Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Eno leto po Porscheju

Zadnjič sem se usedla sama s sabo in se malo pogovorila. Tisti tip pogovora, ko si predstavljaš ogledalo pred sabo, se pogledaš v oči in udariš po mizi. Malo sem zašla. Če spremljaš moj Instagram, potem veš, da je za mano precej slabo poletje in da sem šele nedolgo nazaj spet trdno stopila na obe nogi, vse skupaj pa se je spet začelo postavljati na svoja mesta z odprtjem s.p.-ja. V zadnjih tednih sem si vzela nekaj ekstra časa za razmislek in samorefleksijo, tudi kar se tiče mojega dela, moje online pojavnosti in mashanator “branda”, ki se je v zadnjem letu izoblikoval. 18. oktobra je to spletno mesto praznovalo 1 leto, hkrati pa mineva dobro leto odkar sem pustila službo pri Porscheju. Več kot očitno je ta obletnica tudi prelomnica za neko novo obdobje v mojem življenju.

Nič več “ex-Porsche gal”

kakor sem se 1 leto rahlo cinično imenovala.

Po enem letu začenjam razmišljat, da sem mogoče svojo trenutno identiteto nekoliko preveč bazirala okoli tega, da sem bejba, ki je pustila “sanjski job”. “Left Porsche to do what I love” v biografiji tukaj, “Zakaj sem pustila službo pri Porscheju” je glavni slide na moji spletni strani in hkrati najbolj bran blogpost še danes, večina intervjujev v revijah do zdaj z mano se prav tako vrti okoli tega. Ljudje me sami od sebe predstavijo kot nekoga, “ki je delal za Porsche”, namesto da bi izpostavili stvari, na katere sem danes res ponosna. Ampak dejansko sem si kriva sama – ker ne govorim o tem. Porsche je bil v zadnjem letu moj “clickbait” tako online kot offline, odličen icebreaker in izhodiščna točka za networkanje. Namesto, da bi fokus premaknila na recimo to, da delam pri ogromnem projektu za kazahstansko vlado. Pa da sem v samo enem letu povsem zamenjala svoj fokus iz generičnega grafičnega oblikovanja in marketinga na uporabniško izkušnjo in uporabniške vmesnike. Da mi uspešni ljudje na račun interdisclipinarnosti in analitičnega razmišljanja radi zaupajo svoje spletne strani (in ostalo), čeprav bi brez problema šli h kakšni veliki specializirani firmi. To so stvari, na katere sem danes ponosna. Bolj kot na to, da sem za sabo pustila meni na kožo ne-pisano delovno mesto. Ampak kaj naj, danes je žal to, da pustiš toksična okolja in slabe stvari za sabo, sploh če so shiny in glamurozne, večji WAW kot pa to, da skrbim zase, za svoje telo, za svoje mentalno zdravje, osebno rast in se učim novih stvari. Nimajo 300+ konjev in luksuznega logotipa na sebi I guess. Nisem edina, ki je pustila tak job, sem pa verjetno edina, ki je naredila bum okoli tega in na njem osnovala svojo “mashanator identiteto”. Ampak po enem letu se mi zdi, da sem to fazo prerasla. Vem, da sem več kot tisto eno leto korpo sveta.

 

Maša Mazi Porsche

 

Kaj sem se v zadnjem letu naučila

Glavna stvar, ki sem jo v zadnjem času dojela je, da sem s tem, kar počnem online, zašla. Do te realizacije so me pripeljali predvsem ljudje, ki sem jih “zahvaljujoč” spleta in tega, kar online počnem, spoznala. Namreč: svojega osebnega življenja in tega, kar sem želela z mashanator.eu brandom doseči, nisem znala mešati v zdravem razmerju. Mashanator.eu je postal jaz, v celoti in v nezdravi meri. En kup izredno izredno osebnih izpovedi, ki so mi seveda do neke mere pomagale, ampak na koncu dneva prinesle mnogo, mnogo več težav kot koristi. Odprla sem se 110 % in to popolni javnosti, čistim neznancem, do te mere, da sem se kar naenkrat zavedla, da pred celim svetom stojim popolnoma gola in da morda tega nisem zares želela.

Ko sem zgradila to spletno mesto, sem želela pisati o kreativnosti, o karieri, o osebni rasti, nikakor pa nisem hotela, da bi bilo to mesto, kjer bi zbirala svoje frustracije iz osebnega življenja. Ta blog se je na kritični točki ustavil, vsekakor pa se nisem ustavila na Instagramu. Letos poleti je na ironično srečo v moje življenje prišlo več ljudi, ki sem jih zgleda privabila s svojim trpljenjem in jim kot očiten empat ponudila vso svojo energijo, da bi reševala še njihova bremena in bolečine. Saj veš – privlačiš to kar oddajaš. In ker sem bila med poletjem mentalno res slaba, o tem pa odprto govorila, ni nič čudnega, da se je okoli mene nabral kup toksičnih sotrpinov, ki pa niso bili tam iz sočutja, ampak zato, da smo en drugega vlekli še bolj navzdol. To me je tako pokopalo, da sem se odločila vse skupaj prekiniti (hence odsotnost z online sveta v zadnjih mesecih) in redefinirati, kaj želim tukaj početi. Predvsem pa je moj cilj najti zdravo mero med osebnimi in objektivnimi vsebinami, ki jih kreiram.

Marketinški osebni pristop in iskrene osebne izpovedi niso ista stvar.

Vsem je jasno, kako dandanes personalizacija, obrazi, osebne zgodbe in pristne izpovedi resničnih ljudi palijo na nas, čuteča bitja. Tudi zase mislim, da sem nezavedno izhajala iz tega poznavanja marketinga in delovanja človeške psihe iz vidika tega, kaj se prodaja. Bolj kontroverzne tabu teme iz svojega življenja sem vlekla na plan, težje probleme kot sem izpostavljala, bolj kot sem se smilila sama sebi – več pozornosti sem dobila. In priznam, da sem na trenutke to počela for the sake of it. Ker sem vedela, da pali.

Kar je žalostno. Nikoli si nisem mislila, da bom zašla v nezavedno trženje same sebe, svojih problemov in duševnih stisk. Pa vseeno sem. In kot sem rekla – ostala sem gola in odprla en kup svojih starih ran, ki jih nisem nikoli do konca očistila. Vseeno sem do neke mere hvaležna za to leto, ker se sicer ne bi brcnila v rit in začela razčiščevat stvari, ki sem jih že davno pometla pod preprogo. Seveda me je v trenutku, ko sem se svojega obnašanja zavedla, postalo sram. Hkrati pa me moja ekstremna načelnost veže, da se čim prej z dvignjeno glavo dvignem iz svojih napak in lekcij.

Zaključek je nedvomen. Potegnit moram črto. In najti mejo med svojim zasebnim življenjem ter tem, kar želim odprto kazati.

 

 

Pa ni vse samo negativa.

Samo poglej tole fotko na vrhu tega zapisa. To sem jaz. Prava jaz se nikoli ni dobro počutila v blazerjih in tesnih hlačah. V zadnjem letu sem se spet sprostila in popolnoma embraceala otroka v sebi. To da moram še vedno povsod kazati osebni dokument kot dokaz polnoletnosti, me ne boli več. Ne zamerim ljudem, tudi jaz ob pogledu nase v ogledalu vidim 16-letnico. V tem enem letu sem se vrnila nazaj k sebi, začela skrbeti zase, začela s čiščenjem mnogih zakopanih travm, spoznala čudovite ljudi in z nekaterimi znova vzpostavila stike. Dobila sem odlične življenjske izkušnje, lepe spomine in poslovne priložnosti, za katere bom večno hvaležna. Dejansko sem si vzela absolventa po absolventu. Najboljša odločitev v mojem življenju.

Kaj pa zdaj?

V petek zjutraj bom že v Španiji na krajšem roadtripu in močno upam, da mi bo novo okolje s kupom priložnosti za fotografiranje prineslo tudi izgubljen elan do objavljanja slik na družabnih omrežjih. Dva vikenda si še vzamem, potem pa imam res, res, res zares močno željo po tem, da se vržem nazaj v ustvarjanje vsebin zase. Za pisanje o kreativi, motivaciji, strasteh, ambiciji, karieri, osebni rasti. K temu si želim vrniti. In malo mediteranskega navdiha me bo brez dvoma vrnilo v to stanje. Se beremo takrat?

Fotke: Brigita Iglič Mav
Shirt: Pirate Piška 

Še hiter disclaimer: moje delu pri podjetju Porsche Inter Auto je bila neverjetna, odlična izkušnja, ki je ne bi zamenjala za nič na svetu in neskončno sem hvaležna zanjo. O samem podjetju in kolektivu nikoli in nikdar nisem rekla nič slabega, kar sem vedno poudarjala le zgolj, da tovrsten način dela, predvsem kar se tiče tempa in obsega, ni bil primeren zame, kar se je kazalo na mojem fizičnem in psihičnem zdravju. 

 

Porsche Masha Mazi Pirate Piška shirt

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.