Naj povem, od kod izhajam.

Moja družina definitivno ni med najbolj premožnimi. To je pomenilo, da sem o veliko stvareh v otroštvu in najstništvu samo sanjarila, med tem ko sem opazovala prijatelje, ki so imeli potovanja, najnovejšo tehnologijo in najbolj trendy oblačila za samoumevna. Za eno stvar se moram zahvalit svojim staršem, čeprav sem še do nekaj let nazaj to odločitev imela za napako v moji vzgoji. Namreč – žepnine nisem imela. To je pomenilo, da sem se že v otroštvu začela gnat za načini, ki bi me dvignila na enakovreden nivo svojim vrstnikom. Če sem hotela po šoli na sladoled, sem morala ta denar na takšen ali drugačen način privarčevati. Če sem v srednji šoli hotela imeti nova oblačila in it vsak petek ven, sem krvavo potrebovala štipendijo. In tako dalje. Skratka – samomotivacija v meni je enormna, prav tako kot ambicije. Ker sem se počutila, kot da morajo biti, da sem lahko brez sramu stala ob boku svojih sošolcev in prijateljev.

Oboje je eksponentno naraslo do neba s približevanjem konca fakultete, ko me je začelo skrbeti za svojo kariero. Kako bom dobila službo, če pa nimam vez? Prežemala me je zavist do vseh kolegov, ki so brez problema pobirali svoje prve službice pri tetah, stricih in kolegih od mamic in očkov (pa da ne bo pomote, ko to pišem s ciničnim tonom, ne mislim nič slabega, samo zavidala sem tem srečkotom). Še bolj kot to me je prežemal strah – kako bom vstopila na trg, če pa nimam odskočne deske? In to je bila motivacija, zaradi katere sem v 3. letniku faksa grizla in grizla vsako priložnost. Absolventa sem si vzela kot rezervo – da v enem letu najdem delodajalca, ki me bo po koncu faksa zaposlil. Izkazalo se je, da sem grizla tako močno, da mi je to uspelo še pred koncem 3. letnika.

Takrat se je tehtnica prevesila.

Nisem bila več nevoščljiva jaz, pač pa drugi.

Ti isti ljudje, ki sem jim nekoč zavidala jaz. Čar zavisti je, da se jo naučiš prerasti istočasno, ko dojameš, da se ne splača obremenjevati z drugimi. Splača se fokusirati nase. V tistem trenutku se zavist spremeni v pozitivna čustva in vzgibe – iskanje vzorov, spoštovanje, odkrito cenjenje ljudi, privoščljivost in želja po iskreni podpori soljudi ob premagovanju njihovih individualnih preprek.

In ko vse to dojameš, ko se tvoja perspektiva zavrti za 180° in vsa ta negativna čustva ter obrambne mehanizme premagaš, je toliko težje tolerirati ljudi, ki jih aktivno upirajo vate. Ni stvari, ki je ne bi doživela. Od tega, da me študent medicine direktno vpraša, kako je mogoče da umetnik lahko zasluži več, kot pa bo on v naslednjih 10 letih. Pa do tega, da študent družboslovja za mojim hrbtom govori, da ne ve, kako sem dobila tako dobro službo, če pa nimam kompetenc (meaning diplome iz specifičnega področja, kjer študira on).

Kar me najbolj pogreje, pa je jokanje.

Češ, kakšno srečo imam, da počnem, kar me veseli. Kakšno srečo imam, da uživam v svojem delu.

Če si ti, dragi bralec ali bralka, ena izmed oseb, ki je že kdaj to komu rekla, potem si naslednje besede prosim dobro, dobro zapomni. Če ne počneš nečesa, kar te veseli, si za to odgovoren sam. Primerov in situacij, ko dejansko nimaš svobode izbire in počneš nekaj “pod nivojem” iz perspektive vse družbe, je IZREDNO malo, sploh v razvitem svetu. Nihče te ne drži priklenjenega v okovih, nihče ti ne grozi z možnostjo, da ostaneš brez vsega, brez svoje družine, brez strehe nad glavo. Pri nas (v večini primerov) – ne. Če imaš šefa, ki te izkorišča in dela iz tvojega službenega življenja nočno moro, pa še vedno vztrajaš ob njem, je to tvoja izbira. Če imaš poklic, ki se ga z leti naveličaš ali pa ti ni pisan na kožo, pa v njem še vedno vztrajaš leta in leta, kljub neskončnim možnostim prekvalifikacij v današnjem času, je to prav tako tvoja izbira. Če se takoj po faksu prodaš za prvo delovno mesto, ki se ti ponudi in nato ne upaš iskati novih priložnosti – ista stvar. Imeti shitty job zavoljo zaslužka, ki ga nujno potrebuješ iz takšnega ali drugačnega razloga/situacije ni slaba stvar, če veš, zakaj to počneš. Človek, ki se tega zaveda, ne bo jamral. Večina se žal ne.

Verjetno me kdo zdaj grdo gleda izza ekrana, ampak jaz iskreno verjamem, da v našem razvitem modernem svetu ni “dobrih” izgovorov. So situacije, ki so težke in neprijetne, ampak jaz jih vidim kot znak, da je treba naredit spremembo in delat v tej smeri. Ne pa je romantizirat in opevat kot tragične ovire, zaradi katere neskončno trpimo in naredi ves svet grd. Naš sadomazohističen ego res rad uživa v preklinjanju čez cel svet in opazovanju bolj zelene trate pri sosedu.

Daj, naredi kaj.

Velikokrat se sprašujem o spremembah. Še nekaj let nazaj so bile besede: “Spremenila si se,” nekaj najhujšega, kar mi je lahko kdo rekel. Trajalo je, preden sem začela razumeti, da vsaka sprememba pomeni rast. Trajalo je, preden sem se naučila, da je naše življenje neke vrste sestavljanje kart v piramido, ki se v vsakem trenutku lahko podre. Čar je v tem, kaj se iz padca naučimo in kako pristopimo k naslednjemu poskusu gradnje. Če se iz napak ne učimo, vse življenje obstanemo na enem mestu. In tukaj vidim vzrok za razpaseno poetično svetobolje nas, nesrečnih Slovenceljnev, ki pizdimo na TV ekran iz naslanjača in se praskamo po riti. Ljudstvo jamračev.

Res je, spremembe zahtevajo pogum. Rast zahteva pogum. Vsak korak v smer, za katero verjameš, da se sklada s tvojimi vrednotami in vizijo o prihodnosti, je težak. In prav je tako, sicer to ne bi bilo življenje. Včasih me kdo pogleda in si misli: “Oh blagor, tako mlada pa ji je že uspelo. Praktično sanjsko službo ima, potuje, dela od doma, dela kadar želi, …” Pa ni vse zlato, kar se sveti. Lahko je spregledati vsa leta, ko sem dan za dnem garala in gradila pot do prihodnosti, ki sem si jo zase želela. In še danes jo gradim. Mogoče nimam vidnih žuljev na rokah in velikokrat moje podočnjake prekrijem s pudrom. Ampak to ne pomeni, da se vsak dan namakam v mehurčkasti dišeči kopeli in se pahljam s šopom črnih kreditnih kartic. Še zdaleč ne. Ahja, izgovore je veliko lažje najti kot pa zagon in disciplino.

Najlažje je biti povprečen in glasen

Preveč vrstnikov sem videla, kako slepo sledijo željam svojih staršev. Eni so vidno trpeli, ampak se uklonili volji svojih glavnih financerjev, ki so si za svoje otroke zaželeli zdravnike, pravnike, inženirje. V resnici pa so ustvarili pasivne ovce in aktivne jamrače. Ti so nato svoje nezadovoljstvo začeli kompenzirati na samodestruktivne načine, preko katerih so izražali svoj upor sistemu, v katerega so bili postavljeni kot igralcu podrejene šahovske figure. Drugi pa so razvili fenomenalne maske, ki jih snamejo le ob prekoračeni količini popitega alkohola ali izrednih čustvenih naporih. Vsakič, ko te maske vidim snete, me boli srce. Ker se vidi, kakšno breme jih je nositi.

Ubistvu razumem. ~13 (in več) let nas v šoli učijo, da moramo biti dobri v vsem. Šport, matematika, geografija, angleščina in vse vmes. Ko ugotovimo, da v vsem nismo dobri, radi posežemo po varni izbiri – zlati sredini. Naučimo se, da je biti povprečen varno. In to navado impliciramo na vse svoje odločitve v prihodnosti. Bojimo se stopiti izven okvirjev, bojimo se naučiti kaj novega, bojimo se tvegati, bojimo se sanjati in si ustvariti življenje na podlagi svojih sanj. Okviri, ki jih za nas postavi 30 in več let starejša generacija, postanejo naš standard. Srednja, faks, služba, mogoče menjava par služb, kredit, avto, hiša, žena, otrok, pes in delo po liniji najmanjšega odpora zavoljo solidne penzije. Aja, pa pozabila sem, da moramo ves ta čas opravljat znance, ki jim gre bolje, čeprav smo jim v resnici samo fouš, ker so si oni upali, mi pa ne.

Tisti, ki me poznajo osebno, vejo, da sem oseba, ki je neizmerno srečna za srečo drugih. Ja, že res, da sem naravni empat. Ampak moje veselje ob veselju soljudi polni s srečo, optimizmom in zagonom tudi moje lastne ambicije. In to je redkost. Večina je naučena, da gleda na lastno rit in skuša biti boljša od ostalih. Vzgojeni smo v oportunistične sebične pizde. Iščemo načine, kako pridemo do tistega, kar ima nekdo drug, tudi če tega ne potrebujemo. Kakšna napaka. Namesto, da bi soljudem privoščili uspeh in srečo, jim želimo poraz. Samo, da bi šlo nam bolje. Če smo tako zagrenjeni, ne moremo dvigovati drugih ljudi. V zameno pa tudi ne moremo pričakovati, da bodo ti ljudje dvigovali in podpirali nas ter naše uspehe.

Nikoli ni prepozno, da vzameš življenje v svoje roke

Jaz sem imela samo srečo, da sem vse to dojela zgodaj in hitro. Da sem meje postavila zgodaj, da sem svoje želje, vizije in sanje definirala takoj, ko sem zašla v napačno smer. Imela sem tudi srečo, da sem se skozi leta borb za svoje mentalno zdravje naučila, da se moram na neki točki odločiti zase, zavoljo sebe. Dejansko ni težko, samo trenutek neizmernega poguma potrebuješ. Ostalo sledi spontano.

The post Aktivno pasivne ovce appeared first on Mashanator.

Preden nadaljujem – to se mi zdi blazno pomembno. Da tvoja dejanja odražajo samozavedanje in poznavanje samega sebe. Če imaš ta luksuz, seveda. Nekoč je zame “živeti na polno” pomenilo, da sem hodila ven vsak dan, bila vsaj na dveh kavicah, da je moj fejsbuk mesindžer pokal po šivih in da sem imela dobre ocene. Danes mi polno življenje pomenijo jutranji sprehodi, pa joga, ustvarjanje, delo v smeri, ki me zanima, osebna rast, druženje z ljudmi, ki rastejo skupaj z mano in ljudmi, ki me še dodatno motivirajo in navdihujejo s svojimi zgodbami. Pa to, da prinašam v svet nekaj več, kot samo moj delovni output. Da imam zmožnost ozaveščati glede okoljevarstva in pa mentalnega zdravja ter da imam možnost biti glede teh stvari tudi slišana. Zdi se mi, da začneš zares polno živeti šele, ko presežeš svojo sebičnost in začneš delati nekaj za druge, za svet.

Dovolj filozofiranja.

Ena izmed večjih stvari, ki jo trenutno vpeljujem v svoje življenje je, da rečem ja. Večkrat. Ne govorim o YOLO mentaliteti, ki sem jo veselo prakticirala v srednji šoli. Govorim o tem, da si zavoljo širjenja obzorij dovolim poskusiti stvari, ki me premaknejo iz cone udobja, ki sem si jo v zadnjem času ustvarila. Cone obdobja so sicer super, ampak nevarne. Ko se zaveš, da te potegnejo v fazo stagniranja ali celo nazadovanja, je lahko že prepozno in težko je priti nazaj ven.

“Ja” zadnje čase govorim predvsem eni stvari.

Druženju. Odnosom. Ljudem.

Meni zelo ljuba oseba mi je nedolgo nazaj rekla nekaj v smislu “Maša, ti si med Porschejem dobesedno izginila. Tebe dejansko ni blo.” In to je bil točno tak šamar, ki sem ga rabila (hvala, Maja). Saj sem se zavedala, da sem v tistem enem letu zanemarila še tisto peščico prijateljskih vezi, ki jih še nisem žrtvovala za svojo karierno pot. Ampak nikakor se nisem nikoli soočila s tem. Sej veš, težko si je priznati, da si ljudi odrinil stran, bil sebičen in nasploh ena velika pizda do vseh, ki so te podpirali.

In to je bila točka, ko sem svoj fokus preusmerila na odnose. Pa niti ne toliko na odnose (ker jih je ostalo zelo malo), temveč na izgradnjo novih. Tudi če je to pomenilo samo eno res, res, res dobro spontano kavo. Če že po novem svoj čas namenjam druženju, si želim od njega tudi kaj imeti. Tiste mindless kavica sešni polni opravljanja in neprivoščljivega sovražnega govora so zame toksični in otepam se jih, kolikor se da. In kakšno srečo imam, da me od začetka tega shifta v perspektivi, obdaja čedalje več čudovitih ljudi, ki tega ne počnejo. Prava osvežitev. Kot

Odkar sem nazaj iz Kazahstana, se skoraj vsak dan pred spanjem zavem, kako hvaležna sem, da sem imela v slabi polovici tega leta priložnost spoznati toliko novih ljudi, ki so zdaj precej pomemben del mojega vsakdana. Pa ne samo novih ljudi. Še lepše je mogoče dejstvo, koliko ljudi sem ponovno srečala in praktično ponovno spoznala. Mogoče 8 let nazaj (fak, sem stara) nismo bili kompatibilni, smo pa danes. Ravno nekaj dni nazaj sva se druga drugi opravičili jaz in nekdanja sošolka, danes ena izmed meni najbolj inspirativnih oseb, ki jih poznam. Takrat si nisva znali biti blizu in biti dovolj zreli, da bi videli probleme druga druge. Danes pa sva odrasli osebi, ki sta si bili po toliko letih sposobni pogledati v oči in se povsem iskreno opravičiti za to. Kar solze imam v očeh, dejansko. Prav tako sem včerajšnji dan preživela s čudovito punco, s katero se danes noro ujamem v neskončno pogledih in naju povezujejo najbolj neverjetna naključja ter zgodbe, še nekaj let nazaj pa sva se v isti družbi komaj opazili. Po tem sem druženje nadaljevala ob Ljubljanici, s pivom v roki in chill glasbo v ozadju med sončnim zahodom, s še z eno čudovito osebo, ki me s svojim kreativnim in duhovnim razvojem navdihuje že odkar jo poznam. In danes? Danes sem dopoldne preživela s skupino fenomenalnih punc v naravi. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislila, da se bom lahko s skupino žensk tako ujela, kot se z njimi. Jutrišnji dan pa imam namen preživeti z dečkom, ki mi je stal ob strani od začetka, skozi celotno svoje asocialno obdobje in me s ponosom opazoval, kako sem se vrnila nazaj k sebi. Joj, kako sem hvaležna.

In potem so tukaj še čisto naključna nova poznanstva, ki te napolnijo s čisto srečo. Tetoverka, ki sem se ji zaupala ta teden. Pa 10 kilometrski sprehod z eno mojih najljubših mladih fotografinj. Pa že skoraj redno večerno druženje z majhnim krogom čudovitih ljudi, ki ti polepša konec bilokaterega dneva. You know who you are. In matcha sestanki z miksom odličnih pogovorov o osebni rasti, jogi, potovanjih in karieri v družbi moje drage Nine (poglej njeno novo spletno stran in njen super blog, btw!).

Ne vem kaj je na tem, ampak odkar sem pripravljena vlagati energijo v odnose, se mi to vsakič znova vrne nazaj v najlepši možni obliki. V zadnjih letih, ko sem ljudi odrivala stran, zdaj ne vidim nič čudnega, da so ljudje brez večjih težav stran od mene obračali hrbet. Jaz pa sem bila samo še bolj jezna in razočarana nad ljudmi.

Ugh, malo sem čustvena.

Tako da bom raje končala.

Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki ste trpeli moj low-maintanance friendship zadnja leta, ko sem obsedeno gledala samo v eno stvar: kariero. Lepo je vedeti, da imaš ob sebi ljudi, ki ne obupajo nad tabo, tudi ko praktično izgineš. Pa hvala vsem, ki ste se kljub mojemu sebičnemu načinu življenja vzdržali užaljenega metanja nožev v hrbet, za razliko od nekaterih. Pravzaprav sem hvaležna, ker se je to zgodilo. Verjamem, da vsake toliko potrebuješ čistko ljudi v življenju. Da si dovoliš zaviti v drugo smer, kot pa ljudje, ki so te obdajali nekoč. In da dojameš, da konec koncev to ni čisto nič slabega. Samo prostor narediš za ljudi, ki jih potrebuješ na novi točki svojega življenja. To narediš tako, da se jim upaš reči “ja”.

Juhu, hvala ker me bereš! In oprosti, ker sem za nekaj časa izginila. Mislim, da se počasi vračam na svojo ustaljeno delovno pot, kar se tiče pisanja tukaj in ustvarjanja vsebin drugod. Mimogrede, v majski številki Cosmopolitana sem prispevala nekaj besed o svoji izkušnji glede menjave službe, vabljeni k branju!

The post Učim se reči “ja” appeared first on Mashanator.

Mi, milenijci, ki živimo

strasti namesto vrednot.

Če ti dol visi za okolje, naravo, živa bitja, onesnaževanje, energetiko etc etc – I feel you. Res. Kot sem rekla, še par let nazaj sem bila na istem. Pravzaprav se v živo spomnim sebe v srednji šoli, ko sem debatirala s svojo mamo o teh zadevah in samozavestno izjavila, da so okoljevarstveniki res ogromni bebci, ker se ne morejo sprijazniti s tem, da smo naš planet že itak zafural in mu ni pomoči. Zakaj bi potem tratili čas, energijo, sredstva, kader, infrastrukturo, živce itd. za nekaj, kar se nam tako ali tako ne splača?

Okoljevarstvo je moj največji zarečeni kruh v življenju (do zdaj vsaj, poročam čez 5 let). In danes sem verjetno zaradi svojega preporoda v očeh vrstnikov, ob katerih sem odraščala z zgoraj opisano filozofijo, totalni čudak. In res, res, res razumem zakaj. Ker bi jaz iz preteklosti sebe danes gledala kot, da sem padla z Lune. Še vedno vidim sebe 6 let nazaj – fokusirano na pozornost, ki sem jo želela dobiti od vrstnikov. Hodit ven, žurat, porabit minimalno 2 uri pred ogledalom, preden sem se pogojno sprijaznila s svojim telesom. Toliko, da sem sploh šla med ljudi. Biti opažena je bilo tisto, kar me je vodilo. Ni me zanimala politika, ni me zanimala gospodarska kriza, takrat še niti kariera, kaj šele okoljevarstvo, človekove pravice, etika. Časopisa se nisem dotaknila, razen če sem želela koga impresionirat.

Ironično, sem v tistem času samo sebe začela imenovat passion hunter.

Če si me takrat vprašal/a, kaj je moje poslanstvo in kaj si želim početi, sem ti povedala, da želim dokumentirat strasti ljudi. Odvisna sem bila od iskric v očeh. Tisto, ko gledaš človeka, ko govori o nečem, kar rad počne. To je bila moja droga. In še vedno je. Kar je ironično je, da takrat niti slučajno nisem razmišljala o vrednotah, o katerih tako glasno preacham danes kadarkoli imam šanso pisat. Vse, kar sem videla, so strasti. Videla sem sebe, svoje koristi in potrebe. Karkoli je izven tega? Meh. Se bo že kdo drug s tem ukvarjal.

Ko grem na kavo z znanci, večino časa upam, da druženje mine čim prej, ali pa da me sogovornik pozitivno preseneti in govori o čem drugem, kot samo o sebi in svojih strasteh (pravzaprav je to še dober scenarij, v slabem scenariju se mi kurijo možgani tekom večurnega opravljanja neprisotnih oseb). Danes se znotraj sebe kar rahlo smejim, ko vidim iskrice v očeh. Tiste iste iskrice, ki so me še par let nazaj neskončno navdihovale. “Kaj želiš počet v življenju?” je najgloblje vprašanje, kar ga mladi danes slišijo na kavi in kot da se morajo noro poglobit sami vase začnejo zardevat, jecljat, iskat besede nekje globoko v želodcu, nakar končno izdavijo “igrat kot pro basketaš v NBA ligi” in “ustanovit svoje podjetje” (in se kopat v denarju), stari pa so 24 in še vedno nikjer blizu finančne neodvisnosti. Leta, ki bi jih morali nameniti trdemu delu in izobraževanju, se počasi iztekajo. Trud do zdaj minimalen, strasti pa maksimalne. Poleg tega so strasti tako kičasto sebične, klasičen primer vsega, kar zajema naša kapitalistična družba.

Pa tudi strasti so padle par nivojev nižje. Nihče več noče imeti ambicij bit Elon Musk (too scary, right?), vsi bi na našem malem trgu radi 10k Instagram followerjev, poplavo ponudb za sodelovanja z najbolj skoruptiranimi in nenačelnimi firmami na trgu (ampak važno, da je logo pa džabe izdelki). Ni več resničnih vizij, so pa plehke želje pogojene z oglaševalsko industrijo in diktirane z visokopotrošniško miselnostjo. Mladi se na vrednote, etiko in moralo spomnijo šele, ko Logan Paul nepremišljeno posname žrtev samomora in takrat naenkrat vsi postanejo svetniki, pridno zmajujejo z glavo in na daleč obsojajo nekoga, za kogar bi še dan pred škandalom tiho rekli “fak, jaz bi tudi imel, kar ima on,” in poveličevali vrhunec milenijske hierarhije vrednot, kamor je on prišel.

Okoljevarstvo kot vrednota

Brez svoje lastne izkušnje ne bi mogla nazorno opisati hinavstva družbe (in sebe v najstniških letih), ki ga danes tako težko toleriram. Tako smo zagledani sami vase. Tako varno se počutimo zaradi dejstva, da bomo na svetu samo še nekaj desetletij. Svojo minljivost uporabljamo za izgovor, da ne storimo nič. Občutek neodvisnosti, ki nam ga v glavo vtira moderni svet, uporabljamo kot podlago za miselnost, da sami tako ali tako ne moremo narediti nikakršne spremembe. Opravičujemo se, da sami ne moremo narediti razlike in si zatiskamo oči pred dejstvom, koliko posameznikov okoli nas vsak dan znova preraste te izgovore in nekaj stori. Naletela sem celo na izraz “environmental melancholia”, ki naj bi opisoval občutke posameznikov, ki jih kritično stanje našega planeta močno gane, hkrati pa občutijo popolno nemoč in ne storijo nič. Kljub sramu, jezi, razočaranju in nejeveri, ki jih hkrati prežemajo. Grozno je, da se teh občutkov in prepada med etiko ter potrebami, poslužujejo korporacije v obliki “green washinga”. Na ta način dobijo podporo manj vpletene ter ozaveščene populacije, hkrati pa še naprej nadaljujejo svojo destruktivno neetično prakso poslovanja in delovanja.

Vedno znova ponavljam, da ima tudi majhna sprememba ogromen vpliv. Če želiš, ti priložim dokaze. Podprte s številkami in raziskavami. Vsak posameznik povzroči neke vrste ripple effect. Če s svojim dejanjem k spremembi navdahneš samo eno osebo v svojem krogu, storiš ogromno prav zato, ker tvoj ripple effect ni edini, temveč jih je mnogo. Ampak žal me velikokrat začne prežemati dejstvo, da resnične razlike ne bo, dokler se človeka to, kar se z našim planetom dogaja, zares, zares ne dotakne vse do njegovega jedra in preseže njegove obrambne mehanizme občutkov nemoči. Ob vseh majhnih obvezah, nalogah in ciljih, ki si jih busy moderni ljudje postavljamo na dnevni ravni, je vsak dodaten “nepotreben” (drugačen, nov) migljaj s prstom odveč. Danes si, ko smo tako zaposleni, ne moremo privoščiti trošenja dragocene energije, right? In to pripelje do škodljive globalne indiferentnosti do okoljevarstva.

Vir: Racing Extinction 

Ljubezen do okolja

ali nehvaležnost za vse, kar imamo?

Zavedam se, da me zaradi tega ogromno ljudi vidi kot totalnega čudaka. Mogoče celo nekoga, ki skuša ovirati napredek človeške rase do konca svojih zmogljivosti. Ko kdo sliši, da je ljubezen do narave, okolja in vseh živih bitij moja vrednota, si me mogoče predstavlja kot nekega new edge manijaka, ki terorizira z veganstvom in recikliranjem, od sveta pa pričakuje, da gremo nazaj v kameno dobo in živimo brez tehnologije. Pa ni res. Hvaležna sem, da živim v času, v katerem živim in da imam možnost na lastni koži občutiti nepredstavljive tehnološke ter znanstvene napredke. Ne želim si nazaj v čas pred industrijsko revolucijo, ki jo lahko krivimo za ves ta kaos. Nikakor. Moja želja je, da izkoristimo vso to znanje ter infrastrukturo in po svojih najboljših močeh rešimo, kar še lahko rešimo. Povrnemo stvari, ki jih še lahko, v prvotno stanje. Pomagamo naravi, da si opomore. In zmanjšamo svoj intenzivno škodljiv vpliv na planet.

Naš nivo razvitosti ni opravičilo.

Narava ne bi smela biti blago, ki ga lahko po prosti volji izkoriščamo v nedogled, preko njenih samoobnovitvenih zmogljivosti. Posledice lahko čutimo in vidimo dan za dnem. Žal pa v porastu idiotov, ki verjamejo v to, da je Zemlja ploščata, zanikajo holokavst, ne verjamejo v globalno segrevanje in pljunejo v Pariški sporazum, vse več ljudi dejansko verjame, da smo zaradi svoje sposobnosti razmišljanja, čustvovanja, izražanja, pa vseh tehnoloških ter znanstvenih napredkov, superiorni vsem ostalim živim bitjem in celo naravnim zakonom. Veliko ljudi verjame, da je narava tu zaradi nas in jo imamo zaradi svoje superiornosti pravico izkoristiti za svoje potrebe. Žal se Zemlja ne prilagaja tako hitro, kot bi bilo potrebno, da bi ugodila našim enormnim energetskim, prehrambenim, tehnološkim, transportnim in ostalim visokopotrošnim potrebam, ki terjajo visok davek na okolje.

Mislili bi si, da bomo ravno zaradi tako razvitih možganov, naše inteligence in empatije, sposobni videti dlje od svojega praga in končno doumeti, da smrt okolja pomeni tudi našo smrt. Pa kljub temu še naprej lasten ego boostamo z lovom divjih živali, iščemo potrdilo o superiornosti s podpiranjem nehumane hitre mode, podpiramo akvarije in živalske vrtove, mečemo smeti kamor nam paše, vsako leto kupimo nov telefon, kot ljubitelji živali vseeno jemo meso in brez slabe vesti zavračamo neporabljeno hrano. Vse te stvari, ki nam prinašajo začasne užitke, ne morejo trajati v nedogled, saj naravni viri niso neskončni, niti ne odporni na neomejeno človeško poseganje ter izkoriščanje v slogu antropocentričnega ekologizma.

Da ne bom samo negativna.

Okoljevarstvo je čudovita vrednota.

Res. Upam si reči, da me je ekocentrizem spremenil v mnogo boljšo osebo. Čeprav je šlo pri meni verjetno za neke vrste prelaganje svojih osebnih frustracij na druga področja, kjer nisem neposredno vključena v trpljenje, lahko z gotovostjo trdim, da s tovrstno spremembo veliko slabega prihranim sebi (slabo samopodobo, težko samokritiko in nezadovoljstvom). In kar je še bolje – tudi soljudem, vsem živim bitjem in celemu svetu. Iz antropocentričnega razmišljanja sem si dovolila fokus premestiti s sebe na svet okoli sebe (in sebe kot del njega). Težko opišem z besedami, kakšen lep občutek je tovrstna sprememba. Počutim se, kot da sem s svojih pleč vrgla vso breme, ki sem ga nosila celo življenje. S tem, ko odložiš breme, ki se vrti samo okoli tebe, nase sicer prevzameš novo breme. Skrb za okolje. Ampak ni pol toliko zahtevno ali obremenjujoče, saj se s premikom fokusa zaveš tudi, da nisi sam (v kar sicer radi verjamemo v današnji “sam sem za vse, samo nase se lahko zanesem” dobi). Okoljevarstvo ni breme ene osebe, temveč kolektivno breme celotnega sveta. In nosimo ga vsi tisti, ki se ga zavedamo. Milijoni in milijoni posameznikov, ki si razporejamo fokus glede na manjše okoljske mikrointerese. Pa seveda tudi milijoni podjetij ter obratov, kar je zaradi obsega tveganj toliko bolj pomembno.

Kup nekdanjih bivanjskih problemov in vprašanj izgine, ko zavemo, da so ti “življenjski” problemi, s katerimi se soočamo, mnogo manjši od okoljevarstvenih problemov. Konec koncev – brez zdravega planeta SPLOH ne bi niti imeli možnosti, da vse manjše probleme na osebnem nivoju imamo. Zaradi samoumevnosti naravnih virov nujno potrebnih za brezskrbno življenje, si sploh ne predstavljamo, kako hvaležni smo lahko, da v takšnem stanju živimo. Dokler nas skrbi, ker nas XY ne pokliče nazaj, ker smo izgubili ključe od avta, ker nismo dobili dobre ocene itd., smo lahko srečni. Lahko bi nas skrbelo, kje bomo jutri dobili pitno vodo, ne da bi zaradi nje bankrotirali.

Tisti, ki nosimo okoljevarstvo kot vrednoto visoko na prioritetni lestvici, se ne identificiramo več le sami s seboj, svojim umom, svojim telesom. Ponotranjimo korelacije med sabo in svetom, ki nas obdaja. Na tej točki bi lahko začela trosit spirtualni voodoo shit o tem, da smo vsi eni, povezani z mati naravo in kozmosom in vse je ena sama energija, ampak ne, ne govorim o tem. To je tema za drug dan in predvsem stvar, ki močno presega temo, o kateri govorim. Lahko pa rečem, da tovrstno razmišljanje in teorije zvenijo mnogo bolj privlačne, ko enkrat sprejmeš, da nisi center sveta, temveč nekdo, ki lahko skrbi za svet. Moj point je, da čutimo odgovornost do planeta, ki je naš dom. Če sem nekoč goreče zagovarjala specizem, ga danes več ne. Če sem bila nekoč strasten utilitarist, danes tega ne morem več trditi. Človeštva ne vidim več superiornega okolju, temveč kot del okolja. In ko razmišljaš na ta način, se ti svet obrne na glavo.

Zakaj mi ne bi smelo dol viset?

Ko stopiš skozi vhodna vrata svojega doma, se ozri naokoli. Vse okoli sebe jemlješ bolj ali manj samoumevno, čeprav čez že čez nekaj desetletij verjetno ne bo. Gozd nekaj minut od tvojega doma, ribe v bližnji reki, ptičje petje navsezgodaj zjutraj, čebele na pisanih rožah v tvojem vrtu, sveža zelenjava na tržnici, pitna voda iz pipe in gorskega potoka, rumena polja, potapljanje in iskanje školjk v morju – vse to je ogroženo. In to je milo povedano. Do leta 2050 lahko ostanemo brez rib v morjih. Če s plastiko, emisijami in zakisevanjem voda ne začnemo ravnat bolj trajnostno, lahko ostanemo brez fitoplanktona, ki nam zagotavlja 50 % kisika za prav vsak vdih. Zaradi stalno naraščajočega števila ljudi na svetu bomo še naprej izsekovali zelena pljuča Zemlje, pa že zdaj smo zaradi živinoreje izgubili 70 % celotnega Amazonskega pragozda. Zaradi toplogrednih plinov, ki jih terja naše moderno življenje, se temperatura tako površja kot vodnih površin vztrajno dviguje in če bo šlo tako naprej, do leta 2090 lahko izgubimo ogromne količine površja, ki ne bo več primerna za življenje.

Se ti ne zdi srhljivo, kakšne hude spremembe bomo doživeli še v lastnem času na Zemlji? Če ne storiš ničesar zaradi sebe, stori nekaj za naslednje generacije. Za svoje otroke. Se ti ne zdi hudo, da morda tvoji potomci ne bodo imeli možnosti videti ledenika, smučati na lokalnih smučiščih, videti rib v morju, ptic na nebu? Da počitnice na morju ne bodo več stvar, saj bo voda bolj onesnažena, kot pa bi naša koža prenesla? Da boš z vsakim grižljajem hrane pojedel tudi plastiko, ki si jo nekoč sam kupil in brezbrižno vrgel na tla?

Avtor fotografije: Domen Dolenc / original objava

Če ti okoljevarstvo ni blizu, potem se ti bo tole verjetno slišalo nekoliko fanatično, ampak osebno verjamem, da bi morali prav vsi ljudje čutiti odgovornost do okolja. Mu biti hvaležni, da nam lahko iz dneva v dan da tisto, kar potrebujemo za svojo notranjo srečo. Brez zdravega okolja tudi naša življenja ne bodo zdrava. In ne bo nam pomagala nikakršna visoka tehnologija, noben vrhunski izum. Ne bodo nas reševali všečki, prsni vsadki, vožnja z avtom do trgovine kamor lahko prideš peš. Nič nam ne bo pomagal najnovejši iPhone in akcijska cena letalskih kart v Mehiko, če tam ne bomo mogli več normalno živeti.

Če ti je mar, daj v tem kratkem času, ki ga imaš na tem svetu, nekaj nazaj. Vem, da se ponavljam, ampak majhne spremembe resnično naredijo razliko.

Kaj lahko naredim?

Resnično, karkoli je v tvojih zmožnostih. In kolikor čutiš, da lahko. Karkoli je bolje, kot nič. Možnosti in variacij je neskončno – od zavračanja plastičnih slamic v lokalu pa do uporabe javnega transporta, tudi če samo enkrat na teden. Če imaš možnost, pojdi v mesto s kolesom. Poskusi Meatless Monday in vsaj malo omeji vpliv živinoreje, ki odgovarja za 15 % vseh toplogrednih plinov. Vzgajaj svojo hrano, dokler nam to politika še dovoljuje. Kupuj lokalno. Izberi obnovljive vire energije, kot je to pomembno. Zavrzi manj hrane. Vzemi bombažno vrečko v trgovino in ne uporabljaj plastične. Recikliraj. Kupi si eno lepo steklenico za pijačo in ne kupuj plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Zamenjaj toksične čistilne preparate, kozmetiko, gnojila in ostale snovi za čim bolj naravne alternative. Investiraj v pravično trgovino. Ugašaj luč. Zapiraj pipo. Spremljaj, kaj se dogaja. Raziskuj. Beri. In govori o tem z znanci. Z besedami narediš ogromno. Bodi navdih drugim. Aktivizem ne pomeni nujno hoditi na proteste, objemati drevesa in reševati živali pred zakolom (čeprav če si za to, go for it), lahko je tudi bolj pasiven in se poslužuje sodobnih tehnologij. Na spletu lahko najdeš en kup super izivov (primer), ki te bodo vodili na poti do bolj zelenega življenja. Tukaj bi lahko načela nov post.

Žal nisem sposobna sestaviti priročnika za okolju prijazno življenje. Ti pa z veseljem pomagam, če te karkoli zanima, ti pomagam najti alternative, ki jih enostavno vpelješ v svoje življenje, svetujem pri spremembah in sem ti v oporo, če karkoli potrebuješ. Energetika, aktivizem, veganstvo, zero waste, transport, podnebne spremembe, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, minimalizem, ogljični odtis, trajnostno oblikovanje, prehrana, tekstilna industrija, karkoli te zanima. Če si želiš videti še kakšno blog objavo na to temo, se pofočkaj v komentarju!

Ampak meni še vedno dol visi.

Kot sem rekla – razumem, tudi meni je. Ne morem ti reči drugega kot, da upam IN verjamem, da boš po prebranem nekoliko bolj dovzeten/a za to, kar počnemo okolju, naravi, živim bitjem, konec koncev sebi. Če si za to odprt/a, potem se lahko kar naenkrat zgodi, da naključno naletiš na svoj trigger. Moj trigger je bil dokumentarni film Blackfish, verjetno zaradi neskončne ljubezni do morja, ki jo imam. Zame je bila ta izkušnja prelomna – začela sem več brat o tej tematiki in se nasploh spraševat o problematiki. Noben video do takrat iz raznih klavnic, težkih kovinah v hrani, industriji in pridobivanju težkih kovin, suženjstvu in ostalih grozotah, me ni pripravil do tega. Tako da resnično verjamem, da obstaja področje, ki lahko gane tebe. Samo ne bit p*zda in zapret oči, ko naletiš nanj.

Ker vem, da je težko začeti,

ti priporočam naslednje kanale.

Veliko lažje je, če si stalno obdan z informacijami o okoljevarstvu. In lahko jih ignoriraš, lahko pa ti kakšna kdaj pade v oči in v tebi nekaj premakne. V vsakem primeru spremljanje tovrstnih reči pripomore k tvoji splošni razgledanosti. Spodaj sem nabrala nekaj povezav, ki ti lahko pridejo prav. Mind the fact da bi bil lahko seznam neskončen, moj čas in zmogljivosti pa žal niso. Če imaš kakšen super predlog, se pa vsekakor priporočam!

Osebnosti

• Arne Naess (deep ecology/globinska ekologija – priporočam, če ti je moje razmišljanje všeč)
• Rob Greenfield (trajnostno življenje, aktivizem)
• Al Gore (upam, da mi ni treba razlagat)
• James Hansen (“oče” ozaveščanja o globalnem segrevanju)

TED(x) talks

• How pollution is changing the ocean’s chemistry
• My wish: Protect our oceans
• Averting the climate crisis
• New thinking on the climate crisis
• The route to a sustainable future
• The global food waste scandal
• This country isn’t just carbon neutral — it’s carbon negative
• The Earth is full
• Climate change is happening. Here’s how we adapt
• How we wrecked the ocean
• A Creative Approach To Climate Change
• An economic case for protecting the planet

Blogi (slovenskih avtorjev)

• Chickita (nasveti za trajnostno življenje)
• Pod cvetočo češnjo (okoljevarstvo, nasveti)
• Alter Vego (veganstvo)
• Zero Waste Dom (slovensko, življenje z manj odpadkov)
• Vibracije narave (živeti v stiku z naravo)
• Manj smeti manj skrbi (zero waste)
• Kvarkadabra: Luka Omladič (okoljska etika)

Filmi/TV

• Racing Extinction (izumiranje živalskih vrst)
• Chasing Coral (izginjanje koralnih grebenov)
• Chasing Ice (globalno segrevanje)
• An Inconvenient Truth (klasika)
• DamNation (gradnja jezov)
• Switch (energetski lobiji)
• The 11th Hour (hint: Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking)
• Frozen Planet (globalno segrevanje in posledice za skrajni sever/jug)

Youtube

• Off-Grid 
• Climate Lab (kratki videi z nasveti in obrazložitvijo glede tega, kaj se dogaja s planetom)
• Prince Ea (podnebne spremembe)
• Green Renaissance (motivacijski videi za boljše življenje)
• Sustainable Human
• Trash is for Tossers (zero waste)
• Pivot (okoljevarstvo)

Podcasti

• Strašno hudi: Rok Rozman
• The Adaptors
• Conscious Chatter (slow fashion, trajnostni lifestyle)
• For the Wild
• Direct Current (energetika)
• The Sustainability Agenda
• Sustainability Defined
• Infinite Earth Radio
• Metina lista: metamorfoza (slovenski podkast, živali)
• No Place Like Home
• Terrestrial
• Warm Regards
• The Green Divas
• Znanost na cesti
• Energetski koncept Slovenije

Organizacije

(priporočam, da slediš tudi tistim najbolj aktivnim na Facebooku)

• Greenpeace
• WWF
• Oceana
• Conservation International (njihov FB je super)
• Natural Resources Defense Council
• Sierra Club
• Surfrider Foundation
• Protect Our Winters (POW)
• CERES
• Food and Water Watch
• The Nature Conservancy
• Earthjustice
• Climate Reality Project
• Environmental Working Group
• 350.org
• Rainforest Alliance
• Friends of the Earth
• Environmental Defense Fund

Facebook

• Right2waterSlovenia+Ekologija (slovenska skupina, okoljevarstvo)
• Balkan River Tour (varovanje slovenskih in balkanskih rek)
• Brut nature (priporočam, super kratki videi)
• EcoWatch (video, aktualno iz sveta okoljevarstva)
• Sustainable Human (ogromen community, priporočam)
• Life Without Plastic
• I Heart Climate Scientists
• Green Is Universal (uporabni daily nasveti)
• Sustainable Living (daily nasveti in novice)
• Be Constantly Curious (bolj splošno, ne samo okoljevarstvo, ampak res super)
• OnEarth

Twitter

• Profili, ki jim sledim jaz

Instagram

• Mateja in njen Chickita Collective (trajnostno življenje, okoljevarstvo, pravična trgovina, …)
• dariadaria (trajnostno življenje, pravična trgovina, lifestyle, joga)
• Conservation International (spet, najboljše kar lahko spremljaš za dnevno dozo ozaveščanja)
• Racing Extinction (izumiranje živalskih vrst, pa nujno poglej film z enakim imenom!)
• Climate Reality (daily facts)
• ClimateAction (nasveti, žal niso več aktivni, ampak priporočam ogled objav)
• EarthHourOfficial (nasveti in ozaveščanje glede Zemlje)
• fairtradecertified (pravična trgovina)
• ecoage (trajnostne alternative, nasveti)
• NASA Climate Change (ime pove dovolj)
• United Nations Climate Change
• Digital Globe (tko, za aprišiejtat naš planet  aerial shots)
• Leonardo DiCaprio Foundation
• Earthjustice (aktualni problemi)
• One Green Planet (cat memes, pa tudi resno hkrati)
• (če si slučajno into marine wildlife conservation, lemme know, imam zate ekstra dolg seznam)

Heyo, upam, da si užival/a v zapisu, izvedel/a kaj novega in mogoče na svet okoli sebe od zdaj naprej kdaj vidiš še iz druge perspektive. Če bi te veselilo videti še kakšno objavo na podobno temo, lemme know.

The post Jebeš okoljevarstvo! appeared first on Mashanator.

Življenjske vrednote in osebnostna rast

Spomnim se pouka v osnovni šoli pri predmetu “domovinska in državljanska vzgoja ter etika” (če se ne motim), kjer smo se prvič v življenju otroci skregali zaradi nečesa več, kot pa kdo bo s kom sedel in podobne otroške drame. Na tapeti je bil tisti klasični primer brodolomcev, ki so se za preživetje poslužili kanibalizma. Spomnim se, da sem za svojim mnenjem iz neznanega razloga stala tako trdno, da sem se bila pripravljena izpostaviti pred celim razredom, skregati z najboljšo prijateljico, pa še z učiteljico (pa sem bila res, tih, preplašen, sramežljiv punček). V tistem času mi ni bilo čisto jasno, kaj sta etika in kaj je morala. Poslušali smo o vrednotah, ampak ko smo jih morali napisati na list papirja, smo vsi zapisali enake stvari po identičnem vrstnem redu. Hrana. Pijača. Družina. Prijatelji. Zdravje. Nekateri razredni biserčki so dodali denar in igrače. In ko je učiteljica rekla “ne morete reči igračke, pomislite, kaj je znotraj vašega srca tisto, za čemer stojite,” so se vsi samo zbegano gledali. To je bil moj prvi stik z osebnimi vrednotami. In še dolgo, dolgo jih nisem razumela.

Pravzaprav si upam trditi, da jih nisem razumela še do dobre pol leta nazaj, ko sem zaradi njih (med drugim) pustila službo v avtomobilski industriji. Tisto je bil klik. In ko ti naredi takšen klik, ne moreš več nazaj in sveta ne moreš videti več tako, kot si ga prej. Pred tem sem vrednote dojemala kot en koktelj svoje osebnosti, nisem pa razločila posameznih komponent. Kaj šele, da bi jih živela in stala za njimi. Tekom srednje šole, kjer so nas prikrito vzgajali v perspektivne bodoče zdravnike, pravnike, kemijske inženirje, revizorje in ostale “visoke” poklice, namesto da bi nas spodbujali pri odkrivanju svojih resničnih strasti, smo se seveda morali naučiti, kakšen je dober človek, ki ga moramo igrati. Poleg domačih nalog, odličnih ocen in udejstvovanja pri vsaj enem športu, smo se naučili, da moramo, ko smo vprašani, razkazovati svojo ljubezen do soljudi. Igrati neomajne aktiviste za človekove pravice. In se kot kakšne misice zavzemati za svetovni mir. Naučili smo se, da moramo braniti manjšine in demokracijo. Dobro smo znali igrati te vloge in hkrati vseeno v naslednjem trenutku zasmehovati sošolko, ki je med govornim nastopom doživela panični napad. Dokler smo se nabiti s hormoni šopirili in paradirali po hodnikih z razlogom, da bi nas čim več vrstnikov opazilo kot tiste “najboljše”, nismo imeli ne časa, ne volje, da bi se poglobili v stvari, ki so resnično pomembne. In ne krivim nas. Tako pač je. Tako nas uči sistem.

Potem se počasi začne. Šola življenja namreč. Zboliš sam ali nekdo od tvojih najdražjih in padeš iz transa. Sranje, zdravje je pomembno! Zakaj nisem že prej mislil nanj! si rečeš. Tvoj znanec iz osnovne šole ima prometno nesrečo. Fak, življenje je kratko. Zakaj se obremenjujem s trivialnimi stvarmi? se prvič vprašaš. Gledaš prijatelja, kako dan za dnem izginja med utapljanjem v alkoholu in drogah, po tem ko si ga sam spodbudil, naj poskusi. Pizda, kako lahko dopustim, da ljudje okoli mene utonejo zaradi mojih napak? Na Facebooku leta kasneje bereš iskren zapis znanke s šole, ki govori o tem, kako jo je zbadanje sošolcev peljalo v anoreksijo. Kako sem lahko kadarkoli dal komu vedeti, da je njegovo telo pomembnejše, kot njegova notranjost?

To so težke stvari, iz katerih se učimo.

Celo življenje.

In ko nas sreča lekcija, občutimo sram. Tak, ki nas ožame okoli vratu in duši s svojimi grobimi rokami. Tak, ki ti v srce položi nekajkilsko breme, ki poskoči z vsakim utripom. Dojameš, da je tvoj naučeni image dobrega človeka zgolj to – dobra obleka, ki skrije resnico. Ko se začneš spraševati, kaj so tvoje resnične vrednote, začneš postavljati svoje temelje, na katerih izgradiš celo svoje življenje. Vendar včasih tudi to ni dovolj. Temelje le redko pokažemo navzven. V vsej svoji surovosti niso nekaj, kar bi radi kazali širši okolici. Poleg tega jih mnogokrat prežema sram – davek izkušenj, ki so nas pripeljale do zidanja svojih načel. In težko je priznati, da nas je česa sram. Da smo kdaj storili napako. Da pod svojo obleko nismo popolni.

Ne bom torej pisala seznamov vrednot, ki bi jih po mojem mnenju moral ponotranjiti vsak človek. Ne bom na dolgo in široko razlagala o svojih. Oboje z razlogom, ker sem mnenja, da mora vsak posameznik do njih priti sam. Jih izgraditi. In nato priti do zaključka, da si zares notranje srečen šele, ko je tvoj zunanji svet uravnovešen z notranjim. To pomeni stati za svojimi načeli in jih prinašati v svet vsak dan znova. Da brezpogojno stojiš za njimi, te dela unikatnega in kompleksnega, v očeh ostalih pa tudi spoštovanja vrednega. Pomisli. Koga zares spoštuješ? Grem stavit, da stoji za svojimi besedami in dejanji. Da verjame vase in samozavestno gradi svojo pot. Da imaš ob pogledu nanj občutek, da razume čisto vsak svoj korak. Ta samonadzor nad lastnimi kvalitetami v ljudeh vzbuja občutek spoštovanja. In ni ga težko doseči, samo vase se je treba zazreti, za razliko od sicer, ko le z iskricami v očeh gledamo sigurne ljudi.

Kako živeti v skladu s svojimi življenjskimi vrednotami?

Najprej jih moraš definirati. Kar je lahko v določenih primerih težko. Prepričana sem, da večina ljudi še vedno ne bi znala točno opisati pojma vrednote. Verjetno bi iz izjav odraslih ljudi na cesti naredili tak prisrčen video, kot ga delajo z otroci v šolah o ljubezni. Sama sem imela psihologijo kot maturitetni izbirni predmet zaključen z odliko, pa iskreno priznam, da definicije danes ne znam ponoviti, v tistem času pa bi jo zrecitirala, brez, da bi jo tudi resnično “čutila”. Šele ko izkusiš, kaj pomeni živeti svoje vrednote, lahko ta skrivnostni pojem in njegovo razsežnost zares ozavestiš.

Kaj so torej tvoje vrednote?

Na začetku se ti lahko to zdi kot najtežje vprašanje na svetu. Sploh če ne želiš nizati klasičnih odgovorov, za katere so te v osnovni šoli naučili, da so pričakovani od “dobrega človeka“. V veliko pomoč ti je lahko kratek posplošen google search. Meni osebno je izredno blizu slovenski guru na področju psihologije vrednot – Janek Musek, ki ločuje vrednote na dionizične ter apolonske vrednote. Apolonske vrednote se delijo na dve podskupini vrednot: moralne (na primer poštenost, tradicija, solidarnost, odpuščanje, pomoč …) in humanistične/izpolnitvene vrednote (na primer govorjenje resnice, lepota, osebna rast, smisel življenja, …). Dionizične vrednote se delijo na hedonske vrednote (na primer čutni užitki, zabava, luksuz, zdravje, varnost, …) in potenčne vrednote (na primer osebni dosežki, uspešnost, storilnost, ugled, moč v družbi, patriotizem, narodni ponos, …). Sistem vrednot posameznika je izredno kompleksen. Vrednote se lahko med seboj dopolnjujejo ali pa celo izključujejo, zato se nam včasih zgodi, da smo “razklani” znotraj sebe, ko do določenih situacij pride. Če hočemo ali ne, v teh situacijah velikansko vlogo igrajo karakter, vzgoja in okolica. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da vsi, še posebej pa mladi, o svojih vrednotah na več točkah v življenju resno razmislimo, jih sami pri sebi razčistimo in jih sami sebi utemeljimo. Tako smo lahko bolj sigurni vase, v svoja dejanja in besede, ki prihajajo iz naših ust. Ter smo hkrati lahko vzor vsem generacijam in posameznikom, ki so svoje vrednote izgubili na svoji življenjski poti.

V prihodnjih tednih bom pisala o nekaterih svojih vrednotah in zakaj so zame tako pomembne. Med drugim bom govorila o skrbi za okolje, marketingu, duhovnosti, potrošništvu ter pomoči in razumevanju soljudi. Če ti je bila ta objava všeč, se pofočkaj v komentarju! Povej mi, ali živiš svoje vrednote? Ali veš kaj so? Stojiš za njimi?

The post Živeti svoje vrednote appeared first on Mashanator.