Gledam, gledam in gledam fotke. Znova in znova. Utapljam se v prehodih iz modre v rumeno. Takoj bi šla nazaj. Lizbona je ukradla velik del mojega srca. Nisem pričakovala, da se bom tam počutila tako doma. In tudi do Lizbone še nisem bila v kraju, kjer bi lahko takoj rekla, da bi tam zlahka živela. No, v Lizboni vidim svoj drugi dom. Mogoče me enkrat na stara leta tam čaka majhno, preprosto stanovanjce. Ne predstavljam si boljšega ambienta, kakor pa lizbonsko, za počasno pohajkovanje naokoli po ulicah polnih nasmejanih ljudi. Preden preletiš to objavo, si oglej zapis Lizbona v objektivu, prvič.

Zdaj bom utihnila. Samo toliko da veš, kako jo pogrešam. Če je še nisi obiskal/a, močno priporočam. In upam, da te, tako kot je mene, začara.

Foto potopis: Lizbona

Klikni na fotografijo za polni prikaz.

V Lizboni sem bila konec oktobra/začetek novembra. Čudovit jesenski pobeg, sploh če imaš v glavi dejstvo, da je tukaj pri nas ta čas deževalo, jaz pa sem se lahko sprehajala po obali v kratkih rokavih. Prve dni sem že skoraj kupila kratke hlače zaradi neznosne vročine, ki nas je prežemala ob hoji čez 7 gričev, na katerih stoji Lizbona.

Verjetno me nostalgija toliko bolj daje ravno zaradi perečega zimskega vremena. Pa bolezni. Viroze, prehladi, gripe na vrtiljaku. Mrki pogledi, zazrti mimo tebe, nekam daleč v meglo. V Lizboni imaš občutek, da te hoče vsak spoznati, ali pa ti vsaj zaželeti dober dan. Nima veze kje. Botanični vrt, plaža, metro postaja in ulice nasploh. Če se kdaj odpraviš tja, ti dam samo en namig: Bairro Alto. Ta predel ti ukrade srce. res.

Če čisto iskreno povem … Tega nisem pričakovala. Niti slučajno. Da me bo tako prevzela. In mi vlila toliko ustvarjalnega navdiha. vsekakor polagam na srce vsakomur, ki se ukvarja s čim kreativnim – za svoj letošnji hiter vikend izlet v kakšno izmed evropskih mest, izberi to čudovito prestolnico portugalske. In skoči še v Sintro, pa če imaš čas, še v Porto. Mene bo počakal do naslednjič. (Samo da te spomnim – klikni na fotko!)

Pa smo! Kakšne se ti zdijo fotografije? Kdaj greš v Lizbono? Let me know

Nekaj časa je že minilo odkar sem prišla nazaj. Ampak občutki so še vedno isti. Pravzaprav se mi zdi, da sem v Lizboni pustila delček sebe, česar nisem niti slučajno pričakovala. V zadnjem času ugotavljam, da najbolj uživam v potovanju, če od destinacije ne pričakujem absolutno ničesar. Na koncu te tako vsaka stvar še toliko bolj pozitivno preseneti in se ti vtisne tako globoko v srce, da si na koncu lahko rečeš samo kmalu bom nazaj.

Ne vem čisto točno, kaj me je najbolj očaralo. Mogoče dejstvo, da se s pristankom na letališču znajdeš v ogromnem melting potu kultur, ras in prepričanj, ampak ne glede na svojo raznolikost ljudje sobivajo v čisto svojem prijetnem ritmu. Takem, malo latino-arabsko-zahodnjaškem mix ritmu. Lizbona je čisto drug svet kot Španija (in iskreno si nisem mislila, da mi bo še kdaj katero mesto tako všeč kot mi je Madrid). Ima svoj feel, ki spominja na staro Ljubljano, s to razliko da se kot v našem centru počutiš skoraj čez celotno mesto, ki se razteza čez 7 gričev.

In ja, že ko pristajaš te prevzame.  Popolnoma. Verjetno k temu pripomore tudi šok, ko pristaneš na 30 stopinjah Celzija po tem, ko si se celo noč vozil na slabih 10, čeprav jih je v GoOptiju med spanjem čutiti še manj. Prevzame te tropsko rastje in morski zrak, oglašanje galebov, trgovinice z lokalnim sadjem na vsakem vogalu, kičasti rumeni tramvaji, mladi street performerji, prijazni nasmehi in prisrčne trgovinice z vsemi možnimi lokalnimi umetninami, pisane ploščice vseh mogočih vzorcev in kramljanje domačinov pod balkonom ob polnoči, ne glede na to kateri dan je.