q&a Archives • Mashanator

Joga: kako in zakaj začeti

mashanator — Sun, 12 Aug 2018 17:01:45 +0000

Če bi se pogovarjali še nekaj let nazaj, bi me slišali reči: “Jaz te joge sploh ne štekam.” In res je nisem. Moja ljubezen do joge se je razvila iz čiste nule in prišla do ravni, ko si brez nje ne predstavljam svojega življenja. In danes bom s tabo delila nekaj o svoji yogi poti, ne glede na to ali si prestrašenček, ki se z jogo samo na zeloooo daleč spogleduje, ali pa je del tudi tvojega življenjskega stila. Btw, na dnu posta so odgovori na Instagram Q&A o jogi.

Kako sem se spoznala z jogo

Predstavljaj si živčno deloholično razvalino, ki najmanj 9 ur na dan preživi na natempiranem in stresnem delovnem mestu. To sem bila namreč jaz in tak življenjski stil me je najprej pripeljal do izgorelosti, kasneje pa do ponovne izgradnje same sebe, kar je vključevalo tudi vkomponiranje redne jogijske prakse v svoj urnik. Tako da si lahko predstavljaš, kako sem se počutila na yin (terapevtski) jogi, kjer sem se z jogo prvič srečala. Vsak položaj smo zadrževali po 5 minut ali več. Vmes sem morala pazit še na dihanje in sproščat mišice, med tem ko so mi po glavi bliskale skrbi glede službe in srce pumpalo zaradi vseh ostalih osebnih zadev. Čisto mučenje! Nikakor se nisem znala umiriti in niti se nisem trudila v tej smeri. Vse me je bolelo in poleg tega sem še komaj poslušala blebetanje o luninih vplivih in ženskih energijah. Na jogo sem hodila izključno zato, da sem vsaj 1x na teden počela nekaj (semi)fizičnega. Nič drugega.

Potem sem z yin jogo končala in se, for the sake of doing something with my body, vpisala na radža jogo pri Ani – Apsara joga in meditacija, kamor še zdaj, po treh semestrih, pridno hodim enkrat na teden. In kaj se je zgodilo na teh vodenih tečajih, je tisto, kar je pri moji zgodbi zares zanimivo.

Keep in mind, v tistem času še vedno delam na Porscheju. Vsak dan sem izmučena, psihično in fizično, ves čas bolehna in nezadovoljna sama s sabo. Poleg tega sem se vse življenje ukvarjala samo z dinamičnimi in eksplozivnimi športi, potem pa nekdo od mene pričakuje, naj nadzorujem dihanje, se osredotočim na tretje oko in se raztegujem v sila neprijetnih položajih? Halo?! Unheard of. Nisem zares uživala. Sanjarila sem o utežeh in hiphopu. Ne bom rekla, da sem trpela, ker nisem. Po jogi sem se domov vedno vračala bolj sproščeno kot kadarkoli sicer in včasih sem med meditacijo za nekaj minut celo tako sprostila svoj anksiozen paranoičen um, da sem odplavala v rahel spanec. Nisem imela občutka, da res kaj počnem zase, ampak sem se pa zrelaksirala za tisto uro in pol. In to je bilo v tistem času meni vredno zlata.

In kako je joga postala del mojega življenja

Med poletjem sem z delom v korpo svetu zavedno zaključila in sledilo je leto odkrivanja same sebe, spoznavanje freelance življenja in nasploh oblikovanja svojih okvirov svobode. Dolgo časa sem potrebovala za regeneracijo in da sem spet spoznala kdo sem, obnovila stare odnose, ki sem jih med intenzivnim delom zanemarila in se začela zopet iskati. Ko pristaneš v fazi osebne renovacije, se lahko zgodi marsikaj in mene je zaneslo v vode, za katere do takrat nisem bila najbolj dovzetna – tiste bolj spiritualne. Če me poznaš iz najstniških let, potem veš, da sem bila vedno strasten zagovornik znanosti in se posmehovala vsem stvarem, ki niso bile dokazljive s formulami, grafi in nasploh številkami. Tudi zame je bil šok, da sem kar naenkrat postala odprta za te stvari. In ko sem se odprla za njih, sem se odprla tudi za jogo.

Po tem shiftu sem se dejansko prepustila. Se tudi osredotočila na tretje oko, ko je bilo treba. Vizualizirala tekom meditacije. V mislih ponavljala mantre brez ciničnega mindchatterja v ozadju. In dejansko z zanimanjem začela brati gradivo o čakrah, ki smo ga pred vsako uro prejeli na email. In vse se je spremenilo. V jogi sem začela uživat. Položaji so postali asane. Dihanje ni bilo več nekaj, na kar sem pazila z muko, ampak je prišlo samo od sebe. Med jogijsko prakso nisem več premlevala 1001 irelavantne stvari (od količine hrane v hladilniku pa do položnic), ampak sem se odklopila, povezala sama s sabo in se vrnila v svoj center. Nisem se več obremenjevala s svojo gibčnostjo in napredkom zunaj sebe, nisem se obremenjevala nad tem, kaj si misli oseba na sosednji joga podlogi o mojih zmožnostih. Ko se je ura začela, sem se odklopila in bila samo jaz, podloga in glas vodečega. In ko se je zgodila ta preobrazba, enostavno nisem mogla, da ne bi jogijske prakse iz vodenih ur prenesla tudi k sebi domov.

Kako je videti moja jogijska praksa

Prakticiram radža jogo in kar me pri njej najbolj fascinira je, da je zaporedje asan, ki jih izvajam, bolj ali manj enako pri vsaki uri. Ampak kljub temu je čisto vsaka asana vedno drugačna, nikoli ni enaka. Odvisna je od razpoloženja, usmerjanja fokusa, energije, namena, dihanja in drugih stvari (mantre, mudre, …). Na zunaj morda moja praksa deluje enolično, vendar jo čisto vsak dan doživljam drugače. Kar se tiče časovnega izvajanja – na začetku sem obiskovala jogo samo na vodenih vadbah, torej 1x tedensko, trenutno pa jo poskušam delat 5x tedensko. Enostavno je postala del moje rutine, ki mi pomaga pri anksioznosti in splošnemu izboljšanju počutja, vitalnosti in mentalnega stanja, poleg tega pa je pri meni postala spiritualna praksa, prioriteta in enostavno način življenja. 4x na teden izhajam iz tega, kar sem se naučila iz vodenih vadb, 1x-2x na teden pa si privoščim “dan za afnanje”, ko se učim in vadim zahtevnejše položaje, čisto za dušo in fizično zadovoljstvo. Svojo prakso vedno začnem s kratko meditacijo, dihalnimi tehnikami, nadaljujem z zaporedjem asan in končam z meditacijo ter sproščanjem. Kar je najlepše pri samostojnem izvajanju prakse, je to, da čim osnove poznaš in ti joga postane domača, čisto po občutku gradiš svoje ure. Glede na potrebe in počutje jih dopolnjujem s pridobljenim znanjem, hitrim listanjem po knjigi ali googlanjem.

Zakaj začeti z jogo

Najraje bi te usmerila kar na stran tečaja, ki ga obiskujem (priporočam), kjer ti bo hitro jasno, kaj joga sploh je in kakšne prednosti imaš od nje. Jaz ti lahko samo zaupam, da me je pripeljala od osebe, ki se ni znala niti želela nikdar umiriti, v osebo, ki si zdaj zna vzeti čas zase, se poglobiti, prizemljiti in nadzorovati svoja čustva v situacijah, kjer prej za to ni bilo pogojev. Z jogo sem se naučila poglobiti in se soočati s potlačenimi stvarmi na nežen in sočuten način, brez da bi čustva vrela v meni in me še bolj uničila. Čuječnost, umirjenost in pozitiva so stvari, ki me po praksi preplavljajo še cel dan. Poleg tega bolje spim in opažam boljšo koncentracijo. Fleksibilnost, ravnotežje in moč pa dejansko postanejo obstranski bonusi, ko enkrat na jogo gledaš na več kot na zgolj fizično vadbo.

Kako z jogo začeti

Toplo priporočam, da začneš z obiskom vodene joge. Pa ne samo ene, večih. Večina studijev ponuja brezplačni prvi obisk, dokler pa se poletje še ne izteče imaš v naravi kar nekaj vodenih vadb. če se sprehodiš čez park Tivoli, lahko vidiš kar nekaj skupinic. 5. 9. lahko v Tivoli prideš na brezplačno joga uro pri Nini Gaspari, ravno zadnjič pa sem opazila, da tudi indijsko veleposlaništvo organizira brezplačne ure. In to sta samo dve opciji v Ljubljani. Nimaš izgovorov. Razlog, zakaj priporočam obiskovanje vodenih vadb je, da se z jogo spoznaš. Jogo bo redkokdo magično razumel že po prvi uri, ravno zato se splača obiskovati semestrske tečaje, kjer se spoznaš z vsemi aspekti joge. Poleg tega pridobiš osnove, s katerimi lahko jogijsko prakso brez strahu izvajaš sam_a doma. Sramežljivost ni izgovor – joga ni debatni krožek in osebni prostor je zelo spoštovan. Če ti ni do pogovora, ga ne rabiš imeti. Če ti ni do druženja, prav tako ne. Vedno ti bo zagotovljen varen prostor. Vodene ure svetujem tudi zato, ker te žal YouTube ne more popravljati pri asanah, med tem ko te tekom vadbe učitelj kadarkoli lahko usmeri in položaje prilagodi tvojim individualnim potrebam, poškodbam in omejitvam. In da sploh ne govorim o energiji, ki se na skupinskih urah ustvari. To je tista pika na i. In to prihaja iz ust ekstremnega introvertiranca.

Katera vrsta joga je zame?

Najtežje vprašanje in še enkrat bo moj odgovor, da to najlažje ugotoviš z obiskom različnih studijev, učiteljev in tipov ur joge. Vrst joge je več in ker vem, da je lahko za začetnike razlikovanje popolnoma overwhelming, ti bom razložila po domače. Trenutno izjemno popularna je vinyasa ali flow joga, kjer gre za jogo v gibanju, stalno premikanje iz položaja v položaj. Je fizično nekoliko bolj zahtevna in pri nas povečini mnogo manj spirtualna od ostalih, zato ti jo priporočam, če ob duhovnih zadevah rahlo cringeaš in si predvsem želiš izkoristiti fizične benefite joge. Drugi bolj razširjen tip joge je hatha joga, nekoliko bolj statična, osredotočena na energije, odlična za začetnike in fizično manj zmogljive. Hatha joga spada pod radža jogo, tisto tradicionalno, katero prakticiram jaz, in je osredotočena predvsem na um, kontemplacijo in notranji svet. Kundalini joga naj bi bila najbolj spiritualna in je pri nas nekoliko manj razširjena, zanjo je treba biti precej psihično in umsko pripravljen, predvsem pa že nekoliko napreden kar se tiče spiritualne plati joge. Potem pa poznamo še že prej omenjeno yin/terapevtsko jogo, ki je izredno počasna in umirjena, ter pa na primer ashtanga jogo, fizično najbolj naporno od vseh, kjer se izvaja točno določeno zaporedje gibov. Oh, in še danes izredno popularna bikram ali hot joga, ki se izvaja v ogrevanih prostorih in v nas izzove očitno stvar – švicanje. In ker je joga danes neizmerno popularna, so možnosti neskončne – joga na supu, aerial (v zraku s trakovi), joga obraza, akro, et cetera et cetera. Skratka, za vsakega nekaj.

Če spadaš med začetnike,

potem ti svetujem, da najprej ugotoviš predvsem, ali se nagibaš k hatha ali vinyasa jogi. Vprašaj se tudi, ali želiš izkusiti le fizično plat joge (prej vinyasa), ali se želiš poglobiti tudi v duhovno plat (hatha je odlično izhodišče). Preveri studije in učitelje – mnogi se namreč fokusirajo zgolj na fizični del, med tem ko imaš pri nas tudi strokovnjake, ki v jogo vidijo predvsem kot spiritualno prakso. Če te duhovni vidik ne zanima, ti priporočam vinyaso, bikram, aerial ali morda celo hatha jogo v kakšnem izmed fitnes centrov. Če te zanima tudi globlja plat, pa toplo priporočam hatho oziroma radžo za začetek, od koder potem lahko nadaljuješ s kundalini ali tantro.

Pogosti stereotipi pri jogi

Da, joga je odlična tudi za moške in nikakor ni zgolj ženska stvar. Ne, za jogo ne potrebuješ fancy 100 € vrednih pajkic. Jaz ponavadi na jogo hodim v trenirki in preveliki očetovi reklamni majici. Ne, za jogo ne rabiš nič dodatne kondicije, moči, fleksibilnosti in stabilnosti. Tvoje telo je dovolj za začetek. Ne, starostne omejitve ni. Ne, joga dandanes v zahodnem svetu ni več nujno spirtualna oblika rekreacije, prav nič ti ni treba verjeti v energije, vesolje, čakre in podobne stvari. Pri jogi te nihče ne obsoja. In ne, joga niso hude stoje, škorpijoni in most z nogo v zraku. Joga je proces, skozi katerega spoznavaš samega sebe in se povezuješ s svojim telesom. Napredek pride naravno.

Polagam ti na srce. Samo začni.

Joga Q&A

“kdaj si ti začutila jogo, tisto da si se našla notri in da nisi vzela tega samo kot navaden workout whatever, ker jaz se niti do navadnega workouta ne morem pripraviti, kaj šele da bi tole spiritualnost poskušala doseči. pač zdi se mi, da nisem taka oseba, a se mi sploh splača poskušati a je taka (če hočeš) negativna nastrojenost predpogoj za neuspeh?”

Kot sem napisala zgoraj, vse skupaj je trajalo nekje leto in pol. Dejansko moraš biti mentalno pripravljen in se odpret možnosti, da ti joga da nekaj več kot samo par kapelj švica in lahkoten občutek v glavi ob koncu. Če imaš dobrega učitelja/učiteljico, potem verjamem, da to pride na neki točki samo od sebe – ko si seveda tudi ti odprt_a za to. Jaz sem bila na istem kot ti. Ko je voditeljica na yin jogi začela govorit o meridianih in retrogradnih merkurjih sem znotraj sebe zavijala z očmi, ampak me to ni ustavilo. Enostavno sem preslišala, ker mi je fizično vadba zelo ustrezala. Tako da poskusi, zakaj pa ne. Sploh razne vinyasa vodene joge so zelo nespiritualne pri nas. Nihče te ne sili v poduhovljeno plat in sigurno to ni pogoj za jogo, tako da se ne boj <3

Kako / s čim začeti, če si brez kondicije?

Za začetek joge ne potrebuješ prav nobene kondicije. Če te vseeno skrbi, pojdi na kakšen hatha class, so bolj umirjeni in skorajda ne zašvicaš. Čar joge je, da jo lahko popolnoma prilagodiš svojemu tempu, svojemu telesu in morebitnim omejitvam. Spet – svetujem, da greš za začetek na kakšen voden tečaj – boš dobila samozavest, osnove in še kondicijo <3 Joga je za vsakogar. Ko sem jaz prvič šla na vodeno hatha jogo, je zraven mene sedel 70 let star gospod, ki jogo dela vsak dan, pa je šel lepo počasi in v svojem tempu. Joga ni tekmovanje in res se ti nikamor ne mudi. Svoj tempo in notranji ritem, to se podpira!

Kako začeti? Vaje za začetnike?

Spet – sigurno vodeni sessioni. Poskusi jih več. Možnosti je neskončno. Tam boš dobila osnove, težko pa tem osnovam rečemo “vaje”, pri jogi gre za položaje v kombinaciji z enim kuuuupom stvari. Pozdrav soncu je ena taka stvar, ki jo skoraj vsi poznamo in jo lahko takoj začneš prakticirat.

Lep pozdrav! Kako si začela, ali priporočaš kakšen klub oz. tečaj, kjer se pravilno naučiš izvajati vaje? Hvala

Zgodbica o moji poti je zgoraj, sicer pa hvala za vprašanje. Jaz sem pri Apsari RES zadovoljna, paše točno temu, kar potrebujem in iščem v tem trenutku. Poleg tega je bivša olimpijska tekmovalka, tako da ima ogromno znanja kar se tiče človeškega telesa in vadbe, kar fenomenalno zapakira skupaj s tradicionalno jogo. Osebno bi rada enkrat poskusila še pri Swami v Tara Yoga Centru. Na žalost je pri nas veliko takih, jaz jim rečem kar Instagram/YouTube jogijev, tudi med učitelji, ki to počnejo predvsem zato, ker je zdaj to trendy. Zato sem tudi skeptična pri online tečajih. En tak res tipičnih primerov zame osebno rdečih alarmov: strešica/downward dog, ena izmed osnovnih asan – na YT/IG velikokrat vidiš klišejske zagorele suhe blondinke v dragih pajkicah, ki ekstremno usločijo hrbet. To ni joga, to je nepoznavanje in nestrokovnost. Svetujem ti, da narediš malo researcha v svojem kraju, greš na kakšno brezplačno uro in se nato odločiš. Mogoče bom zdaj rahlo nefer ampak jaz veliko bolj zaupam malo bolj poduhovljenim, tradicionalno usmerjenim učiteljem, ki so mogoče konce od koder joga izvira s tem namenom že kdaj videli.

Komi cakam tole brat a je obisk vodene joge 1x tedensko dovolj oz. sploh smiselen? (omejena s casom…)

JA! Ja ja ja in ja. 1x na teden je več kot dovolj, da si nabereš osnove in se spoznaš z jogo, pa še ker greš počasneje, se mi zdi, da se ti bolj usede v srce. Jaz zagovarjam, da en sam obisk nikoli ne bo dovolj. Ko si prvič, si totalno zmeden. Ko si drugič, že malo uživaš. Tretjič začneš razumet. In potem se šele odpre. Definitivno je vredno že samo 1x na teden – bolje to, kot pa da nekaj napol delaš preko YouTubea, sploh če osnov še nimaš.

A priporocas mogoce kaksen ebook? Iscem ampak nisem se nasla tapravega. Hvala <3!

Meni so fine od Swami Vivekananda, jih imaš tudi online. Pa sicer ni ebook ampak od Sabine Meško za mudre. Drugače pa moja učiteljica priporoča tole literaturo, mogoče ti kaj pomaga. Asana Pranayama Mudra Bandha od Swami je menda fenomenalna.

The post Joga: kako in zakaj začeti appeared first on Mashanator.

Anksioznost – kako živeti z njo: Q&A #3

mashanator — Sat, 24 Mar 2018 19:40:47 +0000

Voila, tretji del je zunaj. Vsakemu, ki me povpraša o svojih zadnjih podvigih z videom, povem, da je to to za vsaj eno leto. Sanjam Premierjev uporabniški vmesnik in rezanje posnetkov.
Kakorkoli, ta objava bo nekoliko drugačna. In daljša. Prvi del bo sestavljen iz nekaj dodatnih informacij o anksioznosti, ki vas očitno precej zanima. Moja zgodba, premagovanje in soočanje, pa kako pomagati ljudem, za katere veš, da se z njo soočajo. Drugi del, (poscrollaj do sem) pa zajema preostanek vprašanj, ki jih v videoposnetke nisem zajela. Ogromno random stvari – od tega, kakšno glasbo poslušam, najljubših knjig, pa do tega s kom bi zamenjala življenje za en dan. Enjoy!

Kako naj opišem šok, ko pri 23 letih mimogrede prebereš članek, kjer izveš, da se že celo življenje boriš z anksioznostjo? In kako naj opišem padec kamna od srca, ko se končno nekdo ne norčuje iz mojega stanja in ga ne posplošuje na “normalno živčnost”? Kako naj opišem jezo, žalost in razočaranje po letih in letih poslušanja bistroumnih nasvetov “vsi smo nervozni” in “dej no, pomiri se” in “nehaj iskat pozornost”. Ko ti dejansko nekdo prvič pove, da to, kar doživljaš, večina ljudi ne doživlja. Po tem, ko se celo življenje obremenjuješ s tem, da kako so ostali lahko tako okej glede vsega, ti pa ne, je pravo olajšanje, ko ti nekdo reče: “ej, resne težave z anksioznostjo imaš. Ampak ne skrbi, zdaj, ko veš, jo lahko začneš nadzorovati.” Odrasti z anksioznostjo ni fino. Ni fino, ker ne veš, kaj je narobe in ker ti vsi govorijo, da ni nič. Ni fino, ker se celo življenje boriš s stvarjo, ki nima imena imena in oblike.

Anksioznost v otroštvu

V kakšnem svetu živimo, če že osemletnik govori, da je v stresu in da ne zmore več?

Na jok mi grem, ko se spomnim, kako sem se celo otroštvo spopadala s temi demoni, ne da bi jih razumela in znala opisati. V živo se spomnim zvijanja v želodcu vsako jutro, ko so me starši peljali v šolo. Tresavice, preden sem stopila v dvorano, kjer smo imeli treninge. Neprespanih noči, ker me je skrbelo, ali bom dobila dobro oceno. In če ne bom, kako bodo odreagirali doma? Učenje do 4. ure zjutraj samo zato, ker sem se bala, da nisem naredila dovolj. Menjava šole – bom dobila nove prijatelje? Jim bom všeč? Puberteta – bom všeč temu fantu, zakaj nisem všeč tistemu, zakaj zgledam tako kot zgledam? Pouk – preden sem kadarkoli dvignila roko (in moji bivši sošolci veste, da to ni bilo velikokrat), sem potrebovala vsaj 5 minut (dejanskih 5 minut, kar je med poukom veliko), tekom katerih sem mislila, da mi bo srce skočilo iz prsnega koša, moj obraz je bil popolnoma rdeč in glas tresoč. Tudi če sem vedela pravilen odgovor. Tudi, če sem imela dobro vprašanje ali pripombo. Tudi, če sem vse okoli sebe dobro poznala, skupaj z učitelji. Krožki – neizmeren strah pred tem, da bi naredila kaj narobe ali kaj pozabila. Lahko bi nadaljevala v neskončnost. Če še vedno ne vidiš, da to ni normalno: kako se počutiš, ko rečeš, da si pod stresom? Imaš dela vrh glave, loviš roke, en kup obveznosti, skrbi te družina, zdravje, denar. Ne veš, kako ti bo uspelo vse, kar moraš narediti in kar se od tebe pričakuje. No, tako se počutim jaz, celo življenje. Tudi v prvem razredu osnovne šole sem se tako počutila, med tem ko je velika večina mojih vrstnikov brezskrbno tekala naokoli, z veseljem hodila na 101 krožek, se spontano družilo s prijatelji. Njihova največja skrb je bila, če jim bo mami v trgovini kupila najljubšo sladkarijo, med tem ko je mene skrbelo, kako me vidijo drugi, kaj rečem, ali lahko rečem, kaj si mislijo starši, kako mi bo uspelo narediti vse, kar se od mene pričakuje in to z odliko.

Moja socialna anksioznost

Ne, to ne pomeni sramežljivost. Pomeni pretiran stran pred situacijami, ki vključujejo komunikacijo z drugimi osebami v strahu, da nas bodo ocenjevali, obsojali, kritizirali in bojimo se, da se bomo osramotili. Da imam socialno anksioznost, vem od njenega začetka. Nekje od 16. leta. Točno vem, kako se je začela in približno razumem njene začetke. Poznam njene simptome in kje me zagrabi. Najbolj se pozna na mojem glasu (stalno se mi trese), ampak počasi gre na bolje. Socialna anksioznost je stvar, ki se je sramujem že skoraj polovico svojega življenja, pa vendar sem šele nedolgo nazaj prvič spregovorila za profil Izpovedi mentalnega zdravja na Instagramu. Temo sem hotela samo hitro nasloviti, ker vem, da veliko ljudi, ki to bere, ve za moj “smešen glas” in jih bo verjetno zanimalo. Tako da ja, there you go, imam težavo. Več o njej enkrat drugič. Če te zanima, kaj sem napisala za Izpovedi mentalnega zdravja, klikni spodaj.

Instagram zapis o socialni anksioznosti (klikni)

Pri 12 letih sem se odločila, da imam socialno fobijo. Ja, tako, kar odločila sem se. Sklepam, da zato, ker sem se vedno groteskno dobro počutila v vlogi žrtve. Pri tistih letih sem seveda pretiravala. Takrat sem nase eksperimentalno projecirala skoraj vsako duševno motnjo, na katero sem naletela med brskanjem po spletu. Niti sanjalo se mi ni, da bom samo par let kasneje zares imela borbo proti dejanski socialni anksioznosti. Začelo se je pri 16. letu, po prvi propadli zvezi, ko se mi je podrl svet in porušilo vso zaupanje v ljudi okoli mene. Pred tem sem na debatnih turnirjih pobirala priznanja za najboljšo govorko, dobro leto kasneje pa se niti z lastno mamo nisem več mogla pogovarjat, ne da bi se mi tresel glas. Čim sem začela govorit o sebi ali o stvareh, ki jih počnem, sem se znotraj grla sesedla sama vase. Utapljala sem se v nesigurnosti in temnih mislih. Govorni nastopi so postali moja nočna mora. Panični napadi pred telefonskimi klici niso bili nič šokantnega. Naročanje pijače v lokalu? Verjetno si vsak drugi natakar misli, da bom padla v jok. Ljudje me sprašujejo: “Joj, a si spet prehlajena?” In jaz intenzivno kimam. Lažje to, kot pa pojasnevati ljudem, da je čisto osnovna komunikacija zame največji napor.

S svojim stanjem sem se začela resnično borit pri 19. letih, ko sem namerno začela iskat študentska dela, kjer je bilo potrebne veliko komunikacije z neznanci. Promocije, degustacije, strežba. Kasneje marketing. Nisem uživala, sem pa se silila. Danes imam zaradi teh izkušenj izjemno trdno kožo in moje stanje je veliko boljše. Deloma ga znam nadzorovati, vendar je veliko odvisno od mojega počutja, okoliščin, dneva. Predvsem pa sem ga sprejela. Ne obnašam se več, kot da je to moje prekletstvo, temveč sem ga vesela, saj brez njega nikoli ne bi zrasla v tako močno osebo, kot sem danes. Ne glede na to, kako dober dan imam, pa je vsak dan znova zame bitka. In nekega dne bom nastopala pred 100-glavo množico. Samo čakajte. Bomo videli, kdo se bo mojemu glasu smejal takrat.

Kakšen občutek je živeti z anksioznostjo

Poskusila sem nekaj napisati, pa ne gre. Potem sem se spomnila, da mi je kakšno leto nazaj fant poslal en zapis na Thought Catalogu, ki me je spravil v čudovit jok. To je bil moj prvi stik z dejstvom, da me pesti anksioznost. Mogoče si zdaj kdo misli “pa kako tega nisi vedela, zakaj nisi šla po pomoč?”

Veš zakaj? Zato ker v svetu, kjer je tabu govoriti o smrti, posilstvu, seksu, psihadelikih, spirtualnosti in predvsem duševnem zdravju, ne vprašaš. Ne sebe, ne nikogar drugega. Anksioznost je tiha spremljevalka, ki se, ko se z njo soočiš, potuhne in reče “ampak jaz nisem nič kriva”. In nihče razen tebe ne verjame, da zares obstaja.

Nazaj k članku. Ker je tako odličen, ti ga prilagam tukaj spodaj (v angleščini, greh bi bil prevajat te občutke). Za tiste, ki se vam daljšega teksta ne da brati, bom samo v nekaj stavkih opisala, kakšen občutek je živeti z anksioznostjo.

Moje življenje je vsak dan bitka. Vsak dan znova se moram odločit, da zmorem. Vsak dan znova se učim ljubezni in sprejemanja same sebe. Zjutraj se moram otresti skrbi, ki so se mi ponoči nabrale. Največkrat jih čutim v grlu, očeh in želodcu. Še preden se dan začne, imam jaz za sabo antistresno terapijo. Vsakodnevna opravila, ki so za večino čista normalna, so zame pekel. Klicanje, odpiranje emailov, sestanki, nakupovanje, naročanje pijače v lokalu, spoznavanje novih ljudi, govorjenje pred ljudmi, oddaja projektov, izleti, potovanja, plačevanje v trgovini. Vse to je zame intenziven stres, ki me prežema iz trenutka v trenutek. Zaradi anksioznosti živim v prihodnosti – kaj bo, kako bo, kje bo? Bom lahko? Bo šlo? Kaj pa če? Prežema me stalen strah. Kot reče moj fant: “Skrbi me za cel svet”. In čeprav se sliši pretirano, je res.

Thought Catalog članek (klikni)

The Strongest Girls Are The Girls With Anxiety

She’s strong, because she’s in a constant battle with her anxiety. It’s telling her that she’s weak. That she shouldn’t speak up. That she shouldn’t get out of bed.

Some days, she listens to everything that voice tells her. But other days, she finds the power to ignore it. She finds the strength to leave her room. To socialize. To smile.

She’s strong, because she shows up, even when she’s shaking. She speaks, even when it’s with a cracked voice. She keeps breathing, even when those breaths are shaky.

It would be easy for her to cancel plans with her friends, turn down dates, skip class, call in sick from work — and sometimes, she does. Sometimes, the idea of being around people is too much for her to handle.

But most of the time, she does what she has to do. She switches off her alarm. She showers. She dresses. And then she gets shit done.

Of course, she gets distracted throughout the day. The tiniest thing can send her mind spinning. A text from someone she didn’t expect to hear from. An email she isn’t quite sure how to answer. A strange look from one of her coworkers or crushes.

She suffers from constant self-consciousness, but she pushes past it. She ignores the way she thinks everyone is looking at her, judging her, and she forces herself to be productive. She forces herself to focus on what’s important.

She refuses to let anxiety control her life. She won’t let her dark thoughts eclipse the positive ones. She’s motivated to be the best person she can be.

At times, her anxiety makes her feel weak. Lesser. Like she doesn’t deserve to be in the same room as people that can talk to strangers as if they’ve known each other for years.

But even though she feels inferior, that’s far from the truth. She’s a warrior. A badass. Why can’t she see that?

She tries so hard. She puts in so much effort. And she’s gotten so far.

Some people rarely venture outside of their comfort zone — but she’s outside of her comfort zone every damn day. She’s either worried about what to say or what to wear or where to park. She’s never relaxed. She’s always on edge.

That’s why she’s always learning. Always growing. Every second of every day.

Sure, there are times when she suffers from setbacks. When she doesn’t say a single word for hours. When she stays in her pajamas and puts off showering.

But there are other times when she finds the courage to speak her mind. When she surprises herself with how brave she can be.

She probably doesn’t realize it yet, but girls with anxiety are the strongest girls in the world, because they never have a minute of peace. Because they’re always struggling — and they’re always winning.

Poznaš koga, ki se spopada z anksioznostjo?

Nikakor ne govori mu/ji teh stvari.

Kaj pa je v tvojem življenju grozno?
Veš koliko ljudi na svetu je v mnogo slabših situacijah, kot si ti.

To lahko rečeš tudi nekomu z rakom v zadnjem stadiju, pa nekomu, ki ima denar samo za kos kruha na dan. Vse je odvisno od perspektive. Vsi se zavedamo, da je na svetu vedno (vsaj) nekdo, ki je v situaciji slabši od naše, ampak to ne spremeni dejstva, da nam je težko. Bolj bi cenili, da sogovornik sprejme našo situacijo in je ne razvrednoti.

Vsi smo kdaj pa kdaj pod stresom.

Anksioznost ni enaka kot stres ali zaskrbljenost. Ni občasno duševno stanje, je bolezen uma. Tisti, ki se spopadajo z anksioznostjo, niso pod stresom ali zaskrbljeni samo kdaj pa kdaj ali določeno obdobje v mesecu, ampak tudi takrat, ko večina ljudi ne bi bila.

Pomiri se no! Vse je okej.

Duševna motnja se ne ozdravi s temi besedami. V teoriji lahko razumem, da je moj strah pretiran, ampak to še ne pomeni, da bo v trenutku razsvetljenja magično izpuhtel. Priti iz vrtiljaka anksioznosti vzame veliko, veliko, veliko več kot samo kratek klik. Namesto, da od osebe pričakuješ, da se pomiri, postane optimistična in pozabi na to, da jo je sploh kaj skrbelo, raje prisluhni. Bodi rama, na katero se lahko nasloni.

Sploh ne veš, kaj je pravi stres.

Radi se primerjamo, razumljivo. Ampak “jaz sem bolj pod stresom kot ti” ni primerna primerjava. Jabolke in hruške. Stres in duševna motnja.

Pretiravaš.

Verjemi, vsi si želimo, da ne bi čutili vsega tega, kar anksiozneži čutimo. In konec koncev se zavedamo, da je anksioznost pretiran strah in zaskrbljenost. Ni treba tega dodatno poudarjat. Žal si ne moremo pomagat in nam tovrstno pomanjševanje našega problema prav nič ne pomaga. Poskusi razumeti in sprejeti stališče nekoga z anksiozno motnjo. Kaj lahko narediš, da se bo v situaciji počutil/a bolje?

Dihaj.

Na prste obeh rok ne morem preštet, kolikokrat se mi je zgodilo (sploh razni ustni izpiti in spraševanja v šoli), kolikokrat sem to slišala. Ironično iz ust bodisi očitnih koleričnih ekstrovertiranih nastopačev, ki so energetske bombe samozavesti na dveh nogah, ali pa iz ust ljudi, ki se ukvarjajo z retoriko. Trema pred nastopom je nekaj drugega, kot anksioznost. In tisti globok vdih/izdih mi verjetno ne bo preveč pomagal. Problem tiči mnogo, mnogo globlje, kot pa ga lahko doseže en globok vdih. Težava teh ljudi je, da mislijo, da zadaj ni nič drugega kot samo blag strah. Žal mi je ampak rojeni nastopač in retorik ne moreta zamenjati vloge psihologa.

Spremenit moraš svoj mindset.

Ja, vem, hvala. Delam na tem. Smešno, kako ljudje suddenly postanejo doktorji psihologije, ko jim zaupaš, da imaš duševni problem. Če imaš konkretne izkušnje s problemom ali idejo, kaj še lahko poskusim, by all means, povej! Drugače pa bodi raje tiho.

Že spet?

Res, res, res, si želimo nadzorovati svoje napade anksioznosti, ampak ko te udari, te udari. Namesto, da daješ osebi razlog, da se počuti še slabše, raje reci kaj lepega ali pa ji pomagaj, da se počuti bolje. Sprašuj, poslušaj, bodi v oporo in poskušaj omiliti vzroke, ki anksioznost povzročajo.

Kako lahko pomagaš ljudem z anksioznostjo?

Razumi problem.

Če se ti po prebranem svita, kdo od tvojih bližnjih ima morda anksiozno motnjo, si vzemi čas, da jo zares razumeš. Prepoznaj simptome (slabost, vrtoglavica, tresavica, plitko in hitro dihanje, glavobol, šibke noge, nespečnost, povišan srčni utrip, težave s koncentracijo, občutek nemoči, tesnoba …). Potrudi se razumeti, kaj je razlog za motnjo. Čisto mogoče, da ti je oseba že kdaj po ovinkih zaupala, pa temu nisi posvetil/a večje pozornosti.

Priznaj anksioznost kot problem in jasno izrazi svojo podporo.

Anksiozna motnja je , tako kot večina duševnih motenj, močno stigmatizirana. S tem, da acknowledgeaš (mimogrede, kaj je enakovredna slovenska beseda za to?) problem, boš prava svežina. Povej jim, da si tam za njih, da jih želiš podpirat. Če se ti o motnji odprejo, razumi, da je v njihovi koži to zelo težek problem. Nikakor ne govori v prejšnjem delu naštetih stvari, kot so saj bo, vsi smo pod stresom, ne pretiravaj itd.

Če morajo storiti nekaj, česar zaradi anksioznosti nočejo, jih vodi skozi proces.

Ponavadi gre za opravila, ki jih te osebe prestavljajo, prelagajo in z njimi odlašajo. Nujni telefonski klic, naročanje pri zdravniku, prositi šefa za dopust, servisiranje vozila, … Pomagaj jim identificirati korake, ki jih morajo narediti, da ta opravila dokončajo. Ponudi pomoč in bodi poleg. Ne delaj namesto njih (razen, če je res hudo – npr. panični napad), vodi jih.

Podpiraj jih in z njimi praznuj uspehe.

Zame na primer je velik uspeh, da nekoga pokličem. Večina ljudi ve, da to zame predstavlja ogromen stres, ampak zelo malo je takih, ki takrat, ko se malo “pohvalim”, dejansko delijo navdušenje nad tem. Razumi kaj je posameznikov strah, ga spodbujaj pri premagovanju in z njim praznuj, ko mu uspe.

Kaj storiti v primeru paničnega napada?

Tako kot sem mnenja, da bi morali vsi vedeti, kako ravnati v primeru epileptičnega napada ali kapi, bi po mojem mnenju morali vsi poznati tudi ravnanje v primeru napada panike.

Znaki napada panike so povišan srčni utrip, občutek dušenja in pomanjkanje zraka, omotičnost, tresenje, občutek neprisebnosti, mravljinčenje, slabost, halucinacije, … in pa strah pred smrtjo. Simptomi so lahko različni od primera do primera in glede na dano situacijo.

Kar lahko storiš, če si priča paničnemu napadu:

najprej preveri, da je oseba na varnem mestu, pri miru in da se ne more poškodovati. Če se da, se premaknita na svež zrak. Sprašuj glede tega, kar občutijo, kaj je z njimi narobe in kako so se počutili pred začetkom napada. Poskusi ugotoviti, kaj je napad sprožilo. Na ta način lahko osebo mnogo lažje pomiriš. Pojasni, da so na varnem, da je vse v redu, da se nič ne bo zgodilo. Pomagaj osebi, da se pomiri. Vodi osebo skozi dihanje, naj zaprejo oči in se fokusirajo na svoj dih. Naj z roko opazuje dviganje in spuščanje svojega trebuha. Počakaj zraven, da napak panike mine. Velikokrat se ljudje po napadu panike počutijo nekoliko osramočeni in razočarani sami nad seboj. Bodi tam za njih in jim razloži, da se nimajo česa sramovat, da se zgodi in da je lepo, da so spet nazaj.

Pomagaj jim ob zdravljenju

Če govorimo o samozdravljenju, jim pomagaj in jih podpiraj, da berejo knjige na temo anksioznosti, kompleksa manjvrednosti, uspeha, notranjega miru, samozdravljenja, … Usmeri jih k čuječnosti. Spodbudi jih, naj poskusijo z meditacijo in dihalnimi vajami – oboje močno pomaga pri preprečevanju paničnih napadov in samokontroli. Pomagaj jim spremeniti perspektivo: od življenja v prihodnosti do življenja v trenutku. Spodbujaj jih k gibanju v naravi in premagovanju svojih strahov.

Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da si ljudje z anksiozno motnjo velikokrat želimo profesionalne pomoči, ampak do nje ne pridemo. Razlog je v veliki večini stigmatizacija. Ljudje nas enostavno ne jemljejo resno in anksioznosti ne vidijo kot “resničnega” problema. Zaradi tega lahko končamo brez podpore družine in prijateljev, kar sicer nujno potrebujemo. Zgodilo se mi je tudi (večkrat), da sem zdravnikom zaupala svoje psihične težave, pa več kot potrditve, da nekaj ni OK, nisem dobila. Poznam ljudi, ki so sicer dobili napotnico za javnozdravstveno psihoterapijo, vendar večina ni bila zadovoljna. Privat terapije so drage, zato si velikokrat rečemo “ah, saj ni tako hudo”, problemi pa se vlečejo leta in leta. Samopomoč sicer pomaga, do neke mere, ampak za efektivno in hitro zdravljenje sigurno moramo najti nekaj zunaj nas, pa naj bo to kognitivno vedenjska terapija ali EFT tapkanje. Ne glede na to, v kakšni situaciji so ljudje z anksioznostno motnjo okoli tebe, jih spodbujaj na katerikoli poti, ki si jo želijo izbrati za svoje zdravljenje. Če vseh možnosti ne poznajo, jim pomagaj tudi pri tem.

Preostanek Q&A vprašanj

Če bi bila žival, katera bi želela biti in zakaj?

Orka. Nevem točno zakaj. Občudujem njihovo svobodno gibanje, eleganco, pa strahospoštovanje, ki ga vzbujajo, čeprav so neverjetno miroljubne živali.

Kakšno glasbo poslušaš?

Praktično vse. Moji all time najljubši bandi so Rise Against, La Dispute, Linkin Park in Siddharta. V nasprotju s tem pa danes poslušam predvsem dober slovenski rap (Emkej, N’Toko, Mrigo, Mito, Mirko, Doša, Drill, Zofa Lipa, Ghet etc in ne, Challe Salle, Matter, MC Kameleoni in podobne sramote niso na tem seznamu). Pa elektronika, vedno dobra elektronika, mainly drum’n’bass in jungle.

Najljubše potovanje do zdaj?

Maroko. Ampak v Maroko moraš nujno z ruzakom, drugače ni to to. Priporočam vsakomur, res ti spremeni pogled na svet!

Kam vse bi rada potovala?

Povsod, obožujem potovanja, čeprav bolj malo potujem (druge prioritete). Nujno hočem odkljukat Norveško (Lofoti), Kanado (BC), Islandijo, Ferske otoke, Peru, Novo Zelandijo, Avstralijo, Tongo in JAR.

Kaj si misliš o prehranskih dodatkih? Ali jih jemlješ?

Menim, da so super rešitev, kadar naša prehrana ni ali ne more biti polnovredna daljši čas. Se mi pa zdi, da ljudje premalo damo na kvaliteto in preveč na nizko ceno. Nikogar ne zanima izvor, obdelava, dejanski učinek, raziskave. Kupujemo vse, samo da gor piše “super živilo”. Take ljudi vedno vprašam, če vejo, da ponekod na svetu kislo repo prodajajo kot superživilo, med tem ko je to naša domača jed.

Sama jemljem B12 v spreju, ker B12 sicer v svoji prehrani ne morem dobiti. Občasno jemljem še vitamin D (lišaji) in spirulino, pred kratkim pa sem nehala kuro s probiotiki. Še en kratek rant – večina ljudi se fila s probiotiki ali pa zmotno misli, da dobijo vse z raznoliko prehrano. Ne vejo pa, da če nimajo urejenega črevesja, jim vsa ta hranila ne pomagajo kaj dosti. Poleg tega podcenjujejo redne celovite preglede krvne slike in se ne pozanimajo, kaj vse bi bilo dejansko dobro pogledati. Splošni zdravniki žal niso tudi dietetiki.

Najljubše knjige?

Moram vas razočarat ampak jaz do decembra praktično nisem brala. Več let. Ker enostavno nisem imela časa. Od konca decembra naprej oblikujem rutino, da vsak dan preberem vsaj eno poglavje, tako da v tem kratkem času še nisem uspela kaj veliko prebrati. V grobem pa so moje najljubše knjige ever Alkimist (The Alchemist), Dol mi visi (“The Subtle Art Of Not Giving A Fuck”) in Moralna žival (“The Moral Animal”). Ker je to precej pogosto vprašanje, imaš spodaj še par predlogov mojih sledilcev in pa seznam knjig, ki jih imam v kratkem namen prebrati.

Predlogi knjig mojih sledilcev (klikni)

Lolita – V. Nabokov

Siddharta – H. Hesse

Big Magic: Creative Living Beyond Fear – E. Gilbert

A Monster Calls – P. Ness

The Elegance of the Hedgehog – M. Barbery

Sarah’s Key – T. Rosnay

Girl at War – S. Novic

Subtle Art of Not Giving a Fuck – M. Manson

Essays in Love – Alain de Botton

Iz nevidne strani neba – P. Medvešček

Women Who Run With the Wolves – Clarissa Pinkola Estés

Time Traveler’s Wife – A. Niffenegger

Name of the Wind – P. Rothfuss

To Kill a Mockingbird – H. Lee

All the Light We Cannot See – A. Doerr

Sophie’s World – J. Gaarder

The Book Thief – M. Zusak

Sputnik Sweetheart – H. Murakami

Purity – J. Franzen

The Fountainhead – A. Rand

Wonder – R. J. Palacio

The Shadow in the Wind – C. R. Zafon

Reasons to Stay Alive – M. Haig

The Sun is Also a Star – N. Yoon

Pcychopath Test – J. Ronson

Why Not Me/Why is Everybody Hanging Out Without Me – M. Kalling

The Hate You Give – A. Thomas

My Brilliant Friend – E. Ferrante

Into the Wild – J. Krakauer

You Are a Badass – J. Sincero

Winona’s Web – P. Cogan

Silk – A. Baricco

The Secret Life of Bees – S. Monk

Nakupovalni seznam knjig

The War of Art
The Power of Now
New Earth
The Four Agreements
You Do You
Sapiens
Na tesnobi
Elon Musk
Girlboss
Daring Greatly
Shadows Before Dawn
The Monk Who Sold His Ferrari
The Things You Can See Only When You Slow Down
A Thousand Splendid Suns
Get Your Sh*t Together

Katero znano/vplivno osebo bi povabila na večerjo, kaj bi bilo glavno vprašanje zanjo?

Elon Musk. Vprašala bi ga: če bi moral svoje življenje živet še enkrat od začetka, ampak ne bi smel iti po poti, po kateri je šel zdaj (se pravi področje dela, smer izobrazbe, vse odločitve ki so tvoje življenje oblikovale), kako misli, da bi se njegovo življenje odvilo, kdo bi bil, s čim bi se ukvarjal in ali misli, da bi bil prav tako uspešen.

Kako se soočaš s “hejtom”? Pa ne samo online ampak tudi tako, če kdaj slišiš da kdo o tebi za hrbtom grdo govori?

Sama sem še precej slaba kar se tiče soočanja s kritiko, ampak se trudim. Včasih bi verjetno za vsako stvar padla v jok, danes pa se znam od sovražnega govora precej distancirati in ga zavestno začnem gledati kot nekaj, kar je odraz težav in nerazrešenih kompleksov pri drugih ljudeh, ne pa mojih napak. Trudim se osredotočiti na dobro in se vedno usmerim k ljudem, ki me dvigujejo, verjamejo vame in me podpirajo.

V “resničnem življenju” si stvari še vedno nekoliko bolj jemljem k srcu, kakor pa besede izza ekrana. V svojem življenju imam (žal, še vedno) ljudi, ki me za hrbtom obrekujejo. Predvsem pa so neprivoščljivi in zavistni, tega se zavedam. Iz tega razloga je sprejemanje tega nekoliko lažje, kot je tudi lažji vsak korak, ki jih naredim stran od teh oseb. Ljudje, ki so do tebe hinavski, negativni in zatirajoči, nimajo kaj iskat pri tebi. Pusti jih, da navzdol vlečejo sami sebe, ti pa si tega ne zaslužiš. Obrekovanje je odraz nezrelosti, ljubosumje pa odsev njihovega nezadovoljstva s seboj. To ni tvoj problem, temveč njihov.

Kako bi barvo razložila slepi osebi?

Preko ostalih čutil in občutkov. Se pravi: modra je barva neba, svežine, občutek, ko ležiš na vodni gladini, hladen veter na obrazu. Rdeča barva je barva, ko si jezen, ko ti srce hitro bije, ko ti je nerodno in ti postane vroče v obraz. Ko se spečeš z ognjem in ko predolgo ležiš na soncu.

Kako sta prišla skupaj s fantom? Se želiš poročiti? In imeti otroke?

Spoznala sva se na Instagramu, se nekaj časa pogovarjala na Facebooku in se precej hitro tudi v živo spoznala, tam se je pa res začelo vse skupaj. Glede poroke – moji starši niso poročeni in vedno sem si želela nadaljevat to “uporniško” gesto. S časom me je to minilo, tako da mi je ubistvu vseeno če se ali pa če se ne. Če bi prišlo do tega, bi se. Se mi zdi noro lepa priložnost, da z najbližjimi praznuješ svojo srečo. Kaj piše na papirju mi je pa vseeno. Otroci – če bo(do), ko bo(do). Sigurno pa še kar nekaj časa ne.

Na prenehanje s katero navado si najbolj ponosna?

Dobra 4 leta nazaj sem nehala kadit. Šele ko nehaš se dejansko zaveš, kako odvisen si bil.

Če bi lahko zamenjala življenje za en dan z eno osebo, katera bi to bila?

Prej sem izstrelila, da bi šla na večerjo z Elonom Muskom, ampak za en dan pa bi zamenjala življenje z neko osebo iz tretjega sveta. Z nekom, ki nima nič. Čisto nič. Da bi se naučila ceniti vse, kar imam.

Kakšna je tvoja prva izkušnja z bloganjem? Kako si sploh prišla do tega, da si odprla blog, kako se ti je zdelo, si koga zanimivega spoznala ipd.

Blog sem začela pisat že zelo zelo zelo zgodaj, mislim da sem bila stara nekje 11, in sicer na eDnevniku. Spomnim se bolj nič, samo to, da sem verjetno pisala emoidne kratke zapise o tem, kako me nihče ne razume, kako so moje sošolke butaste in kako mi je določen fant všeč. Klasika. Direktno preko bloganja nisem takrat spoznala nikogar, sem pa spoznala ogromno ljudi online tudi v živo (forumi predvsem), nekaj jih je še vedno v mojem življenju. Bogi moji starši, verjetno jih je bilo grozno strah, da me bo kdo ugrabil. Noro vesela sem, da sem na ta način lahko spoznavala ljudi, ker sem bila precej bolj zrela od mojih sošolcev (nočem braggat ampak res) in to je bil edini način, da sem se povezala s starejšimi in meni bolj zanimivimi ljudmi.

Napisala si tudi, da si bila na raznih Bradavičarkah, harryjezakon etc. Si mogoče pisala tudi na bradavičarskih pripovedkah in kako ti je bilo to? Če nisi, pa lahko poveš kaj o (zdaj žal ze zamrli) ‘HP fans’ sceni in tvoji ljubezni do Harryja (mogoče tudi o tem, kako se je ta ljubezen sploh zgodila).

Praktično odrasla sem s Harryjem. Res. To so tiste knjige, okoli katerih bom vedno čustvena. Tako kot moji starši s solzico v očeh govorijo o Winnetouju, bom jaz vedno o Harry svetu. Brat sem ga začela mislim da pri 9. letu, knjige pa je kupovala moja mami.

Na Bradavičarskih pripovedkah nisem nikoli pisala, ker mi v tistem času tako pripovedniško/blogersko pisanje ni pasalo. Uživala sem v RPG forumih, tudi na HP tematiko, kjer si zgodbo soustvarjal z ostalimi člani. Ta storytelling dialog mi je bil vedno bolj privlačen od individualnega.

Kje se vidiš čez 10 let?

Čez 10 let bom stara dobrih 33. Če pride do tega bom takrat verjetno imela družino in v tem smislu gledano dokaj stabilno življenje. Močno imam namen delat na tem, da bom v tem času finančno svobodna, ker mi to zelo veliko pomeni. Ampak ne v smislu, da si lahko kupim Audi R8 če mi zapaše, ampak v bolj skromnem smislu – torej da me nikoli ne bo skrbelo, kako bom prišla čez mesec, pa če se meni ali moji družini kaj zgodi, da lahko takoj finančno pomagam in ne praskam denarja z zbiranjem zamaškov. S časom (in upam da tudi v teh 10 letih) si želim bit sama svoj šef, met možnost uresničevat vse svoje poslovne in kreativne ideje. Pa upam da bom takrat kakšno uspešno poslovno zgodbo že imela za sabo. Predvsem pa se vidim notranje pomirjeno, aktivno in samozavestno.

Ali se ti zdim jaz influencer? @neworx / Nejc Suhadolnik

Tole sem se odločila odgovorit javno, ker se super vprašanje za nadaljevanje mojega zapisa o tem, kdo je resnični influencer. Nejc je noro mlad (mislim da 19, 20?) in je točno to, kar večina t. i. influencerjev njegovih let ni. Je iskren, pristen, odprt. Kar mi je pri njem najbolj všeč je, da s sledilci deli svoj življenjski slog, ne nekih izumetličenih fake postavitev najnovejših materialnih dobrin. Nejc deli večinoma fotografije narave in prikazuje svoj aktivni lifestyle, preko katerega združuje pohodništvo s fotografijo. V mojih očeh je ta fant resnični influencer, ker tudi nas, starejše, navdihuje, da bi se več gibali, hodili v naravo, slikali nore sončne vzhode in zahode. Tega mladim manjka.

Mogoče poznaš/priporočaš kakšno osebo v Sloveniji za čiščenje čaker, energije, blokad … ?

Ne, žal se na te stvari res ne poznam. Če me kontaktiraš na Instagramu ali kje drugje te pa lahko usmerim k ljudem, ki verjetno kaj več o tem vejo.

Kako ne biti osamljen, sploh če z ljudmi izgubiš stike?

Biti sam in biti takrat sam s seboj zadovoljen je prava umetnost za mnoge izmed nas. Jaz sem se naučila vzljubiti sama svojo družbo šele, ko sem dojela, da se lahko vedno zanesem samo in izključno samo nase. Vsak živi svoje življenje in svoje sreče ne bi smeli pogojevati s prisotnostjo drugih ljudi v našem življenju.

Poskusi spoznati nove ljudi – danes ko si 24/7 online to res ni nobena umetnost. Hodi na kakšne dogodke, ki so ti zanimivi, pa tudi če greš čisto sam/a. Naj ti ne bo nerodno. Zna biti čudno, ker na začetku en znaš biti sam med ljudmi, ampak če spremeniš perspektivo, kar naenkrat vidiš sebe kot del ljudi okoli tebe, namesto kot popolnoma ločeno enoto. Takrat začneš uživat v samostojnosti.

Kakšni družabni hobiji so vedno dobra rešitev, če ne drugega kakšen šport. In če en drugega – služba. Če si osamljen/a, to verjetno pomeni, da imaš preveč časa. Zapolni ga s stvarmi, ki te osrečujejo in osamljenost bo hitro izginila. Verjemi, pravi ljudje kmalu pridejo v tvoje življenje, tudi če se ti v nekem trenutku zdi, da jih ni. Bolje to, kot pa da trpiš v fake površinskih odnosih.

To pa je bilo branje, a? Hvala, ker vztrajaš! Naslednji teden se pa že veselim, da končno fokus spet prestavim s sebe nazaj na bolj konkretne teme. Če si slučajno zamudil/a, te vabim, da si pogledaš še Q&A okoli svoje kariere in grafičnega oblikovanja, in pa nekoliko bolj čustven Q&A, kjer govorim o odnosih, vzgoji, okoljevarstvu in pa feminizmu. Lepo bodi!

The post Anksioznost – kako živeti z njo: Q&A #3 appeared first on Mashanator.

Drage feministke, dovolj imam: Q&A #2

mashanator — Sat, 17 Mar 2018 11:13:44 +0000

Drage moderne feministke … Dovolj imam. Dovolj imam tega, da mi že par mesecev očitate besede, ki sem jih morda okorno izbrala, da bi zapolnila omejitev besed dovoljenih na Instagramu. Dovolj imam, da zaradi njih mislite, da nisem ponosna, da sem ženska. Dovolj imam zmotnega mnenja, da mislim, da je vse v najlepšem redu. Ker ni. V tokratnem Q&A videu se dotaknem odnosov z ljudmi v svojem življenju, svoje ljubezni do okoljevarstva in pa zloglasnega feminizma.

Skoraj dva meseca nazaj sem na Instagramu objavila zapis, s katerim sem skušala povedati, da se mi način, s katerim ženske na zahodu danes opozarjajo na neenakopravnost, ne zdi primeren, ter da je v mnogih primerih njihov nekulturen aktivistični pristop pretiran. Moje sporočilo so nekatere punce vzele drugače, kakor pa je bilo mišljeno – kot da ne podpiram žensk; kot da govorim, da diskriminacija in neenakovrednost na delovnih mestih ne obstajata, da sta nasilje nad ženskami in spolno nadlegovanje zame neobstoječa problema, da je takšno in drugačno nasilje nad ženskami upravičeno, pa da sem nehvaležna za vse, kar danes imam – volilno pravico, pravico do izobraževanja, zdravstva et cetera et cetera. Žal mi je, če ste nekatere to tako razumele. Žal mi je tudi, da tega niste hotele razumeti po tem, ko sem vam nova in znova svoje stališče še enkrat hotela obrazložiti.

Če si slučajno ena izmed tistih, ki je pogledala video, pa mi še vedno očita iste stvari, bom poskusila še enkrat. Vem, da določene stvari, kar se tiče zaposlitve in enakopravnosti spolov pri nas še vedno niso urejene. In prav se mi zdi, da opozarjamo na to. Vem, da se dogaja blatenje žensk, ki se odločijo za splav in prav se mi zdi, da je tudi nasprotna stran ravno tako glasna. Ampak tako je pri vseh stvareh, ne samo tukaj. Kjerkoli imaš anti-gibanja, so tudi pro. Vem, da se dogajajo spolne zlorabe žensk. Pa vem, da tudi moških. In če je kdo glasen glede tega, sem jaz.

Podpiram ženske. Milijon odstotno, znova in znova, dan za dnem. Kot sem rekla. Sem za empowering. Sem za enakopravnost. Nisem pa za bullshit.

Nisem pa za pretiravanje na mestih, kjer ni potrebno. Oblačenje v vagine, pa da shodi postanejo postavljaški egotrip karnevali, golo tekanje naokoli, nasilje, vsiljevanje svojih idej svojim otrokom, ki nato postanejo obrazi gibanja, poniževanje, zmerjanje in blatenje nasprotnega spola in vseh tistih, ki se za razliko od njih obnašajo civilizirano. To ni način. Sploh pa ne pri “borbah” žensk v prvorazrednih državah. Bi si mislila, da znamo biti bolj kulturne, spoštljive, sposobne se usmeriti proti sistemu s skupnimi močmi, namesto da izza ekranov ena drugo grdo gledamo.

In zakaj me nekatere grdo gledajo? Zato, ker je bilo bistvo mojega sporočila, da sem mnenja, da je ženskam v tretjem svetu mnogo huje, kot pa nam. Grda, grda Maša. V tistem momentu se je name vsul plaz obtožb. Kot da se sama ne zavedam problemov, s katerimi se morajo ženske soočati. Kot da to, da pravim, da je nekaterim huje, pomeni tudi, da pravim, da nam tukaj ni čisto nič hudega. Kot da nisem tega večkrat jasno in glasno poudarila. Želela sem povedati samo svoje mnenje – živalsko dretje na ulicah v DIY vagina kostumu s 3-letnim malčkom pod roko, ki nosi majico “my mom is a proud slut” za ozaveščanje o tem, da imamo ženske menstruacijo (no sh*t), se mi zdi necivilizirano, nespoštljivo do spola, nekulturno, nepremišljeno, ponižujoče in predvsem žalostno. Ker obstajajo drugi načini, da te problematike komuniciraš in širiš v svet. Ki te ne terjajo tvojega človeškega dostojanstva in osebnega ponosa. Ki ne mečejo slabe luči na vse nas.

Key takeawayi za vse ljubčke in ljubice, ki še vedno ne razumejo mojega pointa.

1. Ne podpiram nekulturnega feminističnega aktivizma, ki degradira splošno sliko celotnega ženskega spola. To pa še ne pomeni, da pljuvam čez celoten feminizem.

2. Vztrajam pri tem, da imajo ženske držav 3. sveta neprimerljivo večje probleme od nas, ampak to ne pomeni, da na naše mnogo manjše težave ni treba opozarjati.

Pika. Konec.

Komentarje na zloglasni Instagram objavi sem onemogočila. Zakaj? Ne zato, ker ne bi hotela, da berete vseh 118 komentarjev ali pa ker kaj prikrivam, temveč zato, ker te debate na tisti objavi nočem nadaljevat. Povedala sem svoje in lepo, res lepo prosim, če lahko tukaj debato zaključimo. Če se še vedno ne strinjaš z mano in ne vidiš, kaj ti hočem povedati, potem se morava pač strinjati, da se ne strinjava. Nič ni narobe s tem. Ampak iskreno in brez sramu povem, ne glede na to kako sebično to je: na nadaljnje nekulturne in žaljive provokacije se ne bom več odzvala.

Že tako ali tako sem nihala med tem, ali naj ta video sploh delim ali ne. Vem, da sem na določenih točkah pretirano razburjena. In na to nisem ponosna. Vseeno sem se odločila, da se razgalim še na ta način, ker sem edino tako takšna, kakršna hočem biti – 100 % iskrena. No need to hold it against me forever. Vsi imamo svoje trenutke šibkosti in trenutke, ko vemo, da bi lahko reagirali bolj mirno. Meni tokrat ni uspelo, triggerjev na moja čustva je bilo preveč. Delam na tem, obljubim. Do takrat pa si bom oprostila, da sem iz sebe spustila to, kar vidite v videu.

Disclaimer: draga bralka, ki si mi zastavila vprašanje, ki je sprožilo moj odziv. Vse kar povem, v resnici ne leti direktno nate. Nikakor ni bil to osebni napad. Moj odziv leti na čisto vse, ki so se takrat tako ali drugače vključili v debato in ker vem, da še vedno veliko ljudi “muči”, kar sem takrat povedala. Rada bi se ti zahvalila za tvoje vprašanje, ki me je prisililo, da tisto kontroverzno objavo razčistimo.

Ej, hvala ti za ogled! Če še nisi, poglej Q&A o moji karierni poti in mojih tetovažah iz prejšnjega tedna. Se vidimo pri 3. delu!

The post Drage feministke, dovolj imam: Q&A #2 appeared first on Mashanator.

Kariera, oblikovanje in tetovaže na delovnem mestu: Q&A #1

mashanator — Sun, 11 Mar 2018 18:47:46 +0000

Pa je tukaj. Whoa. Ne morem verjeti, da sem to res naredila. Večina vas ve, da govorjenje ni moja močna točka, zato sem iskreno dvomila, da se bom kadarkoli postavila pred kamero. No, še kakšen mesec nazaj, ti ne bi verjela, če bi kakšno tako idejo slišala. Danes pa sem tukaj, čakam da se prvi del Q&A-ja do konca exporta. Iskreno sem z rezultatom izjemno zadovoljna – kot prvo nisem imela večjih tehničnih težav (kar sem sicer pričakovala), nekoliko me je tepel edino zvok (I’m still learning, okay). Kot drugo pa – bolj realna kot sem na tem videu, ne bi mogla biti. Moja napaka, toda – niti pomislila nisem, da mogoče snemanje z GoProjem od spodaj navzgor v podbradek ni najbolj flattering izbira. Zdaj mi je cela zadeva smešna – tukaj sem, videli ste me v najbolj “domačih” kotih, bolj intimno skoraj ne bi šlo. In namesto da bi vse skupaj vrgla v smeti, sem si rekla “jebi ga” in zaključila z montažo. Dovolj sramovanja same sebe, evo. Ne bom se opravičevala za to, kako zgledam, kako govorim, kakšna sem (in hkrati ne morem verjet, da to pišem, glede na svojo not-so-good samopodobo, sploh kar se tiče videza). Dejansko so lahko naslednji videi samo boljši. Pa še trenirala bom na svojih “pač” in “ammm”, obljubim. Sem kar šokirana nad spoznanjem, da je moj govor 20 % mašil.

Prvi del je sestavljen iz blebetanja o moji karierni poti, izobrazbi in oblikovanju, dotaknem pa se tudi tetovaž in kako sovpadajo s poslovnim svetom. Za naslednja 2 videa sem prihranila bolj zabavne teme, tako da upam, da tale ni bil preveč suhoparen, ne glede na to, da vas je daleč največ zanimalo ravno o teh področjih.

Rahlo sem žalostna, ker sem pozabila odgovoriti na eno super vprašanje, na katerega sem imela pripravljen precej uplifting oggovor, ampak jah, se zgodi. Embracing nepopolnost. Na hitro bom šla čez vsa zastavljena vprašanja in spodaj odgovorila na tista, ki bi sicer pasala v to kategorijo, pa sem jih izpustila ali nanje odgovorila pomanjkljivo.

Kako se spoprijeti z lenobo, ki je posledica preveč dela?

Tisti ki je to vprašanje zastavil, si je že sam ponudil odgovor. Ne se tako gnat! Prosim! Tudi če si želiš biti: nisi perpetuum mobile! Mladi mamo danes vsajeno v glavo da moramo biti hustlerji, hardworkerji, never sleeping enterpreneurji, če hočemo, da ima naše življenje vrednost ampak hkrati pa spregledamo, da vsi naši res uspešni vzorniki dejansko govorijo: “Vzemi si čas zase. Vzemi si čas za družino. Naredi si čas za rekreacijo.” Ampak to kar preslišimo. Overworking je tvoj problem, ne problem delodajalca. Ti postavljaš svoje meje in ti si dovoliš, da jih prestopiš. Najlažje je biti crknjen ko konj na kavču in za svojo utrujenost krivit cel svet razen sebe. Najprej poišči razloge za tvoje stanje. Najdi rešitve, kako si lahko delo olajšaš, kaj lahko spremeniš, kje je treba postavit meje. Izgorelost je resen problem in ga ne bi smeli opevat kot da je to neka spoštovanja vredna vrlina. Lenoba, ki pride kot posledica prekomernega dela in zagnanosti, je razumljiva, ampak nepotrebna. Svetujem ti, da pri sebi pregledaš svoje prioritete, vrednote, dolgoročne cilje in pa vizijo, ki jo imaš za svoje življenje. Ali je to življenje mirno in sproščeno, ali pa stalno natempirano z obilico stresa? Glede na to, kako visoko si meje postaviš, tudi začni živeti. Eno je, da v glavi razumeš, da je preveč. Drugo je, da kaj spremeniš. Seveda je to najtežji korak, ampak dokler ga ne narediš, se ne more zgoditi nič in še naprej lahko opevaš romantično tragedijo, ki jo tvorita nasprotna pola – lenoba in delavnost.

Poznaš kakšne skupine, programe, krožke povezane grafičnim oblikovanjem?

Meeting of Design Students (interdisciplinarne mednarodne delavnice v tujini)
Freešn (tečaji, tekmovanja za pripravništvo)
Grafični oblikovalci (FB skupina)
Slovenski oblikovalci (FB skupina)
Spremljaj, kje se odvijajo lokalne razstave in se udeleži vodenih ogledov
Creative Mornings (petkovi pogovori z vodilnimi na tem področju)
Spremljaj dogodke v Poligonu
Spremljaj Facebook strani fakultet (velikokrat organizirajo lastne dogodke, odprta predavanja, razpise, … Sploh FD je noro ažurna)
PiNa (vsake toliko se najde kakšen zanimiv razpis za razne projekte)
Spremljaj Marketing Magazin
Škuc velikokrat organizira kakšne fine brezplačne delavnice, spremljaj jih tudi na FB

Done and done! Kako se ti je zdelo? Ti je všeč tak pristop k objavam? Kako čudno me je od 1 do 10 videti na tak način?

Če imaš kakršnekoli predloge, komentarje, želje – tukaj sem. Pofočkaj se v komentar, saj veš.

V naslednjem tednu imam namen objavit še 2 videa. Odgovarjala sem namreč še na vprašanja o anksioznosti, feminizmu, okoljevarstvu, motivaciji, fun factih glede sebe et cetera et cetera. Se vidimo? (Zdaj lahko to rečem, wow).

Oh in by the way, včeraj je izšla nova številka revije Gloss, na zadnji strani te čaka kratek intervju z mano. Noro vesela in počaščena sem, predvsem pa me navdušuje dejstvo, da to, kar počnem, ljudje dejansko opazijo in cenijo. Hvala. hvala hvala hvala. Tudi tebi, ki to bereš.

The post Kariera, oblikovanje in tetovaže na delovnem mestu: Q&A #1 appeared first on Mashanator.