Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Zakaj sem pustila službo pri Porscheju

 

Točno se spomnim dneva, ko je padla odločitev. Bil je julij in iz nekega določenega podjetja, za katerega bi dala vse, da bi delala pri njih in za njih, sem dobila povabilo na razgovor za prosto delovno mesto. Hkrati sem bila še vedno globoko pod vtisom nedavne izgube dveh oseb v družini. Začela sem se spraševati o smislu življenja, o minljivosti, o svojih prioritetah in o svojem počutju. Če ste bili kdaj v tej situaciji, razumete. Na koncu sem se soočila z vprašanjem:

Kakšno hočem, da je moje življenje?

Takšno, kot se od mene pričakuje ali takšno, kakršnega želim?

Spoznanje, da sem sama svoj gospodar me je čez noč popolnoma spremenilo. Prej sem celo življenje skušala premagati svojo šibko točko – potrebo po tem, da ustrežem vsem. V to konstatno notranjo bitko vložila ogromno truda. In potem je dobesedno čez noč nekaj kliknilo v moji glavi in sem si rekla »hej, sej nisem nikomur nič dolžna!«. V tisti noči sem končno, po toliko letih, samo sebe postavila na prvo mesto.

Da sem v službi povedala, da odhajam, je sicer trajalo še slab mesec dni. V tem času sem iskala potrditve, da je moja odločitev pravilna in da je ne bom obžalovala. Takrat bi sicer lahko samo rekla da bom šla with the flow, kar bo bo and all that jazz, ampak ker sem organiziran človek, ki potrebuje svojo sigurnost, sem si vsaj približno zastavila par možnih poti za prihodnost. Zgolj zato, da sem se na dan D, ko sem svoj odhod iz službe oznanila, počutila bolj samozavestno.

Z mojim odhodom se je v ljudeh okoli mene sprožilo neke vrste uporniško gibanje. Kar naenkrat so se mi na videz srečni in zadovoljni ljudje, ki so me povprašali o moji odločitvi, odprli glede svojega nezadovoljstva s svojo karierno potjo in mi priznali, da v sebi gojijo skrito željo po tem, da bi zbrali toliko poguma kot sem ga jaz in končno prisluhnili samim sebi. Do takrat sploh nisem razmišljala o tem, kako globoko zakoreninjen v nas ljudeh je kolektivni strah pred negotovim življenjem, brezposelnostjo, občutkom, da smo breme svojim bližnjim, občutkom, da smo neuporabni. Vedno nas preganja »kaj pa če«, vedno nas je strah zapustiti varen bubble naših ustaljenih navad in teka življenja. Še huje, ta strah velikokrat še dodatno okrepijo celo naši najdražji, ki nam lahko suvereno rečejo »ampak veš, mogoče pa to ni najboljša odločitev« in nas sprašujejo, če smo res, ampak res sigurni v svojo odločitev in rebelde vzgibe.

In tako smo ljudje stuck. Obsojeni na nekaj, kar nas bo nekoč lahko pokopalo v lastnem nezadovoljstvu. Tudi mene je preganjalo vse to, do tiste noči, ko mi je postalo relativno vseeno za vse skupaj. Sestavila sem si kupček pros/cons seznamov, motivacijskih moodboardov in predstav o tem, kaj si želim, kdaj se dobro počutim in predvsem kdo sploh sem.

In tukaj lahko (končno, ane) začnem z odgovarjanjem na vprašanje

zakaj the fuck sem šla s Porscheja?

 

Maša Mazi PorscheZelo očitno se v novi vlogi na začetku nisem najbolje znašla. 

Razlogov je ogromno, ampak da ljudi ne utrujam z neskončnim monologom, ponavadi vedno podam samo en razlog,. Odvisno od tega, kdo moj sogovornik je. Ko mi je to vprašanje zastavil moj novi delodajalec, sem mu odgovorila da zato, ker se ne počutim dobro v korporativnem okolju. Tistim, ki me tudi osebno zelo dobro poznajo, povem, da se delo v luksuznem segmentu avtomobilske industrije, ki je eden največjih onesnaževalcev, enostavno ne sklada z mojimi vrednotami. Tistim, ki vidijo Porscheja v svoji garaži kot ultimativni cilj v življenju, odgovorim, da sem dobila boljšo poslovno priložnost. Večina teh ljudi to razume kot več denarja na plačilni listi. Tistim, ki delajo kaj v povezavi z oblikovanjem/marketingom/oglaševanjem povem, da se želim vrniti nazaj v čisto oblikovanje. Tistim, ki ne sodijo v nobeno izmed teh skupin, enostavno povem, da se nisem dobro počutila in pustim, da si interpretirajo po svoje.

Ne bom rekla, da nisem vedela v kaj se spuščam. Ker sem. Neke vrste 50-urni tedenski delovnik se mi je zdel samoumeven, »deadline je včeraj« in multitasking sem pričakovala, veliko psihičnega napora tudi. Vedela sem, da mi področje ni blizu, ampak sem se odločila, da mu dam priložnost, nikoli ne veš. Konec koncev, kdo bi bil tako neumen, da bi pri 22 letih Porscheju rekel ne, right? C’mon. Nekaterim sem ukradla sanje. Pa mislila sem, da bo cel svet moj! Pričakovanja so bila velika, zato sem tudi vztrajala. »Saj se splača.« Se. Če zmoreš. Jaz nisem, niti psihično niti fizično, in to ti povem brez sramu. Včasih pač poskusiš in upaš na najboljše. Včasih ti uspe. Včasih se pač ne izide, ker kombinacija tebe in tvojega dela enostavno ni prava. Vseeno pa je prava umetnost na neki točki sprejeti, da s tem ni čisto nič narobe.

Ko je moje delo postalo bolj ali manj natempirana rutina s projekti, ki me niso več stimulirali in mi prinašali notranjega zadovoljstva, sem se začela zavedati, da me marketing in PR pol toliko ne osrečujeta, kot so me osrečevali vsi side hustling projekti, ki sem jih izpeljevala tudi tekom 50-urnega delovnika, večinoma ponoči seveda. Damn, celo diplomo, ki je nastala vzporedno, me je osrečila bolj kot karkoli povezanega z marketingom!

Poleg tega sem bila izmučena, fizično in psihično. Na eni strani me že tako ali tako tepejo slabokrvnost in ščitnica, po drugi strani pa sem trpela zaradi svojega pretiranega občutka odgovornosti ter dejstva, da sem deloholik in perfekcionist, ki si ne more pomagat, da dela in skrbi ne bi nosil tudi domov. Ali na dopust. Potem pa še stres, neprespanost, v povprečju 9-urno sedenje vsak dan, slaba prehrana,  približno 3 ure prostega časa na dan če odštejemo spanje, pa popolna odsotnost rekreacije. Ni čudno, da sem v tem enem letu zbolela kar 8x. Letošnje leto je bilo tudi leto, ko sem zaradi določenih situacij preživela več časa pri zdravnikih in ob (ter na) bolniških posteljah kot kadarkoli prej. In ko si na kliničnem že 5. dan zapored ti kar naenkrat kapne da »fak, jaz nočem končat tukaj!« Sploh pa ne zaradi nezdravega življenjskega sloga, ki ni v skladu s tem, kar si želiš.

 

918 Spyder

Ne zanikam: razgled sploh ni bil slab.

Vsa ta dejstva, vsi ti razlogi, so prišli skupaj tisti dan, ko sem se odločila, da je konec. Sprejela sem trdno odločitev, da bom od zdaj naprej vedno najprej gledala nase in da si bom vsa nadaljnja delovna mesta prikrojila tako, da se bom dobro počutila. Vsak človek je drugačen, a jaz sama za svojo optimalno produktivnost, zagnanost in visok nivo ustvarjalnosti (ki ga v svojem poklicu potrebujem praktično ves čas) potrebujem določene stvari.

Moja sanjska služba izpolnjuje 5 točk

  • prilagodljiv delovnik,
  • možnost dela od doma (oziroma izpod palme v Indoneziji, realno),
  • možnost izobraževanja in potovanja,
  • fer odnos in spoštovanje mojega inputa in
  • okolje, ki me bo namesto da me navdaja s stresom in neprestanim pritiskom, navdihovalo in stimuliralo v pozitivnem smislu.

Zdaj si verjetno misliš »halo, pa saj to si želimo vsi« in pa »sanja svinja kukuruz« ampak ja, res je! Toda stvar je v tem, da zbereš jajca in zagrabiš priložnost! Stvar je v tem, da nehaš te bulletpointe videti samo kot neuresničljive sanje ampak kot popolnoma dosegljive cilje. Digitalna doba v kateri živimo je idealen čas, da če priložnosti za naše sanjsko delo ni, da bi jo zagrabili – si jo ustvarimo! Zavedam se, da niso vsi poklici taki, da bi to lahko naredili, a pri skoraj vseh se da vsaj nekaj spremeniti, da prideš korak bližje »popolni službi«. Enterpreneurship, upwork, consulting, coworking prostori, start upi, social media, subvencije, možnost ustanovitve lastnega podjetja – vsa infrastruktura za »sanjsko« službo je tukaj, zdaj in z nekaj poguma jo lahko takoj izkoristiš! Zavedam se tudi, da nismo vsi ljudje isti in da nekaterim več pomeni sigurnost, varno zavetje svoje pisarne, siguren in soliden prihodek ter mirna rutina. And that’s perfectly fine! Čar je, da najdeš takšno delovno okolje, ki ti ustreza in te izpopolnjuje.

Masha Mazi kariera Porsche

Moj prvi delovni dan je zgledal takole. 

Ne, Porsche ni bil samo stres

Bil je moja največja in najboljša šola do zdaj!

Mogoče se je do zdaj slišalo, kot da sem samo trpela, pa ni čisto tako. Seveda – hudo ime, huda znamka, moj Snapchat in Instagram sta bila polna storyjev z norih dogodkov, o katerih lahko večina le sanja. Ne samo to, podjetje me je pošiljajo na raznorazna visokokakovostna izobraževanja, vlagalo v moje močne plati (vsebinski marketing, kreativno razmišljanje in pisanje) in mi nasploh dalo ogromno svobode ter zaupanja, da sem samostojno lahko speljala aktivnosti, kakršne marsikateri senior na podobnem področju ne more. Vsaj ne tako neodvisno. Veliko sem potovala in hodila naokoli, dobro jedla (in če si študentski foodie, to veliko šteje), spoznala čudovite ljudi ki jih davek na luksuz ne obremenjuje. Sicer ne morem z gotovostjo trditi, vendar sem skoraj prepričana, da brez Porsche logotipa na svoji vizitki nikdar ne bi imela priložnosti govoriti z vsemi uspešnimi poslovneži, ki sem jih spoznala. Vendar nisem tako hvaležna za ta stik, ki mi ga je logotip omogočil, kot sem hvaležna spoznanju, da je večina teh ljudi neverjetna, občudovanja vredna. Nikdar prej nisem imela toliko dobrih debat v tako zgoščenem času, nikoli prej se nisem mogla z ljudmi pogovarjat na takšen način. V komunikaciji z njimi je več spoštovanja, zrelosti, splošne razgledanosti in iskrenosti kot sem jo kadarkoli videla v (na žalost) premnogih seansah kavic z zdolgočasenimi vrstniki v neki popubertetniški eksistencialni krizi, kjer je opravljanje edina smer v katero pogovor lahko teče. Kar sem ljubila pri teh pogovorih je bilo dejstvo, da sem se počutila enakovredno, kljub temu da sem bila 22-letna mula. Pa s tem ne mislim, da sem se počutila kot da imam v denarnici denarja za enega novega Rolexa ali pa spontan izlet na Karibe. In po koncu vsakega takšnega dialoga uravnoteženega med obema sogovornikoma, se mi je ta sogovornik zahvalil za dober pogovor. Seriously, kolikokrat se ti še kdo zahvali za dober pogovor?

Te zahvale so bile moja droga. Bolj kot logotip, bolj kot dobra hrana, bolj kot hrumenje dobrih avtomobilov. Vendar ta droga v moji julijski kalkulaciji ni pretehtala porušenega psihičnega ravnovesja in osebnega nezadovoljstva.

Na koncu sem se odločila zase.


Hej, welcome to my blog in hvala ker me bereš!
Kaj pa ti misliš? Je vredno, da se odpoveš dobri službi v priznanem podjetju na račun svojih vrednost in strasti? Imaš podobno izkušnjo? Pofočkaj se v komentarju!

12 Comments

  • Mamanator

    Masha, čudovita si! Ostani še naprej taka in živi svoje sanje!!!!!!

    • mashanator

      <3

    • mashanator

      Likewise!

  • pajo

    Točno tako… moraš imeti jajca in vedeti kaj želiš. Enkrat živiš!

  • Ana

    Woohoo, just found you today. Impressive, will keep reading you!! :-*

  • Mateja

    Bravo Masha! Oh, kako te razumem. Sama sem rabila 15 let, da sem pustila “čudovito” službo v ameriškem farmacevtskem gigantu in začela delat stvari, ki me veselijo …. potem ugotoviš, da se je treba samo odločit in se nove priložnosti same pokažejo.
    Prav vesela sem, da sem našla tale tvoj blog…Super si!!!!

  • Matija

    Blogov ne berem, tvojga pa. Vesel dan še naprej.

    • mashanator

      Tole je pa najboljši komentar na svetu 🙂

  • Marjan

    Neverjetno, blog sem zasledil na Facebooku, potem pa kar ne moreš nehat in kar brskaš za novimi blogi… Čestitam tako za vsebino kot način pisanja, ki je blizu “navadnim” ljudem 👏

    • mashanator

      Joj kako lepo je to prebrati! Najlepša hvala. 🙂

  • Spela

    Carsko, prebrala sem tvoj prvi blog o okoljevarstvu in veganstvu, potem pa nekaj casa nisem, zdaj pa sem te slucajno vidla v newsfeedu ker sem te zadnjic pofollowala na instagramu, ko si delila nek moj blog in sem dejansko ugotovila, o, tole punco sem pa ze brala, da vidmo, kaj je se mela za povedat. Kul si in vsec mi je, ker stvari poves tako iskreno, brez olepsevanja, zivljenjsko in pristno.top!

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.