Lizbona v objektivu, prvič

Nekaj časa je že minilo odkar sem prišla nazaj. Ampak občutki so še vedno isti. Pravzaprav se mi zdi, da sem v Lizboni pustila delček sebe, česar nisem niti slučajno pričakovala. V zadnjem času ugotavljam, da najbolj uživam v potovanju, če od destinacije ne pričakujem absolutno ničesar. Na koncu te tako vsaka stvar še toliko bolj pozitivno preseneti in se ti vtisne tako globoko v srce, da si na koncu lahko rečeš samo kmalu bom nazaj.

Ne vem čisto točno, kaj me je najbolj očaralo. Mogoče dejstvo, da se s pristankom na letališču znajdeš v ogromnem melting potu kultur, ras in prepričanj, ampak ne glede na svojo raznolikost ljudje sobivajo v čisto svojem prijetnem ritmu. Takem, malo latino-arabsko-zahodnjaškem mix ritmu. Lizbona je čisto drug svet kot Španija (in iskreno si nisem mislila, da mi bo še kdaj katero mesto tako všeč kot mi je Madrid). Ima svoj feel, ki spominja na staro Ljubljano, s to razliko da se kot v našem centru počutiš skoraj čez celotno mesto, ki se razteza čez 7 gričev.

In ja, že ko pristajaš te prevzame.  Popolnoma. Verjetno k temu pripomore tudi šok, ko pristaneš na 30 stopinjah Celzija po tem, ko si se celo noč vozil na slabih 10, čeprav jih je v GoOptiju med spanjem čutiti še manj. Prevzame te tropsko rastje in morski zrak, oglašanje galebov, trgovinice z lokalnim sadjem na vsakem vogalu, kičasti rumeni tramvaji, mladi street performerji, prijazni nasmehi in prisrčne trgovinice z vsemi možnimi lokalnimi umetninami, pisane ploščice vseh mogočih vzorcev in kramljanje domačinov pod balkonom ob polnoči, ne glede na to kateri dan je.

Lizbona guide

Kaj bom počela naslednjič

Ustaljena praksa je, da blogerji pišejo o tem kaj so počeli. Ne o tem kaj bodo počeli naslednjič. Jaz pa se sigurno še vrnem. Takrat si želim izkusiti Lizbono tudi na nekoliko manj turističen način kot sem jo tokrat. En teden je pač premalo, sploh če si želiš ogledati še okolico. Naslednjič mi torej sigurno ne uide nobena izmed razglednih točk in za vsak sončni zahod bom izbrala drugo. Izgubila se bom na poti do zapuščene restavracije Monsanto sredi parka. Pozabila koliko je ura med obiskom LX factory. In zapravila ves svoj budget na bolšjem trgu Feira da Ladra.

Lizbona guide

Vino, smeh in zelenje

To so tri besede, s katerimi bi opisala svojo izkušnjo tam. Kar se mi je usedlo globoko v srce, so večeri preživeti na mojem skromnem raztegljivem kavču sredi “party soseske” Bairro Alto, kjer si enostavno ne moreš pomagati – vsak večer znova se ne glede na izmučenost znova nalezeš dobre volje ljudi, ki večerjajo pod tvojim balkonom in izgubljajo svoj glas ob dobrem vinu. Ko se restavracije končno zaprejo pa ostane na ulicah kup mladih, ki se imajo bolje kot pa katerakoli družba ki jo vidim ob Ljubljanici/za Maksijem/kjerkoli že pri nas. In ne moreš jim zamerit, če žurajo do jutra.

Malo sem odtavala. Kar sem želela povedati je, da sem se zaljubila v zelenje Lizbone. Na vsakem koraku naletiš na drugačen park s prisrčnimi lokali ali trucki preurejenimi v lokale. Palme povsod. Predstavljaj si staro Ljubljano s tropskim vibeom. Mmmmm. Če se kdaj odpraviš na Portugalsko, si privošči kakšen botaničen vrt ali dva. Polagam na srce. Ni lepšega oddiha za oči, noge in srce.

Lizbona guide

Fado, neskončna modrina in sončni zahodi

Dve ugotovitvi:

1. Večina narejenih fotografij iz Lizbone je pokončnih. Ne morem verjeti. Krivim podzavesten vpliv Instagrama.
2. Travel itinerary je skorajda full-time job ali pa vsaj konkreten projekt za freelancerja. Mogoče zame kot perfekcionista. Ampak v vsakem primeru danes tega nisem bila zmožna sestavit.

V vsakem primeru mi je preostalo toliko fotografij, da v bližnji prihodnosti načrtujem še objavo potovanja v Lizbono iz bolj tehničnega vidika – budget, kaj pogledat, na kaj pazit, itd. Nekoliko bolj splošen zapis z estetskim vložkom. Glede na to da to še vedno bereš, te lahko pričakujem tudi naslednjič, yes?

Ja, tudi jaz sem z eno nogo že/še vedno v Lizboni.