me navdaja s stresom in neprestanim pritiskom, navdihovalo in stimuliralo v pozitivnem smislu.

Zdaj si verjetno misliš »halo, pa saj to si želimo vsi« in pa »sanja svinja kukuruz« ampak ja, res je! Toda stvar je v tem, da zbereš jajca in zagrabiš priložnost! Stvar je v tem, da nehaš te bulletpointe videti samo kot neuresničljive sanje ampak kot popolnoma dosegljive cilje. Digitalna doba v kateri živimo je idealen čas, da če priložnosti za naše sanjsko delo ni, da bi jo zagrabili – si jo ustvarimo! Zavedam se, da niso vsi poklici taki, da bi to lahko naredili, a pri skoraj vseh se da vsaj nekaj spremeniti, da prideš korak bližje »popolni službi«. Enterpreneurship, upwork, consulting, coworking prostori, start upi, social media, subvencije, možnost ustanovitve lastnega podjetja – vsa infrastruktura za »sanjsko« službo je tukaj, zdaj in z nekaj poguma jo lahko takoj izkoristiš! Zavedam se tudi, da nismo vsi ljudje isti in da nekaterim več pomeni sigurnost, varno zavetje svoje pisarne, siguren in soliden prihodek ter mirna rutina. And that’s perfectly fine! Čar je, da najdeš takšno delovno okolje, ki ti ustreza in te izpopolnjuje.

Masha Mazi kariera Porsche

Moj prvi delovni dan je zgledal takole. 

Ne, Porsche ni bil samo stres

Bil je moja največja in najboljša šola do zdaj!

Mogoče se je do zdaj slišalo, kot da sem samo trpela, pa ni čisto tako. Seveda – hudo ime, huda znamka, moj Snapchat in Instagram sta bila polna storyjev z norih dogodkov, o katerih lahko večina le sanja. Ne samo to, podjetje me je pošiljajo na raznorazna visokokakovostna izobraževanja, vlagalo v moje močne plati (vsebinski marketing, kreativno razmišljanje in pisanje) in mi nasploh dalo ogromno svobode ter zaupanja, da sem samostojno lahko speljala aktivnosti, kakršne marsikateri senior na podobnem področju ne more. Vsaj ne tako neodvisno. Veliko sem potovala in hodila naokoli, dobro jedla (in če si študentski foodie, to veliko šteje), spoznala čudovite ljudi ki jih davek na luksuz ne obremenjuje. Sicer ne morem z gotovostjo trditi, vendar sem skoraj prepričana, da brez Porsche logotipa na svoji vizitki nikdar ne bi imela priložnosti govoriti z vsemi uspešnimi poslovneži, ki sem jih spoznala. Vendar nisem tako hvaležna za ta stik, ki mi ga je logotip omogočil, kot sem hvaležna spoznanju, da je večina teh ljudi neverjetna, občudovanja vredna. Nikdar prej nisem imela toliko dobrih debat v tako zgoščenem času, nikoli prej se nisem mogla z ljudmi pogovarjat na takšen način. V komunikaciji z njimi je več spoštovanja, zrelosti, splošne razgledanosti in iskrenosti kot sem jo kadarkoli videla v (na žalost) premnogih seansah kavic z zdolgočasenimi vrstniki v neki popubertetniški eksistencialni krizi, kjer je opravljanje edina smer v katero pogovor lahko teče. Kar sem ljubila pri teh pogovorih je bilo dejstvo, da sem se počutila enakovredno, kljub temu da sem bila 22-letna mula. Pa s tem ne mislim, da sem se počutila kot da imam v denarnici denarja za enega novega Rolexa ali pa spontan izlet na Karibe. In po koncu vsakega takšnega dialoga uravnoteženega med obema sogovornikoma, se mi je ta sogovornik zahvalil za dober pogovor. Seriously, kolikokrat se ti še kdo zahvali za dober pogovor?

Te zahvale so bile moja droga. Bolj kot logotip, bolj kot dobra hrana, bolj kot hrumenje dobrih avtomobilov. Vendar ta droga v moji julijski kalkulaciji ni pretehtala porušenega psihičnega ravnovesja in osebnega nezadovoljstva.

Na koncu sem se odločila zase.


Hej, welcome to my blog in hvala ker me bereš!
Kaj pa ti misliš? Je vredno, da se odpoveš dobri službi v priznanem podjetju na račun svojih vrednost in strasti? Imaš podobno izkušnjo? Pofočkaj se v komentarju!

UPDATE

Preberi, kako se počutim eno leto po prenehanju dela na Porscheju!

The post Zakaj sem pustila službo pri Porscheju appeared first on Mashanator.

]]>
https://www.mashanator.eu/zakaj-sem-pustila-sluzbo-pri-porscheju/feed/ 14