Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Kam sem izginila in zakaj sem te unfollowala

V zadnjem času sem postala sebična. Ne vem sicer, zakaj ima sebičnost tako negativen prizvok, ker s temi besedami mislim sledeče: nehala sem se prekomerno obremenjevat z mnenjem drugih, prenehala vlagat energijo tja, kamor je ni treba in za sabo pustila ljudi, ki so za moj osebni razvoj postali toksični. Sebično ali ne, meni se to ne zdi nič slabega. Še ena stvar se je zgodila – na mojem ljubem Instagramu sem stisnila unfollow čisto vsem, ki sem jih zadnja leta zvesto spremljala. Od tistih najdražjih, pa do vzornikov. Iz nekega razloga to moje dejanje obremenjuje moje sledilce in znance, zato sem se odločila, da svojo odločitev od A do Ž pojasnim tukaj. Skupaj z nekaterimi osebnimi updatei, ki jih moram dati ven, preden se lahko spet vržem v bloganje.

Torej,

kam sem izginila?

Nikamor. Še vedno sem tukaj. Prisotna. Le da končno spet mentalno (relativno) okej. Po moji vrnitvi iz Kazahstana se mi je življenje začelo obračati na glavo, predvsem na notranji ravni. Najprej sem si mislila, da je to samo prekomeren strah in izgubljenost, ki jo je povzročila izguba finančne varnosti (o čemer sem že pisala na Instagramu). Potem sem krivila izgubo motivacije in ponovno iskanje svojega smisla. Zadnji meseci so bili zame izredno dinamični kar se tiče odnosov – v moje življenje so prišli novi ljudje, nekateri mi odprli nova obzorja, drugi mi povzročili več zmešnjave kot koristi, s tretjimi sem prekinila stika, spet z nekaterimi sem se ponovno našla v popolnoma novih oblikah čudovitih odnosov. Vse skupaj me je pripeljalo do točke, kjer sem zdaj. Prvič v življenju zares sama in samostojna. Rabim svoj mir, svoj čas, svoj prostor in možnost, da vso svojo razpoložljivo energijo vlagam vase. Biti sama je (vedno bil in še vedno je) moj največji strah v življenju in moram ga premagati – če ne zdaj, ga ne bom nikoli, poleg tega pa se zavedam, da do določene stopnje v svojem osebnem razvoju lahko prideš le skozi premagovanje te poti. O moji duhovni rasti kdaj drugič, but oh boy, it’s been intense.

Tako. To je odgovor. Iskala sem samo sebe. Postavila sem si temelje. In zdaj grem naprej. Včeraj sem se usedla sama s sabo in razdelala svoje dosedanje uspehe, ponose, dosežke (več podrobnosti o moji UI/UX design in nasploh oblikovalski/kreativni karierni poti v včerajšnjem IG zapisu). Se spomnila na svoje vrednote, za katere strastno živim. Si postavila nove cilje in jih vizualizirala. Smešen občutek je, ko si hkrati neizmerno samozavesten in nepopisno prestrašen ter negotov. Ampak na tej točki mislim, da mi skoraj ne more spodleteti.

Kar se tiče tega bloga;

skoraj ne morem verjeti, da je več kot 2 meseca od moje zadnje objave. In še pred tem sem imela kazaško pavzo. Želim se vrnit k bloganju, ker mi manjka. Pisanje nasploh, pa imeti prostor, kjer se lahko prosto izražam, predvsem pa mi manjka ustvarjalni momentum. In s pisanjem ga bom brez dvoma spodbudila. Tako da brez dvoma lahko pričakuješ nove zapise, morda celo bolj v dizajn smeri, ker ja, moram spet prižgat tisto iskrico v sebi.

In še tisto najbolj popularno vprašanje:

“zakaj si vse unfollowala?”

Najprej – res cenim tiste, ki me to vprašajo direktno. In zelo malo vas je. Ogromno pa je tistih, od katerih na koncu do mene preko 234 ljudi pridejo govorice, da so celi začudeni glede tega mojega dejanja. Kot prvo mi je fascinantno, da se toliko ljudi sploh obremenjuje z mano, kot drugo pa, da se ubadajo s tako nepomembno stvarjo, kot je to, koga the fuck followam na faking Instagramu. Kar smeje se mi, ko to pišem. Večinoma so to taki, ki se mogoče enkrat na leto spomnijo nate, pa še takrat iz lastne koristi in jih iskreno niti malo ne zanima kako sem. Če spadaš med tiste – daj, saj si fluent na vseh družbenih omrežjih, piši mi, pa me vprašaj zakaj, če te že tako zanima. Res ni težko. Pa res ni slabo met potem debate o tej temi.

Zakaj. Že večkrat sem pojamrala, kako se mi gnusijo družbena omrežja, vsi ti fake obrazi, zgrešene vrednote. Vsi ti pokvarjeni vplivneži, ki vplivneži niso. In res, res me je začelo dušit, do te mere, da sem enostavno nehala odpirat Instagram, ki je sicer moja najljubša platforma. Sprva sem unfollowala vse ljudi zato, da bi iz svojega življenja izločila vplive drugih content creatorjev, ki name niso dobro vplivali. V eno skupino teh ljudi bi dala tiste, ki so v meni vzbudili FOMO (fear of missing out) filinge, pa občutke zavisti. V drugi pa tiste, ki sem jih sledila bolj iz vljudnosti, sicer pa se njihov način življenja, vrednote in prioritete niso skladale z mojimi. Tukaj sploh govorim o t. i. influencerjih, ki so odkrili lepoto greenwashinga, na račun katerega zdaj hinavsko služijo. Da bi se znebila teh dveh skupin, je bilo najlažje, da unfollowam kar vse in si tako prihranim kakšno zamero. Konec koncev, nikomur nočem nič hudega, live and let live, samo zame osebno, za mojo dušo, njihov concent ni bil nič drugega kot toksičen. To ne pomeni, da je takšen tudi za druge.

Najprej sem mislila, da bom s časom spet počasi pofollowala ljudi, katerim res želim slediti in spremljati njihovo življenje in ustvarjajo vsebine, ki me navdihujejo, ne dušijo. Pa se je zgodilo obratno – v tem svojem follow detoxu našla eno takšno lepoto, zaradi katere dvomim, da se bo v bližnji prihodnosti številka ljudi, ki jim sledim, premaknila z nule. Get ready, ker o tem sicer sploh ne razmišljaš.

A se spomniš časov, ko Facebook, Instagram, Snapchat in ostali mediji sploh še niso obstajali, ali pa so obstajali v zelo okrnjeni obliki? A se spomniš MSN-ja, kjer ni bilo nobenih storyjev? Takšno je moje življenje zdaj. Nisem 24/7 forsirano updejtana z življenji več sto ljudi, ki jih spremljam. Še vedno na dnevni bazi prečekiram profile ljudi, ampak tistih, ki me dejansko, iskreno, iz dna srca, točno tisti trenutek zanimajo.Oh, kaj pa kaj X počne zadnje čase? Grem pogledat,” in to osebo poiščem, si vzamem čas, preberem z iskrenim (!) zanimanjem, ne pa zato, ker je pač njegov zadnji life update ravno tam na mojem feedu. Še ena lepa plat tega je, da so moja srečanja s prijatelji, znanci in tudi popolnimi neznanci od takrat 100x boljša. Če se vrnem na MSN čase. Recimo, da tvoj prijatelj pride z morja. Ko pride nazaj, ga vprašaš vse o tem, kako je bilo, kaj je bilo, in poslušaš celo zgodbo o dopustu od začetka do konca z ogromnim zanimanjem, ker to zgodbo slišiš prvič. Z družbenimi omrežji pa je tako, da vsak dan po kapljicah prejemaš neka sporočila o tem, kaj počnejo, kje so, kako se imajo, kakšna temperatura je, geolokacijo, vse to in vse podrobnosti, skorajda kot s prenosa v živo. Kolikokrat dandanes od kolega na kavi slišiš “aja, sej to sem pa videl na storyju”? Velikokrat, sklepam. Jaz tega ne govorim več, ker zdaj sedim in z ogromnim zanimanjem požiram zgodbe, ki mi jih pravijo sogovorniki. Vmes pa mi pokažejo tiste svoje Instagram utrinke, ki jih še nisem videla in zgodba se dopolni v celoto. Moji pogovori in odnosi so spet postali iskreni in globlji. Ni več površinskih kavic, kjer itak že vse veš in nimaš tem za dialog.

In to je vse. Sprva sem te unfollowala, ker sem si hotela prečistit ljudi, ki jih spremljam. Potem pa sem s tem nadaljevala, ker sem našla neizmerno lepoto v nevednosti in neobremenjenosti s tem, kaj ljudje počnejo 24/7. Dejansko spet uživam v pogovorih. Kakšna svoboda. 

 


 

There. Zdaj veš, da sem nazaj. Da sem nekoliko prenovljena, sveža v glavi, pripravljena, da spet začnem grizt to življenje. Pred mano je kar nekaj borb, kar se tiče mojega kariernega življenja, ampak nič za to. Pogledam seznam svojih ciljev, ki sem ga zapisala včeraj in vem, da bo vse OK. Predvsem pa, da mi bo vse uspelo.

Grem zdaj. Nazaj k Emkeju na zvočnikih, pa jogi, workoutom, sprehodom in dobri hrani. Ta vikend se lotevam nekaterih novih projektov in pa tistih, ki so zadnje mesece zaradi moje osebne krize trpeli. Mam to.

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.