Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Moje poslovne zmage in kiksi v 2020

Čakaj malo, kako je leto že naokoli? Zdi se mi, da smo v vsem tem kaosu bili prisiljeni izpeljati toliko enih šprintov, vzponov (kot posledice padcev), preobratov in sprememb, da je leto minilo, kot bi trenil. Mnogi bi rekli: še dobro! Ne bom lagala, tudi jaz sem vesela, da se bliža konec leta in da lahko obrnem nov list. Koledarski konec leta zame označuje nov list in prav nič me ne moti, da je koledarsko leto družbeni konstrukt. Ne glede na to, ali je tebi po volji 16. marec, 7. september ali 1. januar, važno, da si dovoliš vzeti čas za revizijo leta in sestavo namer za naslednje.

Če malo pobrskaš po mojem blogu, hitro ugotoviš, da vsako leto posvetim en kup energije in časa za zapise, ki se vrtijo okoli zastavljanja ciljev za novo leto. Če te zanima celoten proces in kaj sem se skozi vse skupaj učila, te vabim, da se potopiš v črno luknjo mojih misli skozi arhiv objav. In ko končaš – prosim javi mi, kaj opaziš. Saj veš, drugi te vedno vidijo nekoliko drugače, kot ti samega sebe.

Svoje načrtovanje vedno začnem s skokom nazaj.

Revizija skozi introspekcijo.

Verjamem, da se uresničljivi in kvalitetni cilji rodijo samo takrat, ko izhajajo iz mindseta rasti. Tega pa se najlažje kultivira, če si dovolimo zdravo merico introspekcije in oziranja čez ramo. V svojem poslu na dnevni ravni pomagam svojim strankam, da se učijo iz preteklosti in s to prakso sem se naučila, da tudi na osebni ravni lahko veliko doprinesem sebi. Tako sem šla na hitro pregledat svoje lanskoletne objave na temo zastavljanja ciljev in (prijetno) presenečeno ugotovila, da sem čisto vse zastavljene cilje iz objave Moji podjetniški in karierni cilji v naslednjem letu dosegla.

Kaj bi se zgodilo, če tega ne bi naredila?

Verjetno bi se še naprej ciklala v črvini sedanjega trenutka, kjer me obremenjuje prihodnost, strahovi, nesigurnost in pritisk, da še nikakor nisem na stopnji, kjer bi si želela biti. Ko si vsak dan sam s sabo, napredka ne opaziš tako močno. Tako kot ne opaziš, kdaj je tvoj ljubljenček zrastel iz mladiča v odraslo žival in tako kot ne opaziš, kdaj se je zgodilo, da so ti lasje zrasli za 5 centimetrov. Ko je neko spreminjanje tvoja stalnica, ji posvečaš manj pozornosti.

Če si ne bi vzela časa in pogledala stare objave, tako zdajle ne bi sedela polna ponosa in presenečenja ob spoznanju, koliko sem v enem letu dosegla. Podobno se je zgodilo nekaj tednov nazaj na telefonskem klicu z Nino, kjer sva debatirali o tem, kako sva si začetek leta zastavili »temo« leta in na njo pozabili. Poiskala sem svoj zvezek, kamor beležim cilje in sanje, odprla na tisti strani in zagledala napis »healing«. In hej, moram ti povedat, da je bilo prav zares celotno leto v znamenju celjenja starih ran, prepričanj, reakcij in spominov. Če se ne bi tega spomnila, prav gotovo ne bi začutila, na čem vsem sem letos delala in kako daleč sem prišla.

Psssst … moj sistem postavljanja osebnih ciljev, s katerim si med drugim izbereš temo leta, je v celoti na voljo v spletni trgovini po simbolični ceni.

Da se malo pohvalim. V lanskoletni objavi se dotikam svoje vizije za svoj način poslovanja v letu 2020. Joj, takrat sploh še nisem vedela, ma kaj, sploh si nisem predstavljala, da bom že čez nekaj mesecev iskala dodaten kader in začela graditi kreativni studio! Kakorkoli. Tole je bil seznam mojih ciljev.

Oblikovanje kariere okoli življenjskega sloga, in ne obratno. – Doseženo. Moram priznati, da se je velik preobrat okoli tega zgodil šele nedavno, a je uspel. Moja prioriteta danes so spanec, dnevni sprehod, meditacija, počasen zajtrk, druženje z najdražjimi in branje. Delo prilagodim svojemu slogu. Ja, to je neznanski privilegij in vem, da si ga ne more privoščiti vsak, a če se le da, naredi seznam rutin in praks, ki te polnijo z energijo, da je življenje v sistemu lažje. Tako imaš občutek, da si ti voznik svojega vlaka življenja in ne pa samo potnik.

dihalne tehnike za anksioznost, pranajama in dihanje

Specializacija. – Uf, kako zelo doseženo. Lahko sem še tipala ali se je sploh mogoče specializirati za brand strategijo pri nas, danes lahko veselo rečem, da je to osnova mojega dela.

Konec freelanceanja. – Velika, velika kljukica. Nimam več mindseta freelancerja in prejemnika ukazov, sem lastnica podjetja in vodja ekipe.

Prerazporeditev časa. – Tudi to se je dodobra uredilo šele v zadnjih mesecih, ampak res, moja nova rutina je prekrasna. Zbujanje ob 7. uri, čas zase in najdražje, začetek dela ob 10. uri. Ni lepšega.

Učenje kot prioriteta. – Učenje mi ni postalo samo prioriteta, pač pa vrednota. Raje sploh ne preračunam, koliko denarja je letos šlo v izobraževanja. Rekla bom samo: veliko. In dejstvo, da lahko rečem, da sem že skoraj vse priložnosti izkoristila, me navdušuje.

Učiti druge. – Bizarno, da sem eno leto nazaj o tem samo sanjala, danes pa sem mentorica štirim mladim podjetnikom in svetovalka večjim podjetjem, kjer imam priložnost da jih učim svojih praks in prenašam veščine. Še dlje gre ta kljukica – zgodil se je celo 360 Bootcamp, 3-dnevna full-stack delavnica za podjetnike, kjer v obliki intenzivnega predavanja učim podjetnike o brandingu. Naslednje leto prihaja še kar nekaj izobraževalnih projektov, več pojavljanja na webinarjih in podcastih, tako da wow, počasi imam občutek, da moram malo zadihati. Ampak tako je, ko v nečem zares uživaš.

360 Bootcamp

Kaj sem se iz vsega tega naučila?

Da očitno je nekaj na mojem sistemu zastavljanja ciljev. Kdo bi si mislil, da tako dobro deluje. Iskreno – navdušena sem, in to redko rečem zase. Sistem postavljanja ciljev glede na revizijo prejšnjega leta in vizijo za prihodnost – čista zmaga.

Potrebuješ pomoč in sistem pri reviziji in poslavljanja od starega leta? V tej objavi najdeš usmeritve, ki ti bodo pomagale. Potrebuješ le še zvezek in svinčnik (ali app in par prstov).

Ko že ravno govorimo o retrospekciji, sem si rekla …

Pa pojdimo kar na kikse. Za zmage bo čas na koncu.

Izgubljeni čas

S prehodom iz oblikovanja na brand strategijo se je zgodilo, da so ponudbe iz strani mene in studija začele postajati čedalje kompleksnejše. Tako kar naenkrat za ponudbo ne porabim več 1 uro, ampak tudi do 14 ur (rekord), saj mora priprava ponudbe vključevati tudi raziskavo trga, usklajevanje s podizvajalci in v fazi, ko teh ponudb še nismo pripravili 1000, je potrebno tudi en kup opisov storitev, ciljev in procesov opraviti iz nule. Seveda je nekaj najhujšega, ko par takih ponudb sestaviš, potem pa se sodelovanje ne zgodi. Ta izkušnja me je naučila, da v prihodnjem letu ponudbo za izvajanje brand strategije pripravim izključno pod pogojem, da opravimo začetno spoznavno Discovery delavnico, kjer do potankosti orišemo okvir možnega sodelovanja in na nek način vključuje tudi strošek priprave ponudbe.

Izgubljeni testimoniali in naročniki

Začetek leta 2020 sem začela z intenzivnih programom Brand Sprint za mala podjetja, ki so potrebovala vodenje pri rasti ali definiranju znamke. Moj pogoj za nižjo ceno izvedbe za »beta testerje« delavnice je bil, da ob koncu sodelovanja spišejo testimonial zame. Mnogi ga niso spisali kljub poslani anketi, krivdo pa nudim tudi jaz, saj nimam dobro definiranih sistemov za zaključevanje poslovnih odnosov oz. offboarding. Na račun tega verjetno izgubim kar nekaj obstoječih strank v prihodnosti ali pa zaprem kar nekaj leadov, še preden se sploh zgodijo. To je nekaj, na čemer želim v 2021 res močno delati.

Maša Mazi s. p., psihološko svetovanje

Letos sem sodelovala z naročnikom, s katerim smo jadrali iz situacije v situacijo, kjer sem se ciklala v svoji empatični naravi in pustila, da se osebno prepletem s poslovnim. Kar naenkrat sem postala šrink naročniku, ob nemogočih urah, o popolnoma irelevantnih temah. Vse to iz sočutja (ali kot vidim danes – šibke hrbtenice). Zavoljo vsega tega kaosa se je sodelovanje tudi spontano zaključilo. Pravim, da je to kiks, ker še nikoli v življenju nisem pustila, da nek projekt tako močno in negativno name vpliva na osebni ravni (prav zvijalo me je od negative), hkrati pa od tega sodelovanja nisem imela praktično nič niti iz finančnega vidika. Ne sprašuj. Samo facepalm. Od takrat stojim za tem, da nisem dobrodelna organizacija in tudi čustva v poslovne odnose vpletam mnogo manj, kot pa sem jih včasih.

Nejasna komunikacija procesov dela

Konec leta sem se ujela v objem z naročnikom, ki mi je prinesel največjo lekcijo tega leta. Največji kiks se je zgodil že na začetku sodelovanja. Za začetek sodelovanja z mano in ekipo mora vsak naročnik skozi proces Brand Discovery delavnic, katerih primarni cilj je, da orišemo obseg dela, razumemo izzive naročnika in vse njegove vpoglede, ki jih že ima zbrane. To naredimo s svojimi procesi in orodji, saj vemo, da so pri tem učinkoviti. Na žalost pa smo to storitev temu naročniku komunicirali napačno – ostala nam je komunikacija v stilu »tudi sami dobite ogromno vpogledov in uproabnih informacij, celoten načrt za znamko itd.« To ni res. Takšno vrsto komunikacije smo za to storitev uporabljali še kakšno leto pred tem, a je nikoli posodobili. Takrat nas je bilo strah, da nihče ne bi hotel investirati v »spoznavne delavnice« in smo jih zato zapakirali v nekaj bolj prodajnega. S časom smo ugotovili, da vsa ta dodana vrednost v obliki akcijskih načrtov močno presega finančni vložek in tako se je rodila prava oblika Brand Discovery delavnic, kjer je glavna funkcija spoznavanje naročnika, izzivov in vpogledov, komunikacija pa je ostala prodajna (v obliki PDF-ja, ki ga nismo posodobili). No, to seveda ni bila edina težava. Naročnik je predlagal, da zmanjšamo obseg delavnice, saj ima kup stvari že pripravljenih in dvomi, da je potreben takšen obseg. Iz meni danes neznanega razloga sem rekla »ni problema«, zmanjšala obseg delavnice et voila. Seveda na koncu anročnik ni bil niti slučajno zadovoljen, saj smo v tistem okrnjenem času komajda prišli skozi vse vaje, ki jih potrebujem jaz in ekipa za začetek dela, pa tudi vseh obljubljenih dodanih vrednosti ni bilo.

Nekako smo se zedinili glede znižane cene za opravljeno delo in se vseeno odločili za nadaljevanje sodelovanja. Sledila je naslednja napaka: neusklajenost pričakovanj. Kljub temu, da vedno komuniciram, da nismo prejemniki ukazov in eni od izvedbenikov, ki delajo po usmeritvah a la »rdeč logo, kvadrat, malo večji, dodaj še pikico, odstrani XY element …«, ampak dostavimo komplet idejno zasnovo z možnostjo minimalnih popravkov – vzemi ali pusti. Za naročnika se je izkazalo, da ima v glavi zelo specifično podobo tega, kar želi in mi seveda s svojim pristopom tega nismo mogli doseči (naš proces ne vključuje vprašalnikov v smislu želene barve, motiva … prav s tem razlogom – v to enostavno ne verjamemo, saj potemtakem oblikujemo za subjektivno vlogo naročnika, ne pa za njegovo podjetje in njegove kliente).  Preden smo to dojeli, smo seveda imeli še kup komunikacijskih kiksov. In najhuje od vsega – namesto, da bi ob prvem rdečem alarmu prekinili sodelovanje, saj več kot očitno nismo bili na isti frekvenci, sem se odločila sklonit glavo in delat naprej – pod ceno, pro bono, samo da bi potešila pričakovanja. Veliko tega izhaja iz mojih nerazrešenih kompleksov okoli potrebe po dokazovanju in ta situacija je mojo šibkost izkoristila do maksimuma. Prav nič v mojo korist.

Verjetno je jasno, kaj se je zgodilo naposled. Konec sodelovanja, veliko izgubljenega denarja in časa iz obeh strani, pa kup nejevolje. Ne morem opisat, koliko me je ta izkušnja naučila. Prvič, da ne odstopam od svojih procesov dela. Takšni so, takšni so razlogi, od njih ne odstopamo. In da nikdar več ne odstopim od svojih delovnih načel. Od te situacije dalje sem vesela, da že v procesu kvalifikacije leadov preverjamo, ali obstaja kakšno tveganje za podobne pripetljaje, hkrati pa pridno delamo na reviziji starih materialov in komunikaciji svojih storitev, da do nesporazumov ne bo več prišlo.

Nejasna komunikacija obsega dela

Uf, tale je bila letos huda. Sredi leta se mi je zgodilo, da sem prvič morala postaviti ZARES konkretno mejo in praktično reči bivšemu naročniku, da ne bom uklonila hrbta. V času freelanceanja sem za tega naročnika opravljala storitev, ki naj bi jo sicer opravljal kdo drug, a sem jo prevzela jaz, ker smo imeli ravno paniko in potrebovali hitro rešitev za določen problem. Ker sem dobra dušica, hočem svojim naročnikom maksimalno pomagat in sem si rekla – zakaj pa ne. Lo and behold, kar naenkrat se je to opravilo podaljšalo v nedoločen čas. Ker ta storitev ni moja primarna dejavnost, sem seveda nekaj stvari naredila manj kot idealno. Posledica tega je bila, da smo ob prekinitvi sodelovanja imeli težavo s prenosom mojih dostopov na naročnika. Ker nam to v času sodelovanja ni uspelo urediti, smo se dogovorili, da problem rešimo kasneje. Pride ta »kasneje«, problema še vedno ne znamo in ne moremo rešiti. Naročnik meni, da je našel nekoga, ki bi lahko težavo rešil in če se lahko sliši z mano in to urediva. Pravim, da ni problema in da bom obračunala toliko časa, kot bo za reševanje tega problema šlo, po stari urni postavki. Kar naenkrat naročnik odloči, da je to sporno (čeprav me je tudi v času sodelovanja za reševanje tega problema plačeval po urah porabljenih za reševanje) in da naj naredim zastonj. Rekla bom samo, da sem bila v tistem trenutku nepopisno srečna, da imam za sabo že toliko izkušenj, da se nisem pustila. Na srečo sem imela dejansko toliko dela v tistem obdobju, da si ne bi mogla privoščit še ekstra pro bono usklajevanja, ker je imel dan premalo ur, tako da moja odločitev za ne-odstopanje od svojih pogojev enostavno ni moglo ne-stati. Problem te situacije je bil predvsem, da pred zaključkom dela nismo jasno ovrednotili zaključevanja dela in kaj nezaključene stvari pomenijo. Napaka tudi iz moje strani. Od takrat naprej imam vse podobne dogovore pisno potrjene do zadnjega centa in minutke.

Če pogledam od daleč … Kiksov ni bilo veliko. In čisto od vsakega sem se ogromno naučila – na pozitiven način.

Je bilo pa zato toliko več zmag.

  • Odprtje studia sem že omenila.
  • Pod okrilje sem vzela dve redni sodelavki in na speed dialu imam še nekaj podizvajalcev, s katerimi lahko krojimo večje projekte.
  • Potipala sem v tujino in hej, premamila me je. Letos je bil cilj, da s tujino vsaj poskusimo in zgleda, da nam ne bo preostalo drugega. Svet je velik, priložnosti zunaj še več.
  • Odprtje spletne trgovine z ogromnim launchem nad vsemi pričakovanji (kako je potekal in cela analiza launcha je opisana v skupini Kreativno podjetništvo)
  • Razprodan prvi ruker 360 Bootcampa
  • Zapolnjene coaching kvote
  • Soliden presežek lanskoletnega prometa
  • Prvo udejstvovanje na podcastih (Lovim ravnotežje, Reneseansa) in webinarjih (če me spremljaš že nekaj časa, potem veš, da si z anksioznostjo nisem nikoli mislila, da bo to mogoče)

Sigurno bi se lahko spomnila še kaj, ampak to so tiste največje. Poleg dejstva, da sem neverjetno zrasla kot podjetnica iz vseh vidikov. Letos je bilo leto definiranja sistemov, učenja vodenja ekip in vodenja projektov, osebne rasti, finančnih preobratov in napredkov, pa še mnogih krasnih stvari. O osebni plati svojih izkušenj z letom 2020 pa v prihodnjih objavah.

Preverjeni sistemi za zastavljanje osebnih in poslovnih ciljev