Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.

Flickr Stream

Instagram stream

Anksioznost – kako živeti z njo: Q&A #3

Voila, tretji del je zunaj. Vsakemu, ki me povpraša o svojih zadnjih podvigih z videom, povem, da je to to za vsaj eno leto. Sanjam Premierjev uporabniški vmesnik in rezanje posnetkov.
Kakorkoli, ta objava bo nekoliko drugačna. In daljša. Prvi del bo sestavljen iz nekaj dodatnih informacij o anksioznosti, ki vas očitno precej zanima. Moja zgodba, premagovanje in soočanje, pa kako pomagati ljudem, za katere veš, da se z njo soočajo. Drugi del, (poscrollaj do sem) pa zajema preostanek vprašanj, ki jih v videoposnetke nisem zajela. Ogromno random stvari – od tega, kakšno glasbo poslušam, najljubših knjig, pa do tega s kom bi zamenjala življenje za en dan. Enjoy!


Kako naj opišem šok, ko pri 23 letih mimogrede prebereš članek, kjer izveš, da se že celo življenje boriš z anksioznostjo? In kako naj opišem padec kamna od srca, ko se končno nekdo ne norčuje iz mojega stanja in ga ne posplošuje na “normalno živčnost”? Kako naj opišem jezo, žalost in razočaranje po letih in letih poslušanja bistroumnih nasvetov “vsi smo nervozni” in “dej no, pomiri se” in “nehaj iskat pozornost”. Ko ti dejansko nekdo prvič pove, da to, kar doživljaš, večina ljudi ne doživlja. Po tem, ko se celo življenje obremenjuješ s tem, da kako so ostali lahko tako okej glede vsega, ti pa ne, je pravo olajšanje, ko ti nekdo reče: “ej, resne težave z anksioznostjo imaš. Ampak ne skrbi, zdaj, ko veš, jo lahko začneš nadzorovati.” Odrasti z anksioznostjo ni fino. Ni fino, ker ne veš, kaj je narobe in ker ti vsi govorijo, da ni nič. Ni fino, ker se celo življenje boriš s stvarjo, ki nima imena imena in oblike.

Anksioznost v otroštvu

V kakšnem svetu živimo, če že osemletnik govori, da je v stresu in da ne zmore več?

Na jok mi grem, ko se spomnim, kako sem se celo otroštvo spopadala s temi demoni, ne da bi jih razumela in znala opisati. V živo se spomnim zvijanja v želodcu vsako jutro, ko so me starši peljali v šolo. Tresavice, preden sem stopila v dvorano, kjer smo imeli treninge. Neprespanih noči, ker me je skrbelo, ali bom dobila dobro oceno. In če ne bom, kako bodo odreagirali doma? Učenje do 4. ure zjutraj samo zato, ker sem se bala, da nisem naredila dovolj. Menjava šole – bom dobila nove prijatelje? Jim bom všeč? Puberteta – bom všeč temu fantu, zakaj nisem všeč tistemu, zakaj zgledam tako kot zgledam? Pouk – preden sem kadarkoli dvignila roko (in moji bivši sošolci veste, da to ni bilo velikokrat), sem potrebovala vsaj 5 minut (dejanskih 5 minut, kar je med poukom veliko), tekom katerih sem mislila, da mi bo srce skočilo iz prsnega koša, moj obraz je bil popolnoma rdeč in glas tresoč. Tudi če sem vedela pravilen odgovor. Tudi, če sem imela dobro vprašanje ali pripombo. Tudi, če sem vse okoli sebe dobro poznala, skupaj z učitelji. Krožki – neizmeren strah pred tem, da bi naredila kaj narobe ali kaj pozabila. Lahko bi nadaljevala v neskončnost. Če še vedno ne vidiš, da to ni normalno: kako se počutiš, ko rečeš, da si pod stresom? Imaš dela vrh glave, loviš roke, en kup obveznosti, skrbi te družina, zdravje, denar. Ne veš, kako ti bo uspelo vse, kar moraš narediti in kar se od tebe pričakuje. No, tako se počutim jaz, celo življenje. Tudi v prvem razredu osnovne šole sem se tako počutila, med tem ko je velika večina mojih vrstnikov brezskrbno tekala naokoli, z veseljem hodila na 101 krožek, se spontano družilo s prijatelji. Njihova največja skrb je bila, če jim bo mami v trgovini kupila najljubšo sladkarijo, med tem ko je mene skrbelo, kako me vidijo drugi, kaj rečem, ali lahko rečem, kaj si mislijo starši, kako mi bo uspelo narediti vse, kar se od mene pričakuje in to z odliko.

Moja socialna anksioznost

Ne, to ne pomeni sramežljivost. Pomeni pretiran stran pred situacijami, ki vključujejo komunikacijo z drugimi osebami v strahu, da nas bodo ocenjevali, obsojali, kritizirali in bojimo se, da se bomo osramotili. Da imam socialno anksioznost, vem od njenega začetka. Nekje od 16. leta. Točno vem, kako se je začela in približno razumem njene začetke. Poznam njene simptome in kje me zagrabi. Najbolj se pozna na mojem glasu (stalno se mi trese), ampak počasi gre na bolje. Socialna anksioznost je stvar, ki se je sramujem že skoraj polovico svojega življenja, pa vendar sem šele nedolgo nazaj prvič spregovorila za profil Izpovedi mentalnega zdravja na Instagramu. Temo sem hotela samo hitro nasloviti, ker vem, da veliko ljudi, ki to bere, ve za moj “smešen glas” in jih bo verjetno zanimalo. Tako da ja, there you go, imam težavo. Več o njej enkrat drugič. Če te zanima, kaj sem napisala za Izpovedi mentalnega zdravja, klikni spodaj.

Instagram zapis o socialni anksioznosti (klikni)

Pri 12 letih sem se odločila, da imam socialno fobijo. Ja, tako, kar odločila sem se. Sklepam, da zato, ker sem se vedno groteskno dobro počutila v vlogi žrtve. Pri tistih letih sem seveda pretiravala. Takrat sem nase eksperimentalno projecirala skoraj vsako duševno motnjo, na katero sem naletela med brskanjem po spletu. Niti sanjalo se mi ni, da bom samo par let kasneje zares imela  borbo proti dejanski socialni anksioznosti. Začelo se je pri 16. letu, po prvi propadli zvezi, ko se mi je podrl svet in porušilo vso zaupanje v ljudi okoli mene. Pred tem sem na debatnih turnirjih pobirala priznanja za najboljšo govorko, dobro leto kasneje pa se niti z lastno mamo nisem več mogla pogovarjat, ne da bi se mi tresel glas. Čim sem začela govorit o sebi ali o stvareh, ki jih počnem, sem se znotraj grla sesedla sama vase. Utapljala sem se v nesigurnosti in temnih mislih. Govorni nastopi so postali moja nočna mora. Panični napadi pred telefonskimi klici niso bili nič šokantnega. Naročanje pijače v lokalu? Verjetno si vsak drugi natakar misli, da bom padla v jok. Ljudje me sprašujejo: “Joj, a si spet prehlajena?” In jaz intenzivno kimam. Lažje to, kot pa pojasnevati ljudem, da je čisto osnovna komunikacija zame največji napor.
S svojim stanjem sem se začela resnično borit pri 19. letih, ko sem namerno začela iskat študentska dela, kjer je bilo potrebne veliko komunikacije z neznanci. Promocije, degustacije, strežba. Kasneje marketing. Nisem uživala, sem pa se silila. Danes imam zaradi teh izkušenj izjemno trdno kožo in moje stanje je veliko boljše. Deloma ga znam nadzorovati, vendar je veliko odvisno od mojega počutja, okoliščin, dneva. Predvsem pa sem ga sprejela. Ne obnašam se več, kot da je to moje prekletstvo, temveč sem ga vesela, saj brez njega nikoli ne bi zrasla v tako močno osebo, kot sem danes. Ne glede na to, kako dober dan imam, pa je vsak dan znova zame bitka. In nekega dne bom nastopala pred 100-glavo množico. Samo čakajte. Bomo videli, kdo se bo mojemu glasu smejal takrat.

Kakšen občutek je živeti z anksioznostjo

Poskusila sem nekaj napisati, pa ne gre. Potem sem se spomnila, da mi je kakšno leto nazaj fant poslal en zapis na Thought Catalogu, ki me je spravil v čudovit jok. To je bil moj prvi stik z dejstvom, da me pesti anksioznost. Mogoče si zdaj kdo misli “pa kako tega nisi vedela, zakaj nisi šla po pomoč?”

Veš zakaj? Zato ker v svetu, kjer je tabu govoriti o smrti, posilstvu, seksu, psihadelikih, spirtualnosti in predvsem duševnem zdravju, ne vprašaš. Ne sebe, ne nikogar drugega. Anksioznost je tiha spremljevalka, ki se, ko se z njo soočiš, potuhne in reče “ampak jaz nisem nič kriva”. In nihče razen tebe ne verjame, da zares obstaja.

Nazaj k članku. Ker je tako odličen, ti ga prilagam tukaj spodaj (v angleščini, greh bi bil prevajat te občutke). Za tiste, ki se vam daljšega teksta ne da brati, bom samo v nekaj stavkih opisala, kakšen občutek je živeti z anksioznostjo.

Moje življenje je vsak dan bitka. Vsak dan znova se moram odločit, da zmorem. Vsak dan znova se učim ljubezni in sprejemanja same sebe. Zjutraj se moram otresti skrbi, ki so se mi ponoči nabrale. Največkrat jih čutim v grlu, očeh in želodcu. Še preden se dan začne, imam jaz za sabo antistresno terapijo. Vsakodnevna opravila, ki so za večino čista normalna, so zame pekel. Klicanje, odpiranje emailov, sestanki, nakupovanje, naročanje pijače v lokalu, spoznavanje novih ljudi, govorjenje pred ljudmi, oddaja projektov, izleti, potovanja, plačevanje v trgovini. Vse to je zame intenziven stres, ki me prežema iz trenutka v trenutek. Zaradi anksioznosti živim v prihodnosti – kaj bo, kako bo, kje bo? Bom lahko? Bo šlo? Kaj pa če? Prežema me stalen strah. Kot reče moj fant: “Skrbi me za cel svet”. In čeprav se sliši pretirano, je res.

Thought Catalog članek (klikni)

The Strongest Girls Are The Girls With Anxiety

She’s strong, because she’s in a constant battle with her anxiety. It’s telling her that she’s weak. That she shouldn’t speak up. That she shouldn’t get out of bed.

Some days, she listens to everything that voice tells her. But other days, she finds the power to ignore it. She finds the strength to leave her room. To socialize. To smile.

She’s strong, because she shows up, even when she’s shaking. She speaks, even when it’s with a cracked voice. She keeps breathing, even when those breaths are shaky.

It would be easy for her to cancel plans with her friends, turn down dates, skip class, call in sick from work — and sometimes, she does. Sometimes, the idea of being around people is too much for her to handle.

But most of the time, she does what she has to do. She switches off her alarm. She showers. She dresses. And then she gets shit done.

Of course, she gets distracted throughout the day. The tiniest thing can send her mind spinning. A text from someone she didn’t expect to hear from. An email she isn’t quite sure how to answer. A strange look from one of her coworkers or crushes.

She suffers from constant self-consciousness, but she pushes past it. She ignores the way she thinks everyone is looking at her, judging her, and she forces herself to be productive. She forces herself to focus on what’s important.

She refuses to let anxiety control her life. She won’t let her dark thoughts eclipse the positive ones. She’s motivated to be the best person she can be.

At times, her anxiety makes her feel weak. Lesser. Like she doesn’t deserve to be in the same room as people that can talk to strangers as if they’ve known each other for years.

But even though she feels inferior, that’s far from the truth. She’s a warrior. A badass. Why can’t she see that?

She tries so hard. She puts in so much effort. And she’s gotten so far.

Some people rarely venture outside of their comfort zone — but she’s outside of her comfort zone every damn day. She’s either worried about what to say or what to wear or where to park. She’s never relaxed. She’s always on edge.

That’s why she’s always learning. Always growing. Every second of every day.

Sure, there are times when she suffers from setbacks. When she doesn’t say a single word for hours. When she stays in her pajamas and puts off showering.

But there are other times when she finds the courage to speak her mind. When she surprises herself with how brave she can be.

She probably doesn’t realize it yet, but girls with anxiety are the strongest girls in the world, because they never have a minute of peace. Because they’re always struggling — and they’re always winning.

Poznaš koga, ki se spopada z anksioznostjo?

Nikakor ne govori mu/ji  teh stvari.


Kaj pa je v tvojem življenju grozno?
Veš koliko ljudi na svetu je v mnogo slabših situacijah, kot si ti.

To lahko rečeš tudi nekomu z rakom v zadnjem stadiju, pa nekomu, ki ima denar samo za kos kruha na dan. Vse je odvisno od perspektive. Vsi se zavedamo, da je na svetu vedno (vsaj) nekdo, ki je v situaciji slabši od naše, ampak to ne spremeni dejstva, da nam je težko. Bolj bi cenili, da sogovornik sprejme našo situacijo in je ne razvrednoti.

Vsi smo kdaj pa kdaj pod stresom.

Anksioznost ni enaka kot stres ali zaskrbljenost. Ni občasno duševno stanje, je bolezen uma. Tisti, ki se spopadajo z anksioznostjo, niso pod stresom ali zaskrbljeni samo kdaj pa kdaj ali določeno obdobje v mesecu, ampak tudi takrat, ko večina ljudi ne bi bila.

Pomiri se no! Vse je okej.

Duševna motnja se ne ozdravi s temi besedami. V teoriji lahko razumem, da je moj strah pretiran, ampak to še ne pomeni, da bo v trenutku razsvetljenja magično izpuhtel. Priti iz vrtiljaka anksioznosti vzame veliko, veliko, veliko več kot samo kratek klik. Namesto, da od osebe pričakuješ, da se pomiri, postane optimistična in pozabi na to, da jo je sploh kaj skrbelo, raje prisluhni. Bodi rama, na katero se lahko nasloni.

Sploh ne veš, kaj je pravi stres.

Radi se primerjamo, razumljivo. Ampak “jaz sem bolj pod stresom kot ti” ni primerna primerjava. Jabolke in hruške. Stres in duševna motnja.

Pretiravaš.

Verjemi, vsi si želimo, da ne bi čutili vsega tega, kar anksiozneži čutimo. In konec koncev se zavedamo, da je anksioznost pretiran strah in zaskrbljenost. Ni treba tega dodatno poudarjat. Žal si ne moremo pomagat in nam tovrstno pomanjševanje našega problema prav nič ne pomaga. Poskusi razumeti in sprejeti stališče nekoga z anksiozno motnjo. Kaj lahko narediš, da se bo v situaciji počutil/a bolje?

Dihaj.

Na prste obeh rok ne morem preštet, kolikokrat se mi je zgodilo (sploh razni ustni izpiti in spraševanja v šoli), kolikokrat sem to slišala. Ironično iz ust bodisi očitnih koleričnih ekstrovertiranih nastopačev, ki so energetske bombe samozavesti na dveh nogah, ali pa iz ust ljudi, ki se ukvarjajo z retoriko. Trema pred nastopom je nekaj drugega, kot anksioznost. In tisti globok vdih/izdih mi verjetno ne bo preveč pomagal. Problem tiči mnogo, mnogo globlje, kot pa ga lahko doseže en globok vdih. Težava teh ljudi je, da mislijo, da zadaj ni nič drugega kot samo blag strah. Žal mi je ampak rojeni nastopač in retorik ne moreta zamenjati vloge psihologa.

Spremenit moraš svoj mindset.

Ja, vem, hvala. Delam na tem. Smešno, kako ljudje suddenly postanejo doktorji psihologije, ko jim zaupaš, da imaš duševni problem. Če imaš konkretne izkušnje s problemom ali idejo, kaj še lahko poskusim, by all means, povej! Drugače pa bodi raje tiho.

Že spet?

Res, res, res, si želimo nadzorovati svoje napade anksioznosti, ampak ko te udari, te udari. Namesto, da daješ osebi razlog, da se počuti še slabše, raje reci kaj lepega ali pa ji pomagaj, da se počuti bolje. Sprašuj, poslušaj, bodi v oporo in poskušaj omiliti vzroke, ki anksioznost povzročajo.


Kako lahko pomagaš ljudem z anksioznostjo?

Razumi problem.

Če se ti po prebranem svita, kdo od tvojih bližnjih ima morda anksiozno motnjo, si vzemi čas, da jo zares razumeš. Prepoznaj simptome (slabost, vrtoglavica, tresavica, plitko in hitro dihanje, glavobol, šibke noge, nespečnost, povišan srčni utrip, težave s koncentracijo, občutek nemoči, tesnoba …). Potrudi se razumeti, kaj je razlog za motnjo. Čisto mogoče, da ti je oseba že kdaj po ovinkih zaupala, pa temu nisi posvetil/a večje pozornosti.

Priznaj anksioznost kot problem in jasno izrazi svojo podporo.

Anksiozna motnja je , tako kot večina duševnih motenj, močno stigmatizirana. S tem, da acknowledgeaš (mimogrede, kaj je enakovredna slovenska beseda za to?) problem, boš prava svežina. Povej jim, da si tam za njih, da jih želiš podpirat. Če se ti o motnji odprejo, razumi, da je v njihovi koži to zelo težek problem. Nikakor ne govori v prejšnjem delu naštetih stvari, kot so saj bo, vsi smo pod stresom, ne pretiravaj itd.

Če morajo storiti nekaj, česar zaradi anksioznosti nočejo, jih vodi skozi proces.

Ponavadi gre za opravila, ki jih te osebe prestavljajo, prelagajo in z njimi odlašajo. Nujni telefonski klic, naročanje pri zdravniku, prositi šefa za dopust, servisiranje vozila, … Pomagaj jim identificirati korake, ki jih morajo narediti, da ta opravila dokončajo. Ponudi pomoč in bodi poleg. Ne delaj namesto njih (razen, če je res hudo – npr. panični napad), vodi jih.

Podpiraj jih in z njimi praznuj uspehe.

Zame na primer je velik uspeh, da nekoga pokličem. Večina ljudi ve, da to zame predstavlja ogromen stres, ampak zelo malo je takih, ki takrat, ko se malo “pohvalim”, dejansko delijo navdušenje nad tem. Razumi kaj je posameznikov strah, ga spodbujaj pri premagovanju in z njim praznuj, ko mu uspe.

Kaj storiti v primeru paničnega napada?

Tako kot sem mnenja, da bi morali vsi vedeti, kako ravnati v primeru epileptičnega napada ali kapi, bi po mojem mnenju morali vsi poznati tudi ravnanje v primeru napada panike.

Znaki napada panike so povišan srčni utrip, občutek dušenja in pomanjkanje zraka, omotičnost, tresenje, občutek neprisebnosti, mravljinčenje, slabost, halucinacije, … in pa strah pred smrtjo. Simptomi so lahko različni od primera do primera in glede na dano situacijo.

Kar lahko storiš, če si priča paničnemu napadu:

najprej preveri, da je oseba na varnem mestu, pri miru in da se ne more poškodovati. Če se da, se premaknita na svež zrak. Sprašuj glede tega, kar občutijo, kaj je z njimi narobe in kako so se počutili pred začetkom napada. Poskusi ugotoviti, kaj je napad sprožilo. Na ta način lahko osebo mnogo lažje pomiriš. Pojasni, da so na varnem, da je vse v redu, da se nič ne bo zgodilo. Pomagaj osebi, da se pomiri. Vodi osebo skozi dihanje, naj zaprejo oči in se fokusirajo na svoj dih. Naj z roko opazuje dviganje in spuščanje svojega trebuha. Počakaj zraven, da napak panike mine. Velikokrat se ljudje po napadu panike počutijo nekoliko osramočeni in razočarani sami nad seboj. Bodi tam za njih in jim razloži, da se nimajo česa sramovat, da se zgodi in da je lepo, da so spet nazaj.

Pomagaj jim ob zdravljenju

Če govorimo o samozdravljenju, jim pomagaj in jih podpiraj, da berejo knjige na temo anksioznosti, kompleksa manjvrednosti, uspeha, notranjega miru, samozdravljenja, … Usmeri jih k čuječnosti. Spodbudi jih, naj poskusijo z meditacijo in dihalnimi vajami – oboje močno pomaga pri preprečevanju paničnih napadov in samokontroli. Pomagaj jim spremeniti perspektivo: od življenja v prihodnosti do življenja v trenutku. Spodbujaj jih k gibanju v naravi in premagovanju svojih strahov.

Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da si ljudje z anksiozno motnjo velikokrat želimo profesionalne pomoči, ampak do nje ne pridemo. Razlog je v veliki večini stigmatizacija. Ljudje nas enostavno ne jemljejo resno in anksioznosti ne vidijo kot “resničnega” problema. Zaradi tega lahko končamo brez podpore družine in prijateljev, kar sicer nujno potrebujemo. Zgodilo se mi je tudi (večkrat), da sem zdravnikom zaupala svoje psihične težave, pa več kot potrditve, da nekaj ni OK, nisem dobila. Poznam ljudi, ki so sicer dobili napotnico za javnozdravstveno psihoterapijo, vendar večina ni bila zadovoljna. Privat terapije so drage, zato si velikokrat rečemo “ah, saj ni tako hudo”, problemi pa se vlečejo leta in leta. Samopomoč sicer pomaga, do neke mere, ampak za efektivno in hitro zdravljenje sigurno moramo najti nekaj zunaj nas, pa naj bo to kognitivno vedenjska terapija ali EFT tapkanje. Ne glede na to, v kakšni situaciji so ljudje z anksioznostno motnjo okoli tebe, jih spodbujaj na katerikoli poti, ki si jo želijo izbrati za svoje zdravljenje. Če vseh možnosti ne poznajo, jim pomagaj tudi pri tem.


Preostanek Q&A vprašanj

 

Če bi bila žival, katera bi želela biti in zakaj?

Orka. Nevem točno zakaj. Občudujem njihovo svobodno gibanje, eleganco, pa strahospoštovanje, ki ga vzbujajo, čeprav so neverjetno miroljubne živali.

Kakšno glasbo poslušaš?

Praktično vse. Moji all time najljubši bandi so Rise Against, La Dispute, Linkin Park in Siddharta. V nasprotju s tem pa danes poslušam predvsem dober slovenski rap (Emkej, N’Toko, Mrigo, Mito, Mirko, Doša, Drill, Zofa Lipa, Ghet etc in ne, Challe Salle, Matter, MC Kameleoni in podobne sramote niso na tem seznamu). Pa elektronika, vedno dobra elektronika, mainly drum’n’bass in jungle.

Najljubše potovanje do zdaj?

Maroko. Ampak v Maroko moraš nujno z ruzakom, drugače ni to to. Priporočam vsakomur, res ti spremeni pogled na svet!

Kam vse bi rada potovala?

Povsod, obožujem potovanja, čeprav bolj malo potujem (druge prioritete). Nujno hočem odkljukat Norveško (Lofoti), Kanado (BC), Islandijo, Ferske otoke, Peru, Novo Zelandijo, Avstralijo, Tongo in JAR.

Kaj si misliš o prehranskih dodatkih? Ali jih jemlješ?

Menim, da so super rešitev, kadar naša prehrana ni ali ne more biti polnovredna daljši čas. Se mi pa zdi, da ljudje premalo damo na kvaliteto in preveč na nizko ceno. Nikogar ne zanima izvor, obdelava, dejanski učinek, raziskave. Kupujemo vse, samo da gor piše “super živilo”. Take ljudi vedno vprašam, če vejo, da ponekod na svetu kislo repo prodajajo kot superživilo, med tem ko je to naša domača jed.

Sama jemljem B12 v spreju, ker B12 sicer v svoji prehrani ne morem dobiti. Občasno jemljem še vitamin D (lišaji) in spirulino, pred kratkim pa sem nehala kuro s probiotiki. Še en kratek rant – večina ljudi se fila s probiotiki ali pa zmotno misli, da dobijo vse z raznoliko prehrano. Ne vejo pa, da če nimajo urejenega črevesja, jim vsa ta hranila ne pomagajo kaj dosti. Poleg tega podcenjujejo redne celovite preglede krvne slike in se ne pozanimajo, kaj vse bi bilo dejansko dobro pogledati. Splošni zdravniki žal niso tudi dietetiki.

Najljubše knjige?

Moram vas razočarat ampak jaz do decembra praktično nisem brala. Več let. Ker enostavno nisem imela časa. Od konca decembra naprej oblikujem rutino, da vsak dan preberem vsaj eno poglavje, tako da v tem kratkem času še nisem uspela kaj veliko prebrati. V grobem pa so moje najljubše knjige ever Alkimist (The Alchemist), Dol mi visi (“The Subtle Art Of Not Giving A Fuck”) in Moralna žival (“The Moral Animal”). Ker je to precej pogosto vprašanje, imaš spodaj še par predlogov mojih sledilcev in pa seznam knjig, ki jih imam v kratkem namen prebrati.

Predlogi knjig mojih sledilcev (klikni)

Lolita – V. Nabokov
Siddharta – H. Hesse
Big Magic: Creative Living Beyond Fear – E. Gilbert
A Monster Calls – P. Ness
The Elegance of the Hedgehog – M. Barbery
Sarah’s Key – T. Rosnay
Girl at War – S. Novic
Subtle Art of Not Giving a Fuck – M. Manson
Essays in Love – Alain de Botton
Iz nevidne strani neba – P. Medvešček
Women Who Run With the Wolves – Clarissa Pinkola Estés
Time Traveler’s Wife – A. Niffenegger 
Name of the Wind – P. Rothfuss
To Kill a Mockingbird – H. Lee
All the Light We Cannot See – A. Doerr
Sophie’s World – J. Gaarder
The Book Thief – M. Zusak
Sputnik Sweetheart – H. Murakami
Purity – J. Franzen
The Fountainhead – A. Rand
Wonder – R. J. Palacio
The Shadow in the Wind – C. R. Zafon
Reasons to Stay Alive – M. Haig
The Sun is Also a Star – N. Yoon
Pcychopath Test – J. Ronson
Why Not Me/Why is Everybody Hanging Out Without Me – M. Kalling
The Hate You Give – A. Thomas
My Brilliant Friend – E. Ferrante
Into the Wild – J. Krakauer
You Are a Badass – J. Sincero
Winona’s Web – P. Cogan
Silk – A. Baricco
The Secret Life of Bees – S. Monk

Nakupovalni seznam knjig

  • The War of Art
  • The Power of Now
  • New Earth
  • The Four Agreements
  • You Do You
  • Sapiens
  • Na tesnobi
  • Elon Musk
  • Girlboss
  • Daring Greatly
  • Shadows Before Dawn
  • The Monk Who Sold His Ferrari
  • The Things You Can See Only When You Slow Down
  • A Thousand Splendid Suns
  • Get Your Sh*t Together
Katero znano/vplivno osebo bi povabila na večerjo, kaj bi bilo glavno vprašanje zanjo?

Elon Musk. Vprašala bi ga: če bi moral svoje življenje živet še enkrat od začetka, ampak ne bi smel iti po poti, po kateri je šel zdaj (se pravi področje dela, smer izobrazbe, vse odločitve ki so tvoje življenje oblikovale), kako misli, da bi se njegovo življenje odvilo, kdo bi bil, s čim bi se ukvarjal in ali misli, da bi bil prav tako uspešen.

Kako se soočaš s “hejtom”? Pa ne samo online ampak tudi tako, če kdaj slišiš da kdo o tebi za hrbtom grdo govori?

Sama sem še precej slaba kar se tiče soočanja s kritiko, ampak se trudim. Včasih bi verjetno za vsako stvar padla v jok, danes pa se znam od sovražnega govora precej distancirati in ga zavestno začnem gledati kot nekaj, kar je odraz težav in nerazrešenih kompleksov pri drugih ljudeh, ne pa mojih napak. Trudim se osredotočiti na dobro in se vedno usmerim k ljudem, ki me dvigujejo, verjamejo vame in me podpirajo.

V “resničnem življenju” si stvari še vedno nekoliko bolj jemljem k srcu, kakor pa besede izza ekrana. V svojem življenju imam (žal, še vedno) ljudi, ki me za hrbtom obrekujejo. Predvsem pa so neprivoščljivi in zavistni, tega se zavedam. Iz tega razloga je sprejemanje tega nekoliko lažje, kot je tudi lažji vsak korak, ki jih naredim stran od teh oseb. Ljudje, ki so do tebe hinavski, negativni in zatirajoči, nimajo kaj iskat pri tebi. Pusti jih, da navzdol vlečejo sami sebe, ti pa si tega ne zaslužiš. Obrekovanje je odraz nezrelosti, ljubosumje pa odsev njihovega nezadovoljstva s seboj. To ni tvoj problem, temveč njihov.

Kako bi barvo razložila slepi osebi?

Preko ostalih čutil in občutkov. Se pravi: modra je barva neba, svežine, občutek, ko ležiš na vodni gladini, hladen veter na obrazu. Rdeča barva je barva, ko si jezen, ko ti srce hitro bije, ko ti je nerodno in ti postane vroče v obraz. Ko se spečeš z ognjem in ko predolgo ležiš na soncu.

Kako sta prišla skupaj s fantom? Se želiš poročiti? In imeti otroke?

Spoznala sva se na Instagramu, se nekaj časa pogovarjala na Facebooku in se precej hitro tudi v živo spoznala, tam se je pa res začelo vse skupaj. Glede poroke – moji starši niso poročeni in vedno sem si želela nadaljevat to “uporniško” gesto. S časom me je to minilo, tako da mi je ubistvu vseeno če se ali pa če se ne. Če bi prišlo do tega, bi se. Se mi zdi noro lepa priložnost, da z najbližjimi praznuješ svojo srečo. Kaj piše na papirju mi je pa vseeno. Otroci – če bo(do), ko bo(do). Sigurno pa še kar nekaj časa ne.

Na prenehanje s katero navado si najbolj ponosna?

Dobra 4 leta nazaj sem nehala kadit. Šele ko nehaš se dejansko zaveš, kako odvisen si bil.

Če bi lahko zamenjala življenje za en dan z eno osebo, katera bi to bila?

Prej sem izstrelila, da bi šla na večerjo z Elonom Muskom, ampak za en dan pa bi zamenjala življenje z neko osebo iz tretjega sveta. Z nekom, ki nima nič. Čisto nič. Da bi se naučila ceniti vse, kar imam.

Kakšna je tvoja prva izkušnja z bloganjem? Kako si sploh prišla do tega, da si odprla blog, kako se ti je zdelo, si koga zanimivega spoznala ipd.

Blog sem začela pisat že zelo zelo zelo zgodaj, mislim da sem bila stara nekje 11, in sicer na eDnevniku. Spomnim se bolj nič, samo to, da sem verjetno pisala emoidne kratke zapise o tem, kako me nihče ne razume, kako so moje sošolke butaste in kako mi je določen fant všeč. Klasika. Direktno preko bloganja nisem takrat spoznala nikogar, sem pa spoznala ogromno ljudi online tudi v živo (forumi predvsem), nekaj jih je še vedno v mojem življenju. Bogi moji starši, verjetno jih je bilo grozno strah, da me bo kdo ugrabil. Noro vesela sem, da sem na ta način lahko spoznavala ljudi, ker sem bila precej bolj zrela od mojih sošolcev (nočem braggat ampak res) in to je bil edini način, da sem se povezala s starejšimi in meni bolj zanimivimi ljudmi.

Napisala si tudi, da si bila na raznih Bradavičarkah, harryjezakon etc. Si mogoče pisala tudi na bradavičarskih pripovedkah in kako ti je bilo to? Če nisi, pa lahko poveš kaj o (zdaj žal ze zamrli) ‘HP fans’ sceni in tvoji ljubezni do Harryja (mogoče tudi o tem, kako se je ta ljubezen sploh zgodila).

Praktično odrasla sem s Harryjem. Res. To so tiste knjige, okoli katerih bom vedno čustvena. Tako kot moji starši s solzico v očeh govorijo o Winnetouju, bom jaz vedno o Harry svetu. Brat sem ga začela mislim da pri 9. letu, knjige pa je kupovala moja mami.

Na Bradavičarskih pripovedkah nisem nikoli pisala, ker mi v tistem času tako pripovedniško/blogersko pisanje ni pasalo. Uživala sem v RPG forumih, tudi na HP tematiko, kjer si zgodbo soustvarjal z ostalimi člani. Ta storytelling dialog mi je bil vedno bolj privlačen od individualnega.

Kje se vidiš čez 10 let?

Čez 10 let bom stara dobrih 33. Če pride do tega bom takrat verjetno imela družino in v tem smislu gledano dokaj stabilno življenje. Močno imam namen delat na tem, da bom v tem času finančno svobodna, ker mi to zelo veliko pomeni. Ampak ne v smislu, da si lahko kupim Audi R8 če mi zapaše, ampak v bolj skromnem smislu – torej da me nikoli ne bo skrbelo, kako bom prišla čez mesec, pa če se meni ali moji družini kaj zgodi, da lahko takoj finančno pomagam in ne praskam denarja z zbiranjem zamaškov. S časom (in upam da tudi v teh 10 letih) si želim bit sama svoj šef, met možnost uresničevat vse svoje poslovne in kreativne ideje. Pa upam da bom takrat kakšno uspešno poslovno zgodbo že imela za sabo. Predvsem pa se vidim notranje pomirjeno, aktivno in samozavestno.

Ali se ti zdim jaz influencer? @neworx / Nejc Suhadolnik

Tole sem se odločila odgovorit javno, ker se super vprašanje za nadaljevanje mojega zapisa o tem, kdo je resnični influencer. Nejc je noro mlad (mislim da 19, 20?) in je točno to, kar večina t. i. influencerjev njegovih let ni. Je iskren, pristen, odprt. Kar mi je pri njem najbolj všeč je, da s sledilci deli svoj življenjski slog, ne nekih izumetličenih fake postavitev najnovejših materialnih dobrin. Nejc deli večinoma fotografije narave in prikazuje svoj aktivni lifestyle, preko katerega združuje pohodništvo s fotografijo. V mojih očeh je ta fant resnični influencer, ker tudi nas, starejše, navdihuje, da bi se več gibali, hodili v naravo, slikali nore sončne vzhode in zahode. Tega mladim manjka.

Mogoče poznaš/priporočaš kakšno osebo v Sloveniji za čiščenje čaker, energije, blokad … ?

Ne, žal se na te stvari res ne poznam. Če me kontaktiraš na Instagramu ali kje drugje te pa lahko usmerim k ljudem, ki verjetno kaj več o tem vejo. 🙂

Kako ne biti osamljen, sploh če z ljudmi izgubiš stike?

Biti sam in biti takrat sam s seboj zadovoljen je prava umetnost za mnoge izmed nas. Jaz sem se naučila vzljubiti sama svojo družbo šele, ko sem dojela, da se lahko vedno zanesem samo in izključno samo nase. Vsak živi svoje življenje in svoje sreče ne bi smeli pogojevati s prisotnostjo drugih ljudi v našem življenju.

Poskusi spoznati nove ljudi – danes ko si 24/7 online to res ni nobena umetnost. Hodi na kakšne dogodke, ki so ti zanimivi, pa tudi če greš čisto sam/a. Naj ti ne bo nerodno. Zna biti čudno, ker na začetku en znaš biti sam med ljudmi, ampak če spremeniš perspektivo, kar naenkrat vidiš sebe kot del ljudi okoli tebe, namesto kot popolnoma ločeno enoto. Takrat začneš uživat v samostojnosti.

Kakšni družabni hobiji so vedno dobra rešitev, če ne drugega kakšen šport. In če en drugega – služba. Če si osamljen/a, to verjetno pomeni, da imaš preveč časa. Zapolni ga s stvarmi, ki te osrečujejo in osamljenost bo hitro izginila. Verjemi, pravi ljudje kmalu pridejo v tvoje življenje, tudi če se ti v nekem trenutku zdi, da jih ni. Bolje to, kot pa da trpiš v fake površinskih odnosih.


 

To pa je bilo branje, a? Hvala, ker vztrajaš! Naslednji teden se pa že veselim, da končno fokus spet prestavim s sebe nazaj na bolj konkretne teme. 🙂 Če si slučajno zamudil/a, te vabim, da si pogledaš še Q&A okoli svoje kariere in grafičnega oblikovanja, in pa nekoliko bolj čustven Q&A, kjer govorim o odnosih, vzgoji, okoljevarstvu in pa feminizmu. Lepo bodi!

One Comment

  • Deja

    Kot da bi poslušala/brala o sebi. Celo življenje me je bilo strah govoriti pred drugimi in it v nek prostor, ki je poln ljudi. Spomnim se enkrat še v vrtcu, ko smo bili zunaj, pa sem hotla lulat pa mi je blo nerodno vprašat tovarišico. Ko me je kasneje učiteljica vprašala za oceno pred razredom, sem zafarbala in zablokirala, ne zato, ker ne bi znala, ampak zato, ker me je popadla taka panika, da sem imela misli čisto drugje. Vedno sem bila znana po “pridna in tiha”, ampak predvsem zato, ker z neizstopanjem, nisem rabla skos razmišljat o tem, da bi me kdo kritiziral.
    Sem tut js vedno v službah pristala, kjer sem mogla veliko komunicirat, klicat ipd. (btw, klicanje je tut meni še vedno največja težava, rajši bi šla javno nastopat :D). V bistvu je ta stiska začenjala zginjat, ko sem začela meditirat in se izobraževat na tem področju – spremenil se mi je glas!, tudi drugače sem začela dihat, veliko bolj globoko in se držim bolj pokonci. No, kot zanimivost, šla sem raziskovat, od kje ta moj strah in anksioznost izvira in sem odkrila eno prejšnje življenje, kjer so me zažgali zaradi izražanja resnic, pač res sm bla hard core čarovnica in zeliščarka. 🙂 Tako, da se včasih pošalim danes sama s sabo in si rečem, no, zažgali me ne bodo več, tako da mi je potem lažje 😀
    Še vedno je včasih struggle, ampak gre, počasi in vztrajno. 🙂
    Drugače pa hvala za takšen dober blog post in video. <3

Post A Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.