Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Samemu sebi si največja motivacija

Starši so odprli portovca iz Lizbone (foto-kvazi potopis 1. in 2. del, če zamujaš) in ker ne nesem praktično nič alkohola, sem se cela dobre volje po par požirkih naključno srečala z nekoliko pozabljenim komadom na eni izmed svojih res, res starih playlist, ki me je butnil v stanje, ko sem sama sebi širokih oči rekla “damn, nekam sem pa prišla ane”. Med tem ko to pišem, me roka prijetno peče na mestu sveže tetovaže. Lepota celjenja novih tetovaž je, da se v tem času zares zavedaš vsake že obstoječe (na katere sicer včasih pozabiš, sploh če niso na vidnem mestu), predvsem pa njihovega pomena. In vsaka izmed njih me spomni na to, kako zelo sem zrasla. V takih trenutkih, kot je ta, postanem popolnoma prežeta z novim valom motivacije, zagona, volje. Spoznanje, da si samemu sebi največja motivacija, je eno izmed najlepših ter najbolj nagrajujočih iz stališča osebne rasti. V tej poplavi občutkov ponosa si želim v sledečem zapisu deliti, kako priti do točke, da samega sebe motiviraš. Vsak dan znova.

Spoprijatelji se sam s seboj.

Spomnim se obdobij, ko sem samo sebe iz dna srca sovražila. Od konic nohtov pa do najglobljih kotičkov svojega srca. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislila, da mi bo kdaj uspelo priti na nivo, na katerem sem zdaj. Da preideš iz stanja, ko samemu sebi ne moreš zaupati, pa do stanja, ko si sam svoj najboljši prijatelj: nekoč pravljica, danes resnica. Če bi jaz brala ta zapis kakih 5 let nazaj, bi malo prhnila in nadaljevala s kopanjem v občutkih samopomilovanja in manjvrednostnih kompleksih. Jaz, da bi kdaj sama sebe motivirala? Pha, ni šans. Ker nisem nič dosegla. Ker ni nič od mene. Ker ne vem, kaj hočem. Ker ne vem, kdo sem. Ker nisem nič posebnega. Ker je toliko ljudi okoli mene boljših.

Če so ti te misli znane, potem je to znak, da začneš delat na sebi. Seriously, brez izgovorov, zdaj. Ker so ti problemi zelo kompleksni in odvisni od primera do primera, ti žal ne morem dati recepta za ultimativno samopomoč. Ne morem, pa tudi če bi ga imela, ti ga ne bi hotela dati. Pa ne zato, ker ne bi hotela, ampak zato, ker je že v tebi. Kako osladno, right? Ampak je res. Začni s poglabljanjem vase, piši, beri, iniciiraj interne dialoge s seboj, dovoli si razčistiti stvari, ki jih skrivaš nekje daleč zadaj v podzavesti. Naučiti se moraš samega sebe spoštovati, se brezpogojno podpirati, v sebi videti dobro, pa tudi slabo, in biti nase ponosen ne glede na vse.

In nato … se motiviraj.

Motivacijska samorefleksija

Ko si ready, se usedi in sestavi seznam stvari, na katere lahko iskreno rečeš, da si ponosen/a. Lahko so čisto majhne stvari. Lahko so tudi tiste zares prelomne. Jaz sem ponosna na svoj rekord v sestavljanju rubikove kocke, prav tako kot sem ponosna na to, da sem zbrala vsa jajca na tem svetu in šla iz toksičnega razmerja. Ponosna sem, da sem se razvila v gurmanskega foodieja, ki res rad kuha za dušo, po tem ko sem nekoč znala pripravit samo riž in makarone. Pa ponosna sem, da se danes lahko pogledam v ogledalo in svoje telo opazujem z ljubeznijo namesto s prezirom, kot včasih. Vidiš ta razpon? Tako manjši kot večji napredki v mojem življenju, me motivirajo. S takšnimi vajami obnoviš občutek uspeha v samem sebi in dodatno podžgeš kolo svojega zagona.

To prakso lahko spremeniš v rutino – lahko dnevno, tedensko, mesečno. Določi si čas, ki ga nameniš sebi, svoji rasti in refleksiji. Če te tole nekoliko spominja na treniranje hvaležnosti – ja, nekako podobno, le v dveh različnih smereh, ki imata skupna stičišča. Hvaležnost lahko izredno povezuješ s čuječnostjo, med tem ko motivacijo lahko gledaš iz več kotov – osebno, karierno, športno, ustvarjalno, … Jaz osebno prakticiram oboje. Toplo priporočam.

Definiraj svoje življenjske cilje, svojo vizijo, svoj namen

Ja, tja v eksistencialne vode gremo. Brez cringeanja, prosim. Vem, kako težko je v veliko primerih sprejeti dejstvo, da lahko nekaj doprineseš svetu. Vem, da ni enostavno verjeti, da se resnična sreča skriva v tem, da prenehaš gledati samo nase ter začneš iskati načine, da od sebe svetu, ljudem, čemurkoli že, nekaj daš. To je lahko tvoj talent, tvoja ambicija, tvoja nora ideja, inovacija, filozofija. Veliko mladih (nas) ima težavo z definiranjem svojih življenjskih ciljev in vedno znova poslušam vrstnike, ki še vedno pri svojih 24 letih ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Hudo mi je, ker nas izobraževalni sistem sili v piflarijo, ki ne pripomore niti k splošni razgledanosti, ampak nas samo momentarno zaposli in ustvarja lažno sliko “inteligentnih” in “nadarjenih”. Namesto, da bi mladi v najstništvu odkrivali svoje talente, hobije, ki jim prinašajo srečo in aktivnosti, ki jih izpopolnjujejo, smo popolnoma prezaposleni z učenjem na pamet in rezultati, ki niso relevanten prikaz naših sposobnosti, karakterja in vrednosti.

Torej, če se tudi ti boriš z iskanjem svojega namena in ne veš, kjer začeti, naj ti dam nekaj smernic. Motivira naj te področje, na katerem lahko padeš v svoj “flow” ali “zone”. Tisto, ko si 100 % sfokusiran na to kar počneš. Ne slišiš, ne opaziš okolice, ne čutiš lakote. Potem pomisli – po čem si želiš, da se te ljudje spomnijo, ko te ne bo več? Na kakšen način misliš, da lahko v neki svoji meri izboljšaš svet? Resno, karkoli – lahko olajšuješ stiske ljudem, lahko jih navdihuješ, jih inspiriraš skozi svoje ustvarjanje, jih zdraviš, lahko skrbiš za okolje, živali, svet izobražuješ, inoviraš za boljšo prihodnost, karkoli. Kakšno početje, katere dejavnosti, kakšno delo ti prinaša največje notranje zadovoljstvo? Pogovarjaj se sam s seboj in si iskreno priznaj točko, ki bi morala biti fokus tvojega življenja, pa se jo morda nekoliko bojiš. Meni je pri definiciji mojih ciljev pomagal Ikigai diagram, morda lahko tudi tebi.

Na to temo imam namen pisati še v ločenem zapisu, zato se bom na tej točki ustavila. Naj zaključim s tem, da menim, da je odkritje svojega namena nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Ko vidiš, da lahko v danem času, z danim telesom in danimi sposobnosti nekaj narediš, spremeniš in vplivaš na svet okoli tebe, se v tebi zaneti ogenj. verjemi. In ni ga lahko pogasiti.

Motivacija delo in kariera

 

Beast mode

Ej, čisto resno. Sigurno poznaš stereotip o fitneserjih/bodybuilderjih v premajhnih tank topih in si zdajle lahko predstavljaš njihovo renčanje in rjovenje pred serijami vaj. In čisto iskreno – ne glede nato kako silly je to videti in slišati, ima smisel. Nekatere ljudi pač rjovenje spravi v njihovo beast mode stanje. Velikokrat se sprašujem, zakaj se zdi ljudem čisto logično, da je vizualizacija eden ključnih delov performancea uspešnega športnika, ko pa pride do “normalnega” dela (se pravi, česarkoli nešportnega, kjer moraš nekaj uspešno opraviti), malokdo pomisli nanjo. Malokdo se dejansko mentalno pripravi na stanje, v katerem je lahko maksimalno efektiven.

Iz lastne izkušnje iz kratkega in sladkega obdobja olimpijskega dvigovanja uteži (ja, res, in ja vem – ne zgledam tako) – dviga ne narediš dobro, če nisi mentalno pripravljen nanj. Da so sotekmovalci rjoveli pred dvigi ni bilo nič nenavadnega. Da si pred dvigom poslušal svoj beast mode komad na slušalkah (hint: tale Linkin Park remix na dobrih slušalkah (!!!) in 1.25x ali 1.5x hitrosti) in strmel v prazno – tudi nič čudnega. Zaprte oči in čisti fokus, ko ne zaznavaš okolice ampak samo lastne misli? Klasika. Ko se naučiš samega sebe pripraviti na oviro in se tudi pripraviti na to, da jo premagaš, je naloga v realnosti mnogo, mnogo lažja.  Moč psihične pripravljenosti in vizualizacije je neprecenljiva. Enako stvar zdaj opažam pri jogi, čeprav je to čisto druga plat kot pa dvigovanje uteži. Tista perfektna stoja na glavi ne bo obstala več kot par sekund, če ne bom nanjo pripravljena tudi mentalno.

Tako da ti polagam na srce. Nauči se najti v sebi svoj beast mode. Nauči se ga privleči na dan. V svojem srcu obnavljaj občutke, ki jih želiš imeti, ko ti bo uspelo. Tukaj stopi v igro slavni fake it till you make it. Možgane se da precej enostavno prelisičit v stanje “zmage”, čeprav tam še nisi.

Motiviran moraš biti samo par sekund

Massive cringe vsakič, ko na kakšnem CV-ju vidim, da se oseba opisuje kot “visoko motivirana”. Please, do elaborate. Ker sem skoraj popolnoma prepričana, da je to en velik pile of BS. Motivacija, ki se kaže v učinkovitosti, bi morala biti razumljena kot, če si sposodim znani slogan, “just do it”. Potrebuješ samo tisti push, da začneš. Odštevaj, če moraš – 5, 4, 3, 2 ,1, start! Ko enkrat začneš in presežeš tisti začetni odpor do dela, delo steče. In ko tvoj delovni flow teče, ne potrebuješ več nobene motivacije. K njej se lahko vrneš, ko se z delom ne ukvarjaš več in ko se pripravljaš na naslednjo rundo dela. Motivacija je momentarna, je trenutek, ko ambicija doseže vrhunec v psihofizični obliki. Nadaljuje se z vedenjem/obnašanjem/dejanji v gibanju. Motivacija ni nekaj, kar imaš ali pa nimaš, temveč nekaj, kar narediš. S pomočjo motivacije, tistega evforičnega rusha, začneš z delom. Med delom pa potrebuješ dobro koncentracijo, organiziranost, fizično pripravljenost, psihično stanje in razumevanje, kdaj si najbolj produktiven.

Orientiraj se po ciljih in uspehih

Tudi jaz spadam med navadne smrtnike, ki imajo slabe dni. Take, ko se ujameš v začaran krog nezadovoljstva in občutka, da življenja ne živiš do maksimuma svojih zmožnosti. Da zamujaš priložnosti. Da ne govoriš z vsemi ljudmi, s katerimi želiš govoriti, ne obiščeš vseh držav, ki jih želiš videti, ne uresničiš vseh tistih yolo prebliskov, ki bi te napolnili z adrenalinom. V takem  stanju je težko sedeti s samim seboj in z odprtim srcem, glavo in očmi priznati samemu sebi, kako daleč si prišel. Toda vseeno – prisili se, usedi se in če ne drugače – napiši seznam vseh stvari, ki so že za tabo in jih vidiš kot uspehe, ki ti prinašajo občutek ponosa, zadovoljstva, notranje sreče in samoaktualizacije.

In ko se ti povrne samozavest, začni načrtovati svojo prihodnost. Začrtaj si tako cilje kot tudi želje, ki jih imaš zase. Definiraj tudi svoje sanje in uspehe, o katerih sanjariš v tistih najbolj intimnih trenutkih, preden zaspiš. In potem delaj za njih. Lahko si jih razdeliš v manjše korake in njihove podkorake, ki te bodo vodili k ultimativnim ciljem, izpolnjevanje mikro korakov pa te bo polnilo z motivacijo. Uspeh na uspeh, motivacija na motivacijo, to ustvari momentum, ki te bo gnal naprej. Spremljaj svoje uspehe in jih praznuj. Še večji efekt dobiš, če si obdan z ljudmi, ki praznujejo s tabo. Tudi najmanjše stvari. To so ljudje, s katerimi se je vredno obdajati.

Če te začrtovanje svojih ciljev še bolj zanima, preberi, kako sem si splanirala svoje leto 2018.

Vzemi si čas zase

Tisti, ki ste pristaši “hustlanja”, me boste tukaj grdo gledali, ampak žal ne morem (več, vsaj ne po svoji skorajšnji izgorelosti) podpirat takšnega življenjskega sloga. Sem pristaš skrbi zase, za svoje telo, za svojega duha. Podpiram lena jutra, če si večerni človek in podpiram ležerno namakanje v kadi pred spanjem, če si jutranji človek. Podpiram tudi comfort food v času, ko se počutiš prazno in pa dobro knjigo namesto žuranja s kolegi, ko ti ne paše druženje.

Glavni razlog, zakaj podpiram, da si vsak vzame kvaliteten čas zase, pa je, da je to čas, ko se nezavedno zbližaš s seboj. To ti lahko sploh pride prav, če imaš težave s seboj, s samopodobo in samozavestjo. Spoprijateljiti se sam s seboj pomeni tudi, da se lahko poglobiš vase in zares spoznaš, kaj te osrečuje, kaj te veseli, kaj te motivira. Je čas za samorefleksijo in čas, ko lahko izgradiš ponos do svojih dosežkov. Če delaš 24/7, komaj najdeš trenutek, da zadihaš in te obveznosti preganjajo še v spanju, s časom pozabiš na svojo notranjo motivacijo. Če pa se zanašaš samo na zunanjo motivacijo, te lahko ta hitro skuri. Ker pomisli – za koga se konec dneva ZARES trudiš? Zase ali za druge? Zaradi pričakovanj družbe? Če je odgovor slednji, potem imaš očitno slabo zgrajen odnos s samim seboj in perspektivo usmerjeno na zunanji svet. Žal mi je, da ti moram to reči, ampak s časom tovrsten pristop k življenju in uspehom ni dober. Živeti bi morali zase, ne za druge. Živeti bi morali svoje vrednote, ne pričakovanj ostalih. Dokler tega pogleda ne odobravaš, pa se bomo morali strinjati, da se ne strinjamo. Se slišimo čez par deset let, da primerjamo svoje psihično zdravje in notranje zadovoljstvo?

Uspeh in motivacija

 

In še nekaj predlogov za odkrivanje motivacije v sebi

Nedolgo nazaj sem naredila svoj “current vs future me” mini projekt, zadnje čase izjemno priljubljen med simpatizerji osebne rasti. Na list papirja ali v zvezek na eno stran narišeš sebe v tem trenutku in okoli napišeš vse stvari, ki te definirajo v tem trenutku. Poklic, aktivnosti, počutje, mentalno stanje, glavne faktorje tvojega življenja. Na desno stran pa narišeš sebe v prihodnosti, svojo “sanjsko” verzijo samega sebe in ponoviš vajo s pisanjem. Kaj si želiš zase? Kje se vidiš? Kako 3se počutiš? Kaj počneš? Kdo so ljudje okoli tebe? Kje živiš? Kaj delaš? Ta preprosta naloga je odlična spodbuda za samorefleksijo in kritičen pregled trenutnega stanja ter kako daleč je od tistega, ki ga ultimativno želiš doseči.

motivacija tehnike za motiviranost

 

Naslednja stvar, pa vem, da se ponavljam znova in znova, so vision boardi. Ampak če si vizualen človek. To. Tako. Zelo. Zelo. Pomaga. Naj bo nekej blizu, lahko na steni, tabli, omari, v dnevniku, planerju, celo na Pinterestu ali kje drugje – važno je, da ga čim večkrat vidiš. Vključuje naj fotografije, citate, misli, čečkarije, screenshote, karkoli kar te spomni na to, kar želiš iz sebe narediti.

Vision board motivacija

Vir: Honeybee Joyous

Omenim naj še nevrolingvistično programiranje. Jaz se sicer šele začenjam spoznavat s tem pristopom ampak sigurno je nekaj, kar potrebujem. Z njim se naučiš preko komunikacije (z drugimi in pa s samim seboj, kar me še posebej zanima), spremeniti mentaliteto, perspektivo, pristop in razmišljanje tako, da lažje dosegaš cilje, si bolj uspešen, motiviran etc, odvisno od tega, kar želiš s tem pristopom doseči. Pravzaprav bi lahko na tej točki rekla karkoli od meditacije z afirmacijami pa do pozitivnega govorjenja s samim seboj ali poslušanja motivacijskih videov. Besede imajo ogromno moč.

 


 

Sigurno si že kdaj slišal/a, da si sam konec dneva edina oseba, na katero se res popolnoma lahko zaneseš. Enako je z motivacijo – ko te ne motivira nič drugega, lahko samega sebe motiviraš le ti. Da razviješ zmožnost samomotivacije, ti prinese ogromno plusov – ne samo kar se tiče osebne rasti, temveč postaneš tudi veliko več vreden “delavec”, sploh če si na vodilnih položajih kjer se sprejemajo težke odločitve in velikokrat opravljajo neprijetna dela – v tistih primerih je potrebno nabrat ves fokus in ga investirat v tisto eno opravilo, ki ga ne bo naredil nihče drug. Če pa si ti sposoben zgenerirati veliko dozo motivacije iz samega sebe in opravilo zaključiti več kot odlično, kakšno vrednost, spoštovanje in doprinos misliš, da s tem ustvariš? Ogromen.

Splača se. V komentarju zapiši, kako se motiviraš ti! Nikoli ni dovolj predlogov. 🙂

 

 

4 Comments

  • Jan

    Prav z vsakim stavkom, ki si ga napisala se nebi moral bolj strinjat. Res odlično.
    Ko je pa res hudo in se človek ulovi in nima motivacije pomagajo krajša časovna obdobja oziroma razdelitev na delčke. Delo za katerga potrebujes 3 ure razdelit na 3 dele in si vsako uro dodelit sam sebi “nagrado” (kratek sprehod okrog pisarne, koscek cokolade,..) in gre. Govorim za skrajne primere ko res mora bit nekaj narejeno in “ne mores”! 👌

    • mashanator

      Super taktika, jaz delam nekaj podobnega samo ne omejeno na čas ampak na naloge. Si pa na račun tega večkrat razdelim naloge v še manjše predalčke. Hvala ti! 🙂

  • Matija

    Dobra motivacija je spoznanje da imaš omejeno št srčnih utripov 😄

    • mashanator

      O ja! Res 😀

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.