Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Dokazovanje na trgu kreativnega dela

Če si vsaj malo takšen/takšna kot jaz, potem se spomniš svojih začetkov v kreativnem svetu. Verjetno te je prežemala panika, strah pred zavrnitvijo, neuspehom, nekompetentnostjo, neskončno konkurenco uspehov željnih mladih in strah, da ne bi dosegli pričakovanj svojega naročnika. Ali delodajalca.

Kar me razžalosti je vkoreninjen sistem, ki vso to negativo sistematizira in prikazuje kot nekaj po duši čisto dobrega in nedolžnega. Dobrodošli v kreativnem svetu Slovenistana, kjer je pobiranje trofej edini način, s katerim se med seboj meri tista peščica ljudi iz vodilnih agencij na slovenskem trgu, katerih imena so vredna omembe v Marketing Magazinu.

Provociram? Ja. Sigurno.

Obožujem MM in redno ga prebiram, predvsem sem vesela, da čedalje več govorijo o izgorelosti in negativnih plateh naših poklicev, ampak ošpice dobim vsakič, ko zagledam objavo o tem »kdo je agencija leta« in »kdo je pobral red dot«, pa ko vidim »premike« iz ene agencije na drugo. Bolj kot premiki me zanima zakaj se je zgodil ta premik. Kaj bo na novem delovnem mestu bolje. Kaj je bilo na prejšnjem slabo. Premajhna plača? Nezmožnost napredovanja? Slaba energija v kolektivu? Ali morda nekaj, na kar boš naletel tudi po svojem premiku – stres? Ali pa mogoče v svojem premiku vidiš več možnosti za nove nagrade in priznanja za svojim imenom?

Na žalost so o svojih premikih nekoliko bolj odprti samo kadrovniki aktivni na LinkedInu. Očitno je v njihovem delu dovolj soočenj z razlogi za premike, zaradi česar se s časom naučijo dejstva, da je iskrenost v javnosti dejansko cenjena.

In to me pripelje do spoznanja,
da smo se, tako kot iskrenosti,

hlepenja po priznanjih naučili.

Ne vem, zakaj nas učijo tega hlastanja po nagradah in priznanjih. Začne se nekje med vrtcem in prvo triado osnovne šole s čebelicami, Krpani, zlatimi sončki in ne vem čim še vsem. Nadaljuje se s popolnoma nefer sistemom podeljevanjem dokazil o nadarjenosti in s priznanji iz posamičnih strokovnih področij. Še zdaj se spomnim, kako se mi učiteljica med pripravami na tekmovanje iz logike smejala pred celim razredom, ker »sem edina ki mi bo kadarkoli uspelo it v minus točke«.

Ob vsem tem mi ni več čudno, da sem svojega zlatega Cankarja ves čas obešala na zastavo in se hvalila z njim pri vseh prvih študentskih službah, tudi če je od takrat minilo že nekaj let. Začela sem razmišljat v smeri, da bo to, da me je pohvalil nekdo drug, tretja oseba cenila bolj, kot pa moje dejanske sposobnosti in delo.

Ta sistem je tako podel, da se že skozi otroštvo naučiš, da če ne prejemaš nagrad, pohval in priznanj, ne boš uspešen. Če si tak kot jaz, začneš grizti, brcati, ponoči jokati v blazino če ti ne uspe, se zbujati 3 ure pred poukom da se lahko na pamet učiš tiste bedarije, ki niso nikakršen dokaz za tvojo dejansko vrednost.

Drugi šok na terenu

Arogantneži, ki pljuvajo, namesto, da bi mentorirali

Kako boli, ko se navadiš zmagovati, potem pa te začnejo drug za drugim, med tem ko se s prsti držiš za rob prepada, pohojati medijski guruji stroke in tisti samooklicani badass zmagovalci na terenu. Nekaj let nazaj sem sodelovala na natečaju in eden izmed žirantov je na podelitvi namesto klasične čestitke rekel »no ja, lahko bi bilo bolje, to smo že stokrat videli, prostora za izboljšavo je ogromno« in potem iz vljudnosti povedal še nekaj v smislu nežnega trepljaja po glavi, kot da sem pes ki se ga vendarle usmili po ponesrečenim triku in mu da tolažilni bonbon. Model, zakaj točno si mi pol dal to nagrado?

Pes, ki lovi svoj rep in s tem zabava okolico.

Tako se počutim.

Pred tednom dni so bili objavljeni rezultati TAM-TAMovega natečaja Plaktivat, kjer so se pohvalili s 161 prijavljenimi deli in ne morem si pomagat, da ne bi med slovenskimi finalisti opazila izključno ljudi iz agencijskega okolja. Še bolj postanem žalostna, ko vidim, kakšni fantastični primeri so se znašli med prijavitelji, a do finala niso prišli (primer 1, primer 2, primer 3). Namesto tega je šla nagrada trem prijaviteljem z Lune (pun intended), ki jim je uspelo skupinsko ustvariti kar dva kolaža iz izrezkov embalaže sladkarij/alkoholnih pijač/čikov! Which makes me think – ali je tovrstna manipulacija zaščitenih blagovnih znamk sploh legalna? Držim pesti, da se boste tukaj izognili škandalu, dragi Lunatiki, kot je bil v zadnjem času kraja komada za Luštovo TV reklamo ali pa skopirana predrzna kampanja za Maxim. Mogoče pa je igranje z logotipi opravičljivo, ker je agencijsko delo. In preden me kdo pohejta: ne bi bila jaz jaz, če ne bi naredila svojega researcha. V ZDA bi vas veselo stožilo toliko ljudi, kolikor je logotipov na plakatu.

ZMagovalec natečaja TAM-TAM Plaktivat

Zakaj se posmehujem oglaševalskim/digitalnim/kreativnim agencijam?

Ker imam včasih občutek, da si to ime še toliko raje nadanejo zato, ker imajo potem med »delavci« status nagrade. V smislu – jaz, agencija, sem zate, delavca, nagrada. Bodi hvaležen, ker delaš tukaj. Konkurenca je huda in zamenljiv si in blablabla. Študentom je delo v agenciji predstavljeno kot noro dinamično, ultimativno nagrajujoče, hvalijo se z logotipi znanih slovenskih podjetij ki jih vrtijo okoli prsta in seveda … nagradami. In le koga so celo življenje učili, da so nagrade point lajfa? Exactly. In tam se začne. Zato tako redko slišiš za »premik« ven iz agencij. In zato vedno ploskam ljudem, ki zberejo jajca po ene 5 premikih med agencijami in grejo delat in-house (to, ali jim je potem boljše/slabše, je spet stvar druge debate).

Ubistvu gre za prav šolski sistem instrumentalnega pogojevanja. Celo življenje me učijo, da je moj cilj nagrada. In kako dobim nagrado? Z delom v agenciji. Simpl. Prav smešno je. Kako družba oblikuje tvoj pogled na uspeh. Kako te prisili v 24/7 dokazovanje pred svetom.

V svetu oblikovanja se pač moraš za nekaj odločit. Lahko si tresoč freelancer, ki si vsak dan pred spanjem govori »ne smem zbolet, ne smem zbolet« in »upam da dobim ta job« med tem ko ima Fiverr za svoj backup. Tok, da bo za zdravstveno zavarovanje. Lahko delaš in-house in upaš, da na vsake toliko pride v tvoj 8-urni delavnik kaj svežega poleg štancanja logotipov in ponavljanja pravil CGPja toliko časa, da bi ga znal sredi noči zrecitirat na pamet. Lahko delaš v agenciji in si zagotoviš kakšen tag na Facebooku, ime napisano nekje na dnu sodelujočih pri projektu in pa objavo v MM, ko narediš premik (da vidiš, če je drugje kaj bolje).

Vse ima svoje pluse in minuse. Več o tem kdaj drugič.
Da ne bo pomote, tak zapis bi lahko zapisala o prav vsaki ozmed teh opcij.
Mogoče še bom.

Kar sem hotela povedati je, da si velikokrat želim, da bi mi nekdo na faksu povedal, da se mi ni treba skurit za to, da bi bilo moje delo razstavljeno na Brumnu. Pa da ni nič narobe, če moje oblikovalske rešitve komisiji, ki navija za »umetniške« oblikovalce (ki so na tem področju kot slikarji – ali so ti všeč, ali pa pač tistih nelogičnih kolažev/wannabe Picasso vzorcev/holographic Paint artpiecev ne razumeš), niso všeč. Pa ne samo to. Mogoče bi mi moral že nekdo v šoli naučit, da če mi ata/mama/teta/stric reče, da mojega izdelka ne razumejo, še ne pomeni, da moje delo ni dobro.

Vem, kako je, če svoje delo nekam prijaviš. Plačaš prijavnino. Pošlješ natečajni predlog. Upaš, da bo to zdaj res tvoj »breakthrough«. Nazaj pa dobiš samo »žal vas moramo obvestiti …« brez kakršnekoli obrazložitve. Preplavi te tesnoba. In počutiš se osramočeno. Zgodilo se mi je večkrat, kot pa imam prstov na roki. In na koncu si vedno rečem »še dobro, da nisem o prijavi naglas govorila, kakšna bi bila šele to sramota,« čeprav sramoto čutim ne glede na to – kot cmok v grlu, težo v plečih in občutek manjvrednosti, ki me preplavlja, preden zaspim.

In vendarle lahko »poraz« na nek način postane tvoje gorivo. Iz osebnih izkušenj: moj prvi pravi naročnik mi je po opravljenem delu dejal, da naj bom »naslednjič raje tiho, naj sklonim glavo in brez oporekanj naredim tisto kar naročnik od mene zahteva«. Kako lepo ti dajo vedet, da tvoj imput ni zaželjen. Si samo študent. Kmet. Kot da se nisi šolal za to. No, pol leta kasneje je moj portfolio pokal po šivih in dobila sem službo pri Porscheju, za mnoge ultimativna nagrada, zame velika šola življenja. V času od takrat sem delala s čudovitimi ljudmi, ki so me naučili, da tiha voda bregove dere. Da ne potrebujem našitkov, pokalov postavljenih ob laptop in svetlikajočih medalj na prsih, temveč

Da moje delo govori glasneje, kot pa rjove cannski lev.

 

Kar me pripelje do zaključka. Nisem jezna na ljudi, ki se dokazujejo. Jezna sem na družbo in sistem, ki me je učil, da je moja vrednost pogojena s potrditvijo in odobravanjem drugih. Jezna sem, da sem se morala to naučiti po grdi in boleči poti. Hkrati pa sem vesela, da sem se po letih neprestanega truda (in konstantnih zavrnitev) naučila, da sem najsrečnejša, ko zadovoljstvo nad svojim lastnim delom izoblikujem sama. Da sem najsrečnejša takrat, ko sem skromna, namesto da pričakujem krono na glavi. Takrat, ko prejmem spontano sporočilo od random osebe, da mi gre super, pa tudi če nima pojma o moji stroki. Ko se mi naročnik iz srca in na štiri oči iskreno zahvali za moje delo, namesto da končni rezultat oglašuje kot svoj produkt na veliki zvon, brez da bi vključil moj podpis. V vsem tem hrepenenju po slavi smo pozabili, kako pomembni vrednoti sta skromnost in iskrenost. In pozabili smo, da bi morali zadovoljstvo poiskati znotraj sebe, ne pa v svetlečih objektih in pisanih pohvalah.

Don’t hate the player, hate the game.
In za razmislek – kaj je zate uspeh? Komu se dokazuješ?

Disclaimer: skoraj sem že pobrisala delček kjer malo pljuvam po agencijah in kritiziram zmagovalno rešitev Plaktivata. Na koncu sem se odločila, da vseeno pustim, ker je takšno moje iskreno osebno mnenje. Moje iskreno osebno mnenje je tudi, da je končna rešitev Plaktivata dobro izvedena in domiselna, pomisleke imam zgolj glede zakonov okoli ideje. Še večje pomislike pa imam glede biased žirije, ki ne samo da sestoji iz agencija peeps, tudi nagrade očitno najraje podeljuje njim.

3 Comments

  • Piipsy

    Tvoje besede prav požiram. Hvala ti, da vlagaš toliko truda in se z iskrenostjo lotevaš “pozabljenih” tematik kreativnega sveta.

    • mashanator

      Hvala ti, cenim in ogromno mi pomeni, da se kdo prebije do konca, kaj šele da se najde v mojih besedah. Hvala hvala hvala! ❤️

  • tjaša

    Tako zelo res in tako zelo dobro napisano ! Bravo 😉

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.