Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Kaj je narobe z Body Positivity gibanji

Nepopularno mnenje #2. Dejmo govorit malo o body positivity gibanjih, ki so v zadnjih parih letih vzcvetela. Ta zapis se bo začel tako, kot se skoraj večina mojih rantov – kontradiktorno. Namreč, obožujem body positivity gibanja. Hvaležna sem za njih. Škoda se mi zdi, da niso bila razširjena v mojih najstniških letih, ko sem jih nujno, nujno rabila. Ampak tudi brez njih se je dalo.

Kljub temu, da je gibanje, ki spodbuja ljubezen do svojega telesa in naj bi odpravljajo diskriminacijo med različnimi tipi telesa, pa je z njim nekaj stvari narobe. Iz moje perspektive tako narobe, da večine ne podpiram.

Moja zgodba o sovraštvu svojega lastnega telesa

Ne vem točno, kdaj se je začelo. Verjetno že zelo zgodaj, kajti prvi spomini so tako bežni, da sem morala biti še konkreten otrok. Spomnim se, da sem svojo mami žalostno in jezno hkrati vprašala »zakaj moram imeti takšna debela otroška lica« in mami mi je rekla, da tako pač je, jih imam po njej in očetu. Ta odgovor mi ni pomagal, samo jezna sem bila, ker sem bila obsojena na te gene. Drugi spomin se je zgodil v prvem razredu osnovne šole, ko me je mami pred frizerko vprašala, kakšno frizuro si želim in z mojim odgovorom sem povedala, da želim točno take lase kot X sošolka. Ter da svoje lase sovražim. Mind the fact da sem takrat še imela lepe in zdrave blond lase nekje do riti dolge.

V puberteti je postalo huje. Šla sem skozi različna obdobja sovraštva – en del življenja sem jokala zaradi svojih ušes, pa zaradi nosu, oči, ustnic, nog, rok, spet lic, trebuha, stopal, skratka celega telesa overall. Najhuje je postalo v točki, ko sem nehala rast in sem se začela rediti. Na to me je moja družina veselo opozarjala. Takrat sem malo stradala, malo bruhala, tudi povsem nehote. Včasih se mi je zgodilo, da kosila v šoli enostavno nisem mogla pojesti, ker sem vmes pomislila »oh, zdaj sem pa že nekaj pojedla« in hrana je začela silit nazaj ven. Takrat sem bila stara 13. Za tem obdobjem, ko sem se spet več ukvarjala s športom, me je najbolj od vsega bolelo dejstvo, da pač nimam oblin. Ko smo šli zvečer žurat, sem vedno dala nase trojni pushup iz New Yorkerja in notri zabasala še silikonske vložke, tako obupana sem bila. Najraje sme nosila daljše majice ali tunike čez hlače, da se ni videlo, da imam praktično ničelno rit.

Slika o moje telesu se mi je močno popravila s fitnesom in dvigovanjem uteži, ko sem na lastni koži videla, da si lahko sam svoj arhitekt zunanjega videza, kar se tiče postave. Takrat sem se vzljubila. In ko sem nehala trenirat, se je ta ljubezen nadaljevala. Žal nimajo vsi enake zgodbe s srečnim koncem.

In zakaj potem vseeno ne podpiram body positivity gibanj?

Body positivity gibanje telesni ideal

1. Body Positivity zanemarja zdravje

Če ne propagiramo več kajenja kot zdrave razvade, zakaj potem oglašujemo, da je debel zdravo, čeprav ni? Težava je v tem, da body positivitygibanja lahko velikokrat v podpornikih, ki jim kakšna sprememba v življenju ne bi škodovala, vidijo kot podporo in posledično za svojo lenobo najdejo potuho. Propagira se »big is beautiful« namesto »big is not healthy«. Debelost (in že 15 let nazaj je bilo v Sloveniji okoli 15 % odraslih debelih – debelih as in obese, in ne samo s povišano telesno težo) je znak nezdravega življenja, pogojena je lahko seveda z genetiko (le nekoliko), vzgojo, okolje in navade. Določena bolezenska stanja res naredijo izgubo odvečnih kilogramov, ni pa nemogoča. Telesa niso »big boned«. Svoj lifestyle izbereš sam. Prav tako je za vse, ki za svojo podhranjenost krivijo svoj metabolizem ali določeno bolezensko stanje, možno sistematično pridobivanje telesne teže. Le nekaj truda je treba vložiti v branje kakšne knjige, ki razloži osnove termodinamike. V hujših primerih bolezni seveda, to ne drži (in prosim, pojdi k zdravniku, če je tvoj dnevni vnos 4000 kcal in še vedno hujšaš).

Nikakor ne privoščim nikomur, ki se ukvarja z odvečnimi kilogrami, da trpijo posmehovanje, zbadanje in žaljenje drugih ljudi. Ne privoščim pa jim niti povišanih verjetnosti za povišan krvni tlak, verjetnosti za srčno-žilne bolezni, nekatere vrste raka, diabetes tipa 2, kostno-mišične težave, možgansko kap in težave z dihanjem. Body positivity bi moral spodbujati rek »zdrav duh v zdravem telesu«, ne pa samo zdrav duh. Tudi zdrav duh bo konec koncev na nek slab dan ob pogledu v ogledalo bil nezadovoljen in na plan privlekel vsa negativna čustva.

2. Body Positivity se fiksira na točno določen tip telesa žensk

In sicer predvsem debele ženske (spet, ponavljam, debele, ne tiste s povečano telesno težo, ampak tiste, ob katerih že na en sam pogled veš, da to ni zdravo). Body positivity bi moral spodbujati vse ljudi, brez izjem. Od žensk z »normalno« postavo, ki se borijo z motnjami prehranjevanja, do amputirancev, bolnikov z genskimi boleznimi, mojega in tvojega dedka, prvošolke, ki jo zbadajo zaradi očal in … moških. Kamorkoli pogledam in vidim izraz »body positivity«, vidim samo ženske, še več, velikokrat se razne organizacije in društva poimenujejo tako, kot da so namenjena zgolj ženskam.

Moja težava je v tem, da sta bili prvi dve osebi, za kateri sem kadarkoli vedela, da imata težave z motnjami hranjenja, moška. Oba brez podpore v tistih časih, brez dobrih vzorov in gibanj, ki bi jima povedali, da sta njuni telesi okej. In še danes, tisti moji prijatelji, ki so prekomerno težki, trpijo zaradi pomanjkanja podpore in razumevanja. Za njih nihče ne vpije »curves, because nobody likes to snuggle a stick«.

Veš kdo me res inspirira?

Ljudje, ki so zaradi takšnih in drugačnih pripetljajev izgubili del telesa. Pa 70-letni gospod, ki brez sramu pokaže svoj tatu nage gospodične na roki iz časov vojske. Znanca z značilno hibo na obrazu, ki pristopi do neznancev in jih takoj ujame s svojo karizmo. To je zame resničen navdih, ki bi se mu moralo reči body positivity in bi se ga v ta gibanja tudi vključevati, če res stojijo za tem, o čemer govorijo.

Še ena stvar, kot sem jo omenila v svoji izkušnji. Skinny shaming je resnična stvar. Tudi jaz sem že slišala marsikaj. Od kolegičinega bivšega, da je moja rit žalostna za zjokat. Pa na treningih med samimi mišičnjaki, da sem suha ko pajk. Pa da sem priviligirana, ker sem suha. In slišala sem, da je moj tight gap nekaj najgršega na svetu.  Pa da me ne bo noben hotel pogledat, ker nimam nič za prijet. In zakaj sploh nosim modrc, če nič nimam. Če nisi bil/a nikoli v takšni situacij – verjemi, ne počutiš se dobro. Niti slučajno.

3. Telo spet postane seksualen objekt

Priznam, tudi jaz sem imela včasih na steni nalepljen listek »I train to look good naked«. Sliši se dobro. Kdo ne bi hotel zgledat dobro ko sname oblačila iz sebe?

Težava je globlja kot sam body positivity movement. Seveda imamo nekje v naših genih zapisano, da bomo, bolj kot bomo bližje svojemu »alfa« videzu, več samic/samcev bomo privabili za reprodukcijo. Še dobro da smo čuteča in mišleča bitja, da gremo lahko vsaj malo čez to in uživamo v tem kar smo, brez da bi čutili stalen pritisk med 7 milijardami ljudmi na svetu, da ne bomo nikdar imeli potomcev.

Ha ha. To bi moral biti body positivity.

V resnici pa smo obkoljeni s Kim Kardashian in Alexis Ren na drugi strani (fantje pa z raznimi Thori in Channing Tatumi), Calvin Klein jumbo plakati in – wait for it – body posiitivity reklamami, kjer se (večinoma) bejbe slikajo v zapeljivem spodnjem perilu, nosijo najbolj rdeč odtenek šminke in s prstom drsijo po iztegnjenem vratu.

Vprašam se – ali se bom v svojem telesu bolje počutila, če sme zapeljiva? »Fat is sexy« promovira »You, too, can be a sexual object!« Sigurno si že kdaj slišal/a, da nekomu res paše, da je debel. So sorry to break it to you, ampak temu se reče karizma. Temu se reče, da nekdo nosi svoje telo tako, kot se počuti znotraj sebe. To bi moral biti body positivity, ne pa še dodatno spodbujanje naše potrošniške družbe, ki izkorišča naša gola telesa za promocijo oblačil in ja, gibanj.

Cel ta problem naše hook up kulture mi gre na bruhanje. Body positivity zame pomeni deljenje zgodb o tem, kako smo premagali sami svojo glavo. Zaradi sebe, ne zaradi tega, da bi nas drugi videli kot privlačne.  Ne zato, da bi se nasprotni (ali isti) spol obračal za nami. Ne zato, da si samozavest pumpam s »pogumnim« deljenjem svoje napol nage slike, zato, da me ljudje v podobni situaciji podprejo z lajki. Kar naenkrat imamo ljudje potrebo: ne samo da smo privlačni, ampak moramo biti privlačni VSEM, sicer je z njimi nekaj narobe (ker jim je drug tip telesa bolj všeč na primer). In to ni prav. Vsak ima svoje oči.

Če verjameš ali ne, lahko vso to pozitivo, karizmatičnost in samozavest dosežeš tudi popolnoma oblečen/a, brez podvezice na goli nogi za na IG sliko in brez govorjenja o tem, kako si te tvoj dragi/draga želi odkar se ti je vrnila samozavest.

Komaj čakam, da me kdo napade, češ, da lahko s svojim telesom počne kar hoče, pa če to pomeni miganje z golo ritjo pred kamero. Go ahead. Ne pričakuj mojega komentarja.


 

Verjetno lahko pričakujem kakšen protiargument »ampak poglej Amy Schumer«. Ja, ampak Amy Schumer se mi dejansko zdi dobra predstavnica gibanja. Svoje fanice dejansko spodbuja k zdravemu načinu življenja – zdravi prehrani in gibanju ter izgubi tistih ekstra kilogramov, ki so resnično nevarni.

Za konec bi rada rekla, da mi je odleglo zdaj, ko sem to napisala. Žal mi je, da je samopodoba glede na videz sploh tak big deal v našem svetu. Vem, kako grozno je, če se ne počutiš dobro v svojem telesu in se sovražiš več kot polovico svojega življenja in vem, kako je, ko se imaš končno spet rad. In to privoščim vsem. Če tebi pomagajo razne organizacije, društva, skupnosti in posamezniki, ki promovirajo body positivity, go ahead. Samo, da ti je lažje. Najdi, kar deluje zate. Upam samo, da se zavedaš, da je slika v resnici nekoliko širša. In da moraš na dolgi rok za svoje osebno zadovoljstvo delati na sebi, deliti pozitivno energijo in skrbeti zase. V tem telesu imaš eno življenje. Izkoristi ga, pa naj bo dolgo, zdravo, pozitivno in srečno.

Mimogrede, tudi na naših tleh se je nedolgo nazaj zgradilo gibanje I am all women, za katerega upam, da se bo razvijalo v pravo, zdravo smer in vključilo čim več različnih ljudi. Check them out!

Disclaimer: nisem zdravnik, niti nisem dietetik, nutricionist, niti karkoli podobnega. Za sabo imam, however, veliko osebnih izkušenj iz tega področja in tudi nekaj laičnega znanja iz prehrane in zdravega življenja. Predstavljeno mnenje je moje lastno osebno mnenje in moj namen ni bilo nikogar ponižati, žaliti ali osramotiti. Za kakršnekoli nasvete glede svoje samopodobe, diete in gibanja se obrni na usposobljene strokovnjake, jaz pa sem ti na voljo za kakšen hiter klepet ali kavo.

6 Comments

  • Taja

    Joooj, koncno en zapis, ki gleda na te stvari kot jaz! Tocno tako! Zadnje case so vsepovsod objave o “body positivity” temi, se posebej med slovenskimi blogerkami, a vse se nanasajo in vec ali manj prikazujejo punce z odvecnimi kilogrami, prekomerno tezo itd, o drugih tipih telesa pa se niti ne govori v taksni meri.
    Na prvi pogled bi vseeno rekla super, res je zelo pomembno da se vsak clovek,vsaka zenska pocuti dobro, lepo, samozavestno v svoji kozi in svojem telesu. Pa vendar nikjer nisem zasledila stavka v smilsu: bodi samozavestna, a zavedaj se da prekomerna debelost NI zdrava, potrudi se zase, jej zdravo, ukvarjaj se s sportom itd. Meni vse to izgleda bolj kot neka lastna reklama z ciljem po vecji prepoznavnosti in izstopanju kot pa dejansko trud za mlade in spodbujanje k sprejemanju sebe kakrsen si.
    Dosti zalostno..

  • Lara

    Bravo bravo bravo! Jaz osebno to “trobim” vsem, ki mi limajo/kažejo/opisujejo te bullshit “Fat is fabulous” scene. NE NI! No je, če si mnenja da je “fabulous” tut povišan pritisk, holesterol, tveganja za možgansko kap, srčno vaskularne zaplete, zjebane sklepe na stara leta in še in še in še… In naše zdravniško delo potem rata iskanje načina kako nekoga ne užalit, če mu poveš, da bi mogoče kakšno kilo pa le lahko izgubil… ker, na Instagramu pa menda pravijo, da je kul če si debel.
    Pamet v roke! :))

    p,s; Awesome blog! Te ful rada spremljam, kljub temu, da o tvojem stokrovnem področju nimam pojma :))

  • Anja

    Zelo dobro napisano, sem uživala ob prebiranju in se v celoti strinjam. Tudi jaz sem večkrat slišala kakšno cez mojo bolj suhceno postavo v mladosti in ni bilo prijetno. Še manj so bili prijetni dvojni standardi – močnejšim se ne sme nič reci, suhicam se je pa povsem ok posmehovati. Pojej sendvič in podobne.

    Sicer nima veze s telesom, ima pa s samopodobo, zato bi dodala še razne “lepa kot si” reklame, kjer s tem sloganom prodajajo ravnalce in kodralnike za lase. Čak, če si lepa kot si, zakaj potem potrebuješ ravnalec? Dva od treh frizerjev, pri katerih sem bila, sta mi prodajala permanentno ravnanje las. Zakaj? A ni bolje, da ’embrejsamo’ lastnosti posameznika, ne pa da ga želimo spremeniti v nek genericen kalup, ki naj bi bil lep? Ah ja…
    Skratka, super zapis, vse pohvale. 👌

  • Matic

    Lepo, da vsaj nekdo kritično razmišlja kaj vse lahko pripelje za sabo, če promoviraš debelost in lenobo ! Vrjamm, da ni lahko shujšat, da ženske težje shujšajo kot moški ampak to ni razlog/opravičilo, da si ne bi znižal kilograme in se bolje počutil ( od spanja do vsakodnevnih opravil). Problem nastane tudi pri državi, ki je dolžna skrbeti za zdravje državljanov in to da se to promovira je samo en ogromen minus in globok vodnjak stroškov pri zdravljenju (dolgoročno gledano).

  • Nina - Glow to Go

    Odlično napisano, se zelo strinjam s tabo. ❤ Resnično podpiram in spoštujem ljudi, ki sprejemajo in imajo radi svoje telo, tudi če ni niti blizu idealov, ki jih narekuje družba, Kljub vsemu pa me moti, da se propagira debelost. Lepo je, da ima nekdo rad sebe in svoje telo kljub odvečnim kilogramom, a naj ima rad tudi svoje zdravje in ob enem naredi nekaj zanj…

  • Larisa

    Zelo dobro napisano, točno tako razmišljam tudi sama o tej zadevi. 🙂

Post A Comment