Instagram, kaj ti men delaš

Zadnjič sem v Ljubljani na ulici videla določeno lokalno “influenserko”. Njena mama pridno škljocala s telefonom, bejba pa je iz sekunde v sekundo menjala najbolj narejene poze, kar si jih lahko zamisliš. Komaj sem čakala, da čez nekaj ur na njenem profilu pogledam, kako je turobni ulični kulisi s pomočjo zajetnega ščepca filtrov priredila zasanjano atmosfero, ki bo mlade punce navdihovala, da počnejo isto naslednjič, ko se v svojem #ootd odpravijo na Odprto kuhno. In ej, vem da se moje besede slišijo ekstra salty, ampak ne morem si pomagat. Ne morem si pomagat, da si ne bi vsakič malo bruhnila v usta, ko pomislim na vse tiste naivne mlade, ki slepo sledijo vsemu temu narejenemu, predvsem pa praznemu blišču. Malo se mi obrne vsakič znova, ko pomislim, koliko teh vplivnežev z napačnim vplivom dejansko obstaja. In kako pozitivno bi lahko ti influencerji vplivali na razmišljanje, dejanja, obnašanje ter vrednote mladih, namesto tega pa samo spodbujajo rast ignorance in indiferentnosti med ljudmi, mladimi, ki imajo v rokah moč, da bi dejansko lahko spreminjali svet. Ampak o tem, kdo so po mojem mnenju resnični influencerji, sem že pisala. Preberi, če še nisi. 

Ne morem se brigat zase.

Res, prisežem, trudim se. Trudim se vsakič, ko hodim po stari Ljubljani in gre mimo mene kdo izmed naših jakih vplivnežev, ignorirat dejstvo, da se obrne stran in me ne pozdravi, le uro prej pa mi je točno ta ista oseba pošiljala srčke na Instagramu. Ko scrollam po Instagramu, se včasih res počutim, kot da gledam pogovorno oddajo, kjer se udeleženci vljudno pogovarjajo in se drug drugemu smehljajo, ko si obrnejo hrbte pa začnejo z brušenjem nožev.

Ne morem si pomagat, toda ne morem mirno iti mimo dejstva, kako nekateri izkoriščajo svoj status in trenutne modne muhe za polnjenje svojih lastnih denarnic. Počasi mi postaja vseeno za blogerke, ki služijo na račun svojih outfitov in promocij kremic. To se mi zdi super v primerjavi s tem, kaj nekateri počnejo zdaj. Izberejo si svoj družbeni problem, nanj opozarjajo in nato lansirajo produkt ali nudijo storitev na področju tega problema, vendar z izkupičkom prav nič ne prispevajo k rešitvi. Haha no, pravzaprav lažem. Rešujejo težka vprašanja, kot so: kako plačati novo letalsko karto, kupiti nov modni dodatek ali si nuditi frizerja. Smh.

Kot da se grem politiko.

Večkrat se mi je že zgodilo, da me je kdo izmed znancev vprašal, zakaj ga ne followam na Instagramu. Skrajno neprijetna situacija, ko moraš sogovorniku, tudi če ga smatraš za dobrega prijatelja, razlagat, da sledenje/spremljanje na družbenih omrežjih ne definira tudi mojih odnosov. Nima veze, če oseba nikoli nič ne objavi, če se zaveda, da od nje ni nobene kvalitetne vsebine, če se zaveda, da tudi sami ne sledijo vsem znancem, s katerimi so kadarkoli v življenju imeli stik. Čim svojih odnosov v resničnem življenju ne potrdiš tudi z gumbom “follow”, se začnejo spraševati “a nisem dovolj dober? A se samo delaš, da smo kolegi?” Fak, kot da sem spet v osnovni šoli. Kot da moram svoje odnose iz resničnega življenja potrjevat še s sledenjem.

Priznam, 3-4 leta nazaj sem vriskala od veselja, če mi je začel slediti kdo, ki je imela številka v števcu sledilcev več kot 3 mesta. In iz principa sem tem osebam sledila nazaj. Tako sem danes tukaj, z enim kupčkom ljudi, ki drug drugemu sledimo, pa čeprav vsakič, ko vidim njihov content, delček mene umre. Bodisi ker nimamo istih interesov, ker naše vrednote in prepričanja preveč odstopajo, ker se ne najdemo v njihovih odnosih, pristopih in nastopih. V najslabših primerih smo se na neki točki še v živo spoznali, zaigrali prej omenjeno pogovorno TV oddajo in od takrat se čutimo dolžne v online svetu igrati prijazen odnos, ki je v resnici čisto političen. Kao – držimo skupaj. Podpiramo se. Vzbujamo picture perfect vtis.

Vsakič znova si rečem, da moram naredit čistko. Stisnit tisti “unfollow” knof in se osvoboditi vseh Instagram kreiranih vsebin, ki v meni povzročajo nelagodje. Hitra moda, kozmetika korporacij, ki jih absolutno ne podpiram, spodbujanje nezdravega življenjskega sloga, sovražni govor in nasploh vse te lažne identitete, za katere vem, da razen na ekranih ne obstajajo nikjer. Pa ne morem. Ko pride do tega, ne morem. Še vedno se preveč obremenjujem s tem, kaj si bodo ljudje mislili in koliko nožev bom dobila v hrbet po tem. Koliko užaljenih ksihtov bi bilo po tem, ko v svojih unfollow appih vidijo, da jim ne sledim več (ker roko na srce, to počnejo prav vsi posamezniki, na katere to leti)? Pravzaprav bi mogoče za mnoge bilo to tudi olajšanje. Verjamem, da grem marsikomu na živce tudi jaz s svojim preachanjem o okoljevarstvu. Ja, malo še rabim, preden se opogumim in splezam s svojega zakompleksanega high horsea.

Instagram je postal navada.

Zadnje čase se močno oddaljujem od uporabe Instagrama. Ja, še vedno je moja najbolj uporabljena aplikacija. Ampak drugače je. Včasih sem jo odpirala zato, ker me je iskreno zanimalo, kaj ljudje, ki jim sledim, počnejo danes. Iskreno sem se veselila trenutka, da lahko z ljudmi delim, kaj sem počela, kako se počutim, kaj dogaja. Dve leti zapored sem zvesto čisto vsak dan, 356 dni v letu, objavila eno sliko in dejansko uživala v tem. In hudo mi je, ampak odkar sem zabredla malo globlje in dovolila, da ta platforma postane nek del mojega življenja, me je začela tudi dušiti. Težko objavljam. Težko kreiram vsebine. Težko komuniciram. Brez izraza scrollam in stiskam srčke iz navade. Nikakor pa si za to ne vzamem časa in se v to, kar vidim, zelo redko dejansko poglobim.

Priznam,

odvisna sem.

Psihofizično. Poznam pa tudi ogromno ljudi, ki je od Instagrama poslovno/karierno/finančno odvisnih. Kar je nekoliko strašljivo. Vse svoje zaupanje glede preživetja polagati na (velikokrat, a ne vedno) en sam kanal. Ne govorim samo ljudeh, ki služijo na račun objav. Govorim tudi o ljudeh, ki so šele s to platformo dobili možnost postati na primer “fotografi”. O ljudeh, ki so izkoristili naivnost našega majhnega trga in kljub 3k followerjem na svojem privat profilu ustvarili delovno mesto skrbnika družbenih omrežij. No, pa saj podobno je s Facbookom. Kar naenkrat je vsak drugi papak lahko mojster marketinga in prodaja svoje cheap webinarje ljudem, ki niso pristaši opravljanja svoje lastne raziskave.

Ampak ej, če se ti karierna pot odpre zaradi kanala, kot je Instagram, svaka čast! Lahko priznam, da smo verjetno vsi ljudje, ki se nam to ni zgodilo, samo nekoliko nevoščljivi. Ta oblika odvisnosti je dokaj zdrava v primerjavi s tisto, ko tresoče osvežuješ obvestila in šteješ všečke pod novo objavo.

Evo, dovolj.

Sem dala iz sebe. Kaj sem hotela s tem zapisom doseči? Nevem točno. Spravila ga bom v svoj kupček mini esejev, spila svojo limonado in nato – ironično – pogledala, kaj novega dogaja na Instagramu. Nato bom zavzdihnila in ga zaprla.