Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Živeti svoje vrednote

Mini esej 1

Življenjske vrednote in osebnostna rast

Spomnim se pouka v osnovni šoli pri predmetu “domovinska in državljanska vzgoja ter etika” (če se ne motim), kjer smo se prvič v življenju otroci skregali zaradi nečesa več, kot pa kdo bo s kom sedel in podobne otroške drame. Na tapeti je bil tisti klasični primer brodolomcev, ki so se za preživetje poslužili kanibalizma. Spomnim se, da sem za svojim mnenjem iz neznanega razloga stala tako trdno, da sem se bila pripravljena izpostaviti pred celim razredom, skregati z najboljšo prijateljico, pa še z učiteljico (pa sem bila res, tih, preplašen, sramežljiv punček). V tistem času mi ni bilo čisto jasno, kaj sta etika in kaj je morala. Poslušali smo o vrednotah, ampak ko smo jih morali napisati na list papirja, smo vsi zapisali enake stvari po identičnem vrstnem redu. Hrana. Pijača. Družina. Prijatelji. Zdravje. Nekateri razredni biserčki so dodali denar in igrače. In ko je učiteljica rekla “ne morete reči igračke, pomislite, kaj je znotraj vašega srca tisto, za čemer stojite,” so se vsi samo zbegano gledali. To je bil moj prvi stik z osebnimi vrednotami. In še dolgo, dolgo jih nisem razumela.

Pravzaprav si upam trditi, da jih nisem razumela še do dobre pol leta nazaj, ko sem zaradi njih (med drugim) pustila službo v avtomobilski industriji. Tisto je bil klik. In ko ti naredi takšen klik, ne moreš več nazaj in sveta ne moreš videti več tako, kot si ga prej. Pred tem sem vrednote dojemala kot en koktelj svoje osebnosti, nisem pa razločila posameznih komponent. Kaj šele, da bi jih živela in stala za njimi. Tekom srednje šole, kjer so nas prikrito vzgajali v perspektivne bodoče zdravnike, pravnike, kemijske inženirje, revizorje in ostale “visoke” poklice, namesto da bi nas spodbujali pri odkrivanju svojih resničnih strasti, smo se seveda morali naučiti, kakšen je dober človek, ki ga moramo igrati. Poleg domačih nalog, odličnih ocen in udejstvovanja pri vsaj enem športu, smo se naučili, da moramo, ko smo vprašani, razkazovati svojo ljubezen do soljudi. Igrati neomajne aktiviste za človekove pravice. In se kot kakšne misice zavzemati za svetovni mir. Naučili smo se, da moramo braniti manjšine in demokracijo. Dobro smo znali igrati te vloge in hkrati vseeno v naslednjem trenutku zasmehovati sošolko, ki je med govornim nastopom doživela panični napad. Dokler smo se nabiti s hormoni šopirili in paradirali po hodnikih z razlogom, da bi nas čim več vrstnikov opazilo kot tiste “najboljše”, nismo imeli ne časa, ne volje, da bi se poglobili v stvari, ki so resnično pomembne. In ne krivim nas. Tako pač je. Tako nas uči sistem.

Potem se počasi začne. Šola življenja namreč. Zboliš sam ali nekdo od tvojih najdražjih in padeš iz transa. Sranje, zdravje je pomembno! Zakaj nisem že prej mislil nanj! si rečeš. Tvoj znanec iz osnovne šole ima prometno nesrečo. Fak, življenje je kratko. Zakaj se obremenjujem s trivialnimi stvarmi? se prvič vprašaš. Gledaš prijatelja, kako dan za dnem izginja med utapljanjem v alkoholu in drogah, po tem ko si ga sam spodbudil, naj poskusi. Pizda, kako lahko dopustim, da ljudje okoli mene utonejo zaradi mojih napak? Na Facebooku leta kasneje bereš iskren zapis znanke s šole, ki govori o tem, kako jo je zbadanje sošolcev peljalo v anoreksijo. Kako sem lahko kadarkoli dal komu vedeti, da je njegovo telo pomembnejše, kot njegova notranjost?

To so težke stvari, iz katerih se učimo.

Celo življenje.

In ko nas sreča lekcija, občutimo sram. Tak, ki nas ožame okoli vratu in duši s svojimi grobimi rokami. Tak, ki ti v srce položi nekajkilsko breme, ki poskoči z vsakim utripom. Dojameš, da je tvoj naučeni image dobrega človeka zgolj to – dobra obleka, ki skrije resnico. Ko se začneš spraševati, kaj so tvoje resnične vrednote, začneš postavljati svoje temelje, na katerih izgradiš celo svoje življenje. Vendar včasih tudi to ni dovolj. Temelje le redko pokažemo navzven. V vsej svoji surovosti niso nekaj, kar bi radi kazali širši okolici. Poleg tega jih mnogokrat prežema sram – davek izkušenj, ki so nas pripeljale do zidanja svojih načel. In težko je priznati, da nas je česa sram. Da smo kdaj storili napako. Da pod svojo obleko nismo popolni.

Ne bom torej pisala seznamov vrednot, ki bi jih po mojem mnenju moral ponotranjiti vsak človek. Ne bom na dolgo in široko razlagala o svojih. Oboje z razlogom, ker sem mnenja, da mora vsak posameznik do njih priti sam. Jih izgraditi. In nato priti do zaključka, da si zares notranje srečen šele, ko je tvoj zunanji svet uravnovešen z notranjim. To pomeni stati za svojimi načeli in jih prinašati v svet vsak dan znova. Da brezpogojno stojiš za njimi, te dela unikatnega in kompleksnega, v očeh ostalih pa tudi spoštovanja vrednega. Pomisli. Koga zares spoštuješ? Grem stavit, da stoji za svojimi besedami in dejanji. Da verjame vase in samozavestno gradi svojo pot. Da imaš ob pogledu nanj občutek, da razume čisto vsak svoj korak. Ta samonadzor nad lastnimi kvalitetami v ljudeh vzbuja občutek spoštovanja. In ni ga težko doseči, samo vase se je treba zazreti, za razliko od sicer, ko le z iskricami v očeh gledamo sigurne ljudi.

Kako živeti v skladu s svojimi življenjskimi vrednotami?

Najprej jih moraš definirati. Kar je lahko v določenih primerih težko. Prepričana sem, da večina ljudi še vedno ne bi znala točno opisati pojma vrednote. Verjetno bi iz izjav odraslih ljudi na cesti naredili tak prisrčen video, kot ga delajo z otroci v šolah o ljubezni. Sama sem imela psihologijo kot maturitetni izbirni predmet zaključen z odliko, pa iskreno priznam, da definicije danes ne znam ponoviti, v tistem času pa bi jo zrecitirala, brez, da bi jo tudi resnično “čutila”. Šele ko izkusiš, kaj pomeni živeti svoje vrednote, lahko ta skrivnostni pojem in njegovo razsežnost zares ozavestiš.

Kaj so torej tvoje vrednote?

Na začetku se ti lahko to zdi kot najtežje vprašanje na svetu. Sploh če ne želiš nizati klasičnih odgovorov, za katere so te v osnovni šoli naučili, da so pričakovani od “dobrega človeka“. V veliko pomoč ti je lahko kratek posplošen google search. Meni osebno je izredno blizu slovenski guru na področju psihologije vrednot – Janek Musek, ki ločuje vrednote na dionizične ter apolonske vrednote. Apolonske vrednote se delijo na dve podskupini vrednot: moralne (na primer poštenost, tradicija, solidarnost, odpuščanje, pomoč …) in humanistične/izpolnitvene vrednote (na primer govorjenje resnice, lepota, osebna rast, smisel življenja, …). Dionizične vrednote se delijo na hedonske vrednote (na primer čutni užitki, zabava, luksuz, zdravje, varnost, …) in potenčne vrednote (na primer osebni dosežki, uspešnost, storilnost, ugled, moč v družbi, patriotizem, narodni ponos, …). Sistem vrednot posameznika je izredno kompleksen. Vrednote se lahko med seboj dopolnjujejo ali pa celo izključujejo, zato se nam včasih zgodi, da smo “razklani” znotraj sebe, ko do določenih situacij pride. Če hočemo ali ne, v teh situacijah velikansko vlogo igrajo karakter, vzgoja in okolica. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da vsi, še posebej pa mladi, o svojih vrednotah na več točkah v življenju resno razmislimo, jih sami pri sebi razčistimo in jih sami sebi utemeljimo. Tako smo lahko bolj sigurni vase, v svoja dejanja in besede, ki prihajajo iz naših ust. Ter smo hkrati lahko vzor vsem generacijam in posameznikom, ki so svoje vrednote izgubili na svoji življenjski poti.

 


 

V prihodnjih tednih bom pisala o nekaterih svojih vrednotah in zakaj so zame tako pomembne. Med drugim bom govorila o skrbi za okolje, marketingu, duhovnosti, potrošništvu ter pomoči in razumevanju soljudi. Če ti je bila ta objava všeč, se pofočkaj v komentarju! Povej mi, ali živiš svoje vrednote? Ali veš kaj so? Stojiš za njimi?

 

 

 

2 Comments

  • Matija

    Še en ql članek, bravo. Vrednota trenutno, enotockovnost in zaznavanje vzrocnosti, in spanje zjutraj. Lep dan 🐞

    • mashanator

      Zelo všečne vrednote, sploh zaznavanje vzročnosti, moram delat na tem. 🤔 Hvala ti! 🙂

Post A Comment