Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Ko bom stara, bom imela grde tatuje

Čisto iz firbca sem šla na med.over.net (I know, I know) brat bistroumne debate o tatujih in kako s staranjem postanejo grdi. Poleg tega, da mi je umrlo par možganskih celic, sem dobila tudi super navdih za pisanje tega zapisa en dan po svojem obisku 11. mednarodne tatu konvencije pri nas.

Kdo to rabi gledat. Vtetoviraj si na rit, Ni bolj žalostnega kot videt neposrečeno skropucalo nekoga, ki je tetoviral, ko je imel slab dan. Da je mera polna, nekateri lastniki tatuja nimajo niti lepe postave, kaj šele da bi imeli zdrav videz.


Meni se zdi to primitivno. Na ženskah in moških. Ko otroci, ki pridejo iz vrtca kjer so imeli na razpolago flumastre


U bistvu so od nekdaj kmetje na farmah z raznimi tatuji označevali svojo govejo živino.


moj stari ata je imel tetovirano srce, noter pa svojega 1. psa. Z leti je tatu postal tako grd, da je pes izgledal kot kamela, srce pa je dobilo obliko krompira.


Tako, malo za lepši dan. Komentarji so iz leta 2016 in iskreno sem kar malo presenečena, da v času, ko so tatuji modna muha, še vedno nosijo toliko stigme. Nekaj o tetovažah sem sicer že govorila v tem Q&A videu. Zdaj pa naprej k bistvu tega zapisa.

Tetoviranje proces in ideja

 

Ko bom stara,

bodo moje tetovaže grde.

Jaz pa tudi, relativno. Tako kot vsi moji vrstniki, če bomo ob tem destruktivnem načinu življenja dočakali zavidljive starosti, pri katerih, roko na srce, ne bomo videti več tako dobro kot pa danes. Moja polna lica bodo usahnila, smejalne gubice se bodo spojile s tistimi na vratu, moji baby bicepsi bodo že davno pokojni in ko bom v kopalkah marširala po plažah, bo večina ljudji prej pogledala stran kakor pa za mano. In to se bo zgodilo, če bom imela tatuje ali pa ne.

Razlogi za tetoviranje so različni,

ampak jaz se ne tetoviram zaradi videza.

Malo lažem. Seveda je nek estetski vzgib prisoten, tetovaže se meni osebno brez dvoma zdijo lepe. Govorim o tistih premišljenih, skrbno izbranih, z zgodbo za sabo. Ko pogledaš potetoviranega človeka, lahko hitro veš, ali sta njegova lastovka ali infinity simbol (pa brez zamere, samo primer) tam z razlogom in vzajemno dopolnjujeta človeka, ali pa sta tam kar tako. Ker je trendy. Ko gledam tetovaže, se vedno sprašujem kakšna zgodba je za njimi in kako je osebnost tetoviranca sooblikovala motiv, ki ga zdaj ponosno nosi. Pravzaprav je tetover ali tatto artist tista pika na i, ki vse skupaj – zgodbo, simboliko, slog – poveže v “lepo” celoto. Tetoverji, svaka čast. In iz spoštovanja do svoje preteklosti, svojih odločitev, osebne rasti in pa seveda vložka tatto artistov, bom na svoje tetovaže vedno gledala z maksimalno ljubeznijo. Pa če so zgubane, zbledele ali deformirane.

V trenutku, ko se odločiš za tetovažo, se zavedaš,

da slikaš na propadajoče platno.

Tako kot bi en dan razpadel papir z risbo. Tako kot blediš ti vzporedno s časom, bledijo tudi tatuji. Whoa, kakšen morbiden nihilističen mood, right? Ampak, a ni res? Vsak tetoviranec se tega zaveda. Nekateri se sicer res zanašajo na opcijo metode laserskega odstranjevanja, drugi pa enostavno pustijo času proste roke. Dejstvo ostaja, da vsak posameznik lahko prosto izbira, kakšno zgodbo želi trajno (pa čeprav samo začasno) nositi na svoji koži, dokler še diha. Sama zase vem, da ne obžalujem nobenega svojega tatuja, tudi svojega prvega ne, čeprav je nekoliko slabo narejen in po dobrih 4 letih že precej zdelan. Ne obžalujem ga prav zato, ker se za njim skriva globlji razlog, zakaj je nastal v tistem času na tistem mestu. Tetovaže nas opominjajo na to, kdo smo v nekem trenutku bili in če se kaj splača, je to biti ponosen nase in situacije, zgodbe, ideje, ki so nas oblikovale v takšne osebe, kakršne smo danes.

Nazaj k bistvu:

tattoo konvencija 2018

Prvič in nazadnje sem bila na tattoo konvenciji leta 2012, ko sem o črnilu na svoji koži še samo sanjala. Takrat sme z iskricami v očeh opazovala trpeče in delavne v enem čisto svojem svetu. Ta dogodek se mi je zelo lepo usedel v spomin, pa ne vem točno ali zaradi prijetne atmosfere, kjer sem se končno počutila nekoliko bolj domače (travme iz 1. letnika gimnazije, ko sem bila s svojo semi-irokezo največji freak na šoli), ali zato, ker sem kreativen človek in mi takšen ambient paše. V teh 6 letih se je marsikaj spremenilo – predvsem se je dvignilo število sodelujočih in slog ustvarjanja je očitno shiftal iz old schoola in geometrije v dotwork, fotorealizem, watercolor in ostalo abstrakcijo.

Mini rant

Spremenila se je še ena stvar. 6 let nazaj sem brez problemov in slabe vesti fotkala dogodek, med tem ko sem včeraj opažala ogromno zavojev z očmi in naveličanih zavzdihov tetoverjev, čim se jih je v radiju enega metra približala kamera. Po eni strani bi se najraje ugreznila v tla, po drugi pa jim zrecitirala jezen monolog o tem, da mi ni niti najmanj v interesu motit njihovo delo (trust me, ni mi prijetno slikat ljudi, tako da RES znam bit nenadležna in diskretna, poleg tega sovražim zrežirane fotke in obožujem spontane škljoce). Konec koncev so na konvenciji in lahko pričakujejo, da jih ljudje opazujejo. A ni vseeno, ali to počnem s parom oči z ali brez fotoaparata pred njimi? Če to slučajno bere kdo, ki se s tetoviranjem ukvarja, prosim, javi se mi, z veseljem bi malo debatirala okoli tega. </rant> Ampak pustimo to. Overall je event super, vreme je bilo za dol past, obiskovalci so bili dobro razpoloženi, on site motivi fenomenalni. Vredno vsakega evra in veselim se naslednjega leta. Do takrat pa uživaj v fotkah, pofočkaj se v komentarju in mi povej, kaj si o tetovažah misliš ti!

Še hiter disclaimer: če se slučajno najdeš na fotki in ne želiš, da je tukaj objavljena, mi javi in jo takoj odstranim. 

4 Comments

  • Elena

    Prva zadeva, fotke so res hude!
    Meni so tattoo-ji noro lepa stvar. Občudujem vse, od A4 abstraktnih motivov, majhnih detajlov.
    Jaz vem, da za vsakim mojim tattoo-jem stoji zgodba in da mi ga ne bo nikoli žal. Poleg tega izbiram takšne, za katere vem, da mi pristojijo.
    Ful bi si želela met watercolor tattoo čez pol stegna recimo, ampak vem, da to nisem jaz.

    Tudi, če ima nekdo tetoviran simbol, ki je pač popularen na Pinterestu ali poročni prstan, pa se je kasneje ločil, verjamem, da je lahko tattoo lep spomin na neko obdobje v življenju, ljudi ali dogodke, ki so ga zaznamovali takrat. In ga ni treba obžalovat.

    Anyway, malo sem zašla. Pod črto, tattoo-ji so zakon. Umetnost. 🙂

    • mashanator

      Yess, točno to, se strinjam! 👏 Lepi so ubistvu ljudje, ki nosijo tatuje, že zaradi poguma, ker si upajo stopit iz večinske množice in na tak način izražat svoje strasti, zgodbe, karkoli že. Zakon v vseh pogledih. 🌸 + watercolor tatuji so tudi meni noro lepi, ampak na sebi ga pa ne bi imela. 🙂

  • Valentina

    Hvala za ta zapis, jaz se tudi cudim temu, v kako “naprednem” casu zivimo, ko pa pride do debate o tattoo-jih, pa dobim pod nos: A ti ves, da je to za celo zivljenje? A ves, kako bo to grdo, ko bos stara 60?
    1. Kdo je rekel, da bom docakala 60?
    2. Kje pise, da bos pa ti brez tattoo-ja pri 60. lep? -.^
    Ah,vglavnem,hvala za ta zapis, zagotovo marsikomu poboza duso, kot meni. 😊

    • mashanator

      Točno tako. Vedno znova me nasmejijo ti pogovori. 🙂 Hvala ti, me veseli!

Post A Comment