Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Jebeš okoljevarstvo!

To je nekaj, kar bi me verjetno slišali reči še kakih 6 let nazaj. Danes pa sem neskončno hvaležna, da sem pretrpela nekaj serij menjav svoje kože in zrasla v osebo, ki danes to piše. To je prvi zapis v seriji mini esejev o mojih vrednotah in tokrat bom govorila o osvoji novonastali ljubezni (in vrednoti) – okoljevarstvu, bioetiki, okoljski psihologiji ter filozofiji in sorodnemu jazzu. Gre za področje, kjer se še razvijam, rastem, ga spoznavam, ampak lahko odkritosrčno rečem, da sem glede njega izrazito strastna in izjemno aktivna. Če sem prejšnjič pametovala o tem, da moramo svoje vrednote živeti – to področje je moj dokaz, kako to počnem. Vse ostale vrednote so nekoliko bolj intimne in zavestno skrite. In če sem čisto iskrena – o njih manj trobim.

Mi, milenijci, ki živimo

strasti namesto vrednot.

Če ti dol visi za okolje, naravo, živa bitja, onesnaževanje, energetiko etc etc – I feel you. Res. Kot sem rekla, še par let nazaj sem bila na istem. Pravzaprav se v živo spomnim sebe v srednji šoli, ko sem debatirala s svojo mamo o teh zadevah in samozavestno izjavila, da so okoljevarstveniki res ogromni bebci, ker se ne morejo sprijazniti s tem, da smo naš planet že itak zafural in mu ni pomoči. Zakaj bi potem tratili čas, energijo, sredstva, kader, infrastrukturo, živce itd. za nekaj, kar se nam tako ali tako ne splača?

Okoljevarstvo je moj največji zarečeni kruh v življenju (do zdaj vsaj, poročam čez 5 let). In danes sem verjetno zaradi svojega preporoda v očeh vrstnikov, ob katerih sem odraščala z zgoraj opisano filozofijo, totalni čudak. In res, res, res razumem zakaj. Ker bi jaz iz preteklosti sebe danes gledala kot, da sem padla z Lune. Še vedno vidim sebe 6 let nazaj – fokusirano na pozornost, ki sem jo želela dobiti od vrstnikov. Hodit ven, žurat, porabit minimalno 2 uri pred ogledalom, preden sem se pogojno sprijaznila s svojim telesom. Toliko, da sem sploh šla med ljudi. Biti opažena je bilo tisto, kar me je vodilo. Ni me zanimala politika, ni me zanimala gospodarska kriza, takrat še niti kariera, kaj šele okoljevarstvo, človekove pravice, etika. Časopisa se nisem dotaknila, razen če sem želela koga impresionirat.

Ironično, sem v tistem času samo sebe začela imenovat passion hunter.

Če si me takrat vprašal/a, kaj je moje poslanstvo in kaj si želim početi, sem ti povedala, da želim dokumentirat strasti ljudi. Odvisna sem bila od iskric v očeh. Tisto, ko gledaš človeka, ko govori o nečem, kar rad počne. To je bila moja droga. In še vedno je. Kar je ironično je, da takrat niti slučajno nisem razmišljala o vrednotah, o katerih tako glasno preacham danes kadarkoli imam šanso pisat. Vse, kar sem videla, so strasti. Videla sem sebe, svoje koristi in potrebe. Karkoli je izven tega? Meh. Se bo že kdo drug s tem ukvarjal.

Ko grem na kavo z znanci, večino časa upam, da druženje mine čim prej, ali pa da me sogovornik pozitivno preseneti in govori o čem drugem, kot samo o sebi in svojih strasteh (pravzaprav je to še dober scenarij, v slabem scenariju se mi kurijo možgani tekom večurnega opravljanja neprisotnih oseb). Danes se znotraj sebe kar rahlo smejim, ko vidim iskrice v očeh. Tiste iste iskrice, ki so me še par let nazaj neskončno navdihovale. “Kaj želiš počet v življenju?” je najgloblje vprašanje, kar ga mladi danes slišijo na kavi in kot da se morajo noro poglobit sami vase začnejo zardevat, jecljat, iskat besede nekje globoko v želodcu, nakar končno izdavijo “igrat kot pro basketaš v NBA ligi” in “ustanovit svoje podjetje” (in se kopat v denarju), stari pa so 24 in še vedno nikjer blizu finančne neodvisnosti. Leta, ki bi jih morali nameniti trdemu delu in izobraževanju, se počasi iztekajo. Trud do zdaj minimalen, strasti pa maksimalne. Poleg tega so strasti tako kičasto sebične, klasičen primer vsega, kar zajema naša kapitalistična družba.

Pa tudi strasti so padle par nivojev nižje. Nihče več noče imeti ambicij bit Elon Musk (too scary, right?), vsi bi na našem malem trgu radi 10k Instagram followerjev, poplavo ponudb za sodelovanja z najbolj skoruptiranimi in nenačelnimi firmami na trgu (ampak važno, da je logo pa džabe izdelki). Ni več resničnih vizij, so pa plehke želje pogojene z oglaševalsko industrijo in diktirane z visokopotrošniško miselnostjo. Mladi se na vrednote, etiko in moralo spomnijo šele, ko Logan Paul nepremišljeno posname žrtev samomora in takrat naenkrat vsi postanejo svetniki, pridno zmajujejo z glavo in na daleč obsojajo nekoga, za kogar bi še dan pred škandalom tiho rekli “fak, jaz bi tudi imel, kar ima on,” in poveličevali vrhunec milenijske hierarhije vrednot, kamor je on prišel.

Okoljevarstvo kot vrednota

Brez svoje lastne izkušnje ne bi mogla nazorno opisati hinavstva družbe (in sebe v najstniških letih), ki ga danes tako težko toleriram. Tako smo zagledani sami vase. Tako varno se počutimo zaradi dejstva, da bomo na svetu samo še nekaj desetletij. Svojo minljivost uporabljamo za izgovor, da ne storimo nič. Občutek neodvisnosti, ki nam ga v glavo vtira moderni svet, uporabljamo kot podlago za miselnost, da sami tako ali tako ne moremo narediti nikakršne spremembe. Opravičujemo se, da sami ne moremo narediti razlike in si zatiskamo oči pred dejstvom, koliko posameznikov okoli nas vsak dan znova preraste te izgovore in nekaj stori. Naletela sem celo na izraz “environmental melancholia”, ki naj bi opisoval občutke posameznikov, ki jih kritično stanje našega planeta močno gane, hkrati pa občutijo popolno nemoč in ne storijo nič. Kljub sramu, jezi, razočaranju in nejeveri, ki jih hkrati prežemajo. Grozno je, da se teh občutkov in prepada med etiko ter potrebami, poslužujejo korporacije v obliki “green washinga”. Na ta način dobijo podporo manj vpletene ter ozaveščene populacije, hkrati pa še naprej nadaljujejo svojo destruktivno neetično prakso poslovanja in delovanja.

Vedno znova ponavljam, da ima tudi majhna sprememba ogromen vpliv. Če želiš, ti priložim dokaze. Podprte s številkami in raziskavami. Vsak posameznik povzroči neke vrste ripple effect. Če s svojim dejanjem k spremembi navdahneš samo eno osebo v svojem krogu, storiš ogromno prav zato, ker tvoj ripple effect ni edini, temveč jih je mnogo. Ampak žal me velikokrat začne prežemati dejstvo, da resnične razlike ne bo, dokler se človeka to, kar se z našim planetom dogaja, zares, zares ne dotakne vse do njegovega jedra in preseže njegove obrambne mehanizme občutkov nemoči. Ob vseh majhnih obvezah, nalogah in ciljih, ki si jih busy moderni ljudje postavljamo na dnevni ravni, je vsak dodaten “nepotreben” (drugačen, nov) migljaj s prstom odveč. Danes si, ko smo tako zaposleni, ne moremo privoščiti trošenja dragocene energije, right? In to pripelje do škodljive globalne indiferentnosti do okoljevarstva.

eko okoljevarstvo vrednota

Vir: Racing Extinction 

Ljubezen do okolja

ali nehvaležnost za vse, kar imamo?

Zavedam se, da me zaradi tega ogromno ljudi vidi kot totalnega čudaka. Mogoče celo nekoga, ki skuša ovirati napredek človeške rase do konca svojih zmogljivosti. Ko kdo sliši, da je ljubezen do narave, okolja in vseh živih bitij moja vrednota, si me mogoče predstavlja kot nekega new edge manijaka, ki terorizira z veganstvom in recikliranjem, od sveta pa pričakuje, da gremo nazaj v kameno dobo in živimo brez tehnologije. Pa ni res. Hvaležna sem, da živim v času, v katerem živim in da imam možnost na lastni koži občutiti nepredstavljive tehnološke ter znanstvene napredke. Ne želim si nazaj v čas pred industrijsko revolucijo, ki jo lahko krivimo za ves ta kaos. Nikakor. Moja želja je, da izkoristimo vso to znanje ter infrastrukturo in po svojih najboljših močeh rešimo, kar še lahko rešimo. Povrnemo stvari, ki jih še lahko, v prvotno stanje. Pomagamo naravi, da si opomore. In zmanjšamo svoj intenzivno škodljiv vpliv na planet.

Naš nivo razvitosti ni opravičilo.

Narava ne bi smela biti blago, ki ga lahko po prosti volji izkoriščamo v nedogled, preko njenih samoobnovitvenih zmogljivosti. Posledice lahko čutimo in vidimo dan za dnem. Žal pa v porastu idiotov, ki verjamejo v to, da je Zemlja ploščata, zanikajo holokavst, ne verjamejo v globalno segrevanje in pljunejo v Pariški sporazum, vse več ljudi dejansko verjame, da smo zaradi svoje sposobnosti razmišljanja, čustvovanja, izražanja, pa vseh tehnoloških ter znanstvenih napredkov, superiorni vsem ostalim živim bitjem in celo naravnim zakonom. Veliko ljudi verjame, da je narava tu zaradi nas in jo imamo zaradi svoje superiornosti pravico izkoristiti za svoje potrebe. Žal se Zemlja ne prilagaja tako hitro, kot bi bilo potrebno, da bi ugodila našim enormnim energetskim, prehrambenim, tehnološkim, transportnim in ostalim visokopotrošnim potrebam, ki terjajo visok davek na okolje.

Mislili bi si, da bomo ravno zaradi tako razvitih možganov, naše inteligence in empatije, sposobni videti dlje od svojega praga in končno doumeti, da smrt okolja pomeni tudi našo smrt. Pa kljub temu še naprej lasten ego boostamo z lovom divjih živali, iščemo potrdilo o superiornosti s podpiranjem nehumane hitre mode, podpiramo akvarije in živalske vrtove, mečemo smeti kamor nam paše, vsako leto kupimo nov telefon, kot ljubitelji živali vseeno jemo meso in brez slabe vesti zavračamo neporabljeno hrano. Vse te stvari, ki nam prinašajo začasne užitke, ne morejo trajati v nedogled, saj naravni viri niso neskončni, niti ne odporni na neomejeno človeško poseganje ter izkoriščanje v slogu antropocentričnega ekologizma.

 

Da ne bom samo negativna.

Okoljevarstvo je čudovita vrednota.

Res. Upam si reči, da me je ekocentrizem spremenil v mnogo boljšo osebo. Čeprav je šlo pri meni verjetno za neke vrste prelaganje svojih osebnih frustracij na druga področja, kjer nisem neposredno vključena v trpljenje, lahko z gotovostjo trdim, da s tovrstno spremembo veliko slabega prihranim sebi (slabo samopodobo, težko samokritiko in nezadovoljstvom). In kar je še bolje – tudi soljudem, vsem živim bitjem in celemu svetu. Iz antropocentričnega razmišljanja sem si dovolila fokus premestiti s sebe na svet okoli sebe (in sebe kot del njega). Težko opišem z besedami, kakšen lep občutek je tovrstna sprememba. Počutim se, kot da sem s svojih pleč vrgla vso breme, ki sem ga nosila celo življenje. S tem, ko odložiš breme, ki se vrti samo okoli tebe, nase sicer prevzameš novo breme. Skrb za okolje. Ampak ni pol toliko zahtevno ali obremenjujoče, saj se s premikom fokusa zaveš tudi, da nisi sam (v kar sicer radi verjamemo v današnji “sam sem za vse, samo nase se lahko zanesem” dobi). Okoljevarstvo ni breme ene osebe, temveč kolektivno breme celotnega sveta. In nosimo ga vsi tisti, ki se ga zavedamo. Milijoni in milijoni posameznikov, ki si razporejamo fokus glede na manjše okoljske mikrointerese. Pa seveda tudi milijoni podjetij ter obratov, kar je zaradi obsega tveganj toliko bolj pomembno.

Kup nekdanjih bivanjskih problemov in vprašanj izgine, ko zavemo, da so ti “življenjski” problemi, s katerimi se soočamo, mnogo manjši od okoljevarstvenih problemov. Konec koncev – brez zdravega planeta SPLOH ne bi niti imeli možnosti, da vse manjše probleme na osebnem nivoju imamo. Zaradi samoumevnosti naravnih virov nujno potrebnih za brezskrbno življenje, si sploh ne predstavljamo, kako hvaležni smo lahko, da v takšnem stanju živimo. Dokler nas skrbi, ker nas XY ne pokliče nazaj, ker smo izgubili ključe od avta, ker nismo dobili dobre ocene itd., smo lahko srečni. Lahko bi nas skrbelo, kje bomo jutri dobili pitno vodo, ne da bi zaradi nje bankrotirali.

Tisti, ki nosimo okoljevarstvo kot vrednoto visoko na prioritetni lestvici, se ne identificiramo več le sami s seboj, svojim umom, svojim telesom. Ponotranjimo korelacije med sabo in svetom, ki nas obdaja. Na tej točki bi lahko začela trosit spirtualni voodoo shit o tem, da smo vsi eni, povezani z mati naravo in kozmosom in vse je ena sama energija, ampak ne, ne govorim o tem. To je tema za drug dan in predvsem stvar, ki močno presega temo, o kateri govorim. Lahko pa rečem, da tovrstno razmišljanje in teorije zvenijo mnogo bolj privlačne, ko enkrat sprejmeš, da nisi center sveta, temveč nekdo, ki lahko skrbi za svet. Moj point je, da čutimo odgovornost do planeta, ki je naš dom. Če sem nekoč goreče zagovarjala specizem, ga danes več ne. Če sem bila nekoč strasten utilitarist, danes tega ne morem več trditi. Človeštva ne vidim več superiornega okolju, temveč kot del okolja. In ko razmišljaš na ta način, se ti svet obrne na glavo.

Zakaj mi ne bi smelo dol viset?

Ko stopiš skozi vhodna vrata svojega doma, se ozri naokoli. Vse okoli sebe jemlješ bolj ali manj samoumevno, čeprav čez že čez nekaj desetletij verjetno ne bo. Gozd nekaj minut od tvojega doma, ribe v bližnji reki, ptičje petje navsezgodaj zjutraj, čebele na pisanih rožah v tvojem vrtu, sveža zelenjava na tržnici, pitna voda iz pipe in gorskega potoka, rumena polja, potapljanje in iskanje školjk v morju – vse to je ogroženo. In to je milo povedano. Do leta 2050 lahko ostanemo brez rib v morjih. Če s plastiko, emisijami in zakisevanjem voda ne začnemo ravnat bolj trajnostno, lahko ostanemo brez fitoplanktona, ki nam zagotavlja 50 % kisika za prav vsak vdih. Zaradi stalno naraščajočega števila ljudi na svetu bomo še naprej izsekovali zelena pljuča Zemlje, pa že zdaj smo zaradi živinoreje izgubili 70 % celotnega Amazonskega pragozda. Zaradi toplogrednih plinov, ki jih terja naše moderno življenje, se temperatura tako površja kot vodnih površin vztrajno dviguje in če bo šlo tako naprej, do leta 2090 lahko izgubimo ogromne količine površja, ki ne bo več primerna za življenje.

Se ti ne zdi srhljivo, kakšne hude spremembe bomo doživeli še v lastnem času na Zemlji? Če ne storiš ničesar zaradi sebe, stori nekaj za naslednje generacije. Za svoje otroke. Se ti ne zdi hudo, da morda tvoji potomci ne bodo imeli možnosti videti ledenika, smučati na lokalnih smučiščih, videti rib v morju, ptic na nebu? Da počitnice na morju ne bodo več stvar, saj bo voda bolj onesnažena, kot pa bi naša koža prenesla? Da boš z vsakim grižljajem hrane pojedel tudi plastiko, ki si jo nekoč sam kupil in brezbrižno vrgel na tla?

Onesnaženje plaže okoljevarstvo Domen Dolenc

Avtor fotografije: Domen Dolenc / original objava

Če ti okoljevarstvo ni blizu, potem se ti bo tole verjetno slišalo nekoliko fanatično, ampak osebno verjamem, da bi morali prav vsi ljudje čutiti odgovornost do okolja. Mu biti hvaležni, da nam lahko iz dneva v dan da tisto, kar potrebujemo za svojo notranjo srečo. Brez zdravega okolja tudi naša življenja ne bodo zdrava. In ne bo nam pomagala nikakršna visoka tehnologija, noben vrhunski izum. Ne bodo nas reševali všečki, prsni vsadki, vožnja z avtom do trgovine kamor lahko prideš peš. Nič nam ne bo pomagal najnovejši iPhone in akcijska cena letalskih kart v Mehiko, če tam ne bomo mogli več normalno živeti.

Če ti je mar, daj v tem kratkem času, ki ga imaš na tem svetu, nekaj nazaj. Vem, da se ponavljam, ampak majhne spremembe resnično naredijo razliko.

Kaj lahko naredim?

Resnično, karkoli je v tvojih zmožnostih. In kolikor čutiš, da lahko. Karkoli je bolje, kot nič. Možnosti in variacij je neskončno – od zavračanja plastičnih slamic v lokalu pa do uporabe javnega transporta, tudi če samo enkrat na teden. Če imaš možnost, pojdi v mesto s kolesom. Poskusi Meatless Monday in vsaj malo omeji vpliv živinoreje, ki odgovarja za 15 % vseh toplogrednih plinov. Vzgajaj svojo hrano, dokler nam to politika še dovoljuje. Kupuj lokalno. Izberi obnovljive vire energije, kot je to pomembno. Zavrzi manj hrane. Vzemi bombažno vrečko v trgovino in ne uporabljaj plastične. Recikliraj. Kupi si eno lepo steklenico za pijačo in ne kupuj plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Zamenjaj toksične čistilne preparate, kozmetiko, gnojila in ostale snovi za čim bolj naravne alternative. Investiraj v pravično trgovino. Ugašaj luč. Zapiraj pipo. Spremljaj, kaj se dogaja. Raziskuj. Beri. In govori o tem z znanci. Z besedami narediš ogromno. Bodi navdih drugim. Aktivizem ne pomeni nujno hoditi na proteste, objemati drevesa in reševati živali pred zakolom (čeprav če si za to, go for it), lahko je tudi bolj pasiven in se poslužuje sodobnih tehnologij. Na spletu lahko najdeš en kup super izivov (primer), ki te bodo vodili na poti do bolj zelenega življenja. Tukaj bi lahko načela nov post.

Žal nisem sposobna sestaviti priročnika za okolju prijazno življenje. Ti pa z veseljem pomagam, če te karkoli zanima, ti pomagam najti alternative, ki jih enostavno vpelješ v svoje življenje, svetujem pri spremembah in sem ti v oporo, če karkoli potrebuješ. Energetika, aktivizem, veganstvo, zero waste, transport, podnebne spremembe, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, minimalizem, ogljični odtis, trajnostno oblikovanje, prehrana, tekstilna industrija, karkoli te zanima. Če si želiš videti še kakšno blog objavo na to temo, se pofočkaj v komentarju!

Aktivizem in okoljevarstvo

 

Ampak meni še vedno dol visi.

Kot sem rekla – razumem, tudi meni je. Ne morem ti reči drugega kot, da upam IN verjamem, da boš po prebranem nekoliko bolj dovzeten/a za to, kar počnemo okolju, naravi, živim bitjem, konec koncev sebi. Če si za to odprt/a, potem se lahko kar naenkrat zgodi, da naključno naletiš na svoj trigger. Moj trigger je bil dokumentarni film Blackfish, verjetno zaradi neskončne ljubezni do morja, ki jo imam. Zame je bila ta izkušnja prelomna – začela sem več brat o tej tematiki in se nasploh spraševat o problematiki. Noben video do takrat iz raznih klavnic, težkih kovinah v hrani, industriji in pridobivanju težkih kovin, suženjstvu in ostalih grozotah, me ni pripravil do tega. Tako da resnično verjamem, da obstaja področje, ki lahko gane tebe. Samo ne bit p*zda in zapret oči, ko naletiš nanj.

Ker vem, da je težko začeti,

ti priporočam naslednje kanale.

Veliko lažje je, če si stalno obdan z informacijami o okoljevarstvu. In lahko jih ignoriraš, lahko pa ti kakšna kdaj pade v oči in v tebi nekaj premakne. V vsakem primeru spremljanje tovrstnih reči pripomore k tvoji splošni razgledanosti. Spodaj sem nabrala nekaj povezav, ki ti lahko pridejo prav. Mind the fact da bi bil lahko seznam neskončen, moj čas in zmogljivosti pa žal niso. Če imaš kakšen super predlog, se pa vsekakor priporočam!

Osebnosti
  • Arne Naess (deep ecology/globinska ekologija – priporočam, če ti je moje razmišljanje všeč)
  • Rob Greenfield (trajnostno življenje, aktivizem)
  • Al Gore (upam, da mi ni treba razlagat)
  • James Hansen (“oče” ozaveščanja o globalnem segrevanju)
TED(x) talks
Blogi (slovenskih avtorjev)
Filmi/TV
  • Racing Extinction (izumiranje živalskih vrst)
  • Chasing Coral (izginjanje koralnih grebenov)
  • Chasing Ice (globalno segrevanje)
  • An Inconvenient Truth (klasika)
  • DamNation (gradnja jezov)
  • Switch (energetski lobiji)
  • The 11th Hour (hint: Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking)
  • Frozen Planet (globalno segrevanje in posledice za skrajni sever/jug)
Youtube
Podcasti
Organizacije

(priporočam, da slediš tudi tistim najbolj aktivnim na Facebooku)

Facebook
Twitter
Instagram

 


 

Heyo, upam, da si užival/a v zapisu, izvedel/a kaj novega in mogoče na svet okoli sebe od zdaj naprej kdaj vidiš še iz druge perspektive. Če bi te veselilo videti še kakšno objavo na podobno temo, lemme know. 🙂

 

 

 

18 komentarjev

  • Elena

    Ja, prosim! Še kakšno objavo na to temo. 🙂 Bi me zanimalo še več. Če kdo, potem me boš ti premaknila.

    • mashanator

      Waw to pa je kompliment. Sigurno kmalu še kaj napišem. 🙂

  • Ina

    Jaaa🙏🏼Jaz 100% podpiram vec morivacijskih objav na to temo! Hvala za vse super linke! Cekiram cim bom imela cas😃pa lep dan!

    • mashanator

      Hvala tebi Ina <3 Me veseli, res. In enako! 🌸

  • Matija

    Zanimiv članek. To imaš čist prav, identifikacija s telesom ali umom dela težave, ker potem ne vidimo celotne slike. Pa še če si mogoce videla Minimalism: A Documentary About the Important Things, se sklada s super nepotrosniskim odnosom do stvari. Pravi, use things and cherish people, not the other way around, nekaj v tem smislu. Lep dan ☺

    • mashanator

      Nisem še gledala, imam pa na seznamu tako da si bom zdaj kmalu čas vzela 😁 Super mentaliteta! Hvala ti in enako 🌻

  • Edi Ani Klobučar

    S tabo bi pa z veseljem spil čaj in debatiral o vsem o čemer pišeš. 😀 Hvala, za vse, kar delaš, pa čeprav vem, da je to odgovornost, če ne celo dolžnost nas vseh. Tudi jaz imam po domače poln kufer te moje generacije (milenijci), ki po večini nimajo nikakršnega zavedanja izven njih samih. Všeč mi je tudi, da govoriš o veganstvu, ki je premnogokrat izpuščeno, ko se govori o okoljevarstvu.
    Se veselim prihodnjih objav!
    Prisrčen zelen pozdrav,
    Edi

    • mashanator

      Hvala lepa za tako prijazne besede, res! 🙂 Se strinjam, naša generacija je v toliko pogledih zašla skupaj s tehnologijo v eno čudno smer, namesto da bi jo uporabili za kaj resnično koristnega. Upam, da nam enkrat vsem skupaj klikne. Oziroma, da nam uspe mlajše generacije napotiti na prave poti. 🙂 Hvala še enkrat! 😁

  • Maja

    Objava, ki ti da misliti in te brcne v tazadnjo, da se zamisliš nad sabo in svojimi posegi v okolje. Več takih.👌🏻😃

    • mashanator

      Hvala Maja! 🌸 Bo sigurno še kakšna 🙂

  • Lucia

    Wau tale objava je sicer dolga, ampak je vredno prebrati vsako besedo. Sama poskušam z majhnimi koraki, čim več narediti za okolje, ampak priznam, nisem vedno ponosna nase, rada bi še več, še bolje in ta objava me je navdihnila, da se bom vsak dan še bolj trudila.
    Se pa zelo strinjam z ‘ripple efectom’ ali kot rada citiram Ghandija: “Bodi sprememba, ki si jo želiš videti v svetu”. Sama verjamem, da smo s svojimi dejanji vzor drugim, zato vsako dejanje v pravo smer šteje.

    • mashanator

      Me veseli, hvala ti 🙂 In bravo! Vsak majhen korak je pomemben. In ta Gandhijev citat je res fantastičen. Vsi bi morali živeti po njem. 🌸 Hvala še enkrat in lepo bodi!

  • Pia

    Še ena super objava, moram rečt da narediš težke teme, pred katerimi si dosti ljudi zatiska oči, neverjetno berljive. Vsak od nas lahko naredi nekaj in počasi spremeni svoje navade, z majhnimi spremembami se pride daleč 🙂 In že ena sama majhna sprememba lahko naredi razliko 🙂

    • mashanator

      Hvala ti 🌸 Res je! Točno tako. In srčno upam, da vsakega navdahnem, tudi če je čisto majhna sprememba. 🙂

    • mashanator

      Hvala ti 🌸

  • Katja

    Živjo, Hvala za super post 🙂 Blazno sem se našla v zadevi! Sama pa še nisem dosti brala s področja globoke ekologije, Okoljsko etiko malo poznam…Iskala sem Arne Naess-a pa ga ne najdem po knjižnjicah…Kje iskati? 🙂 Oziroma če poznaš še kakšnega drugega avtorja, se tudi priporočam 😉

    Hvala za vsako dodatno informacijo in se veselim prihodnjih objav!
    Katja

    • mashanator

      Živjo Katja, hvala za komentar 🙂 Njegove knjige so relativno pcoeni in brez poštnine na voljo pri Book Depository, jaz mam zaenkrat elektronske verzije na Kindlu. 🙂 Sicer pa na podoben način piše tudi George Sessions, pa poglej mogoče še za druge “globoke ekologe” kot so Rachel Carson, David Brower inPaul R. Ehrlich. Na Wiki strani (angleška verzija) če pogledaš Earth First! imaš na dnu tudi en kup predlogov za branje. Upam, da kaj pomaga 🙂