Maša Mazi Masha Mazi

Storytelling, creativity and mindfullness.


Kreativno podjetniški newsletter

Prijavi se spodaj in prejmi še več vsebin, ki so veliko bolj usmerjene v kreativo in podjetništvo.

Prosim, počakaj trenutek

Hvala za prijavo! Ne pozabi potrditi potrditvenega emaila.

Instagram stream

Aktivno pasivne ovce

“Fak ej, kakšno srečo maš ti,” in pa “joj, kok sm ti fouš,” so besede, ki jih v zadnjih letih precej pogosto slišim. In iz dneva v dan se trudim, da mi ne bi delale sivih las, pa mi vseeno jih. Na prvi pogled se v njih ne sliši nič slabega, ampak verjemi, da veš, ko je njihov izvor negativen. Iz mimike, tona, konteksta. Do živega mi pride neprivoščljivost, ki jo je čutiti iz oči sogovornikov. Do živega mi pride toksična zavist, zaradi katere nerada govorim o svojih uspehih in svojem delu nasploh. Kljub temu, da se je krog ljudi okoli mene v zadnjih letih mnogokrat prefiltriral in zožil na posameznike, ki mi večinoma močno privoščijo vso srečo na tem svetu, se še vedno vsake toliko srečam s starimi/starimi/nekoč-bili znanci, ki moje besede v tistih 10 minutah vljudnega small talka veselo absorbirajo do potankosti natančno, samo zato da jih lahko 3x obrnejo in deformirajo v vseh treh dimenzijah, ter jih nato predajo naprej v svojih kofetkarskih seansah opravljanja. Me prav zanima koliko od povedanega je objektivnega in koliko dodanega je rezultat ljubosumja in izmišljevanja.

Naj povem, od kod izhajam.

Moja družina definitivno ni med najbolj premožnimi. To je pomenilo, da sem o veliko stvareh v otroštvu in najstništvu samo sanjarila, med tem ko sem opazovala prijatelje, ki so imeli potovanja, najnovejšo tehnologijo in najbolj trendy oblačila za samoumevna. Za eno stvar se moram zahvalit svojim staršem, čeprav sem še do nekaj let nazaj to odločitev imela za napako v moji vzgoji. Namreč – žepnine nisem imela. To je pomenilo, da sem se že v otroštvu začela gnat za načini, ki bi me dvignila na enakovreden nivo svojim vrstnikom. Če sem hotela po šoli na sladoled, sem morala ta denar na takšen ali drugačen način privarčevati. Če sem v srednji šoli hotela imeti nova oblačila in it vsak petek ven, sem krvavo potrebovala štipendijo. In tako dalje. Skratka – samomotivacija v meni je enormna, prav tako kot ambicije. Ker sem se počutila, kot da morajo biti, da sem lahko brez sramu stala ob boku svojih sošolcev in prijateljev.

Oboje je eksponentno naraslo do neba s približevanjem konca fakultete, ko me je začelo skrbeti za svojo kariero. Kako bom dobila službo, če pa nimam vez? Prežemala me je zavist do vseh kolegov, ki so brez problema pobirali svoje prve službice pri tetah, stricih in kolegih od mamic in očkov (pa da ne bo pomote, ko to pišem s ciničnim tonom, ne mislim nič slabega, samo zavidala sem tem srečkotom). Še bolj kot to me je prežemal strah – kako bom vstopila na trg, če pa nimam odskočne deske? In to je bila motivacija, zaradi katere sem v 3. letniku faksa grizla in grizla vsako priložnost. Absolventa sem si vzela kot rezervo – da v enem letu najdem delodajalca, ki me bo po koncu faksa zaposlil. Izkazalo se je, da sem grizla tako močno, da mi je to uspelo še pred koncem 3. letnika.

Takrat se je tehtnica prevesila.

Nisem bila več nevoščljiva jaz, pač pa drugi.

Ti isti ljudje, ki sem jim nekoč zavidala jaz. Čar zavisti je, da se jo naučiš prerasti istočasno, ko dojameš, da se ne splača obremenjevati z drugimi. Splača se fokusirati nase. V tistem trenutku se zavist spremeni v pozitivna čustva in vzgibe – iskanje vzorov, spoštovanje, odkrito cenjenje ljudi, privoščljivost in želja po iskreni podpori soljudi ob premagovanju njihovih individualnih preprek.

In ko vse to dojameš, ko se tvoja perspektiva zavrti za 180° in vsa ta negativna čustva ter obrambne mehanizme premagaš, je toliko težje tolerirati ljudi, ki jih aktivno upirajo vate. Ni stvari, ki je ne bi doživela. Od tega, da me študent medicine direktno vpraša, kako je mogoče da umetnik lahko zasluži več, kot pa bo on v naslednjih 10 letih. Pa do tega, da študent družboslovja za mojim hrbtom govori, da ne ve, kako sem dobila tako dobro službo, če pa nimam kompetenc (meaning diplome iz specifičnega področja, kjer študira on).

Kar me najbolj pogreje, pa je jokanje.

Češ, kakšno srečo imam, da počnem, kar me veseli. Kakšno srečo imam, da uživam v svojem delu.

Če si ti, dragi bralec ali bralka, ena izmed oseb, ki je že kdaj to komu rekla, potem si naslednje besede prosim dobro, dobro zapomni. Če ne počneš nečesa, kar te veseli, si za to odgovoren sam. Primerov in situacij, ko dejansko nimaš svobode izbire in počneš nekaj “pod nivojem” iz perspektive vse družbe, je IZREDNO malo, sploh v razvitem svetu. Nihče te ne drži priklenjenega v okovih, nihče ti ne grozi z možnostjo, da ostaneš brez vsega, brez svoje družine, brez strehe nad glavo. Pri nas (v večini primerov) – ne. Če imaš šefa, ki te izkorišča in dela iz tvojega službenega življenja nočno moro, pa še vedno vztrajaš ob njem, je to tvoja izbira. Če imaš poklic, ki se ga z leti naveličaš ali pa ti ni pisan na kožo, pa v njem še vedno vztrajaš leta in leta, kljub neskončnim možnostim prekvalifikacij v današnjem času, je to prav tako tvoja izbira. Če se takoj po faksu prodaš za prvo delovno mesto, ki se ti ponudi in nato ne upaš iskati novih priložnosti – ista stvar. Imeti shitty job zavoljo zaslužka, ki ga nujno potrebuješ iz takšnega ali drugačnega razloga/situacije ni slaba stvar, če veš, zakaj to počneš. Človek, ki se tega zaveda, ne bo jamral. Večina se žal ne.

Verjetno me kdo zdaj grdo gleda izza ekrana, ampak jaz iskreno verjamem, da v našem razvitem modernem svetu ni “dobrih” izgovorov. So situacije, ki so težke in neprijetne, ampak jaz jih vidim kot znak, da je treba naredit spremembo in delat v tej smeri. Ne pa je romantizirat in opevat kot tragične ovire, zaradi katere neskončno trpimo in naredi ves svet grd. Naš sadomazohističen ego res rad uživa v preklinjanju čez cel svet in opazovanju bolj zelene trate pri sosedu.

Daj, naredi kaj.

Velikokrat se sprašujem o spremembah. Še nekaj let nazaj so bile besede: “Spremenila si se,” nekaj najhujšega, kar mi je lahko kdo rekel. Trajalo je, preden sem začela razumeti, da vsaka sprememba pomeni rast. Trajalo je, preden sem se naučila, da je naše življenje neke vrste sestavljanje kart v piramido, ki se v vsakem trenutku lahko podre. Čar je v tem, kaj se iz padca naučimo in kako pristopimo k naslednjemu poskusu gradnje. Če se iz napak ne učimo, vse življenje obstanemo na enem mestu. In tukaj vidim vzrok za razpaseno poetično svetobolje nas, nesrečnih Slovenceljnev, ki pizdimo na TV ekran iz naslanjača in se praskamo po riti. Ljudstvo jamračev.

Res je, spremembe zahtevajo pogum. Rast zahteva pogum. Vsak korak v smer, za katero verjameš, da se sklada s tvojimi vrednotami in vizijo o prihodnosti, je težak. In prav je tako, sicer to ne bi bilo življenje. Včasih me kdo pogleda in si misli: “Oh blagor, tako mlada pa ji je že uspelo. Praktično sanjsko službo ima, potuje, dela od doma, dela kadar želi, …” Pa ni vse zlato, kar se sveti. Lahko je spregledati vsa leta, ko sem dan za dnem garala in gradila pot do prihodnosti, ki sem si jo zase želela. In še danes jo gradim. Mogoče nimam vidnih žuljev na rokah in velikokrat moje podočnjake prekrijem s pudrom. Ampak to ne pomeni, da se vsak dan namakam v mehurčkasti dišeči kopeli in se pahljam s šopom črnih kreditnih kartic. Še zdaleč ne. Ahja, izgovore je veliko lažje najti kot pa zagon in disciplino.

Najlažje je biti povprečen in glasen

Preveč vrstnikov sem videla, kako slepo sledijo željam svojih staršev. Eni so vidno trpeli, ampak se uklonili volji svojih glavnih financerjev, ki so si za svoje otroke zaželeli zdravnike, pravnike, inženirje. V resnici pa so ustvarili pasivne ovce in aktivne jamrače. Ti so nato svoje nezadovoljstvo začeli kompenzirati na samodestruktivne načine, preko katerih so izražali svoj upor sistemu, v katerega so bili postavljeni kot igralcu podrejene šahovske figure. Drugi pa so razvili fenomenalne maske, ki jih snamejo le ob prekoračeni količini popitega alkohola ali izrednih čustvenih naporih. Vsakič, ko te maske vidim snete, me boli srce. Ker se vidi, kakšno breme jih je nositi.

Ubistvu razumem. ~13 (in več) let nas v šoli učijo, da moramo biti dobri v vsem. Šport, matematika, geografija, angleščina in vse vmes. Ko ugotovimo, da v vsem nismo dobri, radi posežemo po varni izbiri – zlati sredini. Naučimo se, da je biti povprečen varno. In to navado impliciramo na vse svoje odločitve v prihodnosti. Bojimo se stopiti izven okvirjev, bojimo se naučiti kaj novega, bojimo se tvegati, bojimo se sanjati in si ustvariti življenje na podlagi svojih sanj. Okviri, ki jih za nas postavi 30 in več let starejša generacija, postanejo naš standard. Srednja, faks, služba, mogoče menjava par služb, kredit, avto, hiša, žena, otrok, pes in delo po liniji najmanjšega odpora zavoljo solidne penzije. Aja, pa pozabila sem, da moramo ves ta čas opravljat znance, ki jim gre bolje, čeprav smo jim v resnici samo fouš, ker so si oni upali, mi pa ne.

Tisti, ki me poznajo osebno, vejo, da sem oseba, ki je neizmerno srečna za srečo drugih. Ja, že res, da sem naravni empat. Ampak moje veselje ob veselju soljudi polni s srečo, optimizmom in zagonom tudi moje lastne ambicije. In to je redkost. Večina je naučena, da gleda na lastno rit in skuša biti boljša od ostalih. Vzgojeni smo v oportunistične sebične pizde. Iščemo načine, kako pridemo do tistega, kar ima nekdo drug, tudi če tega ne potrebujemo. Kakšna napaka. Namesto, da bi soljudem privoščili uspeh in srečo, jim želimo poraz. Samo, da bi šlo nam bolje. Če smo tako zagrenjeni, ne moremo dvigovati drugih ljudi. V zameno pa tudi ne moremo pričakovati, da bodo ti ljudje dvigovali in podpirali nas ter naše uspehe.

Nikoli ni prepozno, da vzameš življenje v svoje roke

Jaz sem imela samo srečo, da sem vse to dojela zgodaj in hitro. Da sem meje postavila zgodaj, da sem svoje želje, vizije in sanje definirala takoj, ko sem zašla v napačno smer. Imela sem tudi srečo, da sem se skozi leta borb za svoje mentalno zdravje naučila, da se moram na neki točki odločiti zase, zavoljo sebe. Dejansko ni težko, samo trenutek neizmernega poguma potrebuješ. Ostalo sledi spontano.

 

 

2 komentarja

  • Tomaž Gorec

    Najprej čestitke za odličen članek! Sem vesel, da sem naletel na tvoj blog. Zvečer, ko bo več časa še kaj preberem. Take članke, bi morali objavljati časopisi, revije,… ne pa samo jamranje,..

    V zadnjih letih sem se naučil dve stvari, ki so mi zelo polepšale življenje.

    Prva je ta, da nisem nevoščljiv drugim (to nisem vsaj že 15 let, včasih pa sem bil). Do delavnih ljudi imam izredno spoštovanje in jim privoščim vse najboljše!

    Ko vidim, da kdo kaj slabega govori o meni, me to spravi v dobro voljo. Namreč to je znak, da delam nekaj dobrega in da mi je ta oseba nevoščljiva, ker jaz imam nekaj, kar on nima in si to želi.

  • spela

    Carsko….vedno poslusam, ja ni ne mormo vsi tako kot ti….eni mamo sluzbo itd…ja fak kot da so nas prisilili v to sluzbo s pistolo na glavi.vecinoma nas niso. Konec koncev je lajf, ki ga zivimo, samo nas in ce ga bomo zafurali v sluzbi ki nas frustrira smo si za to krivi cisto sami. Brez reskiranja pac ni profitiranja😊. Hvala za tale kul zapis😇